Spalni kronotipi: 4 tipi ljudi in njihove spalne navade

Ste že slišali za spalne kronotipe? Ameriški klinični psiholog Michael J. Breus, čigar primarno področje raziskovanje je prav spanje oziroma bioritem, meni, da lahko govorimo o štirih osnovnih spalnih kronotipih. Tako poznamo leve, medvede, delfine in volkove. Breus je omenjene kronotipe natančneje razdelal v knjigi The Power of When. Upoštevanje tega, kateremu kronotipu pripadamo, nam pomaga ugotoviti, katere so tiste največje pasti, povezane s spanjem, ki prežijo na nas. Tako lahko svoje aktivnosti uskladimo s temi spoznanji, hkrati pa lahko poskrbimo, da bomo imeli manj težav s pomanjkanjem energije v določenih delih dneva …

1. spalni kronotip: MEDVEDI

Medvedi so tisti, ki imajo praviloma najmanj težav s spanjem. Njihov bioritem je namreč običajno praktično povsem prekriven z naravno menjavo dneva in noči. To pomeni, da se medvedi zvečer zlahka spravijo v posteljo in hitro zaspijo, zjutraj pa nimajo večjih težav z zbujanjem. Za medvede je značilno, da imajo največ energije zjutraj, nato pa se količina energije enakomerno zmanjšuje. Za ta spalni kronotip je pomembno predvsem to, da najpomembnejše naloge načrtujete za jutranje oziroma dopoldanske ure. Upoštevajte, da boste popoldne oziroma zvečer najverjetneje preutrujeni za zahtevnejše izzive, zato rezervirajte ta del dneva za aktivnosti, ki ne zahtevajo preveč miselne ali telesne energije.

2. spalni kronotip: LEVI

Podobno kot medvedi nimajo tudi levi nič proti zgodnjemu jutranjemu vstajanju. Še več: prav jutra so za leve običajno tisti del dneva, ki ga imajo najraje, zato nemalokrat vstanejo prej, preden bi bilo nujno, da lahko uživajo v jutranji spokojnosti. Jutra so zagotovo idealna za to, da postorite tisto, za kar vam sicer zmanjkuje časa. Po drugi strani pa je za leve značilno tudi to, da jim energije pogosto zmanjka že sredi dneva, ko je pot do večera in s tem do postelje še precej dolga. Če ugotovite, da je to spalni kronotip, ki najbolj ustreza vašemu naravnemu bioritmu, vam svetujemo, da poskrbite za to, da boste sredi dneva ujeli nekaj sončnih žarkov, kadar je to le mogoče. Naravna sončna svetloba vas bo predramila in vam dala zagon za drugo polovico dneva.

3. spalni kronotip: VOLKOVI

Volkovi bi zlahka spali do poldneva, nato pa bedeli praktično do jutra. Vendar pa za večino ljudi to seveda ni izvedljivo. Če morate vstajati zgodaj, upoštevajte, da bodo vaše sive celice potrebovale še kar nekaj časa, preden se zares prebudijo. Pomembne obveznosti je torej dobro načrtovati za čim poznejše ure. Pomagate pa si lahko tudi tako, da zjutraj vedno popijete kozarec ali dva vode, hkrati pa poskrbite za nekajminutno neposredno izpostavljenost sončni svetlobi. Tako boste imeli precej več energije za jutranje obveznosti.

4. spalni kronotip: DELFINI

Še posebej veliko težav s spanjem pa imajo običajno delfini. Zanje je značilno, da zvečer težko zaspijo in da se ponoči večkrat zbudijo, zjutraj pa nato seveda težko vstanejo. Tako delfinom pogosto primanjkuje energije večino dneva. Nenavadno pa je predvsem to, da se zvečer pogosto povsem predramijo in da začnejo kar prekipevati od energije, kar seveda še oteži odhod v posteljo ob »normalni uri«, zato se naslednji dan cikel ponovi, le da v še intenzivnejši obliki. Za delfine je še posebej pomembno, da si večkrat na dan vzamejo krajše odmore za hitro napolnitev baterij, sicer se lahko povsem sesujete. Običajno so dobra ideja tudi krajši dremeži (pazite, da ne bodo trajali več kot približno 15 minut, sicer boste imeli zvečer, ko bo treba zaspati, še več težav). Zelo pomembno pa je tudi to, da se poskušate držati čim bolj ustaljenega urnika. Pazite torej, da ob koncu tedna ne boste ostajali pokonci predolgo, saj lahko to dodatno zmede vaše telo oziroma bioritem.

Ste že zapravili svoj ogljični bonus?

Večini je jasno, da si lahko z brezglavim zapravljanjem izposojenega denarja hitro nakopljemo resne težave. Po drugi strani pa se precej manj ljudi zaveda podobnih nevarnosti, povezanih z našim odnosom do okolja. Pogosto namreč zapravljamo nekaj, kar ni naše. Ker je tovrstno razmišljanje o vplivu na okolje pogosto preveč abstraktno, da bi lahko zares v polnosti dojeli problematiko, je bil izoblikovan koncept ogljičnega bonusa. Gre za maksimalno količino ogljikovih izpustov, ki jih lahko povzročimo, če želimo zaščititi naš planet …

Količina izpustov neposredno povezana z naraščanjem temperatur

Koncept ogljičnega bonusa temelji na spoznanjih, da je mogoče na podlagi podatkov o izpustih ogljikovega dioksida s precejšnjo natančnostjo napovedati naraščanje povprečnih temperatur v prihodnosti. Gre namreč za premo sorazmeren odnos: večja ko je količina izpustov, hitreje bo naraščala temperatura. Tako lahko vsaj okvirno določimo, kolikšna je tista še sprejemljiva količina izpustov, če želimo zajeziti globalno segrevanje. Prav tovrstni izračuni so bili denimo tudi podlaga za izoblikovanje smernic, ki so postale del pariškega podnebnega sporazuma.

Ogljični bonus prebivalstva vsako leto manjši …

Osnovni ogljični bonus je torej določen za celotno svetovno populacijo, pri čemer pa je treba vedeti, da se količina dopustnih izpustov vsako leto zmanjšuje. To je seveda posledica nedoseganja letnih ciljev, s čimer ustvarjamo vedno večje dolgove – takšne, ki so lahko prej ali slej usodni za naš planet. Izračuni z začetka leta 2020 so na primer pokazali, da smo imeli takrat živeči Zemljani skupno na voljo največ 985 milijard ton ogljikovih izpustov, če bi želeli ohraniti dvig povprečnih temperatur pod 2 stopinjama Celzija (gre za izračun oziroma napoved s 66-odstotno zanesljivostjo).

Za dvig temperatur, ki ne bi presegel 1,5 stopinje Celzija, pa je bila dopustna količina ogljikovih izpustov zgolj 235 (66-odstotna zanesljivost izračuna) oziroma 395 (50-odstotna zanesljivost) milijard ton. Te številke so torej zdaj še nekoliko nižje, kar pomeni, da bi bili potrebni še nekoliko bolj drastični ukrepi, saj lahko le tako poplačamo pretekle dolgove.

Kakšna bi bila pravična razdelitev bonusa?

Pravična delitev bi torej pomenila, da količino izpustov, ki je naša »skupna zaloga«, razdelimo glede na število prebivalstva. Tako lahko ugotovimo, da je ogljični bonus posameznikov precej majhen. Če ga zapravimo prehitro, bo to pomenilo, da bo moral nekdo drug prevzeti del naših dolgov, seveda pa je verjetnost za to precej majhna. Če hkrati upoštevamo, da si korporacije prilastijo nesorazmeren delež ogljičnega bonusa, pa je situacija seveda še bolj zaskrbljujoča ..

Določene »trajnostne rešitve« povezane s prevelikimi količinami izpustov

A čeprav so obeti slabi, vendarle še ni povsem prepozno. Seveda pa to pomeni, da je potrebna še večja previdnost pri razmisleku o možnih rešitvah. Strokovnjaki namreč poudarjajo, da določeni ukrepi morda niso najboljša pot. Koncept ogljičnega bonusa lahko na primer ponudi tudi nekoliko drugačen pogled na električna vozila. Čeprav je vožnja z njimi bistveno manj obremenjujoča za okolje kot vožnja z avtomobili na bencinski ali dizelski pogon, ne smemo pozabiti na samo izdelavo.

Ogljični odtis proizvodnje enega električnega vozila naj bi bil od 12 pa vse do 60 ton, s čimer lahko porabimo praktično ves ogljični bonus, ki nam je na voljo. Seveda pa to še ne pomeni, da je rešitev v ohranjanju statusa quo. Okoljevarstveniki se večinoma strinjajo, da bi bilo sredstva, ki se vlagajo v električna vozila oziroma v spodbujanje njihove uporabe, precej bolj smiselno preusmeriti v ureditve, ki bi poskrbele, da večina ljudi niti ne bi potrebovala lastnega vozila. Spremljanje aktualnih podatkov o razpoložljivem ogljičnem bonusu nam lahko torej pomaga pri ocenjevanju učinkovitosti posameznih »trajnostnih rešitev«.

Čeprav pri tovrstnih napovedih žal ni možna 100-odstotna zanesljivost, gre zagotovo za zelo uporabno orodje za učinkovitejše spopadanje z okoljsko problematiko.

Med izvajanjem treninga ene roke se krepijo tudi mišice druge!

Si predstavljate, da bi lahko krepili mišice določenega dela telesa, pri tem pa vam ne bi bilo treba tega dela niti premakniti? Sliši se predobro, da bi bilo lahko res, a sodeč po izsledkih raziskave, ki je bila pred kratkim objavljena v reviji The Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, je to morda vendarle možno …

Druga, imobilizirana roka je imela največ (posrednih) koristi od ekscentričnih vaj

V raziskavi, ki je trajala mesec dni, je sodelovalo 30 prostovoljcev. Ti so imeli eno roko imobilizirano vsaj 8 ur dnevno. Sodelujoči so bili razdeljeni v tri skupine, za vsako od teh treh skupin pa je bil predviden nekoliko drugačen urnik vadbe. Prva (kontrolna) skupina ni telovadila, za drugi dve skupini pa je bil določen poseben program, sestavljen iz različnih vaj. Izkazalo se je, da so bile za tisto roko, ki ni bila imobilizirana, še posebej koristne t. i. ekscentrične vaje.

Manj nevarnosti za mišično atrofijo med imobilizacijo okončine

Izvajanje ekscentričnih vaj z eno roko je imelo presenetljivo velik vpliv na tisto roko, ki je bila imobilizirana. V primerjavi s skupino, ki ni telovadila oziroma izvajala vaj za roke, je bila namreč izguba mišične mase oziroma mišična atrofija bistveno manjša (razmerje je bilo približno 1 : 14).  Tako je mogoče govoriti o nekakšen navzkrižnem prenosu oziroma o posrednih koristih vadbe.

Kakšna je razlika med ekscentričnimi in koncentričnimi vajami oz. elementi vadbe?

Pri vsaki obliki vadbe – tako z lastno težo kot  z utežmi – lahko praviloma govorimo o treh osnovnih sestavnih delih, in sicer o koncentričnem, ekscentričnem in izometričnem delu. Za koncentrični del je značilno krčenje mišic, pri ekscentričnih vajah gre za izvajanje gibov v smeri raztezanja mišic, med izometričnim delom pa mišice počivajo. Večina ekscentričnih vaj je zelo koristna za povečanje gibljivosti posameznih delov telesa oziroma sklepov, medtem ko imajo koncentrične vaje bolj neposreden vpliv na moč oziroma na rast mišic.

Izsledki bi lahko vplivali na priporočila, povezana z rehabilitacijo po poškodbah

Ugotovitve raziskovalcev so lahko seveda še posebej pomembne oziroma uporabne za tiste, ki okrevajo po različnih poškodbah. Čeprav se zdi na prvi pogled najboljša izbira počitek, to ne drži nujno v vseh primerih. Če gre za poškodbo, ki na primer zajema zgolj posamezno okončino, ki mora biti tako imobilizirana, to še ne pomeni nujno, da trening ni mogoč. Seveda pa je pomembno, da je vadba prilagojena omejitvam oziroma specifikam poškodbe. Prilagojena vadba je lahko torej koristna tudi za tisti del telesa, ki ga trenutno ne morete premikati. Imobilizacija okončine pogosto vodi v mišično atrofijo oziroma propadanje mišic, še posebej če je potrebna dolgotrajnejša imobilizacija.

Načrtovane so dodatne raziskave za boljše razumevanje vplivov in varnosti

Izsledki predstavljene raziskave torej ponujajo nekoliko drugačen pogled na to, kako bi morala potekati rehabilitacija. Trening roke, ki ni imobilizirana oziroma poškodovana, lahko vsaj bistveno upočasni zmanjševanje mišične mase na drugi roki, včasih pa lahko pomaga celo pri krepitvi te roke. Strokovnjaki, ki so se podpisali pod opisano študijo, sicer upajo, da bodo lahko v bližnji prihodnosti izvedli dodatne raziskave; ugotovitve nameravajo preveriti na večjem vzorcu ljudi, ki okrevajo po različnih poškodbah. Upoštevati je namreč treba, da je bila pri prostovoljcih, ki so sodelovali v tokratni raziskavi, druga roka zgolj imobilizirana, ne pa tudi poškodovana. Tako bo treba preveriti varnost tovrstne vadbe pri tistih, ki so si dejansko poškodovali del telesa.

8 idej za uporabo sadnih in zelenjavnih olupkov

Najverjetneje ste vsaj okvirno seznanjeni s problematiko vedno večjih količin zavržene hrane. Pogosto gre za hrano, ki ji je potekel rok uporabnosti (kar bi bilo seveda možno v večini primerov preprečiti), nemalokrat pa se zavržejo tudi povsem užitna živila.

Čeprav morda pazite, da je količina hrane, ki jo zavržete sami, čim manjša, pri tem najverjetneje ne upoštevate olupkov različnih vrst sadja in zelenjave. Ti seveda niso glavna težava, vendar pa je kljub temu dobro spremeniti pogled na te olupke. Večinoma gre namreč za užitne olupke, seveda pa je njihova varnost povezana z načinom pridelave določenega živila. Če gre za živila, katerih pridelava je bila povezana z uporabo večjih količin pesticidov in drugih škodljivih snovi, zaužitje olupkov seveda ni najboljša ideja. Vendar pa imate tudi v tovrstnih primerih kar precej zanimivih možnosti uporabe. Preden zavržete olupke, se tako vedno vprašajte, ali gre res za povsem nekoristen odpadek …

1. Čistilni pripomoček za odstranjevanje maščobe

Olupki različnih vrst citrusov – še posebej olupki limone, ki so vam ostali po stiskanju soka – so lahko odličen pripomoček za čiščenje mastnih površin in posode. Po območju, ki ga želite očistiti, najprej posujte malce sode bikarbone ali soli. Površino nato zdrgnite s pomočjo ožete polovice citrusa. Pri tem upoštevajte, da opisani postopek ni primeren za malce bolj občutljive površine, na primer za marmor.

2. Naravno barvilo za barvanje oblačil

Nekatere olupke lahko uporabite tudi za barvanje oblačil. Še posebej uporabni so na primer olupki granatnega jabolka, pese ali avokada, dodate pa lahko celo čajne vrečke. Uporabite velik lonec iz nerjavečega jekla, ki ga napolnite z vročo vodo. Dodajte olupke po izbiri in pustite stati čez noč. Zjutraj zavrite vodo skupaj z olupki, ki jih nato odstranite. V tekočino namočite kos oblačila, ki ga želite pobarvati. Kuhajte približno eno uro pri nizki temperaturi, nato pa počakajte, da se tekočina povsem ohladi. Ko ste zadovoljni z odtenkom, oblačilo odstranite in ga operite ločeno. Priporočamo, da ga kasneje perete s kosi podobnih barv.

3. Vlaženje kože na obrazu

Na notranji strani avokadove lupine običajno ostane tudi nekaj delcev samega sadeža. Preden zavržete lupino, jo lahko uporabite tako, da z notranjostjo nežno zdrgnete kožo na obrazu. Avokado je namreč odličen za naravno vlaženje kože, obenem pa jo bo oskrbel s pomembnimi hranili.

Bananini olupki uporaba

4. Pomoč pri podočnjakih/zabuhlosti okoli oči

Je okolica vaših oči pogosto zabuhla? V tem primeru si lahko zelo uspešno pomagate s krompirjevimi olupki. Lezite in olupke za približno 15 minut položite na problematična območja (kože naj se dotika notranja stran olupkov krompirja).

5. Začimbna mešanica

Olupke citrusov lahko posušite in zmeljete. Tako dobite aromatično mešanico, ki jo lahko uporabite v najrazličnejših receptih – tako v sladicah kot v slanih jedeh. Seveda pa morate paziti, da boste uporabljali izključno organsko oziroma ekološko pridelane citruse, katerih lupina ne vsebuje nevarnih snovi.

6. Jušna osnova

Iz zelenjavnih olupkov lahko pripravite tudi okusno jušno osnovo. Uporabite lahko olupke najrazličnejših vrst zelenjave – čebulne, krompirjeve, ostružke korenja ipd. Tekočini za jušno osnovo pa lahko dodate tudi druge navidezno odpadne dele, na primer spodnji del pora.

7. Bananini olupki za piling obraza

Na notranjo stran bananinega olupka nasujte malce sladkorja. Z olupkom nato zdrgnite obraz in kožo na drugih delih telesa. To bo poskrbelo za nežen piling, ki bo odstranil delce odmrle kože in različne nečistoče.

8. Naravni »tonik« za obraz

Olupki pa so lahko ne nazadnje koristni tudi za osvežitev kože na obrazu, kar pomeni, da jih lahko uporabljate namesto tonika. Dobra izbira sta na primer pomarančna lupina ali lupina granatnega jabolka.

Bodite eko tudi pri barvanju pirhov

Tik pred vrati so velikonočni prazniki, katerih zaščitni znak so seveda pisani in igrivi pirhi. Ne glede na to, ali ta verski praznik na veliko praznujete ali ne, zagotovo ste se že kdaj poigrali z barvami in ustvarili pisanice. Ste vedeli, da lahko pirhe pobarvate tudi brez umetnih jedilnih barvil, za katera velikokrat ne veste, iz česa so narejena? V naravi se namreč skriva ogromno naravnih barvil v najrazličnejših mavričnih odtenkih. 

OSNOVA: V loncu ali kozici zmešamo 2 skodelici vode z 1 žlico kisa, zavremo in dodamo izbrano barvilo. Na zmanjšanem ognju kuhamo 30 minut. Zatem ohladimo, precedimo in v barvno mešanico previdno položimo trdo kuhana jajca. Namakati jih pustimo vsaj 30 minut, za bolj intenzivno barvo pa dlje, lahko tudi čez noč. V tem primeru posodo z barvo in jajci postavimo v hladilnik.

  • Za rožnate pirhe osnovi dodamo 2 skodelici grobo naribane rdeče pese.
  • S pomočjo kurkume bodo bela jajca postala živo rumeni, rjava pa bogato zlati pirhi. Osnovi dodamo 2 veliki žlici kurkume in jajca namakamo do želene intenzivnosti barve.
  • Za oranžne pirhe potrebujemo 2 zvrhani skodelici olupkov rumene čebule. Za intenzivno oranžno bo treba jajca namakati dalj časa.
  • Bogato temno modro barvo pirhov bomo ustvarili s pomočjo borovnic. V osnovo enostavno vmešamo 2 skodelici borovnic in sledimo postopku.
  • 2 skodelici vijoličnega zelja bosta bela jajca spremenili v nežno modre, rjava pa v zelene pirhe. Jajca pustimo namakati čez noč.
  • Bela jajca lahko s pomočjo špinače spremenimo v čudovite nežno zelene pirhe. Uporabimo 2 zvrhani skodelici špinače, vendar tokrat iz osnove obvezno izpustimo kis.

7 tipov lakote – a samo ena izmed njih je »prava«

Ali znate prepoznati »pravo lakoto«? Na prvi pogled se zdi to otročje lahka naloga, ki jo obvladajo že dojenčki. Vendar pa imajo v resnici številni odrasli težave prav s tem. Zaradi različnih razlogov pogosto mislimo, da smo lačni, a to ni tista »prava«, fiziološka lakota, ampak gre za druge oblike. Če poskušamo »nepravo lakoto« prepogosto potešiti s hrano, je to seveda zelo nezdrav pristop, ki lahko vodi v težave s čezmerno telesno težo, prava težava pa ostaja nerazrešena …

Kot odrasli se moramo ponovno naučiti tistega, kar smo dobro obvladali kot dojenčki

Koncept intuitivnega prehranjevanja temelji prav na tem, da bi morali svoje prehranjevanje uskladiti s pravo lakoto. Oziroma bolj preprosto: jesti, ko smo lačni, in se ustaviti, ko smo siti, namesto da se poskušamo držati rigoroznih pravil ali da jemo takrat, ko nam v resnici manjka nekaj drugega.

Tovrstno prehranjevanje seveda ni nekaj novega, saj ste ga zelo dobro obvladali kot dojenčki. Ko je dojenček lačen, na to opozarja z znaki, kot je jok, nato pa se preprosto ustavi, ko ima dovolj. Pozneje je ta prirojeni občutek zatrt na najrazličnejše načine. Tako poskušamo odrasli pogosto slediti urnikom, štejemo kalorije, makrohranila ipd. Druga skrajnost pa je prenajedanje in iskanje tolažbe v hrani, ko se spopadamo z neprijetnimi čustvi.

Zaradi vsega tega postopoma niti ne znamo več prepoznati prave lakote. Eden izmed prvih korakov, če se želite ponovno naučiti, kako pri prehranjevanju resnično poslušati svoje telo, je ločevanje med nepravo in pravo obliko lakote. Po eni izmed tipologij lahko govorimo o sedmih temeljnih oblikah »lakote«, pri čemer je zgolj ena izmed teh oblik takšna, da zahteva hrano …

Preden posežete po hrani, se vprašajte, za katero vrsto lakote gre v resnici …

(1) Prava lakota je praviloma povezana s precej jasnimi telesnimi znaki. Ko smo lačni, nam začne kruliti v želodcu, tvorba sline se poveča, težko se zberemo, pojavi pa se lahko tudi občutek rahle omotičnosti. V tem primeru je seveda potrebna hrana, saj nas telo s temi znaki opozarja, da mu je začelo primanjkovati energije.

Nato pa je tu še šest tipov drugačne »lakote«. Eden izmed teh tipov je (2) lakota po občutku nadzora in varnosti. Težave s prenajedanjem so tako zelo značilne za obdobja, ko imamo občutek, da nam stvari polzijo iz rok in da je prihodnost povsem nepredvidljiva.

Med neprave oblike lakote spada tudi (3) lakota po raznolikosti, razgibanem življenju. Povod za poseganje po hrani, ko v resnici nismo »telesno lačni«, je lahko tako tudi dolgčas in občutek, da smo ujeti v rutine, iz katerih ne moremo pobegniti. Težava je lahko tudi (4) lakota po pripoznanju naše pomembnosti. Če imate na primer občutek, da niste zares cenjeni oziroma da vaša prizadevanja niso opažena in spoštovana, ste prav tako v nevarnosti, da začnete po hrani posegati pogosteje, kot bi bilo nujno.

Razlog za prenajedanje je lahko povezan tudi z (5) lakoto po ljubezni, občutku pripadnosti in tesnih povezavah z drugimi osebami. Naslednji tip neprave lakote je (6) lakota po napredku, osebnostni rasti. Tudi v tem primeru seveda hrana ni rešitev, saj bi vam precej bolj koristilo izobraževanje v različnih oblikah in razmislek o tem, kaj so tisti cilji, ki so resnično pomembni za vas – torej o tem, kaj je tisto najpomembnejše, kar želite doseči v življenju. Zadnjo obliko neprave lakote pa lahko imenujemo (7) lakota po pomoči drugim – po tem, da bi lahko prispevali svoj delež k lepšemu, boljšemu svetu.

Ko boste nameravali naslednjič poseči po hrani, se je tako dobro vprašati, kaj je v resnici v ozadju. Razmislite, ali gre morda za eno izmed opisanih vrst neprave lakote – nato pa poskušajte najti načine za uspešneje in bolj zdravo zadovoljevanje teh potreb.  

Preberite tudi: Nasveti prehranske svetovalke za najpogostejše izzive pri hujšanju

Fascinantno dogajanje v telesu med različnimi fazami postenja

Postenje je beseda, ki jo lahko razumemo precej različno. Nekateri menijo, da bi morala biti rezervirana predvsem za dolgotrajnejša, vsaj nekajdnevna obdobja, med katerimi oseba ne uživa hrane. Vendar pa lahko post v resnici traja tudi zgolj nekaj ur. S tem izrazom lahko namreč poimenujemo vsak interval med dvema obrokoma. Seveda pa obstajajo pomembne razlike med nekajurnim in nekajdnevnim postenjem. Tako lahko postenje razdelimo na različne faze, med katerimi je mogoče zaznati specifične procese …

Prva faza: obdobje od zadnjega obroka do preteka 4 ur

Za prvo fazo, ki je zagotovo dobro znana praktično vsakemu telesu, so značilni t. i. anabolni procesi. Organizem porablja energijo, ki ste jo vnesli z zadnjim obrokom, in sicer tako za različne celične procese kot za aktivnosti, s katerimi se trenutno ukvarjate. Pri tem je pomembna vloga trebušne slinavke, ki sprošča inzulin – hormon, ki omogoča izrabo glukoze v krvnem obtoku. Morebitni presežek energije se shrani za poznejšo uporabo.

Druga faza: od 4. do 16. ure posta

Po približno 4 urah se začne t. i. katabolna faza ali faza razgradnje. Presežek hranilnih snovi, ki jih je vaše telo shranilo, se začne sproščati. Telo namreč potrebuje dodatno energijo, saj so se zaloge v celicah izčrpale. Tako se začne pogosto zanašati na uskladiščeno maščobo. Ko od zadnjega obroka mine približno 16 ur, se praviloma začnejo sproščati tudi ketoni. To, kdaj natančno bo nastopila druga faza, je med drugim povezano s tem, kaj ste jedli nazadnje. Če je vaš obrok vseboval veliko ogljikovih hidratov, je lahko katabolna faza nekoliko zakasnjena. Med to fazo se običajno začne tudi avtofagija, za katero je značilno uničevanje odmrlih ali poškodovanih celic, kar zmanjšuje tveganje za mnoge kronične bolezni.

Tretja faza: od 16. do 24. ure posta

Količina glukoze v celicah in glikogena v jetrih se pospešeno zmanjšuje. Maščobne zaloge postanejo tako še pomembnejši vir energije. V tej fazi se praviloma začne tudi tvorba snovi, znane pod kratico AMPK (proteinska kinaza, aktivirana z adenozin monofosfatom), kar pospeši proces avtofagije v praktično vseh celicah v telesu.

Četrta faza: od 24. do 72. ure posta

Po enem dnevu postenja je ketoza praktično neizogibna. Razgrajevanje uskladiščenih maščob postane še intenzivnejše, pri čemer se v krvni obtok sprošča večja količina ketonov. Ti namreč predstavljajo vir energije za naše možgane, ko glukoza ni na voljo. Po približno 24 urah od zadnjega obroka se praviloma poveča tudi tvorba nootropnega možganskega faktorja, zato imate lahko občutek, da so vaše misli jasnejše.

Peta faza: od 72. ure posta dalje

Telo je zdaj globoko v ketozi. Opazujemo lahko vse predhodno naštete pozitivne učinke (avtofagija, porabljanje presežka maščob itn.), le da v še intenzivnejši obliki. Vendar pa so pri tako dolgem postu seveda možne tudi določene težave. Med drugim lahko dolgotrajnejši post negativno vpliva na tvorbo ščitničnih hormonov. Dolgotrajnejše postenje, med katerim je praktično brez izjeme nujno tudi klistiranje, tako zahteva strokovni nadzor, še posebej pri ljudeh, katerih zdravje ni najboljše. Čeprav ima lahko post po eni strani zelo pozitiven vpliv na telo, je po drugi strani povezan tudi s številnimi tveganji, zato dolgotrajnejše odpovedovanje hrani ni nekaj, česar bi se bilo pametno lotevati na lastno pest. O svojih načrtih in razlogih, zaradi katerih razmišljate o daljšem postu, tako vsekakor obvestite zdravnika. Ta bo lahko na podlagi strokovnega znanja in seznanjenosti z vašim zdravstvenim stanjem ocenil, ali je post zares dobra izbira, in vas opozoril na morebitne individualne nevarnosti, na katere morate biti še posebej pozorni.

Preberite tudi: Prekinitveni post – modna muha ali zdrava oblika prehranjevanja?

Migrenski dnevnik: koristna metoda za obvladovanje napadov migrene

Migrenski napadi imajo pogosto izjemno negativen vpliv na kakovost življenja. Nemalokrat lahko praktično povsem onemogočijo vsakodnevne aktivnosti, saj je bolečina preprosto prehuda, da bi se lahko oseba osredotočila na kar koli drugega. Čeprav se je migrenskih napadov težko povsem znebiti, to na srečo še ne pomeni, da ni možno vsaj deloma vplivati na njihovo pogostost, čas trajanja in intenzivnost simptomov. Prvi korak pri tem je zagotovo boljše razumevanje okoliščin, ki spremljajo napade migrene. Pri tem vam je lahko v veliko pomoč vodenje posebnega »migrenskega dnevnika« …

Prvi korak: beleženje intenzivnosti bolečine, trajanja in spremljajočih simptomov

Kako se torej lotiti pisanja? Cilj je seveda ta, da zberete čim več informacij o značilnostih samih migrenskih napadov, hkrati pa tudi o dejavnikih, ki bi lahko vplivali nanje. Strukturo lahko torej prilagodite svoji individualni situaciji, vendar je kljub temu dobro, da pri zasnovi »migrenskega dnevnika« sledite določenim splošnim načelom – oziroma da zabeležite določene informacije, ki bi bile lahko še posebej pomembne. Za začetek je vsekakor koristno, da zapišete, kako dolgo je trajal posamezni napad in kako intenzivna je bila bolečina v posameznih intervalih. Pri tem lahko na primer uporabljate lestvico od 1 do 10. Zabeležite si tudi, v katerem predelu natančno so bile bolečine najhujše, hkrati pa je koristno, da zabeležke dopolnite z informacijami o morebitnih pridruženih simptomih.

Migrenski napadi so lahko tesno povezani z mnogimi zunanjimi dejavniki …

Naslednji »razdelek« naj bo posvečen zunanjim dejavnikom, ki bi lahko vplivali na migrenski napad. Koristno je na primer lahko beleženje vremena – kako visoke so bile temperature, kakšna je bil zračni tlak ipd. Pri tem razdelku hkrati upoštevajte tudi nekoliko bolj osebne zunanje dejavnike. Ste bili morda neposredno pred migrenskim napadom izpostavljeni zelo močnim vonjem ali močni svetlobi? Se spomnite kakšnih drugih zunanjih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na razvoj migrene? Zapišite vse, česar se spomnite, četudi se na prvi pogled ne zdi posebej pomembno, saj se lahko povezave pokažejo šele čez čas. 

Migrena

Koristno tudi spremljanje prehrane, vnosa tekočine in zdravil

Priporočamo vam, da v migrenskem dnevniku spremljate tudi svoje prehranjevalne navade, še posebej pomembne pa so informacije, povezane z vnosom tekočine. Migrenski napadi so namreč nemalokrat tesno povezani z dehidracijo. Tako je vsekakor smiselno, da ste pozorni na to, koliko vode popijete. Hkrati vam svetujemo, da pri tej kategoriji beležite tudi morebitna zdravila, ki jih jemljete – tako tista, ki jih morda jemljete redno in že dolgo, kot zdravila, s katerimi si pomagate zgolj občasno.

Zapisujte tudi to, kako ste spali in kako stresno je vaše življenje

Med informacije, ki so še posebej pomembne za boljše razumevanje migrenskih napadov, pa lahko nedvomno uvrstimo tudi informacije, povezane s spanjem in stresnostjo življenja. Pogosto se namreč migrenski napadi pojavijo v nadpovprečno stresnih obdobjih ali v obdobjih, za katera je značilno pomanjkanje spanja.

Analiza bo precej lažja s pomočjo aplikacije …

Za odkrivanje vzorcev bo seveda potrebna potrpežljivost. Vztrajnost se bo zagotovo obrestovala, saj boste postopoma precej bolje razumeli, kateri so tisti dejavniki, ki so še posebej problematični za vas. Vsak primer je namreč unikaten – in prav zato je lahko migrenski dnevnik tako koristen. Boljši vpogled v specifike vaših migrenskih napadov bo omogočil lažje izogibanje dejavnikom, ki bi lahko privedli do migrene. Še boljša izbira od klasičnega dnevnika, pisanega na roke, je sicer lahko uporaba posebnih aplikacij, namenjenih ljudem, ki trpijo za migrenami. Tako se vam ne bo treba ukvarjati z odkrivanjem vzorcev, saj bo aplikacija to naredila namesto vas. Tovrstna analiza bo seveda ponudila še precej natančnejši vpogled v naravo migrenskih napadov oziroma v potencialne povode zanje.

Preberite tudi: 6 naravnih rešitev za ublažitev migrene

Feng šuj: 5 nasvetov za boljši spanec

Tradicionalna kitajska medicina je vir številnih koristnih napotkov – tudi takšnih, ki so povezani s spanjem. Mnogi strokovnjaki za tradicionalno kitajsko medicino poskušajo spoznanja, ki so se izoblikovala v dolgih stoletjih, aplicirati na sodobne vzroke za težave s spanjem, ki so na žalost izjemno razširjene. Če se z njimi spopadate tudi sami, vam bodo spodnji nasveti zagotovo v veliko pomoč. Podobno kot v mnogih drugih primerih naj bi bilo tudi za kakovosten spanec zelo pomembno ohranjanje ravnovesja med jinom in jangom, hkrati pa je lahko zelo koristno upoštevanje pravil feng šuja …

1. Ne ostajajte pokonci po 23. uri

Čas med 23. uro zvečer in 1. uro zjutraj naj bi bil čas, ko jin doseže vrhunec. To pomeni, da gre za najbolj umirjen del dneva, ko se lahko potopimo v zares globok spanec. Tako je zelo priporočljivo, da ob 23. uri že spite, zato je pametno, da se v posteljo odpravite vsaj malo prej. Posledično boste zjutraj precej bolj naspani oziroma spočiti, kot bi bili sicer.

2. Poskrbite za ustrezno postavitev postelje

V skladu z načeli feng šuja, ki je močno povezan prav z idejo jina in janga kot nasprotnih, a dopolnjujočih se silnic, je za kakovosten spanec zelo pomembna tudi pravilna postavitev postelje. Paziti morate predvsem na to, da boste lahko tudi med ležanjem videli vrata, vendar pa postelja ne bi smela biti povsem poravnana z vrati. Takšna postavitev postelje poskrbi za občutek varnosti, kar bo zagotovo pozitivno vplivalo na vaš spanec.

3. Pri umirjanju si pomagajte z dihalno tehniko 4 – 7 – 8

Težave s spanjem so pogosto povezane s pretirano zaskrbljenostjo. Nemalokrat so skrbi najbolj moreče prav zvečer, ko poskušamo zaspati. Tako jang prevlada nad jinom, kar zagotovo ni najboljša popotnica za mirno noč. Če imate tudi sami podobne težave, je lahko za vas zelo koristna dihalna tehnika 4 – 7 – 8. Počasi vdihujte skozi nos in štejte do 4. Nato zadržite dih za 7 sekund, na koncu pa počasi izdihujte skozi rahlo priprta usta in štejte do 8. Cikel ponavljajte, dokler se ne umirite oziroma dokler ne zaspite.

4. Spalnica naj bo hladna in temna

Jin in jang sta tesno povezana s temperaturo in svetlobo. Če se želite rešiti težav s spanjem, je nujno, da je prostor, v katerem spite, čim bolj temen. Kakovostna senčila za okna so tako vsekakor pametna investicija, če menjava trenutno ni mogoča, pa si lahko pomagate tudi z debelejšimi zavesami ali s spalno masko. Hkrati pa je za ustrezno razmerje med jinom in jangom zelo pomembno tudi to, da temperatura zraka v spalnici ni previsoka. Temperatura tako ne bi smela biti višja od 19 stopinj Celzija.

5. Iz spalnice odstranite ogledala in fotografije ljudi

Spalnica ni najprimernejši prostor za nameščanje ogledal. Še posebej problematična so ogledala, ki so obrnjena neposredno proti postelji. Za ogledala naj bi bilo namreč značilno odbijanje energije. Če so vaše težave s spanjem pogosto povezane z nemirom, lahko (neustrezno nameščena) ogledala situacijo še poslabšajo. V tem primeru namreč prispevajo h krepitvi tesnobnih občutkov. Obenem pa se vam lahko zaradi ogledal zdi, da vas nekdo opazuje, medtem ko poskušate zaspati, zato se ne morete zares sprostiti. Podoben vpliv kot ogledala imajo lahko tudi fotografije, na katerih so ljudje. S tem namreč v prostor vnašate tujo energijo. Čeprav gre za osebe, ki jih imate radi, so lahko »trki« določenih energij problematični z vidika jina in janga. Fotografije bližnjih tako raje prihranite za druge prostore v svojem domu, saj ima lahko »energetska gneča« v spalnici zelo negativen vpliv na vaš spanec.

Rumena koža na podplatih – razlog za paniko?

Rumena koža na podplatih je lahko povezana z nekaterimi težavami. Podplati spadajo med tiste dele telesa, ki jih večina vidi zelo redko. Ena izmed izjem so ljudje s sladkorno boleznijo – vsaj tisti, ki upoštevajo priporočila glede rednega pregledovanja stopal, ki je pri tej bolezni zelo pomembno. Če torej ne posvečate pretirane pozornosti svojim stopalom, sploh pa podplatom, vas lahko to, da nekega dne opazite, da je koža čudne rumenkaste barve, močno prestraši. Je skrb upravičena?

Hiperkarotenemija – eden najpogostejših vzrokov za rumene podplate

Obstaja kar nekaj razlogov, zaradi katerih se lahko koža na podplatih obarva v rumenkast odtenek. Rumeni podplati na srečo v večini primerov niso povezani z resnejšimi zdravstvenimi težavami. Pogosto je namreč vzrok zanje t. i. hiperkarotenemija. Kot je mogoče razbrati že iz samega poimenovanja, gre tu za presežek karotenov v prehrani. Čeprav so to snovi, ki so seveda zelo koristne za naše zdravje, je podobno kot pri drugih skupinah zdravih živil tudi tu potrebna zmernost.

Če uživate preveč hrane, bogate s karoteni, je ena izmed najpogostejših posledic prav rumenkasta barva kože, ki lahko včasih preide tudi v oranžne odtenke. Med živila, ki vsebujejo veliko karotenov, spadajo različne vrste sadja in zelenjave, na primer korenje, pomaranče in sladki krompir. Prav karoteni so razlog za oranžno barvo teh živil, saj gre za oranžne rastlinske pigmente. Vendar pa razlog za rumeno ali oranžno kožo na podplatih – pa tudi drugih delih telesa – ni nujno povezan z zaužitjem prevelikih količin karotenov. Včasih je namreč krivo tudi to, da telo karotenov ne presnavlja najbolje.

V tovrstnih primerih se lahko koža na podplatih, dlaneh ipd. obarva v rumenkaste odtenke tudi takrat, ko je količina zaužitih karotenov relativno majhna. Praviloma gre sicer pri  hiperkarotenemiji za prehodno težavo, ki ni nevarna. Rumena ali oranžna koža je običajno tudi edini simptom. Gre torej predvsem za estetsko težavo, pri kateri je treba preprosto počakati, da mine.

Rumena koža na podplatih je lahko povezana tudi z zlatenico

Včasih pa je lahko rumena koža na podplatih tudi simptom malce resnejših težav. V nekaterih primerih je denimo povezana z zlatenico, za katero je značilen presežek bilirubina v krvi. Gre za rumeni pigment, ki nastaja pri razgradnji rdečih krvničk. Zlatenica, ki je sicer zelo razširjena med novorojenčki, za katere praviloma ni posebej nevarna, je lahko včasih povezana z nepravilnim delovanjem jeter, pogosto pa ne povzroča zgolj obarvanja kože, ampak postanejo rumenkaste tudi beločnice.

Če torej poleg rumenih stopal zaznate tudi druge znake, ki bi lahko opozarjali na zlatenico, je tako vsekakor smiseln posvet z zdravnikom. Simptomi, ki so značilni za zlatenico, se lahko sicer včasih pojavijo tudi pri ljudeh, ki so slabokrvni. V tem primeru se običajno pridružijo tudi težave z utrujenostjo.

Dodatni potencialni vzroki

V zelo redkih primerih se lahko rumena koža na podplatih pojavi tudi zaradi stika z določenimi strupenimi snovmi. Če ste bili v zadnjem času izpostavljeni tovrstnim snovem, hkrati pa ste opazili rumeno kožo na podplatih, je izjemno pomembno, da čim prej poiščete medicinsko pomoč. Med možne razloge za rumeno kožo na podplatih med drugim uvrščamo še hiperlipoproteinemijo, včasih pa se lahko tovrstne spremembe pojavijo tudi pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 in pri osebah s hipertirozo, kar je izraz, s katerim označujemo čezmerno delovanje ščitnice.

Če opazite, da so vaši podplati rumenkasti, torej panika praviloma ni potrebna, kar pa še ne pomeni, da lahko tovrstne spremembe preprosto ignorirate. Vsekakor je pametno, da poskušate poiskati vzrok za težavo, saj bo tako hitro  jasno, kako ukrepati – oziroma ali je ukrepanje sploh potrebno.