Zdravilka in slikarka Slavica Štrukelj Kokoravec  iz Ljubljane že več kot dvajset let raziskuje svet energij.  Dar za zdravljenje je podedovala po babici, ki je pomagala ljudem s polaganjem rok in zeliščarstvom, tehniko zdravljenja pa je prevzela po Zdenku Domančiču. Pred petimi leti, ko je bila že tik pred Abrahamom,  je  diplomirala tudi na Arthouse – CollegeofVisualArts … Njene barvite dinamične  slike imajo zdravilni učinek, kar so leta 2014 potrdile tudi meritve inštituta Biona, Inštituta za bioelektromagnetiko in novo Biologijo,  kjer je pridobila  certifikat o zdravilno – energijskem vplivu slik.

Slavica že vse življenje živi v idilični barviti hiši na Brodu ob Savi.Njen oče je bil doma z Broda, domačiji se je reklo pr’ Grobelčan. Starši so ji vlili ljubezen do narave, že od mladosti se je zanimala za energije, zdravljenje, paranormalne pojave… Zrasla je v topli družini s tremi otroci in ob življenjskih modrostih, ki so se ji globoko vtisnile v zavest. Njena mama je bila izjemna poznavalka ljudi, brala jih je kot odprto knjigo, kar je tudi sama nasledila po njej. »Mama je vedno ponavljala, imej tudi vile, ne samo grablje. To pomeni ne samo jemati, ampak tudi daj, deli. Bolj ko boš dal, več boš dobil,« pojasnjuje s toplim nasmehom.  Med večjimi prelomnicami v njenem življenju je bila smrt staršev, ki jo je doživela precej travmatično. Po smrti mame leta 2005 je začela intenzivno slikati, po smrti očeta pa je padla v neko brezdušno stanje. Spominja se, da je samo ležala v postelji kot brez življenja. Njen življenjski sopotnik Vojko, ki ji je ves čas v veliko oporo, je našel rešitev: v spalnico ji je začel nositi njene lastne slike, eno po eno. Pri četrti sliki je že sedela na postelji in se nasmihala, kot da ne bi bilo nič. Njene slike so jo ozdravile, ji vrnile ljubezen do življenja. Verjame, da ni naključij, da se vse zgodi z nekim namenom. Že kot zdravilka je pomislila, da mora obstajati način, kako energijo vnesti in preliti v slike. In ji je tudi uspelo. Leta 2014 je dobila Certifikat od inštituta Bion. Ta je potrdil, da so njene slike antistresne, delujejo zdravilno in imajo veliko moč revitalizacije.

Abstraktne slike s figuraliko

Slavica sama meni, da so njene slike zdravilne, ne le zaradi všečnosti in razkošja barv, ki se prelivajo v njih, gre tudi za posebno kombiniranje barv, da ne le iz umetniškega vidika, ampak tudi iz zdravilskega podpirajo ena drugo.Barve nanaša s posebno tehniko, za katero pravi, da je vodena. Njene abstraktne slike tako niso rezultat nekih naključnih razlivanj, ampak so skrbno načrtovane. Za zaključek uporablja še  inovativne premaze, ki dajo slikam večjo globino, trodimenzionalnost. Kot sama pravi, slike kodira, vplete v njih svoje izkušnje, spoznanja, vsaka slika vedno z njo diha.

Strah pred abstrakcijo je premagala pri 49 letih,  prej je slikala bolj figuralno,  a čisto na svoj način. Odziv stroke ji je pokazal, da so abstraktne slike z vključeno figuraliko prava pot zanjo, saj v njih najbolj najde svoj izraz in je prepoznavna. Motive črpa predvsem iz narave, upodablja bitja iz narave, organske procese v naravi in vesolju,  gibanje,  ples… Njene plesne slike so abstraktno ekspresionistične slike s plesnimi figurami (plesalka, plesni par, plesna skupina), vendar pa poskuša izraziti ples tudi s čisto abstraktnimi slikami, v katerih ima cilj  samo z barvo in strukturo uloviti ritem, ton, melodijo. Naslikala je tudi dvojice slik (diptihi) v katerih prikazuje posamezno vrsto plesa (npr. valček, salso, tango, swing) z eno sliko, ki je figuralna in drugo sliko, ki je čisto abstraktna.«Zadnja razstava, v galeriji Pop art Cafe, kjer razstavlja skupaj s svojo hčerko kiparko Leo, prinaša kar šest diptihov na temo plesa.

Slavica meni, da ni nikoli prepozno za uresničitev svojih otroških (mladostnih) sanj in za izpolnitev ne samo ljubiteljskih ampak tudi profesionalnih izzivov. Vsako leto ima šest do sedem samostojnih razstav, doslej jih je imela 44, razstavljala je že na preko 50 skupinskih razstavah. Nedavno je končala samostojno razstavo v galeriji Korotan na Dunaju, lani pa je razstavljala v okviru mednarodnega natečaja LYNX PREMIO, kjer je bila med 320 umetniki iz 32 držav,   800 deli, izbrana med finalnih 80 in potem tudi razstavljala v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini in v Livornu v Italiji.

Vse življenje si je tudi želela plesati in nastopati. »Vendar v otroštvu ni bilo pogojev,družina s tremi otroci je živela z eno plačo. Tudi ni bilo časa, da bi jo kdo vozil na treninge, mama ni imela vozniškega izpita, Ljubljana se je zdela tako daleč kot bi šel danes na Dunaj,« se spominja. Danes pa je navdušena plesalka, pleše kjer more, tudi na otvoritvah svojih razstav, ki so svojevrstno doživetje, saj združujejo glasbo, ples in slikanje, ljudje pa so v sproščenem in zabavnem vzdušju bolj dojemljivi za kulturo. Tudi druga hči Iza se vključuje v projekte, še posebej na otvoritvah razstav. V svoje aktivnosti je pritegnila tudi svojega moža, s katerim plesno nastopata na otvoritvah razstav.

Slavica ugotavlja, da se ljudem, ki imajo njeno sliko, dogajajo stvari v pozitivnem smislu. Tudi kakšna znana oseba se najde med njimi, denimo pevec Omar Naber. »Slika te pokliče in te celo življenje hrani. Vsakič ko jo pogledaš, ti da.  V slikah je vsesplošna koda, ki deluje v skladu s tem, kar človek potrebuje. Slika ima širši spekter delovanja. Razsuje blokade in človeka usmeri na pravo smer. Gre za notranjo reorganizacijo, revitalizacijo. So primeri, ki so odpravili nespečnost, odkar so dobili mojo sliko.  In najmanj dva primera sta, ki sta našla svojo ljubezen. Neko dekle se je razšlo s fantom in je potem na silo iskala fanta. Poklonila sem ji grafiko in napisala eno besedico, misli so bile že notri vkodirane. Par mesecev pozneje je spoznala nekoga, zapletla sta se, zdaj ima že drugega otroka. Želela si je človeka, družino in otroke.«

Ljudje so leni

Slavica je bila med prvimi zdravilci, ki je leta 2003-2004 diplomirala pri Zdenku Domančiću. Zdravila je že prej, a je potrebovala za svoje delo pravilno in učinkovito tehniko. »Toliko moraš vedeti, da sam sebi ne škoduješ pri zdravljenju. Da veš, kaj delaš. Kaj pomaga, če nekomu odpravim glavobol, potem pa bo mene glava bolela. Če delaš dobro, ne moreš škodovati drugemu.« Dolgo časa je zdravila skupaj s svojim bratom Borisom. Skupaj sta začela zdraviti skupinsko  pred 15, 16 leti v Duplici pri Kamniku. Takrat je bila njuna mantra: ‘energija je misel in misel je energija. Vse, kar misliš se zgodi.Pomagala sta veliko ljudem z najrazličnejšimi boleznimi. Žal je brat zdaj že pokojni, Slavica pa sama nadaljuje z individualnimi terapijami.

Ugotavlja, da je malo ljudi, ki so za svoje zdravje res pripravljeni vse narediti in se spremeniti. Meni, da če človek ponavlja stare napake in ne spremeni način življenja, tudi bioterapija ne bo koristila. »Če pomagam nekomu, da ima pretočno telo in energije delujejo, ni dobro, da se spet vrne v staro okolje, denimo v staro službo, kjer mu ljudje posrkajo energijo. Ali se osebnostno spremeni ali pa fizično nekaj naredi. Zdravljenje deluje, če je oseba resna in je pripravljena za to, tudi kaj narediti. Vse deluje, tudi zelišča in čaji. Ljudje so leni, mislijo, da morajo jesti tablete ali iti na operacijo, ko bi se lahko sami ozdravili. To je samo lenoba, « je prepričana.

Vse je energija

Sama vidi svet skozi energijo. Vse je energija, energija je povsod in na vse deluje.  Samo eni ljudje so zanjo bolj odprti, drugi manj. »Včasih ljudje gredo na preglede in so izvidi b.p., njih pa tako boli, denimo v jetrih, izvidi nič ne pokažejo. Zakaj ne pokaže, ker človek motnjo najprej energijsko čuti. Šele potem se na telesu manifestira, zato naprave tega ne zaznajo. V tej fazi je odličen bioterapevt, da uravnovesi čakre, napetosti v telesu in tam, kjer imaš bolečino, da ti jo odvzame, ali pa, da ti ojača nekaj. Da ne čakaš, ker slej ko prej se to vtisne v fizično telo in potem je motnjo težje odpraviti. Potem je treba zdraviti fizično s čaji, zelišči, obkladki.Za to pa ljudje pogosto nimajo časa.«

Slavica meni,  da smo ženske krožnice sveta. Vsaka ženska je zanjo čudež, ker je zmožna roditi in dati novo življenje. Pomagala je tudi mladi mamici, ki je trpela zaradi skolioze. »Nosila je ves čas otroka in jo je bolela hrbtenica. Prišla je na terapijo.  Ravnala sem ji hrbtenico, krivina se je popravila. Ni je več bolelo. Rekla sem ji, da se vrne čez mesec dni,  da se stanje še utrdi. Ni prišla, bilo ji je luštno in je pozabila, se je pa vrnila čez dve leti, ko je imela drugega otročička. Spet se ji je stanje ponovilo.«

Bolj ko je kronično stanje, več terapij je treba ponoviti.Sicer pa se vse da pozdraviti, meni Slavica. »Tudi raka, če ni že preveč razširjen. Če se človek zdravi s kemoterapijo, mu lahko s terapijo imunsko okrepim sistem. Kadar je že 80 odstotkov rakavega v telesu, pa je težko. Ampak če ima človek močno voljo, se dogajajo čudeži… Ko v sebi začuti, jaz se bom spremenil. Vsaka bolezen ti pomaga, da se nekaj naučiš. Če nekaj od tega odneseš in veš, kaj si napačno delal, tega ne boš več ponavljal,« sklene naša sogovornica.