Metaanaliza razkrila očitno povezavo med črevesnim in duševnim zdravjem

Karmen Jordan
-
0
Metaanaliza razkrila očitno povezavo med črevesnim in duševnim zdravjem

V zadnjih letih smo priča izjemno hitremu povečevanju števila raziskav, ki razkrivajo, da je naš črevesni mikrobiom precej pomembnejši, kot se je verjelo do nedavnega. Pred nekaj desetletji se o črevesnem mikrobiomu skorajda ni govorilo, danes pa je zelo očitno, da imajo bakterije in drugi mikroorganizmi v črevesju izjemno velik vpliv na naše zdravje. Črevesni mikrobiom vpliva na naš imunski sistem, od njega pa je močno odvisno tudi naše duševno zdravje. To je potrdila tudi obsežna metaanaliza, katere izsledki so bili konec septembra objavljeni v reviji Medscape.

Večja raznolikost bakterij = manjša verjetnost za depresijo, anksioznost in shizofrenijo

Šlo je za izjemno obsežno študijo, obenem pa za eno najpomembnejših študij o povezavi med črevesnim in duševnim zdravjem doslej. Kot je znano, naše črevesje poseljuje skorajda nepreštevno število bakterij in drugih mikroorganizmov. Konotacije ob besedi »bakterije« so sicer običajno negativne, vendar je prepričanje, da so vse bakterije slabe za naše zdravje, zmotno. Poznamo tudi ogromno koristnih bakterij, ki lahko prispevajo k boljšemu zdravju. V tem primeru govorimo o t. i. probiotikih. Ko gre za sestavo črevesnega mikrobioma, je pomembno predvsem razmerje med škodljivimi in koristnimi bakterijami. Paziti moramo torej na to, da prve ne prevladajo. Kot so ugotovili raziskovalci, ki so pripravili uvodoma omenjeno metaanalizo, pa je zelo pomembna tudi bakterijska sestava oziroma raznolikost – vsaj pri vplivu na duševno zdravje. Večja raznolikost bakterij v črevesju je namreč pomenila zmanjšano verjetnost za diagnoze, kot so depresija, anksioznost, bipolarna motnja in shizofrenija.

Več težav z duševnim zdravjem pri osebah z večjim deležem vnetnih bakterij

Metaanalizo so pripravili raziskovalci, zaposleni na londonski univerzi Kings’ College. Šlo je za analizo skoraj 60 študij, ki so preučevale povezavo med črevesnim mikrobiomom in človeškim zdravjem. Preučitev razpoložljivih podatkov je razkrila zelo očitno korelacijo med manj raznoliko sestavo črevesnega mikrobioma in povečano verjetnostjo za težave z duševnim zdravjem, vključno z najresnejšimi oblikami tovrstnih težav. Obenem so raziskovalci opazili tudi, da je bilo v črevesju oseb, ki so se spopadale s težavami, povezanimi z duševnim zdravjem, prisotnih več bakterij z vnetnim učinkovanjem. Kot je znano, lahko kronična vnetja povečajo nevarnost za številne resne bolezni. Kronična vnetja so med drugim povezana tudi s povečanim tveganjem za težave z duševnim zdravjem.

Porušeno črevesno ravnovesje je lahko deloma povezano z zdravili

Povezava med črevesnim in duševnim zdravjem se zdi torej zelo jasna, čeprav ta povezava zagotovo ni nekaj, kar bi bilo očitno. Če bi pred nekaj desetletji namignili, da lahko črevesni mikrobiom vpliva na duševno zdravje, bi bili najverjetneje deležni posmeha strokovne javnosti. Vendar pa je treba po drugi strani upoštevati določene omejitve metaanalize. Tako na primer niso bile upoštevane morebitne razlike med sestavo črevesnega mikrobioma pred psihiatrično diagnozo in po njej. Primerjava stanja je zelo pomembna, saj lahko zdravila porušijo črevesno ravnovesje, kar velja tudi za zdravila, kot so antidepresivi in antipsihotiki (ni torej nujno, da je bilo črevesno ravnovesje porušeno že pred pešanjem duševnega zdravja).

Seveda pa psihiatrična zdravila niso najbolj problematična. Še posebej veliko nevarnost za črevesni mikrobiom predstavljajo antibiotiki, ki poleg škodljivih pogosto uničijo tudi koristne bakterije. Antibiotiki so seveda včasih nujni. Popolno izogibanje antibiotikom zavoljo zaščite črevesnega mikrobioma in s tem duševnega zdravja bi bilo tako nesmiselno in celo nevarno početje (podobno pa velja tudi za psihiatrična zdravila, ki vam jih predpiše zdravnik oziroma psihiater). Vendar pa je treba vsekakor paziti, da se antibiotiki uporabljajo izključno takrat, ko so resnično nujni – med drugim tudi zaradi preprečevanja t. i. bakterijske rezistence, ki vse bolj ogroža javno zdravje.

Čustvena samoregulacija – pot do srečnejšega in uspešnejšega življenja

Karmen Jordan
-
0
Čustvena samoregulacija – pot do srečnejšega in uspešnejšega življenja

Čustvena samoregulacija ima lahko izjemno pozitiven vpliv na najrazličnejše vidike vašega življenja. V osnovi gre za sposobnost nadzora nad lastnimi čustvi, kar pa ne pomeni, da je oseba, ki obvlada čustveno samoregulacijo, emocionalno otopela in mrtvo hladna. To, da ste zelo čustvena oseba, se torej ne izključuje s sposobnostjo emocionalne regulacije. Kot običajno so tudi tu pomembni detajli …

Izbira primernega trenutka in kraja za izražanje čustev

Sposobnost obvladovanja čustev ne pomeni, da morate čustva potlačiti. Osebe, ki so usvojile to veščino, znajo izbrati primeren prostor in čas za izražanje čustev. Tako se ne vdajajo hipnim impulzom. Skorajda nemogoče je, da bi nenadoma, povsem nepričakovano izbruhnile. Tu je treba opozoriti, da čustvena samoregulacija ne zahteva popolne odpovedi spontanosti. Če ocenite, da ste v primerni družbi in da je trenutek pravi, je vsekakor zaželeno, da izrazite tisto, kar čutite – naj bodo to »pozitivna« ali »negativna« čustva.

Isti dogodek – bistveno drugačna interpretacija

Čustvena samoregulacija je povezana tudi s sposobnostjo, da na posamezne situacije pogledamo z različnih perspektiv. Če na primer pred pomembno predstavitvijo opazite, da je vaše srce povsem podivjalo, se lahko odzovete na različne načine. Oseba, ki ne obvlada čustvene samoregulacije, bo to dojemala kot znak, da se bo osramotila in da je vse zaman, ali celo kot simptom srčnega infarkta. Vse to pa bo seveda dodatno stopnjevalo anksioznost. Po drugi strani pa bo nekdo, ki ve, kako obvladati svoja čustva, pomislil, da so telesni občutki znak, da je nadpovprečno osredotočen in da gre za »zdravo tremo«. Tako se bo lažje sprostil in svoj nastop opravil z odliko.

Manj brezplodnega rinjenja z glavo skozi zid

Osebe, ki so usvojile veščino čustvene samoregulacije, znajo obenem oceniti, kdaj je potreben odmik. Tako si lažje vzamejo čas zase, tudi ko se zdi, da si tega ne morejo privoščiti. Zavedajo se namreč, da lahko že krajši odmor zbistri njihove misli in da bodo tako potrebovale manj časa za posamezne obveznosti. Ne prepustijo se torej paniki, ki pogosto vodi do brezplodnih poskusov rinjenja z glavo skozi zid, ampak se najprej zberejo – in šele nato lotijo izziva, ki je pred njimi.

Štiri osnovne faze uspešne čustvene samoregulacije

Sposobnost čustvene samoregulacije ni nekaj, s čimer bi se preprosto rodili. Praviloma zahteva precej vaje in potrpežljivosti. Zanimivo je sicer, da se ta sposobnost vsaj deloma krepi tudi spontano, s staranjem. Številne študije namreč kažejo, da so odrasli pri obvladovanju svojih čustev precej uspešnejši od otrok in mladostnikov. Uspešna čustvena samoregulacija praviloma vključuje štiri faze. Prva faza je ozaveščanje čustev, kar je še posebej pomembno v konfliktnih situacijah. Sledi t. i. selekcija oziroma odločanje, kam boste usmerili svojo pozornost. Ali se boste osredotočili na tisto, kar bo težavo najverjetneje poglobilo, ali k potencialni rešitvi? S tem je povezana tudi tretja faza, imenovana interpretacija.

Gre za ozaveščanje, da situacija najverjetneje omogoča več različnih interpretacij – in upoštevanje, da je vaša interpretacija samo ena izmed možnih. Nato pa pride na vrsto še odziv. Osebe, ki nimajo nadzora nad svojimi čustvi, običajno preskočijo prve tri faze in preidejo neposredno k četrti. Tako ni presenetljivo, da stežka razrešujejo konflikte. To sicer ne pomeni, da se bodo poskušale osebe, ki obvladajo emocionalno samoregulacijo, za vsako ceno izogniti konfliktom. Eden od elementov te sposobnosti je tudi prepoznavanje, kdaj gre za »nepremostljive razlike«, ne glede na vrsto odnosa. Vendar je pri tem pomembno, da njihov odziv ni impulziven, ampak premišljen in osnovan na trezni preučitvi situacije.

Toksični prijatelji: 5 tipičnih opozorilnih znakov

Karmen Jordan
-
0
Toksični prijatelji: 5 tipičnih opozorilnih znakov

Prijateljstva bi morala biti nekaj, kar bogati vaše življenje, toda žal imajo lahko včasih povsem nasproten vpliv. Tako je lahko prijateljevanje z določeno osebo povod za nenehne negativne občutke. V tovrstnih primerih govorimo o toksičnih prijateljstvih oziroma prijateljih. Čeprav se morda poskušate prepričati, da ste pretirano občutljivi in da je vedenje te osebe povsem običajno, vam nekaj v vas pravi, da to ne drži zares. Namesto da jih poskušate potlačiti, postanite raje bolj pozorni na opozorilne znake, ki pričajo o toksičnem prijateljstvu, sicer bo izstop iz tega odnosa vedno težji, vaša samozavest pa bo povsem načeta.

1. Stalno norčevanje iz vaših pomanjkljivosti

Iskrenost je zagotovo ena najbolj cenjenih vrlin, ki jo večinoma iščemo tudi pri prijateljih. To, da je oseba z vami odkrita – tudi ko gre za nekaj, česar raje ne bi slišali – samo po sebi ni negativno. Problematično pa je, če se oseba, ki jo imate za prijatelja, stalno norčuje iz vaših napak. Obstaja namreč ogromna razlika med konstruktivno kritiko in poniževanjem, ki ni povezano z iskreno željo po pomoči, ampak je namenjeno predvsem zbijanju vaše samozavesti. Kritika vam tako ne pomaga pri tem, da bi postali boljša oseba. Povsem nasprotno: pogosta posledica stalnega poniževanja je nazadovanje, čeprav vas poskuša morda vaš »prijatelj« kasneje prepričati, da je šlo pravzaprav samo za šalo.

2. Nezainteresiranost za vas in vaše življenje

Skupno preživljanje prostega časa je za večino zelo pomemben del prijateljstva. Toda to, da vam neka oseba navidezno dela družbo, še ne pomeni, da je resnično z vami. Ena od značilnosti toksičnih prijateljstev je namreč tudi to, da nekoga, ki naj bi bil vaš prijatelj, niti ne zanimate zares. Tako preprosto ignorira večino tistega, kar poveste o sebi oziroma o svojem življenju, ali pa vam skače v besedo in spreminja temo pogovora v skladu s svojimi željami. Kljub fizični bližini imate lahko zato občutek osamljenosti in nerazumljenosti.

3. Obsojanje namesto empatije

Pravi prijatelj vas bo poskušal ustaviti, če se mu bo zdelo, da delate ogromno napako. Toda po drugi strani vam bo takrat, ko morebitna napaka ne bi bila pretirano usodna, pustil svobodo pri odločanju – in vam stal ob strani, če boste potrebovali pomoč. Dobri prijatelji se znajo vživeti v tujo kožo in sprejeti, da ste samostojna oseba z lastnimi željami. Po drugi strani pa so toksični prijatelji nagnjeni k stalnemu obsojanju in vcepljanju strahov. Tako lahko zamudite ogromno zanimivih priložnosti, saj vas je zaradi prijateljevih besed strah najbolj črnih scenarijev. Obenem pa lahko začnete svoje napake iz preteklosti dojemati kot precej bolj negativne, kot so v resnici bile.

4. Velika odstopanja med besedami in dejanji

Oseba lahko sicer zatrjuje, da ji pomenite ogromno, toda ali se to odraža tudi v njenih dejanjih? Seveda je nemogoče pričakovati, da vam bodo prijatelji vedno na razpolago, vendar je pomembno, da veste, da se lahko nanje zanesete, če bi se znašli v zares hudi stiski. Ljudje, ki imajo polna usta laskavih besed in ki nenehno omenjajo, kako močno je vaše prijateljstvo, ko ste v težavah, pa povsem poniknejo, najverjetneje niso vaši pravi prijatelji. 

5. Nenehna potreba po pozornosti in očitno ljubosumje

Tipična značilnost toksičnih prijateljev je tudi stalna potreba po pozornosti. Tako se vam lahko pogosto zdi, da vas uporabljajo kot nekakšno ozadje. Če se občasno v središču pozornosti znajdete vi, bodo toksični prijatelji težko skrili svoje ljubosumje, obenem pa bodo najverjetneje poskušali narediti vse, da se vajini poziciji čim prej zamenjata.

Nataša Pirc Musar: “Slovenija je morda majhna po površini, zagotovo pa ni majhna po znanju, inovativnosti in srčnosti.”

Bodi Eko
-
0
Nataša Pirc Musar: “Slovenija je morda majhna po površini, zagotovo pa ni majhna po znanju, inovativnosti in srčnosti.”

Z Natašo Pirc Musar, smo spregovorili o aktualnih vprašanjih področju energetike, zdravja, prehrane ter samooskrbe.

Zakaj ste se podali v kampanjo za predsednico republike Slovenije?

V vlogi predsednice želim prispevati k preseganju strankarskih in ideoloških delitev v slovenskem političnem ter družbenem prostoru. Prepričana sem, da bom kot kandidatka brez strankarskega ozadja to lahko uspešno udejanjala. Želim si, da poiščemo družbeno in nacionalno soglasje na ključnih strateških področjih, ki potrebujejo usklajeno in kontinuirano izvajanje za dolgoročen razvoj in dobrobit Slovenije. Ta področja so zdravstvena reforma, pokojninska reforma, celovita človekova varnost, podnebne spremembe in ekosistemi. Ob slednjem naj dodam, da bom v primeru izvolitve v svoji ekipi zagotovo imela svetovalca za zeleni prehod in podnebne spremembe.

Zame je glavna naloga predsednice republike biti branik demokracije, pravne države in temeljnih človekovih pravic. Te vrednote živim že ves čas, kar že vrsto let dokazujem s svojem delovanjem kot aktivna državljanka in z udejstvovanjem na različnih področjih javnega življenja.

Nenazadnje pa sem prepričana, da imam dovolj moči, strasti in znanja, da bom delo predsednice republike opravljala odgovorno in uspešno. Sama nameravam v tej funkciji zavzeti državniško držo in jo vselej opravljati odločno, pravično in srčno.

Slovenija je majhna država, kaj menite o tem, da Slovenija lahko postane druga Švica. Kje vidite težave Slovenije pri tem?

Slovenija je morda majhna po površini, zagotovo pa ni majhna po znanju, inovativnosti in srčnosti. Ne želim, da se preveč primerjamo z drugimi državami. Predvsem želim, da presežemo delitve in se poenotimo na strateški temah kot so zeleni preboj, zdravstvo, pokojninska reforma, in osnovna človekova varnost. Sodelovanje je namreč glavno gonilo napredka.

Veliko Slovencev je vedno govorilo, da je Ljubljana bližje Dunaju kot Beogradu. Sedaj se govori ravno nasprotno. Zakaj?

Geografska oddaljenost, pa četudi v prenesenem pomenu, ne sme biti faktor. Kot predsednica si želim Slovenijo videti kot aktivno državo v jedrni Evropi. Sem zagovornica Evropske unije, evropskih vrednot in članstva Slovenije v zvezi NATO. Zato bo to vsekakor temelj mojega delovanja. Največ pozornosti pa bom namenila temu, da bodo na področju zunanje politike usklajeni vsi glavni akterji: Državni zbor, zunanje ministrstvo, predsednik vlade in predsednik republike.

Kako vidite stabilnost in varnost Slovenije danes in čez nekaj let?

Varnostni izzivi so širok pojem, ki obsega veliko področij.  Od obrambe, kibernetske varnosti, oskrbe z energenti, vodo in živili, do varnosti pred naravnimi nesrečami in tudi človeško, čisto socialno varnost. Na nekatere med njimi še do nedavnega nismo pomislili, vendar pa nam trenutne razmere nalagajo tehten razmislek in dogovor o tem, kaj smo pripravljeni storiti za izboljšanje celovite varnosti, tako na nacionalni kot tudi evropski ravni.

Vojna v Ukrajini je nedvomno spremenila varnostno in geopolitično situacijo tako v Evropi kot v svetu. Slovenija je članica zveze NATO, kar seveda podpiram, se pa obenem zavzemam tudi za krepitev lastne, vseevropske obrambe.

V prihodnje bi sama več poudarka želela dati na kibernetsko in informacijsko varnost, na tem področju nas namreč čakajo pomembni izzivi, za katere menim, da kot država in družba nismo dovolj dobro pripravljeni. Zato bi več finančnih sredstev v okviru varnosti namenila tem področjem.

Kakšna so vaša stališča do javnega in zasebnega zdravstva?

Najprej naj poudarim, da Slovenija nujno potrebuje konkretno zdravstveno reformo, kar je tudi eno izmed ključnih področij moje kandidature. Kot predsednica bi želela preseči politične delitve, ki javno zdravstvo in sprejetje reforme hromijo že predolgo, prepotrebnih sprememb pa zaradi tega ni. Zdravstvena reforma ne more biti ne leva ne desna. Je nujna in je nekaj, kar je nad dnevno politiko. Je predvsem vprašanje stroke in volje izvršne veje oblasti. Skupen cilj vseh, ne glede na politični predznak, mora biti, da nihče ne ostane brez zdravstvenih storitev tedaj, ko jih potrebuje.

Sem zagovornica javnega zdravstvenega sistema, ki pa mora biti učinkovit. So pa tudi koncesionarji del javnega zdravstvenega sistema. V Sloveniji tudi oz. predvsem zaradi namernega posploševanja nekaterih političnih strank ne razlikujemo med koncesionarji in zasebniki. Razlika med njimi pa je ogromna. Koncesionarji opravljajo naloge po javnem pooblastilu, ki ga dobijo od države. Sama s koncesionarji nimam težav, saj lahko z njihovim delom vsekakor pripomoremo h krajšanju čakalnih vrst. Težave pa imam z »dvoživkami« oz. zasebniki, ki nekaj časa delajo v javni zdravstveni ustanovi, popoldan pa še v lastni zasebni ambulanti, kjer ponujajo samoplačniške storitve. Temu moramo narediti konec in takšne zlorabe preprečiti. Nova vlada je napovedala boj zoper te »dvoživke«, vendar opažam, da volje pri aktualnem ministru za reševanje tega problema ni.

Kaj menite o alternativni medicini?

Je dobro in koristno dopolnilo uradi medicini. Mora pa biti tudi ustrezno nadzorovana, da ne pride do razmaha neprofesionalnih oseb, nekaterim takšnim zgodbam smo bili namreč v preteklosti že priča. Človekovo zdravje pa je zagotovo nekaj s čimer se niti slučajno ne smemo igrati ali ga prepuščati v skrb nekvalificiranim osebam.

Ali ob sezonskih boleznih takoj posežete po zdravilih, ali poskusite najprej s preverjenimi domačimi pripravki naših babic? Bi morali našo zeliščarsko tradicijo bolje ohranjati in prenašati znanje naprej?

Ob prvih ali blagih znakih poskusim s pripravki naših babic, kot se jih da lepo poimenovati. Nekatere tudi sama pripravljam, to znanje mi je predala moja mama. Če pa se stanje ne izboljša, se seveda obrnem na uradno medicino.

Cene energentov so se dvignile v nebo, kaj vi menite o tem in kje vi vidite rešitve?

Kljub negotovim razmeram menim, da ni razloga za paniko ali skrb. Sreča v nesreči je namreč ta, da sta tako energetska kot tudi prehranska draginja prizadeli celotno EU in tudi globalne trge. Zato sicer odziv mogoče ni najhitrejši, vendar pa sem prepričana, da bodo na ravni EU sprejeti dobri ukrepi, ki bodo vpliv draginje zamejili. Na državni ravni menim, da se je sedanja vlada hitro odzvala z draginjskim dodatkom za najrevnejše, malce prepočasi pa morda s pomočjo gospodarstvu.

Veliko družin se spopada z duševnimi in finančnimi stiskami. Kaj bi se moralo v prihodnje spremeniti, da bi bilo tovrstnih zgodb manj?

Sem jasna zagovornica socialne države. Temelj takšne države je, da tistim, ki so pod pragom ali na pragu revščine ne po svoji krivdi in ki ne morejo preživeti, pomaga do zagotavljanja osnovnih dobrin ter potreb. Me pa skrbi, sploh v časih, ki so pred nami, trend minimalizacije socialne države, ki prihaja s strani nekaterih političnih elit, in sicer v smislu, da je preveč napihnjena in jo je zato treba narediti bolj vitko ter učinkovito. Socialna država mora biti prav v takih trenutkih, kot smo jim priča sedaj, čvrstejša.

Kar se tiče problematike duševnih stisk, je nujna detabuizacija oz. destigmatizacija tega področja, zato bi se kot predsednica želela na javnem posvetu pogovoriti s tistimi, ki so takšne stiske prestali in so o tem pripravljeni spregovoriti, ter s strokovnjaki s tega področja. S tem bi prišlo do koristnih zaključkov kako učinkovito naslavljati te težave, hkrati pa bi poslali jasno sporočilo tistim, ki imajo takšne težave, da so slišani in razumljeni.

Kakšen pomen pripisujete samooskrbi? Bi Slovence morali bolj podpirati v smeri svoje lastne pridelave, kjer je to mogoče?

Vsekakor moramo v Sloveniji bolj spodbujati lokalno in tudi ekološko pridelano hrano. Samooskrba s hrano je izjemnega pomena; med drugim zaradi ohranjanja našega kmetijskega prostora in delovnih mest na podeželju, kakovostnejše hrane z vidika prehranske vrednosti in manjšega ogljičnega odtisa. Obenem pa je samooskrba temeljnega pomena za prehransko varnost Slovenije, saj zmanjšuje njeno odvisnost od uvoza, kar je danes in bo tudi v prihodnje izjemno pomembno.

V Sloveniji se v zadnjem času veliko govori o sežigalnicah odpadkov, saj jih tujina ne želi več sprejemati, izvoz pa je postal tudi precej drag. V tujini so sežigalnice že bolj uveljavljene, pri nas pa to ni bilo najbolj sprejeto. Ali se vam zdi, da so državljani dobili dovolj ključnih informacij o prednostih in slabostih ravnanja z odpadki in ali bi lahko poskrbeli za boljšo informiranost in varnost?

To je zagotovo ena izmed tem, ki bi ji bilo vredno posvetiti prostor v predsedniški palači, saj je v javnosti glede tega veliko različnih, tudi nasprotujočih si informacij. Nekatere države EU imajo s takšnimi sežigalnicami že izkušnje in morda bi bilo dobro, da nam jih predstavijo, seveda pa morajo svoje mnenje podati še drugi strokovnjaki s področja varovanja okolja ter zdravstvene stroke.

Na kakšen način bi lahko kot predsednica države vplivali na podnebne spremembe in varovanje okolja?

Podnebne spremembe in ekosistemi ter iskreno prizadevanje, da mladim zapustimo zdravo in čisto okolje, so eno izmed štirih ključnih področij mojega delovanja. Če bom izvoljena, bom v svoji ekipi zagotovo imela svetovalca za zeleni prehod in podnebne spremembe. Področje podnebnih sprememb je tisto, kjer pride medgeneracijsko sodelovanje najbolj do izraza. Kar počnemo sedaj, bo imelo posledice za generacije naših otrok in njihovih potomcev.

Na nacionalni ravni je to tema, ki mora preseči strankarske oz. ideološke opredelitve. Ne glede na to, kateri politični opciji pripadamo, vsi živimo v istem okolju ter posledično vsi čutimo iste negativne vplive, ki so posledica negativnega odnosa do narave. Moja glavna prednost kot nestrankarske in neodvisne kandidatke je ravno v tem, da pri trajnostnem razvoju lažje povežem vse politične odločevalce v državi z namenom oblikovanja 10-letnega državnega načrta na tem področju, ki se ne bo spreminjal ne glede na menjave vlad.

Kljub urejenemu stanju zavetišč in nenehnega opozarjanja ljudi, imamo še vedno precej zavrženih in zapuščenih živali. Kaj bi še lahko naredili, da bi ljudje prenehali s tovrstno prakso? Bi morda pomagal še večji nadzor in kazni za takšna dejanja?

Živali imam zelo rada, kot verjetno veste sem velika ljubiteljica čivav, ki so moje zveste spremljevalke že vrsto let. Zagotovo bi okrepila nadzor, predvsem pa več opozarjala na pravice živali in pomembnost njihove zaščite oz. pravilnega ravnanja z njimi.

Smo Slovenci ekološko dovolj ozaveščeni?

Gotovo smo na tem področju v zadnjih desetletjih že veliko storili, vedno pa obstaja prostor za izboljšave. Dejstvo je, da si pred podnebnimi spremembami ne moremo več zatiskati oči. Gre za globalen problem in celovite rešitve so lahko le globalne. Na mednarodni ravni je že dosežen konsenz, da je treba graditi na podnebni nevtralnosti. To pomeni, da morajo biti škodljivi izpusti kompenzirani z drugimi ukrepi, na primer s pogozdovanjem. Svoj del moramo prispevati tudi mi, hkrati pa moramo reševati težave v Sloveniji, ki so v zadnjih letih vedno bolj izrazite. Problem voda je gotovo eden izmed takih – ne le pitne vode za vse v vseh mesecih leta, ampak tudi ohranitev podtalnic. Naša trajna naloga mora biti ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa moramo bolj spodbujati lokalno pridelano ekološko hrano.

Kaj odloča, kateri pari bodo obstali in kateri se bodo razšli?

Karmen Jordan
-
0
Kaj odloča, kateri pari bodo obstali in kateri se bodo razšli?

Psihologi, ki se ukvarjajo s preučevanjem razmerij, posvečajo veliko pozornosti vprašanju, kaj je tisto, kar odloča o tem, ali bo posamezno razmerje preživelo. Ali je mogoče napovedati, kateri pari se bodo najverjetneje razšli in kateri bodo ostali skupaj do konca življenja? Tovrstna vprašanja so bila tudi izhodišče prispevka, ki je bil lani objavljen v znanstveni reviji Personality and Social Psychology Bulletin. Šlo je za analizo treh raziskav, ki je zajela 993 oseb. Te osebe so skupno navedle več kot 15.000 razlogov za vztrajanje v razmerju in za razhod … 

Ali so »zunanji dejavniki« pomembnejši od pozitivnih/negativnih lastnosti partnerja?

Pod študijo sta se podpisala Laura Machia in Brian Ogolsky – raziskovalca, ki se ukvarjata s poglobljenim preučevanjem partnerskih odnosov. Čeprav je nemogoče, da bi lahko s 100-odstotno gotovostjo napovedali, katera razmerja bodo prestala preizkus časa in katera ne, lahko tovrstne raziskave ponudijo precej zanesljiv vpogled v dejavnike, ki so običajno na delu, ko se nekdo odloča, ali ostati ali oditi. Pretekle raziskave, ki so se ukvarjale s tovrstnimi vprašanji, so se praviloma osredotočale na sam par in na njun odnos. Laura Machia in Brian Ogolsky pa sta se odločila za malce drugačno izhodišče.

Upoštevala sta namreč teorijo, da odločitev za razhod ni nujno pogojena samo s partnerjevim obnašanjem oziroma s čustvi do partnerja, ampak je treba upoštevati tudi možne alternative. Oseba, ki bi sicer najverjetneje ostala s trenutnim partnerjem, se bo odločila za prekinitev zveze, če oceni, da se ji je odprla boljša priložnost. Obenem pa ljudje pri izbiranju med vztrajanjem in odhodom ne upoštevajo le lastnih motivov, ampak tudi motive, ki jih pripisujejo partnerju. Gre torej za kompleksno dinamiko, ki je ni mogoče zvesti na »pozitivne« in »negativne« lastnosti partnerja. Raziskovalca sta se odločila, da poskusita to teorijo podkrepiti z empiričnimi dokazi …

Razlog za odhod ni nujno diametralno nasproten razlogom za vztrajanje

V prvi raziskavi so sodelovali dodiplomski študentje, ki so bili v razmerju. Izpolniti so morali vprašalnik in navesti hipotetične razloge, zaradi katerih bi se odločili za prekinitev trenutnega partnerskega odnosa, obenem pa tudi razloge, zaradi katerih vztrajajo. Izkazalo se je, da razlogi za potencialen odhod niso preprosto nasprotni razlogom, zaradi katerih so s partnerjem. Med najpogosteje navedenimi razlogi za vztrajanje v odnosu je bil občutek ljubezni in predanosti. Po drugi strani pa pomanjkanje tovrstnih občutkov ni bil glavni razlog, zaradi katerega bi zapustili partnerja. Tu je bila namreč najpogosteje navedena boljša alternativa.

Vztrajanje v skrhanem odnosu … če na obzorju ni boljše alternative

Ugotovitve so bile nato preizkušene še z dvema raziskavama. Pri prvi je šlo za pare, ki so se dobivali, vendar niso bili v resnem razmerju. Starost teh oseb je bila od 19 do 55 oseb. Pari so pristali na sedem pogovor, ki so se odvili v naslednjih devetih mesecih, s približno enomesečnim razmikom. Zadnja raziskava pa je bila osredotočena na 232 parov, ki so bili skupaj približno dve leti (povprečna starost oseb iz te skupine je bila 24 let). Raziskovalca sta preverjala morebitne spremembe v odnosu do razmerja. Spremljanje parov v daljšem časovnem obdobju je omogočalo zaznavanje prelomnih točk. Skupno število vseh razlogov za odhod/vztrajanje, ki so bili navedeni v devetih mesecih, je preseglo število 15.000. Ti razlogi so bili nato razdeljeni v 14 kategorij. Najpogostejši razlog za pozitiven preobrat (odločitev, da ostanejo, čeprav so jih pred tem obhajali dvomi) so bile pozitivne lastnosti trenutnega partnerja. Najpogostejši razlog za resno razmišljanje o prekinitvi odnosa pa je bila druga oseba oziroma alternativni odnos, ki se je pojavil na vidiku.

4 tipični odzivi na »minitravme« – kateri je vaš?

Karmen Jordan
-
0
4 tipični odzivi na »minitravme« – kateri je vaš?

Travmo običajno povezujemo z velikimi, izjemno pretresljivimi dogodki, ki lahko zlomijo celo najmočnejše osebe. Toda poznamo tudi t. i. minitravme oziroma stresne dogodke, ki so pogosto del našega vsakdana. Odziv na tovrstne dogodke je sicer običajno manj intenziven in ne vodi do posttravmatske stresne motnje, ki je značilna za izkušnje, kot so spopadanje s smrtjo, vojno ali spolno zlorabo, toda tovrstne minitravme so lahko kljub temu zelo pretresljive. V nas lahko sprožijo občutke, podobne občutkom naših prednikov, ki so se morali stalno izogibati smrtno nevarnim situacijam. Gre torej za evolucijski mehanizem, ki lahko pride na plan tudi v manj ogrožajočih situacijah. Pri tem so najpogostejši naslednji štirje odzivi: boj, beg, zamrznitev in dobrikanje. Čeprav se pogosto pojavljajo v kombinacijah, pri večini vendarle prevladuje eden od teh štirih odzivov.

1. Boj

Vsi štirje tipi odzivov so sicer lahko koristni, toda pogosto se k njim zatekamo tudi takrat, ko nam povzročijo več škode kot koristi. Boj lahko na primer pomeni preprosto to, da v odnosih postavite zdrave meje ter ste pri tem odločni in samozavestni. Po drugi strani pa je tovrsten odziv nemalokrat tudi precej neproduktiven. Če je vaš tipičen odziv na minitravme oziroma vsakodnevne stresne dogodke prav boj, ste najverjetneje nenehno vpleteni v konflikte in jezni. Pri ljudeh, ki se pogosto zatekajo k temu odzivu, pa so možni tudi nasilni izbruhi. V ozadju vseh teh odzivov je seveda strah; ker menite, da ste ogroženi, napadete prvi. Tako imate občutek, da nadzorujete situacijo, toda postopoma lahko začnete v ljudeh okoli sebe vzbujati strah in nelagodje. Če ste se prepoznali v opisanem, vam svetujemo, da posvetite več časa aktivnostim, ki aktivirajo parasimpatično živčevje, kar bo imelo pomirjajoč vpliv. Dobra izbira so dihalne vaje, tople kopeli, joga, raztezanje, sprehodi v naravi in trening čuječnosti. Koristna pa je tudi intenzivnejša telesna aktivnost, ki pomaga pri sproščanju presežka energije in s tem agresije.

2. Beg

Beg kot odziv na minitravme se pogosto kaže v obliki izogibanja in izolacije. V določenih situacijah se je seveda najpametneje umakniti, toda pogosto to ni najustreznejši odziv. Težave namreč s tem ne rešite, ampak jo zgolj potlačite. Postopoma se začnejo nerešeni konflikti kopičiti. Umik tako ne prinese pričakovane umiritve, ampak lahko celo poveča paniko. Ko se naslednjič znajdete v stresni situaciji, se poskušajte upreti želji po takojšnem umiku. Osredotočite se na telo. Sprostite zakrčene mišice, globoko vdihnite in naredite požirek ali dva tople vode. To bo zbistrilo vaše misli. Želja po umiku bo najverjetneje precej manjša, saj boste imeli občutek, da ste kos situaciji.

3. Zamrznitev

Nekateri ljudje v stresnih situacijah povsem zamrznejo. Telo postane okorno in težko, zato imate občutek, da se ne morete premakniti. Dihanje se upočasni, možni pa sta celo depersonalizacija in derealizacija. Odziv je povezan z odzivom naših prednikov, ki so se morali v bližini plenilcev pogosto pretvarjati, da so mrtvi, saj niso imeli možnosti za boj ali beg. Ko vas začne preplavljati občutek paralize, se razglejte po prostoru. Poskušajte najti predmet izbrane barve, na primer rdeče. Ko ga najdete, globoko vdihnite in izdihnite, nato pa poiščite naslednji predmet rdeče barve ter ponovno vdihnite in izdihnite. Nekajkrat ponovite. To vas bo vrnilo v tukaj in zdaj ter vam pomagalo pri aktivnejšem spopadanju z nastalo situacijo.

4. Dobrikanje

V konfliktnih situacijah se k dobrikanju pogosto zatečejo osebe, ki poskušajo ugoditi vsem – tudi za ceno izgube sebe. Izogibanje konfliktom sicer ni nujno negativno, toda če gre za stalno prakso, je lahko tudi ta odziv problematičen. Če nikoli ne razkrijete svojih resničnih čustev in misli, bo to privedlo do občutka utesnjenosti in nerazumljenosti. Drugi vas bodo sicer dojemali kot pozitivno osebo, vendar se boste zavedali, da vas ne poznajo zares. Če minitravme pri vas pogosto sprožijo (pretirano) dobrikanje, poskušajte kupiti nekaj časa med dogodkom in odzivom. Izkoristite ga za to, da se opomnite, da vaše mnenje in čustva štejejo – in da odobravanje, ki je osnovano na lažnih temeljih, ni resnično odobravanje. Pokažite svojo osebnost. Tako boste precej lažje ugotovili, kdo so vaši pravi prijatelji.

Pretentajte svoj um in si olajšajte hujšanje

Karmen Jordan
-
0
Pretentajte svoj um in si olajšajte hujšanje

Hujšanje je lahko naporen in dolgotrajen proces, poln vzponov in padcev. Tudi če ste zelo zagnani, bodo najverjetneje prišli dnevi, ko se boste precej težko držali svojih načrtov, povezanih s prehrano in vadbo. Za uspešno hujšanje je nedvomno potrebna močna volja, toda dodata pomoč je vedno dobrodošla. Zakaj si ne bi torej nekoliko olajšali življenje. Ponujamo vam nekaj uporabnih trikov, s katerimi lahko pretentate svoj um, predvsem v povezavi s prehrano. S pomočjo teh trikov ne boste imeli občutka odrekanja, zato bo sledenje prvotnemu načrtu precej lažje.

1. Hrano postrezite na manjših krožnikih

Eden od najlažjih načinov, kako se izogniti prevelikim porcijam, je uporaba manjših krožnikov. Tako bo možnost za prenajedanje precej manjša. S tem preprostim trikom lahko zelo uspešno pretentate um, ki bo mislil, da ste pojedli precej več, kot ste v resnici. Uporabite lahko tudi manjši pribor ali palčke, ki se običajno uporabljajo v azijskih restavracijah. To vas bo upočasnilo, posledično pa boste lažje ugotovili, kdaj ste siti, in se pravočasno ustavili. Po drugi strani pa je smiselno, da vodo pijete v nekoliko večjih kozarcih, ki jih napolnite samo do polovice. Tako boste najverjetneje popili več vode, kar lahko močno olajša hujšanje.

Kaj pa, če ste po prvi porciji še vedno lačni? Za »repete« lahko določite posebna pravila. Če si boste privoščili dodatne porcije, morajo biti na primer vsaj tri četrtine vašega krožnika prekrite z zelenjavo. Tako kalorični vnos kljub dodatnim porcijam ne bo prevelik.

2. Živila v večjih pakiranjih razdelite na več manjših delov

Tudi pri prigrizkih, ki so praviloma zdravi, lahko hitro prekoračimo priporočljiv kaloričen vnos. Dober primer so oreščki, ki veljajo za odličen vir zdravih maščob in drugih pomembnih hranil, vendar gre za energijsko zelo bogato hrano, kar pomeni, da moramo biti pri količini pazljivi.

Smiselno je, da živila, kot so oreščki, pretresete v več manjših vrečic. Tako boste imeli porcijo že odmerjeno. Obenem pa bo učinek podoben kot pri manjših krožnikih: zaradi ločenega pakiranja bodo vaši možgani mislili, da je šlo za večjo količino.

3. Med žvečenjem hrane štejte

Temeljito žvečenje hrane je pomembno zaradi preprečevanja prebavnih težav, obenem pa je zelo koristno za lažje hujšanje. Priporočamo vam, da med prehranjevanjem med vsakim grižljajem štejete, kolikokrat ste ga prežvečili – ko je to seveda mogoče.

Število lahko poskusite postopoma povečevati. Tako boste jedli precej počasneje, posledično pa boste pojedli manj, kot bi sicer. Obenem pa boste lahko v posameznem grižljaju precej bolj uživali.

4. Če je mogoče, ne jejte neposredno iz embalaže

Tudi živila, ki jih običajno jeste kar iz embalaže, v kateri ste jih kupili, poskusite v prihodnje postreči na krožniku. Če na primer jeste iz vrečke, imate precej slabši nadzor nad tem, koliko ste v resnici pojedli. Posledično pa se kalorije kopičijo s svetlobno hitrostjo.

Če je to mogoče, uporabite tudi pribor – zakaj ne bi na primer svoje najljubše čokoladice, ki si jo boste privoščili kot nagrado, postregli na manjšem krožniku, skupaj z nožem in vilicami. Čokoladico postopoma razrežite na manjše koščke in uživajte v vsakem grižljaju.

5. Zdravi prigrizki naj bodo vedno pripravljeni na zaužitje

Poln hladilnik zelenjave vam ne pomaga kaj dosti, če je zelenjava neočiščena. Ko se vam bo mudilo, boste najverjetneje posegli po precej bolj nezdravih prigrizkih. Tako je pomembno, da poskrbite za to, da boste imeli vedno pri roki zdrave prigrizke, ki ne zahtevajo dodatne priprave. Korenje lahko na primer predhodno očistite, narežete na paličice in shranite v posebno posodico. Ko boste začutili potrebo po manjšem prigrizku, boste lahko korenje pojedli z malce humusa in se izognili nezdravim, zelo kaloričnim prigrizkom.

»Sindrom rdečega moža« kot posledica prehitrega doziranja antibiotikov

Karmen Jordan
-
0
»Sindrom rdečega moža« kot posledica prehitrega doziranja antibiotikov

Sindrom rdečega moža je eno od imen za zdravstveni zaplet, ki je v medicinskih krogih znan kot sindrom vankomicinske rdečice. Gre za t. i. anafilaktoidno reakcijo, ki je posledica prehitrega doziranja antibiotika, imenovanega vankomicin. Ker so postale številne bakterije odporne na malce blažje antibiotike, se morajo zdravniki vedno pogosteje odločati za predpisovanje močnejših antibiotikov. Vankomicin spada med precej močne antibiotike. Tako je vsaj za zdaj zelo učinkovit pri zdravljenju resnejših okužb. Med drugim lahko pomaga pri okužbi z bakterijo Staphylococcus aureus, odporno na meticilin. Toda po drugi strani je uporaba vankomicina povezana s specifičnimi tveganji, vključno s tveganjem za sindrom rdečega moža oziroma rdečeličneža. Strokovnjaki zato opozarjajo, da je pri odmerjanju vankomicina nujna skrajna previdnost.

V redkih primerih so možni resnejši zapleti

Najbolj tipičen simptom pri sindromu rdečega moža je pordela koža oziroma rdeč izpuščaj, ki se najpogosteje pojavi na obrazu, vratu in zgornjem delu trupa. Izpuščaj običajno spremlja precej neprijetna srbečica. Večinoma ne gre za zelo nevaren zaplet, vendar so možne tudi resnejše oblike sindroma. V tem primeru se opisanim simptomom pogosto pridružita tudi hipotenzija, tj. nenadno znižanje krvnega tlaka, in močno pospešen srčni utrip. Bolniki, ki jih prizadene resnejša oblika sindroma rdečega moža, pa imajo običajno tudi težave z bolečinami v prsnem košu.

Ne gre za tipično alergijsko reakcijo

Kot omenjeno, spada sindrom rdečega moža med anafilaktoidne reakcije. Glavni razlog za zaplet je previsok odmerek vankomicina v zelo kratkem časovnem intervalu. Visok odmerek vankomicina lahko namreč vpliva na mastocite in bazofile, ki spadajo med zelo pomembne imunske celice. Posledično pride do intenzivne imunske reakcije in do pospešenega sproščanja histamina. Anafilaktoidnih reakcij, za katere se včasih uporablja tudi poimenovanje psevdofilaksija, ne smemo zamenjavati z anafilaktičnimi reakcijami, pri katerih gre za preobčutljivostni oziroma alergijski odziv telesa. Anafilaktoidne reakcije niso povezane z imunoglobulinskimi protitelesi in ne spadajo med alergijske reakcije v ožjem smislu.

Zaplet so sprva pripisovali nečistočam v zdravilu

Vankomicin se proizvaja s pomočjo mikroorganizmov, ki so bili v 50. letih prejšnjega stoletja odkriti v prsti na otoku Borneo. Odmerki vankomicina so bili sprva umazano rjave barve, saj so bile prisotne različne nečistoče. Ko so začeli zdravniki opažati prve primere sindroma vankomicinske rdečice oziroma sindroma rdečega moža, so domnevali, da je reakcija posledica nečistoč v zdravilu. Toda ko se je začela uporabljati prečiščena oblika zdravila, tovrstni zapleti niso izginili, kar je privedlo do ugotovitve, da je bila prvotna razlaga napačna. Postopoma je postalo jasno, da je reakcija v resnici povezana s prehitrim odmerjanjem zdravila.

Odmerek ne bi smel presegati 10 miligramov/minuto

Vankomicin je prva izbira pri zdravljenju okužb z najrazličnejšimi vrstami bakterij, ki so odporne na blažje antibiotike. Pogosto pa se uporablja tudi v okviru postoperativne nege (pri okužbah ran in krvi). Meja, ki predstavlja nevarnost za sindrom rdečega moža, je trenutno postavljena pri 1 gramu vankomicina na uro. Hitrejše ko je doziranje, večja je verjetnost za omenjeni zaplet. V skladu s strokovnimi priporočili odmerek vankomicina ne sme presegati približno 10 miligramov na minuto.

Antihistaminiki kot hitra pomoč

Znaki sindroma rdečega moža se običajno pojavijo približno 4–10 minut po začetku doziranja vankomicina, v redkih primerih pa lahko do pojava simptomov mine tudi teden dni. Tveganje za sindrom rdečega moža je še posebej visoko pri osebah, ki so mlajše od 40 let, pri čemer so najbolj ogroženi otroci. Čeprav ne gre za tipično alergijsko reakcijo, se tudi pri sindromu rdečega moža uporabijo antihistaminiki. Kot omenjeno, praviloma ne gre za zelo resen zaplet, vendar so iz strokovne literature znani tudi primeri zelo hude, življenje ogrožajoče oblike sindroma rdečega moža. Prav zato je pomembno, da se vankomicin dozira počasi oziroma v skladu s priporočili. Če gre za bolnika, pri katerem je verjetnost za sindrom rdečega moža nadpovprečno visoka, pa je smiselna tudi predhodna uporaba antihistaminikov, torej še pred doziranjem vankomicina.

Odkrijte svoj ljubezenski jezik in ljubezenski jezik svojih bližnjih

Karmen Jordan
-
0
Odkrijte svoj ljubezenski jezik in ljubezenski jezik svojih bližnjih

Nesporazumi v intimnih odnosih so pogosto povezani z uporabo različnih »ljubezenskih jezikov«. Gre za izraz, ki je bil prvič uporabljen leta 1992. Skoval ga je dr. Gary Chapman, avtor uspešnice Pet ljubezenskih jezikov. V skladu z njegovo teorijo naj bi vsakdo izmed nas primarno uporabljal enega od petih osnovnih ljubezenskih jezikov – tako v partnerskih odnosih kot s prijatelji, družino ipd.

Pomembno je, da odkrijete, kateri je vaš primarni ljubezenski jezik, obenem pa je nujno, da upoštevate primarne ljubezenske jezike svojih bližnjih. Tako boste lahko svojo ljubezen do njih izrazili na način, ki bo razumljen.

1. Besede potrditve

Osebe, ki dajejo prednost besedam potrditve, cenijo verbalno izražanje čustev. Veliko jim na primer pomenijo redna sporočila, s katerimi jim dajete vedeti, da mislite nanje in jih imate radi. Če so besede potrditve primarni jezik vašega partnerja, bi bilo zmotno sklepati, da zagotovo ve, koliko vam pomeni – in da vam tega ni treba stalno ponavljati. Tudi če se vam zdi, da so vaša čustva samoumevna in da jih izražate na drugačne načine, je pomembno, da jih tudi ubesedite, sicer so možni nesporazumi. Podobno velja tudi za prijateljske odnose. Vzemite si čas za komplimente prijateljem, katerih primarni ljubezenski jezik so besede potrditve.

2. Skupno preživljanje časa

Daleč od oči, daleč od srca – osebe, ki se počutijo najbolj ljubljene, ko si vzamete čas zanje, se zagotovo strinjajo s tem rekom. Tudi če ste zelo zasedeni, je pomembno, da si vzamete čas, ki ga boste lahko posvetili samo njim, sicer je propad odnosa neizbežen. Včasih je dovolj že nekaj minut. Navidezno nepomembni rituali so za ljudi, ki bi svoj primarni ljubezenski jezik definirali kot skupno preživljanje časa z ljubljeno osebo, izjemno dragoceni.

3. Telesna bližina/dotik

Ljudem, ki ljubezen primarno dojemajo skozi telesno bližino oziroma neposreden telesni stik, ne zadošča samo čustvena povezava – ne glede na to, kako močna je. Da so resnično ljubljeni, začutijo šele s pomočjo objemov, dotikov, poljubov … Če imajo občutek, da v odnosu niso deležni dovolj tovrstnih stikov, zelo trpijo, saj začnejo verjeti, da vam ne pomenijo toliko, kot vi pomenite njim. Osebe, ki govorijo druge ljubezenske jezike in ki potrebuje precej velik osebni prostor, pogosto dojemajo kot hladne in nerazumljivo zadržane.

4 Drobne usluge

Ali verjamete, da so dejanja glasnejša od besed? Se počutite najbolj ljubljene takrat, ko vam partner ali prijatelj naredi uslugo, tudi če gre na prvi pogled za nekaj precej nepomembnega? V tem primeru so vaš primarni ljubezenski jezik najverjetneje »drobne usluge«, na primer jutranja kava v postelji, ki vam jo prinese vaš partner, ali nepričakovana ponudba prijateljice, da bo nekaj ur čuvala vaše otroke, da si boste lahko vzeli čas zase. Drobne usluge pa so obenem tudi način, na katerega sami izražate svojo ljubezen do drugih.

5. Darila

Ljudje, ki lahko to, da so ljubljeni, zares razumejo šele s pomočjo daril, so pogosto dojeti kot materialisti, ki ne vedo, kaj je tisto, kar je v življenju zares pomembno. Vendar pa gre pri tem za neupravičen predsodek, ki je lahko povod za povsem nepotrebne spore. Bistvo namreč niso darila sama na sebi oziroma njihova materialna vrednost. Tisto, kar ljudje, katerih primarni ljubezenski jezik so darila, resnično cenijo, je namreč čas, ki je bil vložen v izbiranje. Darila jim dajo vedeti, da ste mislili nanje. Pri tem niti ni nujno, da ste darilo kupili – praviloma jih celo lažje razveselite z darili, kot je šopek sveže nabranih travniških cvetlic.

Puhaste jabolčne rezine brez glutena

Zdravi Recepti
-
0
Puhaste jabolčne rezine brez glutena

Želite pripraviti sladico brez glutena? Preizkusite puhaste jabolčne rezine, ki se kar stopijo v ustih in se jih bodo razveselili tudi tisti bolj izbirčni.

SESTAVINE (8 kosov)

TESTO:

  • 450 g moke brez glutena
  • 1 žlica pecilnega praška
  • 150 g sladkorja
  • 250 g maslo + nekaj za namastitev pekača
  • 4 rumenjaki
  • sladkor v prahu za posip

NADEV:

  • 1 kg jabolk
  • sok 1 limone
  • 1/2 žlice cimeta
  • 1 žlička vaniljeve arome
  • 30 g sladkorja (po želji)
  • sneg iz beljakov (4 beljaki, 100 g sladkorja, sol)

PRIPRAVA

  1. Najprej pripravimo testo. V skledo presejemo moko s pecilnim praškom in sladkorjem v prahu, dodamo koščke masla in rumenjake. Zamesimo testo, ga pokrijemo s prozorno folijo za shranjevanje živil in postavimo v hladilnik.
  2. Pripravimo nadev: jabolka olupimo, izkoščičimo in narežemo na rezine. Stresemo jih v skledo, prelijemo z limoninim sokom, začinimo s cimetom in vaniljevo aromo ter po želji dodamo še sladkor.
  3. Vzamemo 2/3 testa, 1/3 damo v zamrzovalnik. Pekač obložimo s pomaščenim papirjem za peko in nanj položimo razvaljano testo. Pečico segrejemo na 170 °C in pečemo 15 minut. Testo vzamemo iz pečice in ga obložimo z jabolčno mešanico.
  4. Beljake, sladkor in sol stepemo v trd sneg. Razporedimo ga po pecivu in potresemo s sladkorjem v prahu. Po vrhu naribamo zamrznjeno testo. Pečemo še 15-20 minut. Ohladimo in razrežemo na poljubno velike kose.
1...321322323...1.155Stran 322 od 1.155