Prijava
Večini je jasno, da si lahko z brezglavim zapravljanjem izposojenega denarja hitro nakopljemo resne težave. Po drugi strani pa se precej manj ljudi zaveda podobnih nevarnosti, povezanih z našim odnosom do okolja. Pogosto namreč zapravljamo nekaj, kar ni naše. Ker je tovrstno razmišljanje o vplivu na okolje pogosto preveč abstraktno, da bi lahko zares v polnosti dojeli problematiko, je bil izoblikovan koncept ogljičnega bonusa. Gre za maksimalno količino ogljikovih izpustov, ki jih lahko povzročimo, če želimo zaščititi naš planet …
Količina izpustov neposredno povezana z naraščanjem temperatur
Koncept ogljičnega bonusa temelji na spoznanjih, da je mogoče na podlagi podatkov o izpustih ogljikovega dioksida s precejšnjo natančnostjo napovedati naraščanje povprečnih temperatur v prihodnosti. Gre namreč za premo sorazmeren odnos: večja ko je količina izpustov, hitreje bo naraščala temperatura. Tako lahko vsaj okvirno določimo, kolikšna je tista še sprejemljiva količina izpustov, če želimo zajeziti globalno segrevanje. Prav tovrstni izračuni so bili denimo tudi podlaga za izoblikovanje smernic, ki so postale del pariškega podnebnega sporazuma.
Ogljični bonus prebivalstva vsako leto manjši …
Osnovni ogljični bonus je torej določen za celotno svetovno populacijo, pri čemer pa je treba vedeti, da se količina dopustnih izpustov vsako leto zmanjšuje. To je seveda posledica nedoseganja letnih ciljev, s čimer ustvarjamo vedno večje dolgove – takšne, ki so lahko prej ali slej usodni za naš planet. Izračuni z začetka leta 2020 so na primer pokazali, da smo imeli takrat živeči Zemljani skupno na voljo največ 985 milijard ton ogljikovih izpustov, če bi želeli ohraniti dvig povprečnih temperatur pod 2 stopinjama Celzija (gre za izračun oziroma napoved s 66-odstotno zanesljivostjo).
Za dvig temperatur, ki ne bi presegel 1,5 stopinje Celzija, pa je bila dopustna količina ogljikovih izpustov zgolj 235 (66-odstotna zanesljivost izračuna) oziroma 395 (50-odstotna zanesljivost) milijard ton. Te številke so torej zdaj še nekoliko nižje, kar pomeni, da bi bili potrebni še nekoliko bolj drastični ukrepi, saj lahko le tako poplačamo pretekle dolgove.
Kakšna bi bila pravična razdelitev bonusa?
Pravična delitev bi torej pomenila, da količino izpustov, ki je naša »skupna zaloga«, razdelimo glede na število prebivalstva. Tako lahko ugotovimo, da je ogljični bonus posameznikov precej majhen. Če ga zapravimo prehitro, bo to pomenilo, da bo moral nekdo drug prevzeti del naših dolgov, seveda pa je verjetnost za to precej majhna. Če hkrati upoštevamo, da si korporacije prilastijo nesorazmeren delež ogljičnega bonusa, pa je situacija seveda še bolj zaskrbljujoča ..
Določene »trajnostne rešitve« povezane s prevelikimi količinami izpustov
A čeprav so obeti slabi, vendarle še ni povsem prepozno. Seveda pa to pomeni, da je potrebna še večja previdnost pri razmisleku o možnih rešitvah. Strokovnjaki namreč poudarjajo, da določeni ukrepi morda niso najboljša pot. Koncept ogljičnega bonusa lahko na primer ponudi tudi nekoliko drugačen pogled na električna vozila. Čeprav je vožnja z njimi bistveno manj obremenjujoča za okolje kot vožnja z avtomobili na bencinski ali dizelski pogon, ne smemo pozabiti na samo izdelavo.
Ogljični odtis proizvodnje enega električnega vozila naj bi bil od 12 pa vse do 60 ton, s čimer lahko porabimo praktično ves ogljični bonus, ki nam je na voljo. Seveda pa to še ne pomeni, da je rešitev v ohranjanju statusa quo. Okoljevarstveniki se večinoma strinjajo, da bi bilo sredstva, ki se vlagajo v električna vozila oziroma v spodbujanje njihove uporabe, precej bolj smiselno preusmeriti v ureditve, ki bi poskrbele, da večina ljudi niti ne bi potrebovala lastnega vozila. Spremljanje aktualnih podatkov o razpoložljivem ogljičnem bonusu nam lahko torej pomaga pri ocenjevanju učinkovitosti posameznih »trajnostnih rešitev«.
Čeprav pri tovrstnih napovedih žal ni možna 100-odstotna zanesljivost, gre zagotovo za zelo uporabno orodje za učinkovitejše spopadanje z okoljsko problematiko.
