Prijava
Psihologi, ki se ukvarjajo s preučevanjem razmerij, posvečajo veliko pozornosti vprašanju, kaj je tisto, kar odloča o tem, ali bo posamezno razmerje preživelo. Ali je mogoče napovedati, kateri pari se bodo najverjetneje razšli in kateri bodo ostali skupaj do konca življenja? Tovrstna vprašanja so bila tudi izhodišče prispevka, ki je bil lani objavljen v znanstveni reviji Personality and Social Psychology Bulletin. Šlo je za analizo treh raziskav, ki je zajela 993 oseb. Te osebe so skupno navedle več kot 15.000 razlogov za vztrajanje v razmerju in za razhod …
Ali so »zunanji dejavniki« pomembnejši od pozitivnih/negativnih lastnosti partnerja?
Pod študijo sta se podpisala Laura Machia in Brian Ogolsky – raziskovalca, ki se ukvarjata s poglobljenim preučevanjem partnerskih odnosov. Čeprav je nemogoče, da bi lahko s 100-odstotno gotovostjo napovedali, katera razmerja bodo prestala preizkus časa in katera ne, lahko tovrstne raziskave ponudijo precej zanesljiv vpogled v dejavnike, ki so običajno na delu, ko se nekdo odloča, ali ostati ali oditi. Pretekle raziskave, ki so se ukvarjale s tovrstnimi vprašanji, so se praviloma osredotočale na sam par in na njun odnos. Laura Machia in Brian Ogolsky pa sta se odločila za malce drugačno izhodišče.
Upoštevala sta namreč teorijo, da odločitev za razhod ni nujno pogojena samo s partnerjevim obnašanjem oziroma s čustvi do partnerja, ampak je treba upoštevati tudi možne alternative. Oseba, ki bi sicer najverjetneje ostala s trenutnim partnerjem, se bo odločila za prekinitev zveze, če oceni, da se ji je odprla boljša priložnost. Obenem pa ljudje pri izbiranju med vztrajanjem in odhodom ne upoštevajo le lastnih motivov, ampak tudi motive, ki jih pripisujejo partnerju. Gre torej za kompleksno dinamiko, ki je ni mogoče zvesti na »pozitivne« in »negativne« lastnosti partnerja. Raziskovalca sta se odločila, da poskusita to teorijo podkrepiti z empiričnimi dokazi …
Razlog za odhod ni nujno diametralno nasproten razlogom za vztrajanje
V prvi raziskavi so sodelovali dodiplomski študentje, ki so bili v razmerju. Izpolniti so morali vprašalnik in navesti hipotetične razloge, zaradi katerih bi se odločili za prekinitev trenutnega partnerskega odnosa, obenem pa tudi razloge, zaradi katerih vztrajajo. Izkazalo se je, da razlogi za potencialen odhod niso preprosto nasprotni razlogom, zaradi katerih so s partnerjem. Med najpogosteje navedenimi razlogi za vztrajanje v odnosu je bil občutek ljubezni in predanosti. Po drugi strani pa pomanjkanje tovrstnih občutkov ni bil glavni razlog, zaradi katerega bi zapustili partnerja. Tu je bila namreč najpogosteje navedena boljša alternativa.
Vztrajanje v skrhanem odnosu … če na obzorju ni boljše alternative
Ugotovitve so bile nato preizkušene še z dvema raziskavama. Pri prvi je šlo za pare, ki so se dobivali, vendar niso bili v resnem razmerju. Starost teh oseb je bila od 19 do 55 oseb. Pari so pristali na sedem pogovor, ki so se odvili v naslednjih devetih mesecih, s približno enomesečnim razmikom. Zadnja raziskava pa je bila osredotočena na 232 parov, ki so bili skupaj približno dve leti (povprečna starost oseb iz te skupine je bila 24 let). Raziskovalca sta preverjala morebitne spremembe v odnosu do razmerja. Spremljanje parov v daljšem časovnem obdobju je omogočalo zaznavanje prelomnih točk. Skupno število vseh razlogov za odhod/vztrajanje, ki so bili navedeni v devetih mesecih, je preseglo število 15.000. Ti razlogi so bili nato razdeljeni v 14 kategorij. Najpogostejši razlog za pozitiven preobrat (odločitev, da ostanejo, čeprav so jih pred tem obhajali dvomi) so bile pozitivne lastnosti trenutnega partnerja. Najpogostejši razlog za resno razmišljanje o prekinitvi odnosa pa je bila druga oseba oziroma alternativni odnos, ki se je pojavil na vidiku.
