Od njegovega mogočnega kljuna sta ostala le dva zlomljena štrclja. Samec južnega talnega kljunorožca je še lahko preživel, vendar ni več normalno iskal hrane in si negoval perja. Nato so mu veterinarji izdelali oba dela novega kljuna – že naslednje jutro po operaciji pa je z njim pobral miško.
Ključni poudarki:
- Veterinarji so s 3D-tiskom prvič nadomestili zgornji in spodnji del ptičjega kljuna.
- Protezi so oblikovali po računalniški tomografiji in ohranjenih delcih poškodovanega kljuna.
- Kljunorožec je novi kljun uporabil še isti dan, naslednje jutro pa je sam pobral miško.
Od mogočnega kljuna sta ostala le dva štrclja
Južni talni kljunorožec (Bucorvus leadbeateri) je velika afriška ptica, ki večino časa preživi na tleh. Z močnim kljunom preiskuje prst, pobira hrano, lovi manjše živali in si skrbno ureja perje. Zanj kljun ni le pripomoček pri hranjenju, temveč skoraj nadomestilo za roke.
Samec iz amsterdamskega živalskega vrta ARTIS je imel zlomljena tako zgornji kot spodnji del kljuna. Po poškodbi sta mu ostala le kratka štrclja. Čeprav se je z njima do neke mere naučil živeti, so bila njegova naravna vedenja močno omejena.
Težje je pobiral hrano s tal, ni mogel učinkovito drezati v podlago in si ni več pravilno negoval perja. Ker je ptica še razmeroma mlada in bi lahko živela še veliko let, se veterinarji niso želeli zadovoljiti zgolj s tem, da je poškodbo preživela.
Zanimalo jih je, ali ji lahko povrnejo kakovost življenja. Vodja veterinarskega oddelka ARTIS Martine van Zijll Langhout je vprašanje strnila preprosto: »Ali lahko žival izraža vedenje, ki je značilno za njeno vrsto?«
Celoten kljun bi ptici omogočil veliko več kot le lažje hranjenje. Ponovno bi lahko počela tisto, kar zdravi kljunorožci počnejo vsak dan.
Ohranili so dele starega kljuna in poustvarili njegovo obliko
Običajna, vnaprej izdelana proteza pri takšni poškodbi ne bi zadostovala. Kljun mora ustrezati obliki glave, lobanje in ostankov naravnega kljuna, obenem pa mora biti dovolj lahek, trden in natančno uravnotežen.
Strokovnjaki so zato najprej opravili računalniško tomografijo glave. Pri izdelavi digitalnega modela so uporabili tudi ohranjene odlomljene dele prvotnega kljuna. Tako so lahko čim natančneje določili njegovo nekdanjo dolžino, ukrivljenost in način, kako sta se zgornji ter spodnji del stikala.
Na podlagi posnetkov so pripravili dva ločena nadomestka. Vsak je moral delovati samostojno, hkrati pa sta se morala ob zapiranju kljuna pravilno srečati. Že majhno odstopanje bi lahko povzročilo nepravilno obremenitev ali ptici otežilo pobiranje hrane.
Protezi sta bili sestavljeni iz trdne titanove osnove in prilagodljivega zunanjega dela iz najlona. Titanove elemente in vijake so med operacijo pritrdili na ostanke kljuna, nanje pa namestili natisnjena nadomestka. Takšna zasnova omogoča tudi zamenjavo zunanjega dela, če se ta poškoduje ali obrabi.
Pri projektu so sodelovali živalski vrt ARTIS, Fakulteta za veterinarsko medicino Univerze v Utrechtu, Univerzitetni medicinski center Utrecht in podjetje Amnovis. Operacijo sta izvedla veterinarska kirurga Bjorn Meij in Lucinda van Stee, protezi pa je zasnoval Joëll Magré iz utrechtskega laboratorija za 3D-tehnologijo.
Prvič so ptici nadomestili oba dela kljuna
Posamezne ptice so v preteklosti že dobile protezo za zgornji ali spodnji del kljuna. Po podatkih ekipe pa v razpoložljivi znanstveni literaturi še ni bilo opisanega primera, ko bi na takšen način uspešno nadomestili oba dela hkrati.
Poseg je bil zato veliko zahtevnejši. Zgornja in spodnja proteza se morata premikati usklajeno, ptica pa novega kljuna ne čuti enako kot naravnega. Obstajala je možnost, da ga ne bi sprejela, da bi jo oviral ali da bi poskušala protezi odstraniti.
Veterinarji so ju pritrdili z vijaki, ki bi jih lahko po potrebi odstranili. Po operaciji je sledilo negotovo čakanje: nihče ni vedel, koliko časa bo samec potreboval, da bo razumel, kaj lahko počne z novim kljunom.
Odgovor so dobili presenetljivo hitro.
Kljunorožec je protezi začel uporabljati že na dan operacije. Naslednje jutro je s tal samostojno pobral majhno miš, kar je bil eden prvih jasnih znakov, da novi kljun deluje tudi pri natančnih gibih.
Po nekaj dneh ga je začel uporabljati še za urejanje perja. Prav vrnitev tega vedenja je bila za oskrbnike posebej pomembna, saj je pokazala, da proteza ptici ni omogočila le hranjenja, temveč tudi del vsakodnevnega življenja, ki ga je po poškodbi izgubila.
Kako dolgo bo novi kljun zdržal?
Samec se je po okrevanju vrnil v živalski vrt ARTIS, kjer veterinarji in oskrbniki pozorno spremljajo njegovo vedenje. Preverjajo, ali se protezi pravilno stikata, kako se material obrablja in ali se okoli pritrdilnih mest pojavljajo težave.
Za zdaj še ni mogoče napovedati, kako dolgo bosta natisnjena dela zdržala. Kljunorožec kljun uporablja pri hranjenju, negovanju in udarjanju v tla, zato je vsak dan izpostavljen precejšnjim mehanskim obremenitvam. Možno je, da bo treba najlonska dela čez čas popraviti ali zamenjati.
Če se bo rešitev izkazala za uspešno tudi dolgoročno, bi lahko pomagala drugim pticam s hudimi poškodbami kljuna. Ekipa želi postopek, uporabljene materiale in nadaljnje okrevanje predstaviti tudi v znanstveni publikaciji, da bi njihove izkušnje lahko uporabili veterinarji drugod po svetu.
Za poškodovanega kljunorožca pa je najpomembnejši rezultat že viden. Ptica, ki je bila še nedavno omejena na dva kratka štrclja, lahko ponovno pobira hrano, lovi in si ureja perje – z novim kljunom, izdelanim natančno po meri.
