Ni boljšega preliva za testenine, kot je domača paradižnikova omaka! Preverite, kako jo lahko enostavno pripravite tudi sami.
SESTAVINE (4 kozarci po 500 ml)
2 kg paradižnik
4 velike čebula
8 strokov česen
6 žlic olivnega olja
sol po okusu
mleti črni poper po okusu
sladkor po okusu
PRIPRAVA
Paradižnike operemo. Z ostrim nožem v dno (nasproti peclja) plitko zarežemo kožo v obliki črke X. Za približno 10 sekund jih položimo v vrelo vodo (ali dokler prerezana koža ne začne odstopati), nato pa jih takoj prestavimo v mrzlo vodo in pustimo, da se ohladijo. Odstranimo kožo in jih razrežemo.
Čebulo in česen olupimo in na drobno sesekljamo. V ponvi segrejemo olivno olje in zlato prepražimo čebulo. Dodamo paradižnik in česen. Nežno dušimo 40 minut, dokler se omaka ne zgosti. Začinimo s soljo, poprom in sladkorjem.
Z zajemalko naložimo omako v čiste kozarce in jih 20 minut steriliziramo pri 85 stopinjah Celzija. Omako lahko postrežemo s testeninami.
Juha s koprivami, krompirjem in čemažem vas bo svežila in okrepila. Zelo dobra in seveda zdrava predjed v pomladanskih mesecih.
SESTAVINE (2 porciji)
150 g krompirja
100 g kopriv
100 g čemaža
sol in poper po okusu
1 čebula
1 žlica olivnega olja
PRIPRAVA
Krompir olupimo in narežemo na kocke. Sesekljano čebulo prepražimo na olju, dodamo krompir in polovico nasekljanega čemaža, solimo ter popopramo. Zalijemo z zelenjavno osnovo ali vodo. Dodamo liste koprive in juho še nekaj časa kuhamo.
Ko se krompir zmehča, sestavine v juhi zdrobimo s paličnim mešalnikom. Postrežemo in okrasimo s preostankom čemaža in listi kopriv.
Čebulo in česen olupimo in na drobno nasekljamo. Koprive in regrat očistimo, dobro operemo in odcedimo. Na kuhalnik pristavimo lonec z 0,5 l rahlo osoljene vode. Počakamo, da voda zavre, nato pa dodamo regrat in koprive.
Vse skupaj naj vre 5 minut, nato pa regrat in koprive dobro precedimo in precejeno vodo shranimo. Regrat in koprive sesekljamo ali zmeljemo s paličnim mešalnikom. Na kuhalnik pristavimo ponev, v kateri segrejemo olje. Na njem pražimo čebulo tako dolgo, da porumeni, nato pa dodamo še regrat in koprive.
Sestavine s kuhalnico dobro premešamo in zalijemo s toliko prihranjene vode, da dobimo ne preredko omako. Dodamo česen in po okusu osolimo ter popopramo. Ko omaka ponovno zavre, pustimo, da se na šibkem ognju kuha še 2 minuti. Na koncu dodamo še kislo smetano in dobro premešamo. Še toplo postrežemo s pire krompirjem.
Zeleni namaz z vodno krešo in oreščki je še eden izmed slastnih domačih namazov, začinjenih z vitamini.
SESTAVINE
50 g orehov
100 g vodne kreše
100 g masla
250 g mehke skute
1 žlica olivnega olja
sol po okusu
1 paprika
češnjev paradižnik za okras
PRIPRAVA
Orehe narežemo na grobo. Na hitro operemo vodno krešo, jo odcedimo in narežemo.
Pustimo, da se maslo zmehča, razrežemo ga na koščke in damo v skledo. Dodamo skuto, olivno olje in premešamo. Dodamo orehe in vodno krešo, solimo in popramo ter dobro premešamo.
Razmažemo na rezine kruha po želji, okrasimo s krešo, papriko, kosom paradižnika in postrežemo.
Pirin kolač z jabolki na videz spominja na jabolčno pito, tudi priprava je podobna, le da je nekoliko bolj zdrava različica teste iz pirine moke.
SESTAVINE (1 pekač)
150 g pirine moke
100 g večnamenske moke
ščep sol
750 g jabolk
122 g masla
1/2 zavitka pecilnega praška-
1 jajce
3 žlice mleka
80 g rjavega sladkorja
1/2 limone limoninega soka
1/2 žlice cimeta
1 vrečka vaniljevega pudinga
40 g mandljevega krokanta
rozine po želji
PRIPRAVA
V skledi zmešamo moko in pecilni prašek. Dodamo zmehčano maslo, jajce in mleko. Sestavine zmešamo v gladko testo in ga za nekaj časa postavimo v hladilnik.
Olupimo jabolka, jih izkoščičimo in narežemo na majhne kocke. Dodamo limonin sok, cimet, sladkor, vaniljev puding in dobro premešamo.
Polovico testa razporedimo po namaščenem pekaču in dodamo jabolčni nadev. Drugo polovico testa razvaljamo v okroglo obliko in položimo na jabolka. Ob robu odstranimo odvečno testo, namažemo z razžvrkljanim rumenjakom in potresemo z mandljevim krokantom. Pečico segrejemo na 160 stopinj Celzija in pečemo 30–35 minut.
Potresemo s sladkorjem in pred postrežbo počakamo vsaj en dan.
V ajurvedi – tradicionalnem sistemu holistične medicine, ki se je začel na Indijski podcelini oblikovati že pred več kot 5000 leti – imajo pomembno vlogo t. i. doše. Gre za tri glavne skupine, v katere je mogoče razvrstiti ljudi na podlagi naših telesnih značilnosti in osebnostnih lastnosti.
Doše oziroma »trije tipi prirojenih energij«, ki jih ločuje ajurveda, so pita, vata in kapha. Prvo zaznamuje ogenj, drugo veter, tretja pa velja za »zemeljsko došo«. Doše naj bi vplivale tako na telo kot na duševne procese. Na podlagi tega, katera doša vas zaznamuje, je mogoče tako predvideti tipične zdravstvene in druge težave, h katerim ste še posebno nagnjeni. Tako se lahko odločite za določene ukrepe oziroma spremembe, ki zmanjšajo nevarnost za razvoj teh težav. Še prej pa morate seveda ugotoviti, kateri doši sploh pripadate …
Preprost test za določanje prevladujoče doše
Poudariti je treba, da lahko kljub dejstvu, da ste na primer vata, pri sebi prepoznavate tudi značilnosti drugih dveh doš. V realnosti namreč ni »idealnih tipov«, vendar lahko kljub temu govorimo o dominantni doši. Pri določanju, katera doša prevladuje, je pomembno predvsem upoštevanje telesne zgradbe, tipa kože in las, značilnosti nohtov, ustnic in oči ter določenih temperamentnih lastnosti. Če se niste še nikoli ukvarjali z ugotavljanjem, katera je tista doša, ki vas najbolj zaznamuje, lahko za osnovno orientacijo uporabite test, ki sledi v nadaljevanju. Pozorno preberite opise pri posameznih skupinah in označite tiste, v katerih se najbolj prepoznate (pri vsaki številki lahko izberete le trditev iz ene skupine – četudi opis ni popoln, poskušajte izbrati tisto možnost, ki vas vendarle najbolj opiše). Na koncu preštejte, v kateri skupini ste označili največ trditev.
SKUPINA A
Sem vitke postave z drobnimi, krhkimi kostmi oziroma telesno zgradbo.
Moja koža je pogosto zelo suha in nagnjena k zgodnjemu pojavljanju gubic. Pogosto so pod očmi vidni podočnjaki oziroma temni kolobarji. Obenem me pogosto zebe. Praviloma nimam težav s sončnimi opeklinami – koža ob izpostavljenosti soncu porjavi.
Moji lasje so temnejše barve in precej suhi. Pogosto imam težave pri urejanju, saj so neukrotljivi, štrenasti in že na videz ne najbolj zdravi.
Moji nohti so krhki in lomljivi, pogosto se pojavljajo tudi razbarvanja.
Moje ustnice so tanke. Pogosto se spopadam s suho kožo na ustnicah, ki se nemalokrat tudi luščijo.
Moje oči so majhne in rjave ali sive barve.
Sem oseba, ki ima precej težav z neodločnostjo in z anksioznostjo oziroma s tesnobnimi občutki.
Sem zelo aktivna in kreativna oseba.
SKUPINA B
Moja telesna konstitucija je povprečna, prav tako pa pri telesni teži praviloma nimam težav z večjimi odstopanji.
Moja koža je običajno mehka in topla. Težave mi povzročajo predvsem alergijske reakcije oziroma nagnjenost k hitri negativni reakciji kože na zunanje vplive. Na obrazu so opazne tudi razširjene pore. Koža ob sončenju redko porjavi, saj je nadpovprečno nagnjena k sončnim opeklinam.
Moji lasje so svetlejše barve, precej tanki, ravni in mehki, tudi če jim ne namenjam posebne nege.
Moji nohti so mehki in rahlo rožnate barve.
Moje ustnice so povprečne velikosti in oblike – niso niti zelo tanke niti izrazito polne. Koža na njih je običajno mehka in brez posebnosti.
Moje oči so mandljaste oblike, običajne velikosti. Barva oči je svetlo rjava, lešnikasta, siva ali zelena.
Precej hitro se lahko razjezim. Prav tako me velikokrat mučijo občutki ljubosumja.
Sem zelo ambiciozna oseba, ki nima težav s prilagajanjem v novih situacijah.
SKUPINA C
Sem močnejše postave – tudi ko je moja telesna teža idealna, je opazna močnejša konstitucija.
Moja koža je pogosto hladna in precej mastna. Imam precej težav z aknami (oziroma so bile tovrstne težave zelo moteče v preteklosti), pore se hitro zamašijo. Koža precej zlahka oziroma hitro porjavi, če se sončim.
Moji lasje so gosti in močni, skodrani oziroma rahlo valoviti. Lasišče se običajno precej hitro zmasti.
Moji nohti so videti precej brezbarvni oziroma bledikasti.
Moje ustnice so polne oziroma nadpovprečne velikosti, običajno so precej blede/neizrazite barve.
Imam velike oči modre oziroma svetlejše barve.
Sem precej trmasta oseba, ki nima najboljših delovnih navad. Pogosto težko najdem energijo za izpeljavo določenih nalog.
Načeloma sem umirjena oseba, na katero se lahko ljudje zanesejo.
Čas za rezultate …
Največ odgovorov iz skupine A
Prevladujoča doša pri ljudeh, ki so se najbolj prepoznali v trditvah iz prve skupine, je običajno vata. Ker gre za došo, ki jo zaznamuje zrak oziroma veter, ni presenetljivo, da so to osebe, ki so pogosto zelo energične in nenehno v pogonu. Obenem so to ljudje, ki so nadpovprečno umetniško nadarjeni oziroma kreativni.
Energija vate naj bi še posebno vplivala na črevesje, mišično-skeletni sistem, kožo, prekrvitev, mehur in nevrološki sistem, pri ženskah pa tudi na menstruacijski cikel. Med tipične zdravstvene težave, s katerimi se spopadajo vate, sodijo anksiozne motnje, bolečine v hrbtu, artritis, nespečnost in kronično zaprtje. V določenih obdobjih se lahko pojavijo tudi hude težave z zelo suho kožo.
Za vate je zelo pomembno, da si poskušajo oblikovati čim bolj stabilno dnevno rutino, ki vključuje tudi urejen urnik spanja. Pazite, da si boste za obroke vedno vzeli dovolj časa, namesto da hrano pogoltnete kar spotoma, medtem ko hitite od ene obveznosti do druge. Zelo priporočljiva je tudi redna meditacija in/ali joga, podobno pa velja za omejevanje vnosa kofeina in alkohola.
Največ odgovorov iz skupine B
Ljudje, katerih prevladujoča doša je pita (največ odgovorov iz skupine B), so običajno odlične vodje. Gre namreč za odločne, bojevite osebe, ki so obenem zelo inteligentne. Usmerjene so k iskanju rešitev in k doseganju cilja, tudi če morajo za to žrtvovati ogromno.
Najbolj izpostavljen sistem telesa pri ljudeh, ki jih najbolje opišejo značilnosti pite, so prebavila. Kadar ta doša pretirano prevlada nad drugimi, se lahko tako pojavijo prebavne težave, na dolgi rok pa so možne tudi resnejše bolezni, povezane s prebavnim sistemom. Med drugim obstaja pri tej doši povečano tveganje za trebušne razjede in kronični gastritis. Težave lahko povzročajo tudi jetra, trebušna slinavka in oči.
Pazite, da kljub ambicioznosti ne boste pretiravali z delom in da ne boste obsedeni s tekmovalnostjo, saj obstaja pri pitah še posebno velika nevarnost za izgorelost. Prav tako pa morate biti pozorni na obvladovanje izbruhov jeze. Tovrstni izbruhi so namreč pri ljudeh, ki jih zaznamuje pita, nadpovprečno pogosti. Pri izogibanju obema nevarnostma vam lahko zelo pomagata preživljanje časa v naravi in druženje z ljudmi, ki vam veliko pomenijo.
Pri prehrani se osredotočite na čim bolj naravna, nepredelana živila, ki ne dražijo prebavil. To med drugim pomeni tudi omejevanje pri zelo pikantnih jedeh. Izogibajte se prehranjevanju takrat, ko ste jezni ali kako drugače vznemirjeni.
Največ odgovorov iz skupine C
Lastnosti, opisane v stolpcu C, nakazujejo, da gre za došo, imenovano kapha. Če ste se prepoznali predvsem v teh opisih, ste najverjetneje oseba, ki jo zelo redko kaj zares razjezi ali razburi. Ker je to, kot omenjeno, zemeljska doša, ste zelo stabilna, prizemljena oseba, ki ji ogromno pomeni skrb za druge. Vendar pa se zna zgoditi, da na ta račun zanemarite sebe. Ena izmed posledic tega je lahko čezmerna telesna teža.
Med organe oziroma dele telesa, ki jim vlada kapha, sodijo predvsem grlo, pljuča, limfne žleze ter vezivna in maščobna tkiva. Z vidika čustev oziroma osebnostnih lastnosti so za to došo po eni strani značilne ljubezen, potrpežljivost in popustljivost, vendar pa po drugi tudi pretirana posesivnost ter neodločnost oziroma pasivnost. Hkrati obstaja pri kaphah povečana nevarnost za depresijo.
Za ohranjanje notranjega ravnovesja in dobrega zdravja je zelo pomembno, da se naučite postavljati zdrave meje v odnosih. Nujno je, da se naučite, da obstaja razlika med prijaznostjo in tem, da dopuščate drugim, da vas izkoriščajo. Poiščite dejavnosti, ki bodo samo za vašo dušo oziroma namenjene vaši osebni rasti, saj tako ne boste imeli več občutka, da je vaša vrednost odvisna predvsem od tega, kako vas dojemajo drugi, zato se boste lažje izognili odvisnosti od odnosov.
Zaradi dejstva, da so ljudje, ki jih najbolj zaznamuje kapha, nagnjeni k prenajedanju ob čustvenih stiskah, je zelo pomembno, da že vnaprej računate na to možnost – tako poskušajte doma hraniti čim manj prigrizkov oziroma zelo kaloričnih, predelanih živil. Pazite, da ne boste zanemarjali telesne aktivnosti, prav tako pa je priporočljivo, da se odpoveste popoldanskim dremežem.
Nega suhe kože si v jesenskem in zimskem času zasluži še večjo pozornost kot sicer, saj je še bolj izpostavljena zunanjim vplivom. Kljub veliki izbiri negovalnih izdelkov na našem tržišču imamo vedno možnost izbire naravnih sestavin, ki imajo mnoge pozitivne učinke.
Suho kožo prepoznamo po rdečici, hrapavi, razpokani in lahko luščeči se povrhnjici, ki ji primanjkuje vlage, prav tako pa je brez sijaja. Nega poteka v treh stopnjah: čiščenje obraza, nanos tonika in vlažilne ali hranilne kreme, ki bo našo kožo zaščitila pred mrazom in izgubo vlage.
Nega suhe kože v hladnih mesecih
Čez dan, ko smo v ogrevani pisarni, posezimo po obrazni vodici, ki jo lahko pripravimo iz naravnih sestavin, kar doma. Zvečer namesto vlažilne nanesemo hranilno kremo, ki je bogatejša in vsebuje več lipofilnih sestavin ter poskrbi za obnovo in hranjenje naših kožnih celic. Vsaj enkrat na teden si privoščimo razvajanje in si pripravimo odlično domačo masko za obraz.
Rastline za intenzivno nego suhe kože
V 16. in 17. stoletju so bile ženske na dvorih vešče priprave izdelkov za nego kože, saj je bilo tovrstno znanje sestavni del izobrazbe mladih žensk iz bogatih družin. Imele so sušilnice za rastline, iz katerih so pripravljale izdelke za nego. Poznamo kar nekaj rastlin, ki blagodejno delujejo na suho kožo. Med njimi so najbolj poznani ognjič, smilj, kamilica, navadni slez, šentjanževka, peteršilj, sivka, ožepek, bezeg, aloe vera … Obraz zjutraj namesto z vodo umijemo z mlačnim rmanovim čajem. Tako bo koža mehka, napeta in navlažena. Za jutranjo osvežitev lahko nanesemo tudi kumarični sok. Zvečer namesto kreme uporabimo smiljevo olje, ki mu v svetu lepote pravimo tudi rumeno zlato.
Rožno vodo pridobivajo kot stranski produkt parne destilacije vrtničnih cvetov in služi kot dobra osnova za izdelavo proizvodov za nego kože.
Čistilno mleko za suho kožo
Sestavine:
100 ml rožne vode
1 žlica medu
20 g mleka v prahu
20 ml mandljevega olja
20 ml avokadovega olja
Priprava in uporaba: Rožno vodo segrejemo toliko, da lahko v njej raztopimo med in mleko v prahu, nato dodamo še mandljevo in avokadovo olje. Shranimo v temno stekleničko in pretresemo. Shranjujemo v hladilniku. S čistilnim mlekom si vsak večer očistimo kožo na obrazu.
Obrazna vodica
Sestavine:
90 ml rožne vode
10 ml tinkture ognjiča
Priprava in uporaba: Vse skupaj natočimo v temno stekleničko z razpršilko in premešamo. Po čiščenju si na obraz nanesemo vodico, ki kožo poživi in pripravi na nadaljnjo nego. Prav tako si jo lahko večkrat na dan razpršimo po obrazu za hitro osvežitev.
Krema s kamilico in pelargonijo
Sestavine:
25 g lanolina
25 g vazelina
2 kapljici eteričnega olja kamilice
2 kapljici eteričnega olja pelargonije
Priprava in uporaba: Lanolin in vazelin stopimo nad vodno paro, odstavimo in nekoliko počakamo, da se zmes ohladi. Zatem vmešamo eterični olji, zmešamo in vlijemo v lonček za kremo. Hranimo v hladilniku. Eterični olji pelargonije in kamilice izboljšata suho povrhnjico in strukturo suhe kože.
Krema iz sleza
Sestavine:
30 g korenin sleza
80 ml destilirane vode
20 g medu
100 g osnovne kreme
Priprava in uporaba: Sesekljane korenine sleza za približno dve uri namočimo v destilirano vodo, nato 5 minut rahlo kuhamo, a pazimo, da ne zavre. Ko se malce ohladi, dodamo med, pripravek precedimo in korenine dobro ožamemo. Nastalo zmes primešamo v osnovno kremo. Slez kožo pomiri in ji daje vlago.
Obloga s šentjanževim oljem
Sestavine:
2 žlici šentjanževega olja
1 rumenjak
pol žličke limonovega soka
Priprava in uporaba: Olje z ročnim mešalnikom počasi dodajamo rumenjaku, da nastane emulzija, na koncu dodamo še sok limone. Nanesemo na očiščen obraz, izpustimo predel okoli oči in ust, in pustimo učinkovati 15–20 minut, nato speremo z vodo. Obloga bo ohranila kožo elastično.
Obrazno olje za zrelo suho kožo
Sestavine:
60 ml mandljevega olja
1 žlička olja pšeničnih kalčkov
15 kapljic sivkinega olja
10 kapljic olja kadilne bosvelije
2 kapljici olja neroli
Priprava in uporaba: Vsa olja zmešamo v temni steklenički. Pred spanjem nanesemo na obraz, vrat in dekolte ter pustimo učinkovati kot nočno hranilno olje. Pri nanašanju izpustimo predel okoli oči in ust.
Vsi si želimo dobre partnerske odnose. Odnose, ki vsebujejo pravo mero ljubezni, spoštovanja, igrivosti, hvaležnosti, sprejemanja in zaupanja. Pa je vse to sploh mogoče? Je odnose, ki so se z leti ohladili mogoče tudi popraviti? Odgovore nam razkriva Jelena Dimitrijević, ki je že mnogim pomagala spremeniti življenje in odnose.
Najbolj vas poznamo kot strokovnjakinjo z izredno obširnim znanjem na področju zdravja in prehrane, kjer združujete holistične pristope in različne tradicionalne vede. Kako to, da ste se lotili tudi področja partnerskih odnosov?
Marsikdo misli, da je partnerski odnos le odnos z drugo osebo, ampak se vse začne z odnosom do samega sebe. Kot ste omenili, pri svojem delu uporabljam holistični pristop in tradicionalna znanja v kombinaciji s sodobnimi pristopi, kot pomoč posameznikom do boljšega zdravja in počutja, ampak nikoli ni poudarek le na telesnem zdravju. Zlasti naše misli, prepričanja, nepredelana in neizražena čustva močno vplivajo na naše celotno bitje. V svoji praksi opažam, da je veliko težav v odnosih. Iz tega razloga sva se s partnerjem odločila, da združiva znanja in izkušnje, ter ponudiva program, ki poglobljeno obravnava človeka kot celoto, kjer se razvijajo samoljubezen, samospoštovanje, samoopolnomočenje in avtentičnost, ki so osnova za čarobnost in lahkotnost življenja, ter psihofizično zdravje. Če to dosežemo, so tudi naši odnosi izpolnjujoči, ljubeči in radostni.
Katere so najpogostejše težave parov, ki se obračajo na vas?
Predvsem občutek, da niso sprejeti, videni, slišani, razumljeni. Iz tega nastajajo različni konflikti, ki se kažejo kot nezadovoljstvo, bežanje v delo ali kakšne druge aktivnosti pri čem se lahko pojavijo frustracija, jeza, žalost, zamerljivost, obup, brezvoljnost …, ki pogosto peljejo v še bolj konfliktne situacije, čustveno odtujenost, nezvestobo in težave v spolnosti. Poleg tega pa se problemi začnejo odražati tudi na fizični ravni, kar je le odraz tega, kar se nam dogaja na subtilnejših ravneh. Težava je tudi v tem, da marsikdaj ne govorimo isti jezik ljubezni in se zaradi tega še težje razumemo in sprejemamo.
V letošnjem letu ste skupaj s svojim partnerjem začeli tudi z vodenimi delavnicami za bolj kakovostno partnerstvo.
Tako je. Začelo se je na hrvaškem otoku Ižu, ki je znan po različnih duhovnih počitnicah, kjer si resnično vzamemo čas zase, regeneracijo in se zavestno odločamo za življenjske premike. Odzivi so bili zelo pozitivni. Fascinantno je bilo opazovati, kako se posamezniki spreminjajo v le nekaj dnevih. Od popolne zadržanosti, nepovezanosti z lastnim telesom in svojimi čustvi, v medsebojnem nerazumevanju in obtoževanju, do sijočih in zadovoljnih bitij, ki si končno upajo biti to, kar so. Z otroško razigranostjo in odprtega srca so si dovolili stopiti v neznano, se premakniti iz cone udobja, in krasno je bilo opazovati to lahkotnost in lepoto, ki je že ves čas bila v njih samih in so ji dovolili priti na plano. Zaradi tega sva se tudi odločila nadaljevati zgodbo v Sloveniji, saj so ljudje lačni partnerskih odnosov brez drame in željni harmonije, miru, povezanosti in resnične ljubezeni.
Ali je vsak odnos mogoče izboljšati, spremeniti, nadgraditi?
V bistvu gre za iskrenost, sočutno komunikacijo, hvaležnost, notranjo modrost, ljubezen, samoodkrivanje … Ko spremenimo pogled nase in svet okrog sebe, svojo percepcijo, ko začnemo opuščati svoja stara prepričanja in navezanosti, se naučimo poslušanja in samoizražanja, se soočimo z lastnimi škodljivimi programi in jih zavestno transformiramo, se samodejno začne spreminjati tudi vsak odnos, ki ga imamo z drugimi (partnerski, s sodelavci, prijatelji, sorodniki …). V praksi to pomeni, da se bodo nekateri odnosi izboljšali, poglobili in nadgradili, nekateri pa se bodo zaključili na zrel in ljubeč način.
So lahko zamere med dvema osebama tako globoke, da jih ni več možno premostiti?
Vse je odvisno od posameznika in njegove sposobnosti delovanja na drugačen način. Ko se nam odprejo nova spoznanja in smo pripravljeni iti onkraj ega, se lahko marsikaj spremeni. Naenkrat se začnejo rušiti vsi konstrukti, ki jih je ustvaril um in partnerja potem začneta ustvarjati eno popolnoma novo zgodbo. Seveda to je mogoče le, če sta oba pripravljena sprejeti odgovornost zase, in če sta odprta za novo doživljanje sebe in svojega odnosa do drugega. A tudi če tega ni, je za posameznika, ki je zrel za tovrstno odpiranje in sprejemanje, to pot do osvoboditve, saj lahko gre iz travmatičnega odnosa brez zamer.
Kateri so tisti prvi znaki, ko bi moral vsaj enemu od partnerjev zazvoniti alarm, da v odnosu nekaj ni v redu?
Partner je vedno naše ogledalo in pokazatelj, kaj se v nas samih dogaja, kje imamo določene težave, podzavestne vzorce, travme … Nikakor pa ni zaželeno, da trpimo in prenašamo škodljiv odnos (to se po navadi zgodi, ko imamo močan vzorec žrtve), v katerem ni ljubezni, sprejemanja in podpore. Menim, da se je vsekakor potrebno zamisliti v kolikor v odnosu zaznavamo nenehno kritiziranje in nesprejemanje tega, kar partner počne, če je prisotno nezadovoljstvo, če želimo, da se nam partner vedno prilagaja ali mi njemu, če so prisotne zamere, če ni sočutne komunikacije in se pogosto kregamo, umikamo in ne kažemo svojih pravih čustev, nas je strah, da ne bomo sprejeti, če se razgalimo, če partner zaničuje naša čustva, če ne počnemo nič skupaj in nimamo skupnih načrtov, če je prisotno nezaupanje, če si ne vzamemo čas en za drugega, če ne čutimo privlačnosti, če nam je partner ali mi njemu v breme, še posebaj pa, če je prisotno kakršnokoli nasilje …
Ali Slovenci pogosto poskušamo skriti ali zamaskirati partnerske težave?
Družba, v kateri je poudarjen moški princip, nas sili v lažno predstavo o moči in uspehu, kjer ni dovoljeno kazati svojih “slabosti” in ranljivosti. Vedno se je treba prikazati v najboljši luči, biti popoln in ohranjati iluzijo sreče in zadovoljstva. To posebej vidimo skozi oči socialnih omrežij. Zaradi tega se največ nasilja dogaja za zaprtimi vrati. Vse frustracije in težave nosimo domov, kjer se le-te začnejo sproščati. Tudi, če ni fizičnega nasilja, je prisotno psihično nasilje. Zaradi ujetosti v lastne programe velikokrat ne vidimo, kaj se dogaja in se sprijaznimo z obstoječim, čeprav nas takšen odnos uničuje. Skrivanje in maskiranje težav je postala nasa stalnica. Navkljub temu pa je vedno več posameznikov, ki želijo izstopiti iz tega začaranega kroga in si sneti masko, ter se soočiti s samim seboj, in s partnerjem Simonom sva zelo vesela, ko se to zgodi.
Vsi si želimo prijetne, ljubeče, navdihujoče, igrive, čarobne odnose polne občudovanja, hvaležnosti, sprejetosti, zadovoljstva, pristnosti, spoštovanja in zaupanja. In ravno tega se lahko ljudje naučijo na vaših delavnicah.
Vse našteto pride kot rezultat samoljubezni. Skozi izkustvene vaje uvidijo, da je na prvem mestu skrb zase. Naučijo se opazovati sebe, svoje resnične potrebe, sproščati čustvene napetosti, se svobodno izražati in postavljati jasne in zdrave meje, živeti avtentično, negovati vsa svoja telesa, in doživljati polnost vsakdanjega življenja. Z nekaj najine usmeritve in pomoči ter po uvajanju določenih orodij odkrivajo to, kar je bilo ves čas prisotno. Po delavnici (izkustvenem doživetju) se odprejo vrata do božanskega partnerstva s seboj in posledično tudi z drugimi.
Moški in ženska imata vsak svoj princip delovanja. Je tudi v tem skrivnost dobrega odnosa, da spoštujemo naravno delovanje vsakega spola in ga ne poskušamo spreminjati?
Harmonija med moškim in ženskim principom je ključ do čudovitih odnosov, v katerih se počutimo prijetno in izpolnjujoče. Obe vlogi sta danes izkrivljeni. Moški mislijo, da sprejemajo odločitve in da imajo moč, a so večinoma nemočni. So zasužnjeni in niso svobodni, sledijo navodilom, uklanjajo se ženskam, ugajajo, niso resnična avtoriteta, ne povezujejo se s svojo notranjo modrostjo, delajo za svoje sebične cilje in ne za dobrobit skupnosti. Naloga moškega je, da vidi daleč, da ima ideje, cilje, jasnost, postavljenost, da varuje, da s svojim zgledom vodi in kreira. Ženske danes prevzemajo moške vloge in ravnajo na moški način, izgubljajo sebe, svojo intuicijo, nežnost, mehkobo, lepoto, modrost, sposobnost, da harmonizirajo vse okrog sebe, da širijo ljubezen, razumevanje, sodelovanje, kar so vrednote ženskega principa. Iz tega razloga prihaja do različnih težav ne samo v partnerskem odnosu, ampak tudi v celotni družbi. Oba principa sta enakovredna in oba sta sestavni del nas samih, a praviloma je en princip vedno bolj dominanten kot drugi. Tega, ki je za nas bolj naraven, je treba negovati in izkoristiti vse njegove potenciale. Poleg tega nam bo razumevanje moškega in ženskega principa omogočilo boljše medsebojno razumevanje, ki je ključ do sprejemanja in brezpogojne ljubezni.
Tudi, če svoj odnos smatramo za dober, ga je vseeno potrebno negovati in razvijati?
Tako je. In to na dnevni ravni. Ko se “razgradi ego” in nismo več v potrebi, da napadamo in se branimo, ampak takoj, ko se pojavi določen čustveni odziv, razrešimo zadevo, se nič več ne kopiči, razvijajo se občutki sprejetosti, zaupanja, ljubljenosti, odpuščanja, spoštovanja, ustvarja se prostor, kjer se lahko razgalimo, smo ranljivi in tako skupaj s partnerjem odkrivamo in predelujemo poškodovane dele sebe in dovolimo, da se popolnost božanskosti izrazi. V zdravem in ljubečem partnerskem odnosu ni drame. Že tako čaroben odnos pa lahko še začinimo z različnimi intimnimi obredi, uživamo v skupnih dogodivščinah, znova osvajamo en drugega in se veselimo novih izkušenj in doživetij.
Vabljeni na izkustveno delavnico, ki odpira vrata do božanskega partnerstva!
???TRI DNEVNO IZKUSTVENO DOŽIVETJE ???
Velikokrat slišiva, da bi posameznik želel priti na izkustveno doživetje božanskega partnerstva, ampak misli, da ta izkušnja ni zanj, ker ni v intimnem partnerskem odnosu.
Kaj pa partnerstvo s samim seboj? Tam se vse začne. Vsak odnos, ki ga bomo imeli v življenju: partnerski, družinski, poslovni, prijateljski … se najprej začne pri nas samih. Če nismo v ljubečem, negovalnem in avtentičnem odnosu s seboj, ne moremo biti v zdravem, sočutnem in ljubečem odnosu z drugimi.
Zdaj je jasno, da izkustvena delavnica božanskega partnerstva ni namenjena le parom, temveč tudi vsem posameznikom, ki se zavedajo pomembnosti samoljubezni v njeni najbolj čisti, božanski obliki. Vsi si želimo prijetne, ljubeče, navdihujoče, igrive, čarobne odnose, polne občudovanja, hvaležnosti, sprejetosti, zadovoljstva, pristnosti, spoštovanja in zaupanja
Čas je, da začnemo živeti svojo božanskost na zemlji. Vabiva vas v izkušnjo, ki bo resnično pomagala spremeniti vaše življenje in odnose in vas vodila do mavričnosti življenja.
Izkustveno doživetje je za vse, ki:
želite bolj igriv, lahkoten, poln in ljubeč partnerski odnos s seboj in drugimi
iščete svojo avtentičnost in resnično svobodo v življenju
želite imeti božansko in sveto spolnost, ki nas osvobaja, zdravi, polni in odpira za življenjske kreacije
se želite soočati z lastnimi čustvi in podzavestnimi programi in jih transformirati
vas zanima globlji uvid in celosten pogled na partnerski odnos
želite okrepiti zdravje svojega fizičnega telesa
Kaj boste spoznali?
Kako se avtentično izražati in živeti svobodno
Kako deliti in sproščati svoja resnična čustva ter notranja doživljanja
Kako postaviti zdrave meje in jasno komunicirati
Kaj pomeni božanska spolnost in kako jo prakticirati
Kako negovati in krepiti svoje telo, božanski tempelj duše
Kako doseči čarobnost, dopolnjevanje, povezovanje in skupni razvoj v partnerskem odnosu
Kaj pomenita moški in ženski princip in kako delujeta
Kako pridobiti, ohranjati in uporabljati energijo za boljše zdravje, počutje, uspehe, kreacije, odnose …
PROGRAM
Program je namenjen odraslim posameznikom, kot tudi parom.
2 x Jutranja vadba joge plesa
2 x polni penzion s polnovredno rastlinsko prehrano
Sadne malice in čarobni napitki
Vodeno izkustveno doživetje
Petek od 18 do 21 h Sobota od 9 do 13 h in od 15 h do 19 h Nedelja od 9 do 13 h in od 15 do 17 h
TERMINI Če začutite, da je najino povabilo to, kar iščete na svoji samoraziskovalni poti, lahko izbirate med naslednjimi termini: od 17. do 19. 2. 2023 od 24. do 26. 3. 2023 od 7. do 9. 4. 2023 od 26. do 28. 5. 2023
NAMESTITEV
Tešnak je domačija v objemu narave, ki ponuja čudovite apartmaje in sobe, obnovljene v rustikalnem slogu, kjer se boste počutili udobno, varno in kot doma. Samo bivanje na domačiji je izkušnja zase, saj se za zidovi več kot 200 let stare hiše, ki so jo srčni domačini sestavljali in prenavljali 15 let ter iz nje ustvarili pravljično zgodbo, skriva mozaik slovenske zgodovine s sodobnim pridihom. Obdani z naravo, stran od vsakodnevnega vrveža in skrbi, boste z lahkoto našli mir in lepoto ter se radovedno podali v nepozabno izkušnjo. Domačija Tešnak je tudi prejemnica zelenega ključa, mednarodno priznane nagrade, ki predstavlja odličnost na področju zelenega turizma, okoljevarstva in trajnostnega delovanja.
PREHRANA
Zdrava prehrana je osnova za naš fizični obstoj in vitalnost, kar nam omogoča, da se soočamo z večjimi življenjskimi doživetji. Kakšno hrano vnašamo v svoje telo, na kakšen način jo uživamo, kako pripravljamo obroke, kakšen energijski odtis ima hrana, ki jo uživamo … so pomembni dejavniki zdravega in vitalnega telesa. Iz tega razloga bo hrana, ki jo boste preizkušali, živa, ekološka, polnovredna, pravilno kombinirana, enostavna, prilagojena letnemu času in vsem došam (po ajurvedi) ter začinjena z ljubeznijo. Ne samo, da boste uživali v prvinskih okusih, sproti se boste učili kako nahraniti svoje telo, tako da ustvarite pogoje za njegovo optimalno delovanje.
Število mest je omejeno na 18 udeležencev po posameznem izkustvenem doživetju in si ga zagotovite s plačilom akontacije v vrednosti:
? ??? € (super early bird do ?. ?. ????)
? ??? €(early bird do ??. ?. ????) in
? ??? € za kasnejše prijave
Akontacija za rezervacijo mesta se ne vrača. V primeru odpovedi vsaj 3 tedne pred pričetkom doživetja lahko akontacijo izkoristite za drug dogodek. V nasprotnem primeru akontacija zapade v celoti.
Preostali znesek (prenočišče s polnim penzionom v vrednosti ??? € ) ter turistično takso v višini ? € boste poravnali v gotovini ob prihodu na lokacijo.
Po izpolnitvi prijavnice boste prejeli navodila za plačilo akontacije.
IZKUSTVENO DOŽIVETJE VODITA
Jelena Dimitrijević in Simon Vučer
Jelena je profesorica geografije, certificirana nutricionistka, holistična svetovalka za zdrav način življenja, intuitivna terapevtka in učiteljica joge plesa, s širokim naborom znanj s področja nutricionizma, ajurvede, TKM in naturopatije. Več kot deset let se uspešno ukvarja z izobraževanjem posameznikov, skupin in podjetij o zdravi prehrani in zdravem načinu življenja in jim s tem pomaga na njihovi poti do optimalnega zdravja in dobrega počutja. Skozi osebne izkušnje, jasnočutnost in duhovno empatijo pomaga drugim do globljega samospoznanja, opolnomočenja in transformacije podzavestnih programov. V božansko ljubečem in avtentičnem partnerskem odnosu odkriva polnost in lepoto življenja, ki ji tudi pomaga pri samoraziskovanju in ustvarjalnosti.
Simon je magister pravnih znanosti, plesalec, oče in partner, ki se je odločil za pot samoraziskovanja preko spolnosti in avtentičnega čustvenega izražanja, ter uspešno zaključil obe izkustveni stopnji Mednarodne šole tempeljskih umetnosti. Posameznikom omogoča samoodkrivanje in čustveno osvobajanje s pomočjo masaže božanskega templja. Spodbuja tudi moško odličnost z aktivnostjo v projektu Moških skupin. Z odločitvijo, za izkušanje neznanega in sledenje notranjemu vodstvu, si je dal možnost za krepitev lastne moči in samoopolnomočenja v smislu prevzemanja odgovornosti zase in za svoje delovanje ter zaživel bolj polno in svobodno življenje, v katerem je tudi ustvaril svoje božansko partnerstvo.
Starši si želijo, da bi bili njihovi otroci odlični v šoli, da bi dosegali zavidljive rezultate pri raznih obšolskih dejavnostih, da bi bili samozavestni in samostojni, da bi sklepali iskrena prijateljstva, da bi imeli dobro srce, da bi znali postavljati jasne in prave prioritete, da bi bili dobrega srca in razumevajoči, skromni in delavni, pogumni in vztrajni in tako dalje. Seveda si vsak starš za svojega otroka želi le najboljše, vendar pa nas iskren pogovor z Markom Juhantom opomni, da želje in celo nasveti nikakor niso dovolj. Otrokom moramo nameniti svoj čas in jim biti zgled.
Specialni pedagog Marko Juhant je svoje življenje posvetil delu z otroki in mladino. Deset let je kot vzgojitelj delal v dijaškem domu, nato je prav tako deset let sedel na ravnateljskem stolu vzgojnega zavoda, zatem pa se podal na samostojno pot, začel s svetovanjem na domu in z izobraževanji za kolektive. Njegovo strokovno delovanje se je osredotočalo na otroke s posebnimi potrebami oziroma predvsem z vedenjskimi motnjami. Izdal je več knjig o vzgoji, pri pisanju katerih je večkrat sodeloval z drugimi strokovnjaki, in s skupnimi močmi so zajeli precej različnih problematik, povezanih z vzgojo.
Gospod Juhant, vi ste specialni pedagog. Kaj to sploh pomeni?
Jaz sem se posvetil motnjam vedenja in osebnosti, torej tistemu, kar smatramo kot neobičajno obnašanje, kar res seka čez. Tovrstnih motenj se večina zelo ogiba, ker je težko narediti spremembe. Pri otrocih in mladini še nekako gre, pri odraslih pa je še precej težje. Nad osebami z osebnostnimi motnjami ni navdušena niti psihiatrija, to niso stranke, ki bi bile zelo priljubljene, ker zlepa ni nekih velikih, vidnih rezultatov. Ko vidimo otroka, ki se neprimerno obnaša, gre to večini ljudi samo na živce, ne glede na to, kakšen je vzrok. Četudi je vzrok za neprimerno obnašanje organski, za te ljudi ni pravega posluha. Ampak vse se ne vidi. Ko jaz srečam take otroke, mi pa malo zaigra srce, ker vem, česa vse so še sposobni. Ob tem, kakršni so ta hip, so sposobni še marsičesa drugega in že kar lepemu številu teh otrok smo pomagali do takega obnašanja, da so lahko ponos sebi, staršem in družbi.
Ali mednje sodijo tudi otroci, o katerih danes pravijo, da so hiperaktivni? Je to bolezensko stanje?
Ja, seveda sodijo v to skupino, ampak ne, to ni bolezensko. Hiperaktivnost je povezana z drugačnim načinom delovanja možganov, neki deli so zelo hitri, nekateri pa se ne vzpostavijo in ne funkcionirajo. Kaj pomeni, če imaš hiperaktivnega otroka? Zelo preprosto: nikoli ne bo delal za tekočim trakom, vedno bo imel veliko idej, in če ima za sabo pravo ekipo, bo lahko dosegel čudovite stvari. Če je nima, bo imel pa na stotine začetih projektov in nobenega dokončanega. Take osebe imajo ideje, imajo oziroma vidijo možnosti, opazijo stvari, ki jih drugi ne, večinoma pa nimajo moči speljati stvari do konca.
Ogromno ljudi, tudi v stroki, pravi, da tovrstno obnašanje preprosto pomeni, da je otrok nevzgojen, in raziskave so pokazale, da hiperaktivni otroci iz okolice dobijo približno 20.000 več negativnih sporočil kot otroci, ki nimajo težav s hiperaktivnostjo. S težavami, ki jih ne vidimo, je vedno kar težko. So na primer ljudje, ki imajo en dan bolj, drugi dan manj izrazite težave z ravnotežjem. Ko s parkirno kartico parkirajo na invalidsko parkirišče, naletijo na negativne odzive, češ, zakaj parkirajo tam, če jim nič ni. Ja, ker se nič ne vidi, in to je problem. Seveda pa ne pravim, da tudi vzgojnih problemov ni veliko.
Katere pa so nekatere najpogostejše vzgojne težave?
Veliko otrok je bilo vzgajanih po napačnih principih, z napačnimi izhodišči, v nemoči, v čudnih partnerskih situacijah … Vse to plačajo otroci, vse napake odraslih, in običajno se posledice grehov staršev res pokažejo šele v naslednji generaciji. Starša, ki sta se povsem narobe lotila vzgoje, lahko še vedno nekaj naredita iz svojega življenja, otrok pa veliko težje. Vse to je treba premisliti prej! Jaz mislim, da ogromno ljudi ne razmišlja o partnerstvu in o starševstvu tako, kot bi morali. Ogromno staršev meni, da bodo na primer partnerske težave izginile s prihodom otroka. Otrok pa ni lepilo za zakon!
Kje pa ga starši najpogosteje »polomijo« pozneje?
Mnogoteri starši so ubijalci sanj. Otroci imajo želje in sanje, kaj bi počeli, starši pa jim rečejo ne, govorijo, da se nekaj ne da, in to je napaka. Otroci morajo dobiti izkušnje, a si pogosto ne upajo niti začeti. Starši jih pogosto poskušajo zaščititi, češ, kaj pa, če ne bo najboljši? Saj nihče ne more biti najboljši na začetku, vsi vedno začnemo na dnu! Na začetku nam ni treba vedno uspeti, vedno lahko namreč poskusimo še enkrat, pa še enkrat in še enkrat. Na koncu nihče ne bo vprašal, kolikokrat smo poskusili. Tudi mlade je treba malce potisniti, da poskusijo uresničiti svoje ideje, da dejansko poskusijo nekaj narediti. Mislim, da tole manjka staršem – dovoliti otrokom, da so pogumni, da nekaj naredijo, da nekaj ustvarijo.
Izjemno pomembno je tudi, da otrokom pokažemo, kaj so naše prioritete, kaj je nam pomembno in kdo nam je pomemben. Če nas otrok potrebuje, medtem ko brskamo in se zabavamo po telefonu, mi pa mu bomo rekli, naj malce počaka, mu bomo pokazali, da je naša prioriteta zabava, ne on. Ko bo situacija obrnjena in bo on nam rekel, naj malo počakamo, bomo čakali 15 minut, ker otroci imajo čisto drug občutek za čas. Mi se bomo jezili, čeprav smo mu prvi pokazali, da ima naša zabava prednost. Prioritete so ključ, vezane so na družinske vrednote, in ko jih enkrat postavimo, se stvari poravnajo same po sebi.
Kakšno je vaše mnenje o nekaterih sodobnih pristopih v vzgoji, kot je na primer tako imenovano helikoptersko starševstvo?
Nič več se jim ne reče helikopterski, to so danes dron starši. Helikopterski še malo krožijo naokrog, dron starši pa se postavijo nad otroka v neki določeni točki in ne glede na to, kako se otrok obnaša, ga vedno vidijo in tudi poznajo iz iste, ene same točke. Njihova slika o njihovem otroku je povsem zgrešena, zato tudi ne morejo pravilno reagirati in dobro vzgajati. Začutijo pa zelo hitro, kdaj je otrok ogrožen. Takrat se sprožijo vsi tisti prastari procesi in kot v preostalem sesalskem svetu so matere pripravljene ubijati za svoj naraščaj, še posebej, če imajo občutek, da se njihovemu otroku dogaja krivica. Ti starši po načinu razmišljanja niso slabi, le njihova slika je taka, da ne morejo reagirati drugače, oni se ravnajo po svojih najboljših močeh, kar pa je lahko velika težava na primer za učitelje. Nekateri starši so namreč v šolah skorajda večkrat kot njihovi otroci in tu je nekaj hudo narobe, to bi bilo treba zajeziti. Šola bi morala biti samostojna, morala bi imeti možnost zadihati, starši pa bi morali vanjo samo občasno, za naloge, določene z zakonom, ki naj bi jih starši v šoli opravljali – in čisto nič več.
Koronakriza je to situacijo obrnila in naenkrat je šola postala tista, ki je morala priti domov … S čim so se najtežje spopadali starši in s čim otroci?
Kaj je bilo zanimivo v času korone – v okviru raziskave nas je zanimalo, kaj starši v tem času najbolj potrebujejo, in skoraj 65 odstotkov jih je kot največjo težavo izpostavilo to, da otroci ne ubogajo. Ampak to je bil tudi prvi posvetni zapis, kam gre ta svet, otroci ne ubogajo svojih staršev – to ni nič novega! Problem je bil, da je bilo to novo za te starše. Mnogi so v komentar dodali, da ne vedo, kako lahko posamezni učitelji k delu spravijo 20, 25, celo 30 otrok, oni pa k delu ne morejo spraviti niti dveh otrok.
Pri otrocih sta izstopala dva zanimiva in ekstremna problema. Decembra so hoteli v šolo, ker so jih zabrisali ven, spomladi pa niso hoteli več v šolo, ker je bilo treba izkazati znanje, ki ga seveda ni bilo, ker ni bilo rednega dela. Enostavno se je podrl red. Večina ljudi, ki ni dovolj samodisciplinirana za delo od doma, potrebuje red, zdaj pa so obupovali – ne le mlajši učenci, temveč tudi dijaki in študentje.
Je mogoče v domačem okolju vzpostaviti tak red, da je »šola na daljavo« oziroma delo od doma lažje?
Seveda, veliko podjetnikov dela od doma, ampak to vseeno pomeni, da vstaneš, se oblečeš in urediš, da začneš delati ob določeni uri in da ob določeni uri tudi končaš. Problem je, če so v hiši trije ali štirje otroci, potem pa še mama in ata delata od doma. Ne le da pogosto ni dovolj prostora, tudi redkokatera hiša ima dovolj močan internet, da to prenese. Potem je treba poseči po telefonih in tablicah, kar je spet problem. Organizacijsko je to precejšen zalogaj, za večje družine sploh.
Poleg tega so morali starši poleg svojega dela kar naenkrat postati še vzgojitelji oziroma učitelji …
In to hkrati, to je izredno težko. Kjer so bili šefi uvidevni, se je sicer dalo kaj narediti. Kjer pa je bil tempo dela divji, tak kot ves čas prej, in so bili starši po sedem, osem ur dnevno vpreženi samo v poslovne zadeve, tam se pa ob nekaj otrocih preprosto ne izide. Dobro je, če lahko starši vsaj občasno preverjajo, ali otroci dejansko delajo za šolo oziroma, če ne gre drugače, da so postavljeni tako, da lahko tudi med svojim delom vidijo njihov ekran, sicer bodo otroci delali tisto, kar jim paše, in ne tistega, kar je treba. Če so starši stabilni, če zahtevajo vsakodnevno delo in ga tudi izterjajo, potem gre to otrokom resda na živce, ampak jim predstavlja tudi varnost – tudi pred tistim, kar koli že bo država določala. Ti otroci spomladi tudi niso imeli posebnih težav z vračanjem v šolo. V preteklem letu in pol se je veliko pisalo, kako hudo je bilo družinam v času korone. Hudo je bilo v družinah, kjer je bolezen, kjer so otroci s posebnimi potrebami, pa če je doma alkohol, če se partnerja prepirata, kjer je nasilje … Tam je bilo in še vedno je izjemno hudo. Medtem ko so mnogi drugi sporočili, da se imajo bolje kot pred korono. Zakaj? Pisali so, da zato, ker so doma, ker se imajo radi, ker si otroci vzamejo čas za delo in igro, ker se starejši igrajo z mlajšimi … Mnoge družine so se še bolj povezale.
Otroška ušesa naletijo na marsikaj. Kako lahko otroke zaščitimo pred negativizmom, ki spremlja krizne situacije?
Prva stvar je, da starši sami omejimo vnos negativnih informacij. Novice in poročila večinoma izbirajo poročanje o tistem, kar je zanimivo, in zanimivo je slabo. Slovenci smo pa sploh nagnjeni k temu, da nas pritegne negativno. Začnimo zbirati dobre in preverjene informacije! Drugo je, da omejimo, kaj prihaja v hišo, omejimo ekrane nasploh. Ni se treba bati, da bodo otroci postali odvisni od ekranov zaradi šolskega dela, ker od dela na računalniku nihče ne postane odvisen. Odvisni postanemo od zabave in tam so potrebne omejitve. Predlagali so recimo, da je za učence druge triade primerna ena ura ekranov na dan. To pomeni 365 ur na leto oziroma verjetno še več, ker bodo otroci več izsilili. 360 ur je dvakrat po 180 ur, kar je več kot mesečna delovna obveza. Torej se jim zdi normalno, da otroci pred ekranom oziroma na internetu v enem šolskem letu preživijo več kot dva meseca službenega časa. Jaz mislim, da je to absolutno preveč. Kaj še lahko naredimo? Otrokom govorimo resnico!
Tipično je na primer, da najstnikom rečemo, da je to najlepši del njihovega življenja, ko pa vprašamo najstnika, kakšno se mu življenje zdi, bo rekel, da slabo. Nima občutka, da je v redu, ker si predstavlja, kaj vse imajo drugi, hkrati pa mu na ta način damo vedeti, da gre lahko samo še na slabše. Raje mu povejmo, da trenutna situacija resda ni najboljša, ampak da boljše – in na trenutke slabše – še pride. Pride ljubezen, pridejo prepiri, pride čas, ko bodo žalostni in razočarani. Normalno je, da se bodo kregali, ampak se bodo naučili tudi pobotati. Vse to je del življenja. Najboljše jih še čaka! Marko Juhant pove, da je v življenju zelo pomembno ravnovesje – med tistim, kar počnemo za zaslužek, in tistim, kar počnemo za svojo dušo. Sam se rad sprošča v naravi, čas preživlja z družino in štirinožnim prijateljem Dantejem, zelo rad pa tudi ustvarja z rokami. »To je ravnovesje tistemu, kar delam z ljudmi,« pravi in razloži, da je pri slednjem rezultat viden bistveno pozneje od začetka dela, če pa v roke vzame neko orodje, nekaj zalepi, zvari ali izdela iz kamna, je rezultat viden takoj. »Če se sam bogatiš, potem lahko kaj daš. Da bogastvo daješ, ga moraš najprej imeti. In tega se ne da kupiti, tega ne dobiš z mnogimi dragimi izobraževanji, ampak z lastnim ustvarjanjem,« povzame.
Zdi se, da otroci in starejši živijo v popolnoma različnih si svetovih. Ne razlikujejo se le njihove dejavnosti, temveč tudi prostori, ki jih dnevno zasedajo. Mladi v stik s starejšimi osebami največkrat vstopajo znotraj družinskega kroga – s starimi starši. Tovrstna druženja spodbujajo tudi vrtci, ki večkrat organizirajo aktivnosti, namenjene medgeneracijskemu povezovanju in učenju. Pa je to dovolj za vseživljenjsko grajenje solidarnosti in vzdrževanje odnosov med starimi in mladimi?
Družba, v kateri živimo, je sestavljena iz naraščajočega števila starejšega prebivalstva, kar nakazuje, da bo (in je) sodelovanje in povezovanje med generacijami vse pomembnejši del zagotavljanja kakovostnega življenja vsem starostnim skupinam. Najobčutljivejši generaciji sta najmlajša in najstarejša, pri čemer lahko ravno ti dve skupini izjemno konstruktivno pomagata druga drugi: starejši, ki živijo aktivno, nenehno pripomorejo, da mlajši čim bolje prevzemajo družbene odgovornosti, mlajši pa starejšim omilijo občutek osamljenosti. Medgeneracijsko sodelovanje blagodejno vpliva na širšo skupnost, ker ruši stereotipe in negativne predstave o posameznih starostnih skupinah.
Preselimo se za trenutek čez Severni Atlantik in pokukajmo v obmorsko mesto Seattle v ameriški zvezni državi Washington. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je administracija enega izmed tamkajšnjih domov za ostarele ugotovila, da skupnosti starostnikov nekaj manjka – veselje, ki ga prinašata otroška radoživost in igrivost. Ekipa je spoznala, da je potreba po zmanjševanju dolgočasja in osamljenosti prebivalcev velika. V prihodnjih letih so ustvarili nekaj enkratnega in drugačnega – program, ki vsakodnevno združuje prebivalce doma in otroke. Poimenovali so ga Medgeneracijski učni center (Intergenerational Learning Center) Providence Mount St. Vincent in mu nadeli vzdevek »The Mount«.Leta 1991 je dom za ostarele odprl vrata dvanajstim otrokom, dve leti pozneje pa je število vpisanih poskočilo na triinpetdeset.
Strokovnjaki na področjih predšolske vzgoje in delovne terapije dnevno izvajajo organizirane, pa tudi popolnoma spontane aktivnosti, ki povezujejo prebivalce doma in predšolske otroke: od plesov in umetniških delavnic do pripovedovanja zgodb in rekreacije. Druženje poteka tako, da vzgojitelji svoje skupine otrok večkrat tedensko odpeljejo v nadstropje, kjer prebivajo starostniki, in jih v njihovi družbi pustijo določen čas. Najmlajše približno dvajset minut, starejše pa do ene ure. Ker sta dom za upokojence in vrtec v isti zgradbi, je veliko priložnosti tudi za nenačrtovana srečevanja.
Inovativnost programa je v umeščanju vrtca, ki si zgradbo deli z domom za ostarele. Večina poskusov intenzivnejšega medgeneracijskega povezovanja so namreč vrtci, ki so ob domovih in ne v njih. Prebivalci in otroci so torej del iste skupnosti in vsem je omogočeno vsesplošno gibanje po zgradbi (otroke pri tem seveda spremljajo vzgojitelji).
Pa bi bilo kaj takega mogoče ustanoviti tudi v Sloveniji? Za mnenje smo vprašali diplomirano vzgojiteljico predšolskih otrok Petro Krašovic, ki sicer pravi, da je izjemno pomembno, da starejše prebivalstvo čim intenzivneje vključujemo v širšo skupnost: »Ne zdi se mi ravno najboljša pot, da so nastanjeni v domove. Boljše so bivanjske skupnosti, v katerih lahko sobivajo različne generacije glede na interes in ki so med seboj povezane s skupno kuhinjo, v kateri se stanovalci družijo, si pomagajo in se čutijo sprejete ter koristne. Tu mislim tudi na družine z otroki. Hkrati je tak način bivanja tudi bolj trajnostno naravnan,« pove in dodaja, da je trenutna situacija z domovi za starejše v Sloveniji problematična, ker so prezasedeni. V tem smislu bi bila ustanovitev vrtca v večini že obstoječih domov za starejše praktično nemogoča, vendar pa vedno ostajajo druge možnosti za tesnejše povezovanje.
Koristi tovrstnih programov
Intenzivno medgeneracijsko povezovanje koristno vpliva tako na otroke kot tudi na starejše. Otroci pri druženju s starejšimi dobijo neposreden vpogled v proces staranja in ga sprejmejo kot naravni del življenja. Počutijo se nekomu koristni in pomembni, njihovi prijatelji postanejo tudi odrasli, ki niso odgovorni za njihovo vedenje. Predvsem pa tako povezovanje omejuje stereotipne predstave o starosti in staranju. Starejši dobijo priložnost, da postanejo vzorniki in v življenju (ponovno) najdejo smisel. V njih se prebudi občutek čudenja in humorja, spomnijo se na svoje starševstvo. Sodelovanje različnih starostnih skupin krepi vezi v celotni skupnosti in promovira moč prijateljevanja različnih generacij.
Center »The Mount« poudarja pomen druženja med otroki in prebivalci z Alzheimerjevo boleznijo ali demenco, ker je pogovor med njimi kratek in lahkoten. V takih primerih se otroci počutijo še posebej koristne, ker morajo sogovornike večkrat spomniti, kako postoriti popolnoma vsakdanja opravila – npr. kako pripraviti sendvič. Raziskave so pokazale, da medgeneracijsko druženje pozitivno vpliva tudi na zdravje starejšega prebivalstva, med drugim zmanjšuje občutek osamljenosti, znižuje krvni tlak in omejuje možnost pojava bolezni. Japonska študija iz leta 2013 pa je prinesla spoznanje, da druženje med otroki in starejšimi povečuje količino smeha pri starejših.
Projekt Toy
Globalno gibanje Toy – Together Old and Young (Skupaj stari in mladi) – je bilo sprva zasnovano kot projekt, a se je kasneje razvilo v program. Med letoma 2012 in 2014 je bil, skupaj z Irsko, Italijo, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko in Španijo, vanj vključen tudi slovenski Pedagoški inštitut oziroma raziskovalke Razvojno-raziskovalnega centra pedagoških iniciativ Korak za Korakom.
Projekt je bil namenjen medgeneracijskemu učenju med starejšimi odraslimi (nad 55 let) in mlajšimi otroki (0–8 let) in je potekal v obliki različnih dogodkov, ki so potekali v knjižnicah, umetniških in kulturnih centrih, vrtcih in šolah. Na njih so se starejši in mlajši skupaj učili, se spoznavali in zabavali. Ob koncu projekta je Pedagoški inštitut organiziral srečanje Tkanje preproge generacij, ki so se ga udeležili vzgojitelji, učitelji, vodstveni delavci vrtcev, predstavniki društev upokojencev in medgeneracijskih društev, domov za starejše itd. Namenjeno je bilo pretresanju vprašanj v zvezi s potrebo po medgeneracijskem sodelovanju z vidika sprememb v družbi, predstavljene so bile tudi neposredne prakse intenzivnejšega izvajanja medgeneracijskega sodelovanja.
Program Toy se torej nadaljuje in si prizadeva za razvoj smiselnih odnosov med starejšimi in mladimi. Temelji na dejavnostih, ki so predvsem neformalna družbena srečanja, na katerih lahko otroci in odrasli med seboj enakopravno sodelujejo. Pedagoški inštitut se je leta 2019 ponovno vključil v enega izmed njihovih projektov – Toy for Inclusion –, ki se je končal januarja letos. Glavni cilj je bil boj proti segregaciji otrok in družin iz ranljivih skupin.
Medgeneracijsko povezovanje v slovenskih vrtcih
Večina otrok veliko časa preživi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in pomembno je, da vrtci spodbujajo povezovanje z njihovimi družinami, katerih del so tudi stari starši. Slovenski vrtci pogosto organizirajo aktivnosti, na katere povabijo babice in dedke, da se z otroki igrajo, telovadijo, ustvarjajo ipd. Medgeneracijske dejavnosti pogosto delijo na svojih spletnih straneh.
Tudi sogovornica Petra je z nami delila dejavnosti, ki jih čez leto izvajajo vrtci. S starejšim prebivalstvom sodelujejo na več načinov: z nastopi v domu starejših občanov, v vrtec povabijo upokojenski pevski zbor, da jim prepeva, na skupinski ravni v vrtec vabijo dedke in babice in jim predstavijo vzgojno delo, organizirajo delavnico ali se z njimi odpravijo na sprehod, sladoled itd. Včasih po dogovoru obiščejo starejše občane na domu, jim zapojejo in se družijo.
»V medgeneracijskem povezovanju vidim koristi tako za starejše kot tudi za otroke. Starejšim z druženjem polepšamo in popestrimo dan, čutijo se bolj povezane s skupnostjo, občutijo večjo vključenost. Otroci v nastopih uživajo, radi imajo navdušenje, pozornost in nežnost, ki so je deležni v stiku s starejšimi«.
V okviru Unescove mreže pridruženih šol je v šolskem letu 2019/2020 že osmič zapored potekal projekt Otroštvo podaja roko mladosti, katerega temeljni namen je bil vzpostavljati prijateljske odnose med mladimi in starejšimi. Vanj je bilo vključenih osem šol in pet vrtcev, ki so med šolskim letom izvajali različne oblike medgeneracijskega sodelovanja z namenom razvijanja medsebojne strpnosti, oblikovanja pogleda na smrt, starost, bolezen, invalidnost in žalovanje.
Seattelskemu primeru pa se je v Sloveniji najbolj približal dom starejših občanov Dosor v Radencih, v katerem vsako poletje završi otroški živžav. V domu so se odločili, da razbremenijo zaposlene in organizirajo varstvo njihovih otrok, ki skupaj s prebivalci doma ustvarjajo, kuhajo, si pripovedujejo pravljice. Projekt je nastal pred več kot desetletjem, saj so si prizadevali, da bi postali družinam prijazno podjetje. Ideja je bila izjemno uspešna in so ji sledili še nekateri drugi slovenski domovi. Temelj delovanja vrtcev in šol so štirje Delorsovi stebri izobraževanja za 21. stoletje: Učiti se, da bi vedeli!, Učiti se delati!, Naučiti se živeti skupaj! in Učiti se biti! Slovenski vrtci načelom sledijo tudi s širjenjem zavedanja o pomenu medgeneracijskega povezovanja, kar po besedah sogovornice lahko počno z »vključenostjo staršev v sodelovanje, z objavami o sodelovanju v različnih revijah, časopisih in ne nazadnje tudi s skupnimi nastopi mlajše in starejše generacije na različnih občinskih prireditvah«. Čeprav se nekateri vrtci zelo dobro povezujejo s starejšimi generacijami, pa sodelovanja ni nikoli preveč: »Obiski in sodelovanje otrok in starejših na različnih področjih bi bili lahko stalnica, ki bi bila vključena v letni delovni načrt vrtca,« zaključi sogovornica.
Želite okusen in zdrav namaz brez kopice dodanega sladkorja? Pripravite si avokadovo krema z oreščki in kakavom, katero bodo z veseljem pospravili otroci.
SESTAVINE (1 skodelica)
1 velik avokado (ali banana)
1/4 skodelice presnega kakava v prahu
1 skodelica kokosovega mleka
2 čajni žlički vaniljevega izvlečka
mešano sadje in oreščki – po želji
PRIPRAVA
Pretlačimo avokado, dokler ni popolnoma gladek. Kakav v prahu in mleko mešamo, dokler se sestavini ne povežeta.
Dodamo še pretlačen avokado, vaniljev ekstrakt, jagodičevje in oreščke. Dobro premešamo.
