Kutine so zlato rumeni jesenski sadeži z izrazitim cvetličnim vonjem, ki tudi ob polni zrelosti ostanejo čvrsti. Med počasnim kuhanjem se njihovo trpko meso zmehča, razvije bogatejšo aromo in pogosto obarva rožnato ali rdeče. Zaradi vlaknin, vitamina C in naravno prisotnega pektina so odlična izbira za želeje, marmelade, kompote, čežane ter dodatke jabolčnim sladicam. Zrel plod prepoznamo predvsem po enakomerno rumeni barvi in močnem vonju, ne po mehkobi.
Ključni poudarki:
- Zrela kutina je zlato rumena, močno diši in ostane čvrsta; zelena barva in šibek vonj kažeta na prezgodnje obiranje.
- Naravno prisotni pektin pomaga zgostiti kutinov žele, marmelado in sadne namaze brez dodajanja želatine.
- Med počasnim kuhanjem se trdo meso zmehča, razvije polnejšo aromo in se lahko obarva rožnato ali rdeče.
Kutine poznamo kot zelo aromatične in kar malo posebne sadeže. Nezreli imajo dlakavo lupino, zreli pa so na otip podobni hruški. Surove kutine so neužitne, vendar so kljub temu zelo uporabne – z njimi namreč lahko imenitno osvežimo svojega jeklenega konjička. Kutina v predalu na armaturni plošči se bo zgubala in posušila, ne bo pa zgnila, poleg tega pa se bo po avtomobilu celo do pol leta širil zelo prijeten vonj.
Sicer kutine izvirajo iz Turkestana in Perzije, danes pa jih gojijo po vsej Evropi. Za stare Grke in Rimljane so kutine predstavljale simbol sreče, ljubezni in zvestobe. V Španiji pa so še danes zelo dobro zapisane. Sicer je kutine v trgovinah in tržnicah res precej težko dobiti, še vedno pa jih najdemo na nekaterih vrtovih.
Kako prepoznamo dobro zrelo kutino?
Kutine zorijo jeseni, praviloma oktobra in novembra. Na drevesu jih pustimo čim dlje, da razvijejo značilno aromo, vendar jih je priporočljivo pobrati pred močnejšo slano. Zrela kutina se iz zelenkaste spremeni v enakomerno rumeno do zlato rumeno, njen vonj pa postane zelo izrazit.
Pri nekaterih sortah je na lupini opazen nežen sivkast puh. Ta se z zorenjem pogosto zmanjša in ga lahko pred uporabo preprosto obrišemo ali speremo. Plod naj bo trd in težak za svojo velikost, brez večjih udrtin, mokrih rjavih lis ali mehkih predelov. Kutine so na videz robustne, vendar se lahko ob grobem pobiranju presenetljivo hitro obtolčejo, poškodovani plodovi pa se slabše skladiščijo.
Pri nakupu ali pobiranju zato iščite predvsem:
- zlato rumeno lupino in izrazit prijeten vonj,
- čvrst plod brez mehkih in udrtih mest,
- zdravo lupino brez začetkov gnitja,
- pecelj, ki je po možnosti še vedno pritrjen.
Rahlo zelenkaste, vendar dobro razvite kutine niso izgubljene. V hladnem prostoru lahko nekoliko dozorijo in razvijejo močnejšo aromo. Zelo nezreli temno zeleni plodovi pa bodo ostali bistveno bolj trpki in manj dišeči.
Kako izberemo in uživamo kutine
Zrele kutine prepoznamo po intenzivni zlato rumeni barvi. Če sadeži niso popolnoma zreli, imajo dlakave lise, ki jih lahko obrišemo. Kutine vedno kuhamo. Za pripravo želejev in sadnih kaš kutin ne lupimo, saj lupina prispeva tudi dragoceni pektin. Kutinov žele lahko namažemo na kruh, odlično pa se poda tudi k svinjini in divjačini. Lahko jih spečemo tako kot jabolka ali hruške ter jih nadevamo z mešanico masla, sladkorja in smetane. Z eno ali dvema kutinama lahko tudi odlično obogatimo jabolčno pito: kutine olupimo in narežemo na krhlje, jih za 10 minut pokuhamo v kropu, nato pa naložimo na pito.
Izjemna hranljivost kutin
Kutina je zaradi svoje hranljivosti posebno mesto dobila tudi v kozmetiki. Sadeži so namreč polni vitaminov, grenčičnih snovi, mineralov, sluzi in sadnih kislin. Kutine so za zdravje in lepoto uporabljale že naše babice: zelo dobro na primer denejo prebavi, pomagajo pri prehladu in blažijo kožna vnetja.
Če morda na vašem vrtu raste kutina, potem se lahko spomladi veselite dišečih cvetov, jeseni pa slastnih plodov. Kutine nase že od daleč opozarjajo z zlato barvo in aromatičnim vonjem.
Kutinovo drevo ni zahtevno, zraste do 6 metrov, najbolje pa uspeva na sončnih legah. V nasprotju z jablano in hruško drevesa kutine ni treba veliko obrezovati – le na vsake 2 do 3 leta nekoliko razredčimo veje in spomladi dodamo kompost.
Gel za oblikovanje pričeske
Potrebujemo žličko do žličko in pol kutinovih jedrc in približno 100 ml vode.
Jedrca približno 12 ur namakamo v vodi, jih precedimo, vodo pa zavremo. Jedrca lahko tudi rahlo povremo in potem precedimo. Dobili bomo gelu podobno sluz, ki jo lahko uporabimo za utrjevanje pričeske.
To gosto sluz so včasih uporabljali tudi za grgranje pri vnetem žrelu ali dlesni ter kot ustno vodico za svež dah. Gel so nanašali tudi na suho kožo in razpokane ustnice.
Recept za sijoče in dišeče lase
S pomočjo tega recepta bodo krhki lasje spet oživeli, poleg tega pa bodo tudi omamno dišali.
Za pripravo potrebujemo eno srednje veliko kutino ter 300 ml belega vinskega ali jabolčnega kisa.
S kutine očistimo puh, jo umijemo, narežemo na četrtine, odstranimo peške. Kose kutine prelijemo z vodo in v manjši kozici kuhamo toliko časa, dokler voda skoraj popolnoma ne izpari. Še vroče četrtine kutine spravimo v kozarec z navojem, prelijemo s kisom, zapremo in pustimo stati od tri do štiri tedne. Nato precedimo, tekočino pretočimo v temno steklenico in hranimo v hladilniku (tekočina se bo ohranila približno tri mesece). Kis razredčimo z vodo v razmerju 1 : 3. Pripravek enakomerno razporedimo po sveže opranih laseh. Pustimo učinkovati in le po potrebi speremo s svežo vodo.
Kako kutine pravilno shranimo?
Če imate domače drevo, vseh kutin praviloma ni treba skuhati isti dan. Za shranjevanje izberite samo zdrave, nepoškodovane in čvrste plodove, najbolje pobrane v suhem vremenu. Vlažni ali obtolčeni plodovi začnejo propadati bistveno hitreje.
Kutine razporedite v eno plast, tako da se med seboj ne dotikajo. Primeren je lesen zaboj, plitva kartonska škatla ali zračna polica v hladni kleti. Najboljši prostor je temen, zračen, brez zmrzali in s čim bolj enakomerno nizko temperaturo; za skladiščenje sadja se priporočajo približno 4–7 °C. Plodove enkrat tedensko preglejte in vse, ki se začnejo mehčati ali kazati rjave lise, takoj porabite.
Koliko časa bodo zdržale, je odvisno od sorte, stopnje zrelosti in pogojev. Dobro pobrane kutine lahko ostanejo uporabne več tednov, v zelo dobrih razmerah tudi dlje. Pri daljšem skladiščenju se lahko pri posameznih plodovih pojavi notranje rjavenje, čeprav zunanjost še vedno izgleda zdrava, zato ni smiselno najlepšega pridelka pozabiti v kleti do pomladi.
Pomembna je še ena posebnost: kutine imajo izjemno močan vonj. Prav zaradi njega so jih nekoč celo nastavljali po prostorih kot naravno dišavo, v shrambi pa lahko njihova aroma preide na drugo sadje. Zato jih je priporočljivo hraniti ločeno od jabolk, hrušk in drugih pridelkov, katerih okus želite ohraniti nespremenjen.
Če kutine nimajo dobrih pogojev za daljše shranjevanje, jih je pogosto najbolj smiselno v nekaj tednih predelati. Kuhan pire ali pripravljene krhlje lahko zamrznete, iz večje količine pa naredite žele, marmelado ali gosto kutinovo pasto. Tako lahko njihov značilni jesenski vonj in okus uporabljate še dolgo potem, ko svežih plodov ni več.
Kutinove peške
Posušene kutinove peške uporabljamo za zdravljenje vnetji in črevesnega katarja, katerega najbolj značilen znak je driska. V lupini peške so sluzaste snovi, ki imajo zdravilni učinek. Čaj, ki zapira, si pripravite tako, da eno čajno žlico celih posušenih semen 6 ur namakate v 1 dcl hladne vode. Čaj pred uporabo precedite in pogrejte ter ga večkrat dnevno zaužite po eno skodelico.
Sluz iz semen pa se uporablja tudi pri razpokani ali vneti koži, razpokanih ustnicah in opeklinah. Zaradi pozitivnih učinkov jih dodajajo različnim kozmetičnim mazilom, tudi losjonom za oči. Namažite si sluz na občutljivi in izsušen del kože in pustite, da se na njej posuši. Kožo bo tako varovala zaščitna plast, ki bo ohranjala vlažnost kože, hkrati pa bo pozitivno vplivala na njeno občutljivost in razdraženost.
Zanimivo
- Listi kutine vsebujejo 11 % tanina in se lahko uporabljajo za porjavitev kože.
- V Slavoniji in na Hrvaškem ob rojstvu otroka posadijo kutino kot simbol rodovitnosti, ljubezni in življenja.
- V antiki so cele kutine postavljali v sobe in jih uporabljali kot osvežilec zraka. Danes kutine postavljalo na police s perilom, saj čudovito odišavijo perilo.
- Rimljani pa so kutinovo olje uporabljali za izdelavo parfumov.
- Beseda marmelada izvira iz portugalskega imena za kutino »marmelo«.
- Tako kot v Slavoniji in na Hrvaškem je kutina tudi v antiki predstavljala simbol ljubezni in plodnosti. Kutine so bile obvezno darilo na porokah.
Kutinova marmelada
- 10 kutin, ki jih olupite, razkoščičite in narežete na majhne koščke
- 3 ½ skodelice vode
- 3 ½ skodelice sladkorja
- sok 1 limone
- lupina ene limone in 1 cimetova skorja po želji
Priprava:
Narezane kutine, vodo in limonin sok vržemo v velik lonec. V gazo skrbno zavežemo cimetovo skorjo in limonino lupino ter ju položimo v lonec. Vse skupaj kuhamo do vretja in nato dodamo sladkor. Ker kutine vsebujejo veliko pektina, ne potrebujemo dodati želatine, da bi se marmelada strdila. Znižamo temperaturo in kuhamo, dokler se kutine ne zmehčajo in razpustijo, marmelada po postane gosta. Po želji lahko kutine zmečkate s paličnim mešalnikom, pri tem pa ne pozabite odstraniti gaze ali pa pustite, da so v marmeladi drobni koščki kutin. Marmelade pa ni treba delati le iz kutin, saj se dobro podajo k sadežem, kot so jabolka, hruške, kaki in celo buče. Glede na to, da so »naravna želatina«, so pri izdelavi marmelad več kot dobrodošlo sadje.
Preberite tudi:
- Žižole – jesenski sadež z več vitamina C kot pomaranča
- Jesenska zakladnica: Dva spregledana sadeža ob naših poteh
Recepta povzeta po: Bodenstein K.: Naravna kozmetika z mojega vrta. Mladinska knjiga, 2013.
