Kutine – slasten zalogaj in lepotna nega v enem

Bodi Eko
-
0
Kutine – slasten zalogaj in lepotna nega v enem

Kutine poznamo kot zelo aromatične in kar malo posebne sadeže. Nezreli imajo dlakavo lupino, zreli pa so na otip podobni hruški. Surove kutine so neužitne, vendar so kljub temu zelo uporabne – z njimi namreč lahko imenitno osvežimo svojega jeklenega konjička. Kutina v predalu na armaturni plošči se bo zgubala in posušila, ne bo pa zgnila, poleg tega pa se bo po avtomobilu celo do pol leta širil zelo prijeten vonj.

Sicer kutine izvirajo iz Turkestana in Perzije, danes pa jih gojijo po vsej Evropi. Za stare Grke in Rimljane so kutine predstavljale simbol sreče, ljubezni in zvestobe. V Španiji pa so še danes zelo dobro zapisane. Sicer je kutine v trgovinah in tržnicah res precej težko dobiti, še vedno pa jih najdemo na nekaterih vrtovih.

Kutine

Kako izberemo in uživamo kutine

Zrele kutine prepoznamo po intenzivni zlato rumeni barvi. Če sadeži niso popolnoma zreli, imajo dlakave lise, ki jih lahko obrišemo. Kutine vedno kuhamo. Za pripravo želejev in sadnih kaš kutin ne lupimo, saj lupina prispeva tudi dragoceni pektin. Kutinov žele lahko namažemo na kruh, odlično pa se poda tudi k svinjini in divjačini. Lahko jih spečemo tako kot jabolka ali hruške ter jih nadevamo z mešanico masla, sladkorja in smetane. Z eno ali dvema kutinama lahko tudi odlično obogatimo jabolčno pito: kutine olupimo in narežemo na krhlje, jih za 10 minut pokuhamo v kropu, nato pa naložimo na pito.

Izjemna hranljivost kutin

Kutina je zaradi svoje hranljivosti posebno mesto dobila tudi v kozmetiki. Sadeži so namreč polni vitaminov, grenčičnih snovi, mineralov, sluzi in sadnih kislin. Kutine so za zdravje in lepoto uporabljale že naše babice: zelo dobro na primer denejo prebavi, pomagajo pri prehladu in blažijo kožna vnetja.

Če morda na vašem vrtu raste kutina, potem se lahko spomladi veselite dišečih cvetov, jeseni pa slastnih plodov. Kutine nase že od daleč opozarjajo z zlato barvo in aromatičnim vonjem.

Kutinovo drevo ni zahtevno, zraste do 6 metrov, najbolje pa uspeva na sončnih legah. V nasprotju z jablano in hruško drevesa kutine ni treba veliko obrezovati – le na vsake 2 do 3 leta nekoliko razredčimo veje in spomladi dodamo kompost.

Gel za oblikovanje pričeske

Potrebujemo žličko do žličko in pol kutinovih jedrc in približno 100 ml vode.

Jedrca približno 12 ur namakamo v vodi, jih precedimo, vodo pa zavremo. Jedrca lahko tudi rahlo povremo in potem precedimo. Dobili bomo gelu podobno sluz, ki jo lahko uporabimo za utrjevanje pričeske.

To gosto sluz so včasih uporabljali tudi za grgranje pri vnetem žrelu ali dlesni ter kot ustno vodico za svež dah. Gel so nanašali tudi na suho kožo in razpokane ustnice.

Recept za sijoče in dišeče lase

S pomočjo tega recepta bodo krhki lasje spet oživeli, poleg tega pa bodo tudi omamno dišali.

Za pripravo potrebujemo eno srednje veliko kutino ter 300 ml belega vinskega ali jabolčnega kisa.

S kutine očistimo puh, jo umijemo, narežemo na četrtine, odstranimo peške. Kose kutine prelijemo z vodo in v manjši kozici kuhamo toliko časa, dokler voda skoraj popolnoma ne izpari. Še vroče četrtine kutine spravimo v kozarec z navojem, prelijemo s kisom, zapremo in pustimo stati od tri do štiri tedne. Nato precedimo, tekočino pretočimo v temno steklenico in hranimo v hladilniku (tekočina se bo ohranila približno tri mesece). Kis razredčimo z vodo v razmerju 1 : 3. Pripravek enakomerno razporedimo po sveže opranih laseh. Pustimo učinkovati in le po potrebi speremo s svežo vodo.

Kutine

Kutinove peške

Posušene kutinove peške uporabljamo za zdravljenje vnetji in črevesnega katarja, katerega najbolj značilen znak je driska. V lupini peške so sluzaste snovi, ki imajo zdravilni učinek. Čaj, ki zapira, si pripravite tako, da eno čajno žlico celih posušenih semen 6 ur namakate v 1 dcl hladne vode. Čaj pred uporabo precedite in pogrejte ter ga večkrat dnevno zaužite po eno skodelico.
Sluz iz semen pa se uporablja tudi pri razpokani ali vneti koži, razpokanih ustnicah in opeklinah. Zaradi pozitivnih učinkov jih dodajajo različnim kozmetičnim mazilom, tudi losjonom za oči. Namažite si sluz na občutljivi in izsušen del kože in pustite, da se na njej posuši. Kožo bo tako varovala zaščitna plast, ki bo ohranjala vlažnost kože, hkrati pa bo pozitivno vplivala na njeno občutljivost in razdraženost.

Zanimivo

  • Listi kutine vsebujejo 11 % tanina in se lahko uporabljajo za porjavitev kože.
  • V Slavoniji in na Hrvaškem ob rojstvu otroka posadijo kutino kot simbol rodovitnosti, ljubezni in življenja.
  • V antiki so cele kutine postavljali v sobe in jih uporabljali kot osvežilec zraka. Danes kutine postavljalo na police s perilom, saj čudovito odišavijo perilo.
  • Rimljani pa so kutinovo olje uporabljali za izdelavo parfumov.
  • Beseda marmelada izvira iz portugalskega imena za kutino »marmelo«.
  • Tako kot v Slavoniji in na Hrvaškem je kutina tudi v antiki predstavljala simbol ljubezni in plodnosti. Kutine so bile obvezno darilo na porokah.

Kutinova marmelada

Kutinova marmelada

  • 10 kutin, ki jih olupite, razkoščičite in narežete na majhne koščke
  • 3 ½ skodelice vode
  • 3 ½ skodelice sladkorja
  • sok 1 limone
  • lupina ene limone in 1 cimetova skorja po želji

Priprava:

Narezane kutine, vodo in limonin sok vržemo v velik lonec. V gazo skrbno zavežemo cimetovo skorjo in limonino lupino ter ju položimo v lonec. Vse skupaj kuhamo do vretja in nato dodamo sladkor. Ker kutine vsebujejo veliko pektina, ne potrebujemo dodati želatine, da bi se marmelada strdila. Znižamo temperaturo in kuhamo, dokler se kutine ne zmehčajo in razpustijo, marmelada po postane gosta. Po želji lahko kutine zmečkate s paličnim mešalnikom, pri tem pa ne pozabite odstraniti gaze ali pa pustite, da so v marmeladi drobni koščki kutin. Marmelade pa ni treba delati le iz kutin, saj se dobro podajo k sadežem, kot so jabolka, hruške, kaki in celo buče. Glede na to, da so »naravna želatina«, so pri izdelavi marmelad več kot dobrodošlo sadje.

Recepta povzeta po: Bodenstein K.: Naravna kozmetika z mojega vrta. Mladinska knjiga, 2013.

Z zelišči nad menopavzo

Bara Hieng
-
0
Z zelišči nad menopavzo

Veliko zelišč lahko pomaga telesu, da se prebije skozi zahteve in spremembe, povezane z menopavzo. Usihanje delovanja spolnih žlez je povezano s telesnimi in duševnimi spremembami, ki so za nekatere bolj in za druge manj obremenjujoče. Za blaženje težav pogosto priporočajo grozdnato svetilko, šentjanževko, črno deteljo, žajbelj in navadno meliso.

Žensko plodno obdobje se končuje postopoma. Začne se z nerednimi menstruacijami in zmanjšano plodnostjo. Potem menstruacij ni več in pojavijo se nekatere telesne in duševne spremembe, ki jih večina žensk vsaj malo občuti, za nekatere pa so izrazito neprijetne. Med njimi so, denimo:

  • pogosti vročinski oblivi
  • nihanje razpoloženja
  • suha nožnica in
  • utrujenost.

Zeliščni pripravki sicer ne morejo v celoti nadomestiti spolnih hormonov, pogosto pa lahko lajšajo simptome menopavze. Ne da bi se posvetovale z zdravnikom, jih ne smejo jemati ženske, ki so imele hormonsko občutljivega raka, endometriozo ali maternične fibrome.

Grozdnata svetilka za vročinske oblive

grozdnata svetilka

Izvleček severnoameriške rastline grozdnata svetilka (Cimicifuga racemosa) že 50 let uporabljajo za ublažitev simptomov menopavze. Rastlina je bila predmet številnih kliničnih preskusov, v katerih so ugotovili značilno izboljšanje simptomov, kot so vročinski oblivi, nočno znojenje, nespečnost, depresija in tesnoba. Med temi težavami grozdnata svetilka najbolj učinkovito deluje proti vročinskim oblivom, ki jih veliko žensk doživlja kot najbolj težaven simptom menopavze.

Nekatere raziskave kažejo, da je oblive mogoče zmanjšati za več kot 50 odstotkov že po štirih tednih uporabe njenega standardiziranega izvlečka. Da se simptomi izboljšajo, je treba grozdnato svetilko jemati do tri mesece.

Jemljete lahko tablete grozdnate svetilke, ki vsebujejo standardizirano količino triterpen glikozidov. Pri tem upoštevajte navodila proizvajalca ali zdravnika.

Če jemljete kakšna zdravila na recept ali imate bolezen jeter, potem lahko grozdnato svetilko jemljete le pod zdravnikovim nadzorom. Nekateri ugledni strokovnjaki mislijo, da lahko občasno povzroči resne poškodbe jeter. Ti primeri so sicer zelo redki, vendar lahko zelo resni. Če imate le manjše stranske učinke, kot so blage ozdravljive želodčne motnje in težave s kožo, zelišče nehajte jemati in se posvetujte z zdravnikom. Rastline ne smete zamenjevati s kavlofilom (Caulophyllum thalictroides), ki ga lahko jemljete le pod zdravnikovim nadzorom.

Šentjanževka blaži depresijo

Šentjanževka

Medtem ko je grozdnata svetilka zelo učinkovito zdravilo za vročinske oblive, nočna znojenja in nespečnost, so manj izraziti njeni učinki proti tesnobi in depresiji, ki včasih prav tako nastopita z menopavzo. Zato jo zeliščarji pogosto predpisujejo skupaj s šentjanževko (Hypericum perforatum) ženskam, pri katerih med simptomi menopavze nastopajo tudi čustvene motnje.

Ko so v eni od raziskav leta 2006 ženske jemale obe zelišči hkrati, so se jim značilno izboljšali psihološki in telesni simptomi. V drugih raziskavah pa je tudi samo šentjanževka pokazala značilno sposobnost, da ublaži simptome menopavze pri ženskah, pri katerih so bile glavne težave povezane z razpoloženjem.

Če se odločite za šentjanževko, kupujte dodatke s standardizirano količino hipericina in hiperforina, ki naj bi bili glavni dejavni sestavini zelišča. Na dan jemljite odmerek 900 miligramov koncentriranega izvlečka (6 : 1), kar je enakovredno 5,4 gramom posušenega zelišča. Dodatek jemljite ves mesec.

V primeru, da šentjanževko naberete sami, žličko posušene rastline prelijte s skodelico vrele vode. Namakajte jo pet minut in nato precedite. Popijte dve do tri skodelice na dan med jedjo. Pri jemanju šentjanževke bodite previdni, saj so znani njeni učinki na delovanje nekaterih zdravil (glej okvir).

Pri tem morate vedeti, da je depresija resno stanje, ki ni primerno za samozdravljenje. Ne prenehajte jemati predpisanih antidepresivov, razen po nasvetu in pod strokovnim nadzorom zdravnika. Za prehod s farmacevtskih antidepresivov na šentjanževko priporočajo dvotedenski premor. Raziskave o uporabi šentjanževke pri hudih depresijah tudi niso potrdile njene učinkovitosti. Zelišča ne smejo jemati ljudje z bipolarno motnjo.

Učinki šentjanževke se razvijejo dva do širi tedne po začetku uporabe. Če ne opazite napredka po šestih tednih, zelišče morda za vas ni primerno; posvetujte se z zdravnikom. Šentjanževka občasno povzroči manjše stranske učinke (na primer gastrointestinalne motnje in glavobol). Ker vsebuje hipericin povzroča preobčutljivost za sončno svetlobo. Pomembno je vedeti še, da moramo šentjanževko prenehati jemati vsaj dva tedna pred kirurškim posegom.

Opozorilo: Medsebojni učinki

Šentjanževka učinkuje na številna farmacevtska zdravila. Farmacevtskih izdelkov s šentjanževko zato ne smete jemati pri zdravljenju z digoksinom ali teofilinom, med jemanjem kontracepcijskih tablet, zdravil proti depresiji, zaviralcev proteaz, ki jih uporabljajo pri zdravljenju aidsa, in zdravljenju migrene z zdravilom iz družine triptanov. Za to rastlino še posebej velja, da se pred pričetkom jemanja posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Črna detelja – zeliščni estrogen

Črna detelja

Črna detelja (Trifolium pratense) – je zanimiv primer zelišča, katerega sodobna uporaba se močno razlikuje od njegove zgodovinske uporabe. Cvetne glavice že dolgo štejejo za zdravilo za razstrupljevanje pri težavah s kožo. Nedavno pa so odkrili, da listi črne detelje vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene), podobne tistim, ki jih vsebuje soja. To pomeni, da črno deteljo sedaj v glavnem obravnavajo kot zdravilo za simptome menopavze.

Klinični preskusi učinkov fitoestrogenov črne detelje so pokazali dvoumne rezultate, zato bodo potrebne dodatne raziskave za njihovo pojasnitev. Kljub temu pa je nekaj znakov, da morda preprečujejo slabšanje zdravja srca in žilja ter kosti, ki pri številnih ženskah spremlja menopavzo.

Jemljete lahko komercialno pripravljene izoflavone črne detelje v odmerkih po 40 do 86 miligramov na dan ali pa kot vam predpiše zdravnik. Če jemljete varfarin ali antikoagulante, potem lahko izoflavone črne detelje jemljete le pod zdravnikovim nadzorom.

Tradicionalna pomoč – žajbelj

Žajbelj

Žajbelj (Salvia officinalis) ni le priljubljeno kuharsko zelišče, ampak ga široko uporabljajo tudi kot tradicionalno zdravilo za ublažitev vročinskih oblivov. Rastlina vsebuje veliko taninov, ki krčijo tkivo, kar govori v prid njegovi uporabi za zmanjšanje odvečnih telesnih izločkov. Sušilni učinki zelišča lahko koristijo tudi ob nočnem znojenju in težkih menstruacijah. Laboratorijske študije so pokazale, da nekatere sestavine v žajblju premorejo estrogene učinke, kar pojasnjuje tradicionalno rabo žajblja v obdobju mene.

V omenjene namene lahko pripravite poparek z enim do štirimi grami posušenega žajblja in ga popijete po tri skodelice na dan.

Ker žajbljev čaj krči tkivo, občasno poročajo, da povzroča izsušitev in razdraženje ustne sluznice. Če se to zgodi, zmanjšajte odmerek žajblja in poskrbite, da čez dan popijete veliko vode.

Žajbelj lahko ovira vsrkavanje rudnin, kot sta kalcij in železo. Zato odmerke jemljite v razmiku vsaj dveh ur. Žajbljevi listi sicer niso nevarni, a jih ne smete uporabljati predolgo.

Pomiritev z navadno meliso

Melisa

Navadna melisa (Melissa officinalis) je tradicionalno zdravilo za nemirnost in tesnobo ter je zato idealna za ženske, ki veliko skrbijo in so občutljivejše za stres med menopavzo in po njej. Ker zelišče sprošča, lahko pomaga tudi pri motnjah spanja. Navadna melisa spodbuja občutke mirnosti in lahko izboljša razpoloženje, ko ste čustveno potrti. Uporabljajo jo tudi za izboljšanje miselnega delovanja. Nekatere začetne raziskave kažejo, da izboljšuje spomin in zbranost.

Pripravite poparek z eno do dvema žličkama svežih zračnih delov navadne melise; popijte ga po eno do dve skodelici trikrat na dan, pri čemer zadnjo skodelico popijte 30 do 60 minut pred spanjem. Jemljete lahko tudi kapsule (200 miligramov praška), in sicer tako, da vzamete eno kapsulo trikrat na dan, pred jedjo. V primeru, da uživate tinkturo na osnovi melise, vzemite po 50 kapljic v kozarcu vode trikrat na dan.

O strupenosti melise ne poročajo. Ker navadna melisa lahko učinkuje na nekatera zdravila, se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, preden jo začnete jemati. Izogibajte se dolgotrajni uporabi, saj melisa zmanjša hormonsko dejavnost spolnih žlez.

9 korakov do okusnega paradižnika

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
9 korakov do okusnega paradižnika

Ključni poudarki:

  • Sadike paradižnika sadimo globoko, do prvih listov, za močno steblo in boljši razvoj korenin.
  • Visoke sorte potrebujejo oporo, redno odstranjevanje zalistnikov in vršičkanje za enakomerno dozorevanje plodov.
  • Paradižnik potrebuje vsaj sedem ur sonca dnevno; posadimo ga na sončno, zavetrno mesto.

Z redno oskrbo je gojenje paradižnika preprosto. Paradižnik sodi v vsak vrt ter v vsako gospodinjstvo. V zrelem paradižniku je veliko antioksidantov, ti pa so v naši prehrani pomembni, saj vežejo nase škodljive snovi. Paradižniki so vsestranski in jih lahko gojimo tako v  vrtu na prostem kot tudi v posodah na balkonih ter terasah. Ne glede na to, kje ga gojimo, si želimo lep, zdrav pridelek.  V nadaljevanju je devet korakov, ki jih je dobro poznati, da bo pridelovanje enostavno.

1. Čas sajenja

Sajenje paradižnika

Če paradižnik presadimo v prehladno zemljo ali pa sadik pred presaditvijo ne utrdimo, lahko prvi cvetovi odpadejo ali pa jih sploh ne tvorijo in tako imamo pridelek pozneje, kot bi ga sicer lahko imeli. Sadike pred presaditvijo na prosto utrdimo tako, da jih vsaj dva dni prej prestavimo na prosto ob kakšen zid, kjer je zavetrna in zaščitena lega. Tako je prehod za rastlino iz notranjih prostorov na prosto manjši šok. V osrednjem delu Slovenije počakamo s saditvijo paradižnik na prosto do sredine maja, takrat so tudi nočne temperature že dovolj visoke za to vrtnino. V hladnejših in višje ležečih predelih tako čakamo na sajenje na prosto kar do konca maja. Upoštevamo vremenske razmere in temperaturno stanje kraja, kjer bomo sadili paradižnik.

2. Globina sajenja

Sajenje paradižnika

Ko sadike paradižnika, presadimo na vrt, pazimo  na primerno globino saditve. To je, da sadike sadimo vse do prvih listov globoko. Le tako bo rastlina našla dovolj hranil in vode ter imela močno steblo.

3. Vzgoja v posodah

Paradižniki

Nižje sorte paradižnikov lepše uspevajo v posodah. Paradižnik sadite samo v čiste posode, saj je namreč občutljiv na določene bolezni in viruse, katerim se lahko ognemo že, če uporabljamo čiste posode za pripravo sadik, ali vzgojo paradižnika v loncu. Pred sajenjem v lonec le tega temeljito umijemo z vročo milnico, nujno pa mora imeti tudi drenažne luknje, da odvečna voda lahko odteče. Sadiko paradižnika posadite v 5 do 8-litrsko posodo s premerom  približno od 14 do 18 cm. Tako velik lonec omogoča paradižniku, da širi svoje korenine in daje prostor, da lahko postavimo podporo za paradižnik.

4. Lega/mesto posode

Paradižnik

Naj bo to sadika v loncu ali na prostem v vrtu, jo imejmo na sončnem mestu. Paradižnik bo uspeval tudi v polsenčni legi, vendar bodo plodovi manjši.  Paradižnikove rastline potrebujejo vsaj sedem ur soncu, zato jih hranimo na sončni lokaciji, zavarovani pred močnimi vetrovi.

5. Dobri in slabi sosedje

bazilika2

Med vrste paradižnika lahko sejemo solato ali pa baziliko, na eno stran pa kapucinko, zaradi katere bo na paradižniku manj strun. Jeseni med paradižnike lahko posejemo špinačo ali motovilec. Poleg  paradižnika lahko sejemo tudi plodovke, saj so si kot sosede nevtralne. Torej niso niti slabe niti dobre sosede, pazimo edino, da ne senčijo paradižnika, zato upoštevamo lego gredic in razdalje sajenja. Razdalja sajenja je za paradižnik med vrstami 70 cm, v vrsti pa 50 cm. Če smo kupili cepljene sadike, pa sta omenjeni razdalji vsaj za 20 cm večji. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.

Paradižnik

6. Vršičkanje in pinciranje, nizke in visoke sorte

Paradižnik ločimo na dve skupini, in sicer na rastline, ki so grmičaste rasti in na rastline visoke rasti. Grmičaste sorte ali hibridi ne potrebujejo opore in jih ne pinciramo (ne odstranjujemo zalistnikov) in jih tudi ne vršičkamo. Visoke sorte pa potrebujejo oporo, jih pinciramo in po potrebi tudi vršičkamo. Visoke sorte gojimo ob količkih, vrvicah ali žični opori. Vršičkanje je pomembno zato, da povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja.

7. Zalivanje

Zalivanje vrta

Paradižnik potrebuje veliko vode, še posebno, ko cveti ter tvori plodove. Če je poletje še posebej vroče, pa je poraba vode še toliko večja. Za lažje oskrbovanje paradižnikov z vodo mu pripravite namakalni sistem. Lahko pa tudi odsluženi plastenki odrežite dno in jo porinite v zemljo. Skozi odrezano dno boste dolivali vodo v plastenko, skozi  vrat plastenke pa bo iztekala in zagotavljala dovolj vode rastlini. Če bomo paradižnik ročno zalivali, ga moramo zaliti obilno vsaj trikrat tedensko. Najboljši čas za zalivanje je od sončnega vzhoda do 10:00 in  od 18:00 do sončnega zahoda. Izogibajte se zalivanju v najbolj vročem delu dneva (12:00-14:00). Paradižnik v posodah potrebuje pogostejše zalivanje kot pa tisti na vrtu, saj  se zemlja v posodi hitreje izsuši. Suha zemlja vodi do pomanjkanja kalcija. Da vlago zadržimo, je priporočljivo tla okrog paradižnikov zastirati s slamo ali podobnimi materiali.

8. Gnojenje

Dognojevanje

V začetku rasti so za osnovno gnojenje dovolj organska gnojila (kompost, hlevski gnoj …), pozneje pa je treba dodati kalijeva gnojila, saj tega elementa organska gnojila vsebujejo premalo. Med rastno dobo lahko pognojimo tudi z gabezovo prevrelko, ki vsebuje veliko kalija. Ko rastlina nastavlja plodove, pa je treba zagotoviti tudi dovolj kalcija, ki ga navadno dodajamo foliarno, torej preko lista. Nekaj kalcija lahko dobi paradižnik tudi, če ga poškropimo z mlekom ali sirotko.  Če kupujete gnojilo, naj ima večji delež v gnojilu torej fosfor in kalij, ki pospešujeta cvetenje in formiranje plodu, manjši pa dušik, ki spodbuja rast listov. Za najboljše rezultate sicer priporočamo uporabo gnojil, ki so namenjena posebej za dognojevanje paradižnika. Za dognojevanje paradižnika torej izberite gnojila z nizko vsebnostjo dušika, visoko vsebnostjo fosforja in srednjo vsebnostjo kalija (razmerje 8 – 32 – 16).

Recept: Gabezova prevrelka

1 kg svežega gabeza namočimo v 10 litrih vode. Po nekaj dneh, ko se tekočina preneha peniti, je tekočina rjava in ima močan vonj. Tekočino precedimo, ostanke rastline pa lahko damo na kompostni kup.

Uporaba: 1 liter gnojila razredčimo z 10 litri vode. Poleti lahko s tem gnojilom enkrat na teden gnojimo tako paradižnik kot tudi druge vrtnine.

9. Pobiranje pridelka

paradiznik11

Paradižnik odtrgamo takoj, ko se obarva rdeče. To storimo tako, da paradižnik primemo in nežno zasukamo – kot da bi odpirali pokrovček na steklenici. Velika napaka je, da paradižnike na rastlini pustimo predolgo. Ko začno paradižniki dozorevati, moramo še naprej skrbeti za rastlino. Paradižnik še vedno redno zalivamo, odstranjujmo zalistnike, ter odtrgajmo liste, ki so porjaveli. Paradižnike, ki so na videz gnili ali kako drugače spremenjeni, sproti in redno odstranjujemo, vendar jih zaradi možnosti širjenja bolezni ne mečemo na kompostni kup.

Dozorel pobran paradižnik shranimo v papirnati vrečki. Svežega paradižnika ne shranjujemo v hladilniku, saj lahko to spremeni njihov okus.

Več o koristih uživanja paradižnika boste našli tukaj >>

Problem s korenčkom

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Problem s korenčkom

Sem mlad vrtnar. V lanskem letu sem prvič zasnoval svoj vrt in med drugim sem posejal tudi korenček, ki pa mi ni uspel. Sejal sem ga večkrat in po nasvetih prijateljev v več terminih,  pa mi nikakor ni uspel. Korenček je bil majhen, ponekod razvejan. Nekajkrat sem naletel tudi na korenček, ki je bil razpokan. Kako naj pridelam lep in zdrav korenček?
– Matej s Primorske

korenje

Korenček je zagotovo priljubljena in vsestransko zelo uporabna zelenjadnica.  Korenček je sicer med enostavnejšimi za vzgojo, vendar pa ima nekaj »malenkosti«, na katere moramo biti pozorni, če hočemo imeti lep in zdrav pridelek.

Korenček najbolje raste na globokih, peščenih in strukturnih tleh, ki so dobro pognojena. Dobri zelenjavni sosedje so mu  koper, endivija, grah, česen, zelje, kreša, por, redkvica, redkev, solata, drobnjak, paradižnik, čebula in blitva. Seme sejemo, ko imajo tla nad 7oC, na globino 1 do 2 cm, v brazde, ki imajo med seboj 15 cm razmaka ali pa enakomerno povprek  po gredici.

Seme kali 10 do 21 dni. Zaradi tako dolgega časa, ki ga seme potrebuje za kaljenje je velika nevarnost, da se nam kaleče seme in male rastlinice posušijo. Dober vznik zagotovimo z rednim zalivanjem ali zastiranjem  s čimer zmanjšamo izgubo vlage iz tal. Ko seme vzkali je potrebno gredo redno pleti, vse dokler ni listje dovolj veliko, da prepreči rast plevela. Sočnost korenčkov dosežemo s primernimi razmerami za hitro rast, kar pomeni, da ga zalivamo, dognojujemo in še najpomembnejše, da pravočasno spravimo pridelek. Če korenček spravljamo prepozno se poveča vlaknasta sredica korena, kar gre na škodo sočnosti, saj se zmanjša mesnati del korena.

Pomanjkanje in nato preobilica vlage je tudi krivec za eno težavo s katero ste se soočili v lanski sezoni, ko so vam koreni popokali. Korenček popoka, zaradi vodnega stresa, torej obdobju brez padavin ali zalivanja je sledilo obdobje z obilico padavin. Tej težavi se izognete z rednim zalivanjem posevka korenčka. Korenček, če ni dežja, zalijte dvakrat do trikrat na teden, odvisno od tega kakšna tla imate.

Naslednja težava so bili majhni in razvejeni korenčki. Tej težavi se izognete tako, da ne sejete na gredico, ki je sveže pognojena s hlevskim gnojem oziroma na tako kjer je  je zemlja rahla, brez kamenja in trdih grudic zemlje. Če imate težko zemljo ji dodajte plast zrelega komposta. Korenček tudi lepo uspeva in se ne razveja, če ga sejete na grebene. Na gredici oblikujete grebene in po vrhu grebena posejete korenček, grebeni naj bodo visoki od  10 do 15 centimetrov, tako bo imel korenček rahla tla in bo brez težav rastel in se razvijal v globino grebena. Vsake toliko časa je potrebno greben popraviti, saj se bo zemlja še usedala in da ne pomoli del korena ven iz zemlja ter postane zelen ga je potrebno osuti. Zemljo med grebeni ali med vrstami je priporočljivo zastirati s slamo ali kakšnim drugim materialom, da zadržuje vlago in preprečuje rast plevelom.

Tudi kristali lahko pripomorejo k dobremu počutju

Bodi Eko
-
0
Tudi kristali lahko pripomorejo k dobremu počutju

Kristale največkrat delimo glede na njihovo trdoto, barvo in obliko. Poleg tega imajo kristali tudi nežno, a izmerljivo elektromagnetno polje. Njihova sestava jim omogoča, da lahko prenašajo dobrodejno in vsrkavajo negativno energijo. Če želimo ohranjati neko zdravo ravnovesje, je potrebno oboje.

Številne tradicionalne metode zdravljena kristale že tisočletja povezujejo s posameznimi deli telesa. Določene povezave izhajajo iz astrologije, ki je posameznim zodiakalnim znamenjem in pripadajočim planetom pripisovala določene kristale. Spet druge metode (vede) temeljijo na povezavi med barvo kristala in subtilnim energijskim sistemom telesa. Že indijski spisi, stari več tisoč let, opisujejo natančne postopke, kako žlahtne kamne polagati na telo za zdravljenje  različnih neravnovesij. Danes vse te modrosti lahko popolnoma nežno in naravno dopolnjujejo sodobni način zdravljenja.

kristali

Vzhodnjaška izročila nas učijo, da imamo dve telesi – fizično in energijsko.  Z uravnovešanjem življenjske energije izboljšujemo svoje fizično in čustveno zdravje, skrbimo pa tudi za duhovno harmonijo.  Pri vzpostavljanju tovrstnega ravnovesja so nam lahko v pomoč tudi kristali.

Zdravljenje z energijo, ki med drugim vključuje tudi terapijo s kristali, temelji na predpostavki, da lahko svojo življenjsko energijo  uravnavamo tako, da pozornost usmerjamo na sedem telesnih energijskih središč, ki jih imenujemo čakre. Slednje lahko opišemo kot vrtinčasta kolesa življenjske energije, ki so razvrščena ob glavnem telesnem energijskem kanalu, ki se nahaja vzporedno s hrbtenico. Čisto vsaka čakra vibrira z določeno barvno frekvenco in vpliva na določene fizične, čustvene in duhovne lastnosti. Veliko metod temelji prav na povezovanju kristalov s čakrami.

Kako izberemo in skrbimo za kristale

Sicer obstajajo neke smernice, kako izbrati najprimernejši kristal zase, vendar še vedno velja, da naj bi pri izbiri kristala v prvi vrsti poslušali sebe in svojo intuicijo. Kristali, ki bodo pravi za vas, vas bodo sami od sebe pritegnili. Kristal, ki vas privlači, zato nekaj časa držite v roki, oglejte si ga z vseh kotov, bodite pozorni na njegovo sestavo in obliko. Kakšni občutki se vam porajajo? Zaprite oči in se uglasite s svojimi doživljanji. Na koži lahko čutite ščemenje, lahko se pojavi občutek toplote ali hladu. V nekaterih delih telesa lahko začutite celo energijski naboj. Če gre za prijetne občutke, potem se vibracije kristala ujemajo z določenimi vibracijami vašega telesa ali duha.  Če pa ob kristalu čutite negativne občutke, pa le preberite opis lastnosti kristala in se vprašajte, zakaj se neprijetni občutki pojavljajo pri vas.

Ko izberete primeren kristal zase, morate zanj potem tudi ustrezno skrbeti. Na kristale glejte kot na modre in dragocene prijatelje, zato bodite do njih skrajno spoštljivi. Vsak kristal posebej zavijte v svileno krpico in ga tako zaščitite. Kristalu lahko v svojem domovanju  ali pisarni tudi poiščete poseben prostor.

Kako čistiti in energijsko aktivirati kristale

Če kristale uporabljate za zdravljenje ali energijsko uravnovešanje, jih morate obvezno čistiti. Očistite jih takoj, ko jih prinesete domov, prav tako pa tudi po vsaki uporabi – tako boste z njih odstranili negativno energijo in jih pripravili za vnovično uporabo.

Po prvem čiščenju kristal energijsko aktivirajte za določene naloge. Kristal držite v dlani, pri tem pa se osredotočite na tisto, za kar ga želite uporabljati. Kristal lahko namenite tudi nekemu čisto splošnemu cilju – naj na primer prinese najvišje dobro. Z novim kristalom ta postopek večkrat ponovite.

Urbani sprehodi – sprehodimo se po svoji soseski

Bodi Eko
-
0
Urbani sprehodi – sprehodimo se po svoji soseski

Na kaj pomislite, ko slišite besedno zvezo urbani sprehodi? Gre za približno uro in pol dolge vodene sprehode po mestnih četrtih, ki udeležence ozaveščajo o tem, kako pomembno je, da se po opravkih čim večkrat odpravimo peš, hkrati pa poudarjajo tudi to, kako zelo lahko pešci vplivajo na urejanje mestnega prostora. Če želimo, da bi se pešačenje po mestih zares uveljavilo, moramo za to zagotoviti tudi ustrezne pogoje. V preteklosti so bili pešci kar nekako potisnjeni na stran, mesta pa so preplavili avtomobili in betonske površine. A zavest se počasi spreminja …

Urbani sprehodi tako povezujejo prebivalce soseske ter spodbujajo občutek pripadnosti in povezanosti. Na urbanih sprehodih lahko ljudje povedo o težavah, s katerimi se soočajo ter podajo predloge, kako bi lahko mestne oblasti njihovo sosesko naredile privlačnejšo in prijetnejšo za bivanje. Gre za globalno pobudo, v okviru katere vsak prvi konec tedna v maju potekajo številni sprehodi. Ta pobuda želi širiti dragocena sporočila Jane Jacobs, hkrati pa tudi spodbujati popularizacijo živosti mest. Pri nas so pobudo za organizacijo sprehodov dali na Inštitutu za politike prostora, ki tudi koordinira in podpira pripravo sprehodov.

Urbani sprehodi

Pobuda Jane’s Walk

Kot navajajo na Inštitutu za politike prostora, pobuda Jane’s Walk izhaja iz Toronta, njen namen pa je predvsem popularizirati mestno življenje in živost mest ter spodbujati urejanje mest po meri pešcev. Pobuda poteka vsak prvi vikend v maju, na sprehodih pa udeleženci spoznavajo vse razsežnosti, ki jim jih ponuja njihovo mesto ter odkrivajo njegove skrite kotičke.

V Torontu so prve take sprehode organizirali leta 2007, leto dni po smrti Jane Jacobs. Od leta 2009 se ti sprehodi organizirajo v vedno več mestih zunaj Kanade, Slovenija pa se je pobudi pridružila leta 2011. Leta 2013 je tako potekalo že več kot 800 sprehodov, ki so jih organizirali v več kot 100 mestih po 22 državah. Pri nas so lani v 11 mestih organizirali 16 sprehodov, ki se jih je udeležilo okrog 300 ljudi.

Jane Jacobs (1917–2066) je bila novinarka in pronicljiva opazovalka mestnega življenja, hkrati pa tudi aktivistka in borka proti podrejanju življenja prebivalcev mestnih okolij velikim modernizacijskim posegom. Utrla je pot novim urbanim gibanjem in poudarjala, kako dragocen je živahen življenjski utrip. Kot pravi mag. Maja Simoneti, je Jane Jacobs postala pionirka neposrednega vključevanja uporabnikov v urejanje prostora, spremljanje stanja, načrtovanje in izvajanje ureditev, v vzdrževanje in rabo ter tudi prenovo.

Danes se, bolj kot kdajkoli prej, zavedamo, kako zelo pomembno je pri urejanju mest upoštevati tudi poglede in potrebe pešcev ter jim zagotoviti varno in zdravo okolje. Prireditev Jane’s Walk tako ljudi spodbuja, da spet odkrijejo skrite razsežnosti svojega mesta ter da začnejo razmišljati o tem, kako bi bilo lahko njihovo mesto še bolj prijazno – na čisto vseh ravneh.

Pri nas so letošnjo pobudo Urbanih sprehodov razširili čez ves teden – tako sprehodi po številnih slovenskih mestih potekajo od 3. pa vse do 11. maja 2014. Vsi, ki se boste udeležili katerega od tovrstnih sprehodov, boste lahko spoznali, kako prijazno je mesto, v katerem živite, pešcem in pešačenju. Pobuda je zagotovo zelo na mestu, saj nas spodbuja, da začnemo na svoje bivalno okolje gledati tudi skozi drugo perspektivo, hkrati pa Urbani sprehodi ponujajo tudi možnost, da o težavah, s katerimi se soočamo v svoji soseski, tudi spregovorimo in predlagamo rešitve, kako življenje v njih narediti bolj zdravo in ljudem prijazno.

Vir: ipop.si

Odpornost na antibiotike je ena največjih groženj za javno zdravje

Bodi Eko
-
0
Odpornost na antibiotike je ena največjih groženj za javno zdravje

Kaj pravzaprav pomeni odpornost na antibiotike? Če povemo čisto na kratko: Okužbe, ki so jih zdravniki uspešno zdravili desetletja, so lahko zdaj smrtne. Svetovna zdravstvena organizacija je v nedavno izdanem poročilu zapisala, da je odpornost na antibiotike resnično globalni problem, vzrok zanj pa lahko pripišemo predvsem čezmerni rabi antibiotikov – tako v kmetijstvu, medicini ter celo v domačem okolju.

To, kar zbuja še posebej veliko skrb, pa je odpornost na tiste najmočnejše antibiotike. Zato je zelo pomembno, da sami prevzamemo nadzor nad svojim zdravjem, se začnemo izobraževati in razmišljati kritično. Kot pravi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, dva najbolj predpisana antibiotika na več kot polovici prebivalstva nimata več pričakovanega učinka. Ena od tovrstnih skupin antibiotikov so tudi karbapenemi, skupina betalaktamskih antibiotikov s širokim spektrom protibakterijskega delovanja. Karbapenemi so sicer rezervni antibiotik, ki ga predpisujejo le takrat, kadar zaradi okužbe z bakterijo K.pneumoniae pride do življenjske ogroženosti. Kot je še zapisano v poročilu, je na veliko antibiotikov odporna tudi bakterija E.coli. Še leta 1980 je bila njena odpornost nična, kar resnično zbuja skrb. Takojšnji ukrepi so tako resnično nujni.

Odpornost na antibiotike

Popolnoma normalno je, da bakterije sčasoma mutirajo in postanejo odporne na antibiotike, vendar ta proces s čezmerno in/ali nepravilno uporabo močno pospešimo.

Z določenimi koraki lahko tudi sami do neke določene mere preprečimo, da bi postali odporni na delovanje antibiotikov.

Nikar pretirano ne uporabljajte protibakterijskih mil, gelov in razkužil za roke

Triklosan (najdemo ga v tekočih milih) in triklokarban (najdemo ga v trdih milih) sta aktivni sestavini številnih protibakterijskih izdelkov, poleg tega pa naj bi bili tudi največja krivca za obratni učinek različnih protibakterijskih izdelkov.

Številni strokovnjaki menijo, da ljudje pravzaprav ne potrebujemo protibakterijskih mil in gelov. Čista voda in najbolj običajno milo popolnoma zadoščata. Če si želite res temeljito umiti roke, potem jih morate umivati vsaj 20 sekund – umijte si dlani, hrbtno stran, med prsti in celo za nohti – le tako bo umivanje res učinkovito.

Antibiotike jemljite odgovorno, predvsem pa le takrat, ko je to nujno potrebno

Pomembno je, da veste, ali resnično potrebujete antibiotik. Težava je, da zdravniki danes antibiotike predpisujejo za skoraj vsako težavo. Če jih jemljete takrat, ko to sploh ni potrebno, potem obstaja velika nevarnost, da njihov učinek takrat, ko jih boste res potrebovali, ne bo tak, kot bi si želeli – lahko pride do odpornosti nanje ali pa z njihovim jemanjem lahko celo izzovete neprijetne stranske učinke.

Pomembno je, da antibiotike jemljete v skladu z zdravnikovimi navodili. Ne preskakujte časa jemanja oziroma ne prekinjajte zdravljenja samovoljno (četudi se že začenjate počutiti bolje).

Nikoli ne jemljite antibiotikov, ki so bili predpisani nekomu drugemu. Prav tako ne dajajte v uporabo antibiotikov, ki so bili predpisani vam. Zavedajte se, da je jemanje antibiotikov smiselno le takrat, kadar je okužbo povzročila bakterija. Poleg tega vsi antibiotiki niso primerni za zdravljenje vseh vrst bakterijskih okužb.

Če vam je ostalo še nekaj antibiotika, ga nikar ne shranjujte za pozneje.

Zelo pomembno je, da veste, od kod izvira meso, ki ga uživate

Ljudje se pogosto sploh ne zavedamo, kje vse se nahajajo ostanki antibiotikov, na primer v mesu, jajcih ter mleku in mlečnih izdelkih. Zelo pomembno je, da to ozavestimo, še posebej, če prej omenjena živila uživamo zelo pogosto. Antibiotik, ki ga je zaužila žival, bodisi za zdravljenje ali pa preprečevanje bolezni, se tako hitro znajde v našem telesu.

Če uživate živila živalskega izvora, naj meso, jajca ter mleko in mlečni izdelki prihajajo od živali, pri vzreji katerih niso uporabljali antibiotikov.

Razumete pasjo govorico?

Bodi Eko
-
0
Razumete pasjo govorico?

V zadnjih dveh desetletjih se je pojavilo kar precej raziskav, ki želijo pojasniti sporazumevanje med psi, pa tudi med psi in ljudmi.

Tako lahko tudi sami takoj zaznamo, kako se psi počutijo, pa tudi to, kaj nam želijo sporočiti. Zelo pomembno je, da ljudje znamo povezati različne signale, saj bomo le tako lahko uspešno razbrali, kaj nam naš pasji prijatelj sporoča. Psi znajo namreč izjemno dobro pošiljati signale ter jih večinoma tudi enako dobro razbirati. Nekatere pasme so zaradi svoje fizionomije in telesne oblike sicer prikrajšane za določene segmente govorice telesa, vendar pa lahko pri njih še vedno razberemo vsa znamenja.

Pasja govorica

Pasji rep prinaša številna sporočila

Večina ljudi pri omembi pasje govorice telesa najpogosteje pomisli na mahanje z repom, ki ga poveže z izražanjem veselja in naklonjenosti. Vendar je treba tudi tu pogledati bolj podrobno – kaj kmalu boste ugotovili, da niso vsi gibi z repom zgolj mahanje.

  • Kadar pes rep premika pogosto, vendar v širokih zamahih, poleg tega pa je rep še rahlo dvignjen, tako izraža znamenje veselja in dobrodošlice
  • Če je res sproščen (ne dvignjen ne spuščen) in se prosto premika, gre za nevtralno znamenje. Pes se v tem primeru ne posveča nečemu posebnemu, ampak je večinoma zgolj opazovalec dogajanja.
  • Če pes rep dvigne razmeroma visoko ter ga premika v kratkem loku in malce togo, nikakor ne gre za veselo mahanje. To gesto vidimo pri psih, ki varujejo nekaj zelo dragocenega ali pri tistih, ki se pripravljajo na obrambo pred morebitnim napadom.
  • Če pes rep spodviha med zadnje noge, mu je neprijetno ali pa ga je nečesa strah.
  • Rep, ki je dvignjen visoko in je pri miru, sporoča, da se pes pripravlja na akcijo. To lahko vidite pri psu, ki pri igri opazuje dva psa in se še odloča, ali bi se jima pridružil ali ne.

Opazujte pasji obraz

Strokovnjaki pravijo, naj pri opazovanju pasjega obraza ločeno opazujemo usta, oči in ušesa, šele potem lahko razmislimo o celotnem izrazu. To, da razberemo, kako se pes počuti, je v veliki meri odvisno od tega, kako dobro lahko posamezne signale povežemo v celoto. Vse to je zelo podobno situaciji, ko razmišljamo, kako se počuti oseba ob nas: poslušamo, kaj govori, kakšen je njen ton govorjenja, kakšni sta obrazna mimika in drža …

Tudi opazovanje jezika je zelo pomembno pri tolmačenju pasje govorice. Psi si z jezikom pogosto oblizujejo nos ali ustnice. Gre za zelo nagel gib, za katerega behavioristi menijo, da nekaj sporoča drugim psom. Včasih gre za rahel opozorilni ali pomirjujoč signal. Strokovnjaki kot primer navajajo situacijo, ko se pes na sprehodu ob srečanju z drugim psom lahko oblizne, ker je ne ve, ali bo drugi pes dovolil, da vstopi v njegov osebni prostor ali ne.

Ko se ukvarjamo s pasjo govorico, nikakor ne moremo niti mimo položaja ušes. Ušesa divjih psov so velika, trikotna in pokončna (in tako najprimernejša za  oster sluh, saj se lahko obrnejo proti zvoku in imajo velik odprt kanal, po katerem zvok potuje), medtem ko imajo domači psi zaradi raznovrstnosti pasem nadvse različne oblike ušes. Strokovnjaki svetujejo, da kadar opazujemo položaj ušes, vedno glejmo h korenu uhlja (še posebej pri tistih psih, katerih oblika uhljev je manj izrazita).

  • Če ušesa stojijo pokonci in so usmerjena naprej ter so malo pod kotom, je pes pripravljen na akcijo. Pozoren je in pripravljen, da se odzove.
  • Če pes ušesa potegne nekoliko nazaj, ta pa so hkrati tudi blizu glave, je to znamenje, da je pes nekoliko nervozen in oprezen zaradi določenih podob ali zvokov.
  • Ušesa so pokončna in potisnjena močno naprej – pes tako kaže na visoko stopnjo budnosti. Na tak način pes izraža samozavest in zanimanje za nek dražljaj iz okolice. Tak položaj ušes lahko v določenih okoliščinah izraža tudi ofenzivo in morebitno napadalnost.
  • Če pes ušesa potegne močno nazaj, ta pa so tudi tesno ob glavi, je to znak, da ga je strah. Takšno znamenje opazimo pri psu, ki se želi umakniti iz situacije.

Če želimo dobiti neko celostno sliko o počutju našega psa, se moramo najprej naučiti dobro opazovati, ob tem pa tudi vedno upoštevati dane razmere in dogajanje v okolici.

Spoznajmo eksotične zeliščne čaje

Bodi Eko
-
0
Spoznajmo eksotične zeliščne čaje

Pripravili smo vam izbor zanimivih in za marsikoga še nepoznanih eksotičnih zeliščnih čajev, ki so lahko v pomoč pri lajšanju različnih zdravstvenih nevšečnosti, lahko pa si jih pripravimo tudi kar tako.

Angostura

V lubju južnoameriškega drevesa angosture je veliko alkaloidov, grenčin in eteričnih olj. Včasih so angosturo veliko pogosteje uporabljali, saj so njo pospeševali izločanje želodčnih sokov. Pri uživanju lubja angosture moramo biti previdni, saj večje količine povzročajo slabost in bruhanje. Dom grma kondurango so Ekvador, Peru in Kolumbija. Kondurango vsebuje grenčine, flavonoide, kumarine in eterična olja. Njegovo lubje uporabljamo pri slabotnosti, pomanjkanju teka ter za spodbujanje izločanja prebavnih sokov.

Priprava čaja iz mešanice lubja konduranga, lubja angostre in korenine košutnika
Dve čajni žlički mešanice prelijemo s skodelico hlade vode. Čaj pijemo pred jedjo, na dan pa si privoščimo od 1 do 2 skodelici. Čaj je zelo grenak in ni primeren za ljudi z občutljivim želodcem. Prav tako ga ne smemo uživati daljše časovno obdobje.

Lapaho čaj
Lapaho čaj spodbuja delovanje prebavil in znojnih žlez, prav tako naj bi pomagal zniževati krvni tlak …

Anguratovec

Anguratovec izvira iz Južne Amerike. Njegovo steblo, korenine in vršičke vej uporabljamo kot zdravilo za blaženje različnih težav. Grm anguratovca raste v Andih, na višini med 2000 in 4000 metri. Grm v Peruju uporabljajo pri gastritisu, zgagi, slabosti, pomanjkanju teka, pa tudi pri občutku napetosti in/ali polnosti. Anguratovec vsebuje flavonoide in eterična olja, rastlina pa deluje blažilno pri vnetjih in krčih v želodcu in črevesju. Sicer njegovi učinki še niso znanstveno raziskani in potrjeni, prav tako tudi ne stranski učinki.

Pripravimo si čaj iz anguratovca
Zvrhano čajno žličko anguratovca stresemo v skodelico vode, segrejemo in na počasnem ognju kuhamo od 7 do 8 minut. Iz rastline lahko pripravimo tudi blag preliv, in sicer tako, da eno čajno žličko prelijemo s skodelico kropa.

Medeni grm

Medeni grm izvira iz južne Afrike, kjer zelo cenijo aromatični čaj, ki ga pripravijo iz njega. Grm je ime dobil po svojih medeno dišečih cvetovih. Okus čaja nekoliko spominja na črni čaj, vendar je nekoliko milejši. Čaj ne vsebuje kofeina, pa tudi drugih dražečih snovi, kot so na primer čreslovine, je v njem zelo malo. Čaj lahko pijemo tako topel kot ohlajen, po želji pa ga osladimo z medom ali trsnim sladkorjem.

Čaj iz medenega grma
Čajno žličko 20 minut na majhnem ognju kuhamo v večji količini vode. Okus čaja, pripravljenega na tak način, bo trpek. Slajši pa je okus čaja, ki ga pripravimo tako, da žličko čaja prelijemo s skodelico kropa in pustimo stati od 3 do 10 minut.

Lapaho

Že Inki so poznali čaj iz lubja rdečega drevesa tabebuje. Čaj je tudi danes še vedno najbolj razširjen prav v Južni Ameriki, vedno bolj priljubljen pa postaja tudi v Ameriki in Evropi. Čaj pomaga pri slabokrvnosti, bronhitisu, gastritisu, okužbam, bolečinam in celo raku. Skrbel naj bi za vitalnost in dobro počutje. Učinkovito spodbuja delovanje črevesja, jeter, žolčnika in znojnih žlez, prav tako naj bi pomagal zniževati krvni tlak, spodbujal delovanje imunskega sistema, pomirjal in pospeševal izločanje seča.

Priprava čaja lapaho
Dve čajni žlički lubja damo v liter kropa, 5 minut kuhamo na majhnem ognju, pokrijemo in pustimo stati 20 minut, nato pa precedimo.

Masajski čaj

Rdeči grm ima igličaste liste, ki jih fermentirajo in posušijo na soncu. Ta čaj v južni Afriki pijejo predvsem pri težavah z želodcem ali si ga privoščijo pred spanjem. Masajski čaj vsebuje čreslovine in grenčine.

Recept za pripravo masajskega čaja
Za pripravo masajskega čaja eno čajno žličko prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati nekaj minut. Čaj je še bolj okusen, če ga osladimo z medom in mu dodamo malo pomarančnega soka.

VIDEO: Čistilni gel za umivanje obraza

Špela Ceglar
-
0
VIDEO: Čistilni gel za umivanje obraza

Hladni in turobni zimski meseci so se zdaj res dokončno poslovili, kar nam sporoča tudi naša koža, ki kar kliče po osvežitveni negi. Špela Ceglar je pripravila recept za čudovit čistilni gel za umivanje obraza, s katerim bomo kožo temeljito očistili in ji podarili tisto pravo svežino.

1...876877878...1.152Stran 877 od 1.152