Prijava
Starši si želijo, da bi bili njihovi otroci odlični v šoli, da bi dosegali zavidljive rezultate pri raznih obšolskih dejavnostih, da bi bili samozavestni in samostojni, da bi sklepali iskrena prijateljstva, da bi imeli dobro srce, da bi znali postavljati jasne in prave prioritete, da bi bili dobrega srca in razumevajoči, skromni in delavni, pogumni in vztrajni in tako dalje. Seveda si vsak starš za svojega otroka želi le najboljše, vendar pa nas iskren pogovor z Markom Juhantom opomni, da želje in celo nasveti nikakor niso dovolj. Otrokom moramo nameniti svoj čas in jim biti zgled.
Specialni pedagog Marko Juhant je svoje življenje posvetil delu z otroki in mladino. Deset let je kot vzgojitelj delal v dijaškem domu, nato je prav tako deset let sedel na ravnateljskem stolu vzgojnega zavoda, zatem pa se podal na samostojno pot, začel s svetovanjem na domu in z izobraževanji za kolektive. Njegovo strokovno delovanje se je osredotočalo na otroke s posebnimi potrebami oziroma predvsem z vedenjskimi motnjami. Izdal je več knjig o vzgoji, pri pisanju katerih je večkrat sodeloval z drugimi strokovnjaki, in s skupnimi močmi so zajeli precej različnih problematik, povezanih z vzgojo.
Gospod Juhant, vi ste specialni pedagog. Kaj to sploh pomeni?
Jaz sem se posvetil motnjam vedenja in osebnosti, torej tistemu, kar smatramo kot neobičajno obnašanje, kar res seka čez. Tovrstnih motenj se večina zelo ogiba, ker je težko narediti spremembe. Pri otrocih in mladini še nekako gre, pri odraslih pa je še precej težje. Nad osebami z osebnostnimi motnjami ni navdušena niti psihiatrija, to niso stranke, ki bi bile zelo priljubljene, ker zlepa ni nekih velikih, vidnih rezultatov. Ko vidimo otroka, ki se neprimerno obnaša, gre to večini ljudi samo na živce, ne glede na to, kakšen je vzrok. Četudi je vzrok za neprimerno obnašanje organski, za te ljudi ni pravega posluha. Ampak vse se ne vidi. Ko jaz srečam take otroke, mi pa malo zaigra srce, ker vem, česa vse so še sposobni. Ob tem, kakršni so ta hip, so sposobni še marsičesa drugega in že kar lepemu številu teh otrok smo pomagali do takega obnašanja, da so lahko ponos sebi, staršem in družbi.
Ali mednje sodijo tudi otroci, o katerih danes pravijo, da so hiperaktivni? Je to bolezensko stanje?
Ja, seveda sodijo v to skupino, ampak ne, to ni bolezensko. Hiperaktivnost je povezana z drugačnim načinom delovanja možganov, neki deli so zelo hitri, nekateri pa se ne vzpostavijo in ne funkcionirajo. Kaj pomeni, če imaš hiperaktivnega otroka? Zelo preprosto: nikoli ne bo delal za tekočim trakom, vedno bo imel veliko idej, in če ima za sabo pravo ekipo, bo lahko dosegel čudovite stvari. Če je nima, bo imel pa na stotine začetih projektov in nobenega dokončanega. Take osebe imajo ideje, imajo oziroma vidijo možnosti, opazijo stvari, ki jih drugi ne, večinoma pa nimajo moči speljati stvari do konca.
Ogromno ljudi, tudi v stroki, pravi, da tovrstno obnašanje preprosto pomeni, da je otrok nevzgojen, in raziskave so pokazale, da hiperaktivni otroci iz okolice dobijo približno 20.000 več negativnih sporočil kot otroci, ki nimajo težav s hiperaktivnostjo. S težavami, ki jih ne vidimo, je vedno kar težko. So na primer ljudje, ki imajo en dan bolj, drugi dan manj izrazite težave z ravnotežjem. Ko s parkirno kartico parkirajo na invalidsko parkirišče, naletijo na negativne odzive, češ, zakaj parkirajo tam, če jim nič ni. Ja, ker se nič ne vidi, in to je problem. Seveda pa ne pravim, da tudi vzgojnih problemov ni veliko.
Katere pa so nekatere najpogostejše vzgojne težave?
Veliko otrok je bilo vzgajanih po napačnih principih, z napačnimi izhodišči, v nemoči, v čudnih partnerskih situacijah … Vse to plačajo otroci, vse napake odraslih, in običajno se posledice grehov staršev res pokažejo šele v naslednji generaciji. Starša, ki sta se povsem narobe lotila vzgoje, lahko še vedno nekaj naredita iz svojega življenja, otrok pa veliko težje. Vse to je treba premisliti prej! Jaz mislim, da ogromno ljudi ne razmišlja o partnerstvu in o starševstvu tako, kot bi morali. Ogromno staršev meni, da bodo na primer partnerske težave izginile s prihodom otroka. Otrok pa ni lepilo za zakon!
Kje pa ga starši najpogosteje »polomijo« pozneje?
Mnogoteri starši so ubijalci sanj. Otroci imajo želje in sanje, kaj bi počeli, starši pa jim rečejo ne, govorijo, da se nekaj ne da, in to je napaka. Otroci morajo dobiti izkušnje, a si pogosto ne upajo niti začeti. Starši jih pogosto poskušajo zaščititi, češ, kaj pa, če ne bo najboljši? Saj nihče ne more biti najboljši na začetku, vsi vedno začnemo na dnu! Na začetku nam ni treba vedno uspeti, vedno lahko namreč poskusimo še enkrat, pa še enkrat in še enkrat. Na koncu nihče ne bo vprašal, kolikokrat smo poskusili. Tudi mlade je treba malce potisniti, da poskusijo uresničiti svoje ideje, da dejansko poskusijo nekaj narediti. Mislim, da tole manjka staršem – dovoliti otrokom, da so pogumni, da nekaj naredijo, da nekaj ustvarijo.
Izjemno pomembno je tudi, da otrokom pokažemo, kaj so naše prioritete, kaj je nam pomembno in kdo nam je pomemben. Če nas otrok potrebuje, medtem ko brskamo in se zabavamo po telefonu, mi pa mu bomo rekli, naj malce počaka, mu bomo pokazali, da je naša prioriteta zabava, ne on. Ko bo situacija obrnjena in bo on nam rekel, naj malo počakamo, bomo čakali 15 minut, ker otroci imajo čisto drug občutek za čas. Mi se bomo jezili, čeprav smo mu prvi pokazali, da ima naša zabava prednost. Prioritete so ključ, vezane so na družinske vrednote, in ko jih enkrat postavimo, se stvari poravnajo same po sebi.
Kakšno je vaše mnenje o nekaterih sodobnih pristopih v vzgoji, kot je na primer tako imenovano helikoptersko starševstvo?
Nič več se jim ne reče helikopterski, to so danes dron starši. Helikopterski še malo krožijo naokrog, dron starši pa se postavijo nad otroka v neki določeni točki in ne glede na to, kako se otrok obnaša, ga vedno vidijo in tudi poznajo iz iste, ene same točke. Njihova slika o njihovem otroku je povsem zgrešena, zato tudi ne morejo pravilno reagirati in dobro vzgajati. Začutijo pa zelo hitro, kdaj je otrok ogrožen. Takrat se sprožijo vsi tisti prastari procesi in kot v preostalem sesalskem svetu so matere pripravljene ubijati za svoj naraščaj, še posebej, če imajo občutek, da se njihovemu otroku dogaja krivica. Ti starši po načinu razmišljanja niso slabi, le njihova slika je taka, da ne morejo reagirati drugače, oni se ravnajo po svojih najboljših močeh, kar pa je lahko velika težava na primer za učitelje. Nekateri starši so namreč v šolah skorajda večkrat kot njihovi otroci in tu je nekaj hudo narobe, to bi bilo treba zajeziti. Šola bi morala biti samostojna, morala bi imeti možnost zadihati, starši pa bi morali vanjo samo občasno, za naloge, določene z zakonom, ki naj bi jih starši v šoli opravljali – in čisto nič več.
Koronakriza je to situacijo obrnila in naenkrat je šola postala tista, ki je morala priti domov … S čim so se najtežje spopadali starši in s čim otroci?
Kaj je bilo zanimivo v času korone – v okviru raziskave nas je zanimalo, kaj starši v tem času najbolj potrebujejo, in skoraj 65 odstotkov jih je kot največjo težavo izpostavilo to, da otroci ne ubogajo. Ampak to je bil tudi prvi posvetni zapis, kam gre ta svet, otroci ne ubogajo svojih staršev – to ni nič novega! Problem je bil, da je bilo to novo za te starše. Mnogi so v komentar dodali, da ne vedo, kako lahko posamezni učitelji k delu spravijo 20, 25, celo 30 otrok, oni pa k delu ne morejo spraviti niti dveh otrok.
Pri otrocih sta izstopala dva zanimiva in ekstremna problema. Decembra so hoteli v šolo, ker so jih zabrisali ven, spomladi pa niso hoteli več v šolo, ker je bilo treba izkazati znanje, ki ga seveda ni bilo, ker ni bilo rednega dela. Enostavno se je podrl red. Večina ljudi, ki ni dovolj samodisciplinirana za delo od doma, potrebuje red, zdaj pa so obupovali – ne le mlajši učenci, temveč tudi dijaki in študentje.
Je mogoče v domačem okolju vzpostaviti tak red, da je »šola na daljavo« oziroma delo od doma lažje?
Seveda, veliko podjetnikov dela od doma, ampak to vseeno pomeni, da vstaneš, se oblečeš in urediš, da začneš delati ob določeni uri in da ob določeni uri tudi končaš. Problem je, če so v hiši trije ali štirje otroci, potem pa še mama in ata delata od doma. Ne le da pogosto ni dovolj prostora, tudi redkokatera hiša ima dovolj močan internet, da to prenese. Potem je treba poseči po telefonih in tablicah, kar je spet problem. Organizacijsko je to precejšen zalogaj, za večje družine sploh.
Poleg tega so morali starši poleg svojega dela kar naenkrat postati še vzgojitelji oziroma učitelji …
In to hkrati, to je izredno težko. Kjer so bili šefi uvidevni, se je sicer dalo kaj narediti. Kjer pa je bil tempo dela divji, tak kot ves čas prej, in so bili starši po sedem, osem ur dnevno vpreženi samo v poslovne zadeve, tam se pa ob nekaj otrocih preprosto ne izide. Dobro je, če lahko starši vsaj občasno preverjajo, ali otroci dejansko delajo za šolo oziroma, če ne gre drugače, da so postavljeni tako, da lahko tudi med svojim delom vidijo njihov ekran, sicer bodo otroci delali tisto, kar jim paše, in ne tistega, kar je treba. Če so starši stabilni, če zahtevajo vsakodnevno delo in ga tudi izterjajo, potem gre to otrokom resda na živce, ampak jim predstavlja tudi varnost – tudi pred tistim, kar koli že bo država določala. Ti otroci spomladi tudi niso imeli posebnih težav z vračanjem v šolo. V preteklem letu in pol se je veliko pisalo, kako hudo je bilo družinam v času korone. Hudo je bilo v družinah, kjer je bolezen, kjer so otroci s posebnimi potrebami, pa če je doma alkohol, če se partnerja prepirata, kjer je nasilje … Tam je bilo in še vedno je izjemno hudo. Medtem ko so mnogi drugi sporočili, da se imajo bolje kot pred korono. Zakaj? Pisali so, da zato, ker so doma, ker se imajo radi, ker si otroci vzamejo čas za delo in igro, ker se starejši igrajo z mlajšimi … Mnoge družine so se še bolj povezale.
Otroška ušesa naletijo na marsikaj. Kako lahko otroke zaščitimo pred negativizmom, ki spremlja krizne situacije?
Prva stvar je, da starši sami omejimo vnos negativnih informacij. Novice in poročila večinoma izbirajo poročanje o tistem, kar je zanimivo, in zanimivo je slabo. Slovenci smo pa sploh nagnjeni k temu, da nas pritegne negativno. Začnimo zbirati dobre in preverjene informacije! Drugo je, da omejimo, kaj prihaja v hišo, omejimo ekrane nasploh. Ni se treba bati, da bodo otroci postali odvisni od ekranov zaradi šolskega dela, ker od dela na računalniku nihče ne postane odvisen. Odvisni postanemo od zabave in tam so potrebne omejitve. Predlagali so recimo, da je za učence druge triade primerna ena ura ekranov na dan. To pomeni 365 ur na leto oziroma verjetno še več, ker bodo otroci več izsilili. 360 ur je dvakrat po 180 ur, kar je več kot mesečna delovna obveza. Torej se jim zdi normalno, da otroci pred ekranom oziroma na internetu v enem šolskem letu preživijo več kot dva meseca službenega časa. Jaz mislim, da je to absolutno preveč. Kaj še lahko naredimo? Otrokom govorimo resnico!
Tipično je na primer, da najstnikom rečemo, da je to najlepši del njihovega življenja, ko pa vprašamo najstnika, kakšno se mu življenje zdi, bo rekel, da slabo. Nima občutka, da je v redu, ker si predstavlja, kaj vse imajo drugi, hkrati pa mu na ta način damo vedeti, da gre lahko samo še na slabše. Raje mu povejmo, da trenutna situacija resda ni najboljša, ampak da boljše – in na trenutke slabše – še pride. Pride ljubezen, pridejo prepiri, pride čas, ko bodo žalostni in razočarani. Normalno je, da se bodo kregali, ampak se bodo naučili tudi pobotati. Vse to je del življenja. Najboljše jih še čaka! Marko Juhant pove, da je v življenju zelo pomembno ravnovesje – med tistim, kar počnemo za zaslužek, in tistim, kar počnemo za svojo dušo. Sam se rad sprošča v naravi, čas preživlja z družino in štirinožnim prijateljem Dantejem, zelo rad pa tudi ustvarja z rokami. »To je ravnovesje tistemu, kar delam z ljudmi,« pravi in razloži, da je pri slednjem rezultat viden bistveno pozneje od začetka dela, če pa v roke vzame neko orodje, nekaj zalepi, zvari ali izdela iz kamna, je rezultat viden takoj. »Če se sam bogatiš, potem lahko kaj daš. Da bogastvo daješ, ga moraš najprej imeti. In tega se ne da kupiti, tega ne dobiš z mnogimi dragimi izobraževanji, ampak z lastnim ustvarjanjem,« povzame.
