Alzheimerjeva bolezen je ena najbolj razširjenih zdravstvenih težav med starejšo populacijo. Bolezen naj bi bila v veliki meri povezana z okvarjeno sposobnostjo telesa za regulacijo ravni bakra v tkivih. Študija estonskih raziskovalcev, objavljena v reviji Scientific Reports, prinaša nova spoznanja o molekulah, ki prenašajo baker. Ta odkritja bi lahko pomenila pomemben prispevek k boljšemu razumevanju Alzheimerjeve bolezni in k odkrivanju novih možnosti zdravljenja oziroma upočasnjevanja bolezni …
Baker nujno potreben element, a zaplete se, če ga je v telesu preveč
Baker velja za zelo pomembno hranilno snov oziroma element, še posebej ko gre za naš metabolizem. Gre namreč za element, ki je nujna komponenta številnih encimov, ki nastopajo kot katalizatorji v pomembnih metaboličnih procesih. Vendar pa niti znanstveniki še ne razumejo najbolje, kako potekata prenos bakra po telesu in uravnavanje vrednosti tega minerala v naših tkivih. Manjše količine bakra je sicer mogoče najti v različnih delih telesa, v največjih koncentracijah pa se pojavlja predvsem v najbolj aktivnih organih in organskih sistemih, kot so možgani, srce, ledvice, jetra in skeletne mišice. Baker je nujen za tvorbo energije med celičnim dihanjem in za tvorbo rdečih krvničk, zelo pomemben vpliv pa ima tudi na nevrone in na učinkovitost imunskega sistema. A če je bakra v telesu preveč, lahko pride do čezmernega nastajanja škodljivih prostih radikalov …
Čezmerne količine bakra vodijo do nastajanja betaamiloidnih oblog v možganih
Kadar ni možno uravnavanje količine bakra v telesu, se torej poveča nevarnost za številne kronične bolezni, vključno z Alzheimerjevo. Pri slednji je še posebej problematično kopičenje čezmernih količin bakra v možganih. To namreč vodi do nastajanja betaamiloidnih oblog, ki so glavni pokazatelj Alzheimerjeve bolezni. Ne le da baker preprečuje odstranjevanje betaamiloidnih molekul, ampak celo spodbuja nastajanje netopnih oblog. Estonski znanstveniki so želeli podrobneje preučiti transport bakra po krvi. Pred tem so bili biokemiki prepričani, da so pri tem pomembne tri beljakovine, nova študija pa je razkrila, da je v resnici ključna ena sama beljakovina …
Ključno vlogo pri transportu bakra naj bi imel albumin
Estonski raziskovalci so za začetek preučili, kako močna je vez med posameznimi beljakovinami in bakrovimi ioni. Pri tem so si pomagali z inovativnimi metodami, ki omogoča ločevanje in identifikacijo molekul, ki so v bioloških tekočinah prisotne zgolj v sledovih. Ugotovili so, da se približno 75 odstotkov bakrovih ionov v krvi veže na ceruloplazmin, preostalih 25 odstotkov pa na albumin. Vendar pa je vez med bakrom in ceruloplazminom tako močna, da slednji najverjetneje ne igra pomembnejše vloge pri transportu bakra do tistih območij, kjer je ta element najbolj potreben.
Tako se zdi, da je glavna naloga ceruloplazmina pomoč drugi beljakovini pri prenosu železa po krvi. Po drugi strani pa je vez med albuminom in bakrom šibkejša. Tako naj bi bil prav albumin ključen za prenos bakra, kot katalizator, ki omogoča sprostitev bakra, ko je to potrebno, pa naj bi nastopala aminokislina, imenovana histidin.
Razumevanje presnove bakra pri zdravem človeku kot osnova zdravljenja
Raziskovalci s talinske univerze, ki so raziskavo izvedli v sodelovanju s švedskim farmacevtskim podjetjem, verjamejo, da bi bilo lahko to odkritje pomembno za zaznavanje motenj pri presnovi bakra, ki so med drugim značilne tudi za Alzheimerjevo bolezen. Za to, da lahko ugotovimo, kaj natančno je narobe, je namreč potrebno predhodno razumevanje običajnega dogajanja, torej normalne presnove bakra pri zdravem človeku. Obenem pa bi lahko ugotovitve estonskih raziskovalcev omogočile nove načine spremljanja učinkovitosti zdravil, namenjenih uravnavanju bakra v telesu.
Preberite tudi: Alzheimerjeva bolezen: Ali jo lahko preprečimo?
