Čustvena samoregulacija ima lahko izjemno pozitiven vpliv na najrazličnejše vidike vašega življenja. V osnovi gre za sposobnost nadzora nad lastnimi čustvi, kar pa ne pomeni, da je oseba, ki obvlada čustveno samoregulacijo, emocionalno otopela in mrtvo hladna. To, da ste zelo čustvena oseba, se torej ne izključuje s sposobnostjo emocionalne regulacije. Kot običajno so tudi tu pomembni detajli …
Izbira primernega trenutka in kraja za izražanje čustev
Sposobnost obvladovanja čustev ne pomeni, da morate čustva potlačiti. Osebe, ki so usvojile to veščino, znajo izbrati primeren prostor in čas za izražanje čustev. Tako se ne vdajajo hipnim impulzom. Skorajda nemogoče je, da bi nenadoma, povsem nepričakovano izbruhnile. Tu je treba opozoriti, da čustvena samoregulacija ne zahteva popolne odpovedi spontanosti. Če ocenite, da ste v primerni družbi in da je trenutek pravi, je vsekakor zaželeno, da izrazite tisto, kar čutite – naj bodo to »pozitivna« ali »negativna« čustva.
Isti dogodek – bistveno drugačna interpretacija
Čustvena samoregulacija je povezana tudi s sposobnostjo, da na posamezne situacije pogledamo z različnih perspektiv. Če na primer pred pomembno predstavitvijo opazite, da je vaše srce povsem podivjalo, se lahko odzovete na različne načine. Oseba, ki ne obvlada čustvene samoregulacije, bo to dojemala kot znak, da se bo osramotila in da je vse zaman, ali celo kot simptom srčnega infarkta. Vse to pa bo seveda dodatno stopnjevalo anksioznost. Po drugi strani pa bo nekdo, ki ve, kako obvladati svoja čustva, pomislil, da so telesni občutki znak, da je nadpovprečno osredotočen in da gre za »zdravo tremo«. Tako se bo lažje sprostil in svoj nastop opravil z odliko.
Manj brezplodnega rinjenja z glavo skozi zid
Osebe, ki so usvojile veščino čustvene samoregulacije, znajo obenem oceniti, kdaj je potreben odmik. Tako si lažje vzamejo čas zase, tudi ko se zdi, da si tega ne morejo privoščiti. Zavedajo se namreč, da lahko že krajši odmor zbistri njihove misli in da bodo tako potrebovale manj časa za posamezne obveznosti. Ne prepustijo se torej paniki, ki pogosto vodi do brezplodnih poskusov rinjenja z glavo skozi zid, ampak se najprej zberejo – in šele nato lotijo izziva, ki je pred njimi.
Štiri osnovne faze uspešne čustvene samoregulacije
Sposobnost čustvene samoregulacije ni nekaj, s čimer bi se preprosto rodili. Praviloma zahteva precej vaje in potrpežljivosti. Zanimivo je sicer, da se ta sposobnost vsaj deloma krepi tudi spontano, s staranjem. Številne študije namreč kažejo, da so odrasli pri obvladovanju svojih čustev precej uspešnejši od otrok in mladostnikov. Uspešna čustvena samoregulacija praviloma vključuje štiri faze. Prva faza je ozaveščanje čustev, kar je še posebej pomembno v konfliktnih situacijah. Sledi t. i. selekcija oziroma odločanje, kam boste usmerili svojo pozornost. Ali se boste osredotočili na tisto, kar bo težavo najverjetneje poglobilo, ali k potencialni rešitvi? S tem je povezana tudi tretja faza, imenovana interpretacija.
Gre za ozaveščanje, da situacija najverjetneje omogoča več različnih interpretacij – in upoštevanje, da je vaša interpretacija samo ena izmed možnih. Nato pa pride na vrsto še odziv. Osebe, ki nimajo nadzora nad svojimi čustvi, običajno preskočijo prve tri faze in preidejo neposredno k četrti. Tako ni presenetljivo, da stežka razrešujejo konflikte. To sicer ne pomeni, da se bodo poskušale osebe, ki obvladajo emocionalno samoregulacijo, za vsako ceno izogniti konfliktom. Eden od elementov te sposobnosti je tudi prepoznavanje, kdaj gre za »nepremostljive razlike«, ne glede na vrsto odnosa. Vendar je pri tem pomembno, da njihov odziv ni impulziven, ampak premišljen in osnovan na trezni preučitvi situacije.