Tokrat predstavljamo malo starejši ekološki dokumentarec z naslovom Black Gold – Črno Zlato, ki sta ga posnela brata in filmska ustvarjalca Mark in Nick Francis. Dokumentarec ne govori o nafti, kot bi lahko zmotni sklepali po naslovu, temveč o proizvodnji kave in z njo povezano (ne)pravično svetovno trgovino.

Kava je takoj za nafto drugi najpomembnejši svetovni trgovinski izdelek in pomembna izvozna surovina za mnoge države.

To velja tudi za Etiopijo, kjer pridelava kave predstavlja okoli 65 odstotkov vsega izvoza, od njene pridelave pa je odvisnih kar 15 od 90 milijonov prebivalcev. Velja za zibelko kave, kjer jo naj bi odkrili v 9. stoletju, danes pa jo pridelujejo v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji.

Pridelovalci kave prodajajo kavo po ceni, ki v danem trenutku velja na svetovnem trgu, ta pa je podvržena neprestanim nihanjem. Cena kave je danes izredno visoka (dosegla je 15 letni maksimum), tako da tudi proizvajalci prodajo po primerni ceni svoj pridelek, vendar pa vsakemu povišanju cen sledi tudi neizbežen padec – pridelovalci se znajdejo v hudi socialni stiski, ker nimajo več sredstev za osnovno preživetje, kar se je v preteklosti že večkrat(*) zgodilo(**), na primer leta 2001 (cena okoli 0,61 USD na kilogram).

Ko so cene kave nizke, kmetje za pridelano kavo pogosto prejmejo manj, kot znašajo stroški njene pridelave. V Etiopiji se zato veliko pridelovalcev odloči opustiti pridelavo kave, ki jo nadomestijo s pridelavo kata, stimulansa, ki je uvrščen na seznam prepovedanih drog v Evropi in ZDA.

Nekaj več tisoč pridelovalcev kave v Etiopiji se je organiziralo v zadrugo Oromia Coffee Farmers Cooperative Union Ltd. (OCFCU), ki jo vodi Tadesse Meskela. Zadruga prodaja kavo mimo tujih posrednikov in izvoznikov po načelih pravične trgovine, tako da je njenim članom zagotovljena pravična cena za njihov pridelek.

V zvezi s pridelavo kave in z njo povezano (ne)pravično trgovino smo se pogovarjali tudi z Renejem Sušo, vodjo projektov pri društvu Humanitas.

Povprašali smo ga, kakšen je vpliv multinacionalk, Mednarodnega monetarnega sklada, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovne banke in EU na proizvajalce kave (in posledično tudi drugih kmetijskih proizvodov) po svetu, kot izpostavlja tudi dokumentarec Black Gold – Črno Zlato. V nadaljevanju predstavljamo povzetek pogovora:

Glavno vlogo v verigi pridelave in predelave kave igrajo multinacionalke, ki vplivajo na trg kave predvsem s svojo velikostjo. Glavni igralci na trgu kave so štiri največja podjetja – Procter&Gable, Sara Lee, Nestlé in Philip Morris, ki prodajo 40 odstotkov vse kave končnim potrošnikom. V tem delu verige so tudi daleč največji dobički. Zelena (nepražena) kava, ki ima praviloma zelo nizko ceno (okoli 1 USD na kg), kava v trgovini – zlasti tista »instant« – pa z lahkoto doseže ceno 5 evrov na 100 gramov oziroma 50 evrov na kilogram. Vendar ta podjetja praviloma ne kupujejo neposredno od proizvajalcev. S tem se ukvarja druga skupina multinacionalk, kjer prav tako šest podjetij obvladuje približno polovico trga kave. Ker je tako malo kupcev, v nekaterih regijah je prisotno morda le eno od teh podjetij, proizvajalci pogosto nimajo nobene izbire in kavo prodajo tistemu kupcu, ki je na tem delu prisoten, po ceni, kakršno postavi on sam. Ker praktično ni konkurence, lahko kupec kave postavlja skoraj kakršno koli ceno.

Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka so aktivni na državnem nivoju, zato neposrednega vpliva na proizvajalce kmetijskih proizvodov nimata, lahko pa njihovi programi, ki jih predpišeta posameznim državam, močno vplivajo na splošne razmere in na posamezne gospodarske dejavnosti. Na trgu kave je bil eden takšnih primerov program strukturnega prilagajanja (Structural Adjustment Programme – SAP), ki ga je Svetovna banka predpisala Vietnamu. Malokdo ve, da je Vietnam danes drugi največji izvoznik kave na svetu, takoj za Brazilijo, čeprav pred dvajsetimi leti v Vietnamu praktično niso pridelovali kave. Ker se je Vietnam na začetku 1990 znašel v ekonomskih težavah, je zaprosil za posojilo Svetovne banke. Posojilo je dobil, ob pogoju, da svoje kmetijstvo intenzivno usmeri v proizvodnjo kave. To jim je tudi fantastično uspelo, saj so v zelo kratkem času vzpostavili masovno proizvodnjo kave vrste robusta, s katero so praktično preplavili svetovni trg. Kar je bila izredno dobra novica za Vietnam, je pomenilo katastrofo za vse druge države, saj so cene kave drugod po svetu izjemno padle zaradi poceni vietnamske kave. Manjše države, kot so Etiopija, Gvatemala in Nikaragva so praktično čez noč ostale brez trga. Nihče ni želel njihove kave, čeprav je izjemno kakovostna (vrsta arabica), ker je postala cenovno povsem nekonkurenčna.

Evropska unija vpliva na države v razvoju s svojim sistemom subvencioniranja evropskega kmetijstva, ki pa gre nekoliko »preko ovinka«. V Evropi se ne proizvaja kave, torej ni neposredne povezave s proizvajalci kave po svetu, proizvaja pa se ogromne količine živil (osnovnih in predelanih), ki so zaradi subvencij precej cenejša kot drugod po svetu. Posledično se številne države (tudi na podlagi pritiskov Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije ter drugih institucij) odločajo za uvoz hrane iz EU, za kar seveda potrebujejo denar. Denar pridobijo s proizvodnjo drugih pridelkov (t.i. »cash crops« – pridelkov, ki jih sami ne potrebujejo, ampak jih prodajajo drugim za denar), tudi kave, s čemer sta spodkopani njihova prehranska suverenost (sposobnost prehranjevanja prebivalstva) in samozadostnost. To pomeni, da ujeti v krog, v katerem je zelo težko povečati raznolikost proizvodnje (z drugimi pridelki), ves čas kronično potrebujejo denar za nakup hrane. V številnih državah z izrazito monokulturo (npr. Ekvador s pridelavo banan) traja tako precej časa, da si zemlja toliko opomore, da bi se na njej lahko gojilo na primer pšenico.
Eden od glavnih problem svetovne ekonomije je tako velika odvisnost najrevnejših držav od uvoza hrane. Če država ne more nahraniti lastnih ljudi, je na dnu. Slovenija pridela na svojem ozemlju na primer le 30 odstotkov potrebne hrane, ostalo se uvozi.

V zvezi z EU je treba izpostaviti še naraščajoče carinske stopnje, ki veljajo za predelane izdelke – bolj kot je proizvod predelan, bolj je obremenjen s carinskimi dajatvami. Pri kakavu so na primer carinske dajatve takšne: surov kakav nič odstotkov, kakavova krema (pasta) nekaj čez šest odstotkov, čokolada 23 odstotkov ali več (odvisno od sestavin). To pomeni, da se državam, ki so proizvajalke surovin, onemogoča prodor z lastnimi predelanimi izdelki z višjo dodano vrednostjo na evropski trg. Zato na naših prodajnih policah ni najti niti ene same blagovne znamke kave ali čokolade, ki ne bi bila evropskega izvora. In to kljub temu, da niti en kilogram kave ali kakava ni bil pridelan v Evropi.

Dokumentarec tako razkriva ozadje pri pridelavi in proizvodnji kave, hkrati pa spodbuja pivce kave in potrošnike na splošno, da podpirajo neposredno pridelovalce proizvodov. Eden od načinov za doseganje tega je že omenjeni koncept pravične trgovine.

Vir: Ekologi brez meja