Čajevec je vrsta drevesa, ki se kot grm najdlje goji na Kitajskem, kjer so čaj pili že v 6. stoletju. Zdravilne učinkovine čajevca so poznala že stara ljudstva, ki so liste čajevca uporabljali za zdravljenje raznih pikov, ugrizov, opeklin, vreznin in raznih kožnih obolenj.
V Evropi so čajevec začeli gojiti v 17. stoletju po priporočilu holandskih zdravnikov, ki so odkrili, da krepi duševne zmožnosti. V današnjih časih ga pridelujejo tudi po celem svetu v deželah z milejšo in deževno višinsko klimo in v tropskem in subtropskem pasu.
Za izdelavo pripravkov iz čajevca so najprimernejši mladi listi, eterično olje pa se pridobiva s parno destilacijo iz listov čajevca. Za zeleni čaj liste čajevca takoj posušijo. Zeleni čaj je brez vonja, pri črnem čaju pa liste prej fermentirajo, da dobi blag vonj. Nekateri zeleni čaj pijejo namesto kave, saj ima poživljajoče učinke na telo, ker vsebuje kofein (tein), v manjši količini pa tudi teobromin in teofilin.
Med zdravilne učinke čajevca sodijo zaviranje driske, blaženje vnetja na koži in sluznici, na zaprtje vpliva tudi teofilin, ker deluje kot diuretik, kar pomeni da žene na vodo, zaradi česar se odtegne voda iz črevesja in se izsuši blato. Fenolne spojine čajevca naj bi ščitile ožilje, preprečevale nastajanje prostih radikalov med presnovo in preprečevale rakotvorne učinke snovi v telesu.
