Postenje je beseda, ki jo lahko razumemo precej različno. Nekateri menijo, da bi morala biti rezervirana predvsem za dolgotrajnejša, vsaj nekajdnevna obdobja, med katerimi oseba ne uživa hrane. Vendar pa lahko post v resnici traja tudi zgolj nekaj ur. S tem izrazom lahko namreč poimenujemo vsak interval med dvema obrokoma. Seveda pa obstajajo pomembne razlike med nekajurnim in nekajdnevnim postenjem. Tako lahko postenje razdelimo na različne faze, med katerimi je mogoče zaznati specifične procese …
Prva faza: obdobje od zadnjega obroka do preteka 4 ur
Za prvo fazo, ki je zagotovo dobro znana praktično vsakemu telesu, so značilni t. i. anabolni procesi. Organizem porablja energijo, ki ste jo vnesli z zadnjim obrokom, in sicer tako za različne celične procese kot za aktivnosti, s katerimi se trenutno ukvarjate. Pri tem je pomembna vloga trebušne slinavke, ki sprošča inzulin – hormon, ki omogoča izrabo glukoze v krvnem obtoku. Morebitni presežek energije se shrani za poznejšo uporabo.
Druga faza: od 4. do 16. ure posta
Po približno 4 urah se začne t. i. katabolna faza ali faza razgradnje. Presežek hranilnih snovi, ki jih je vaše telo shranilo, se začne sproščati. Telo namreč potrebuje dodatno energijo, saj so se zaloge v celicah izčrpale. Tako se začne pogosto zanašati na uskladiščeno maščobo. Ko od zadnjega obroka mine približno 16 ur, se praviloma začnejo sproščati tudi ketoni. To, kdaj natančno bo nastopila druga faza, je med drugim povezano s tem, kaj ste jedli nazadnje. Če je vaš obrok vseboval veliko ogljikovih hidratov, je lahko katabolna faza nekoliko zakasnjena. Med to fazo se običajno začne tudi avtofagija, za katero je značilno uničevanje odmrlih ali poškodovanih celic, kar zmanjšuje tveganje za mnoge kronične bolezni.
Tretja faza: od 16. do 24. ure posta
Količina glukoze v celicah in glikogena v jetrih se pospešeno zmanjšuje. Maščobne zaloge postanejo tako še pomembnejši vir energije. V tej fazi se praviloma začne tudi tvorba snovi, znane pod kratico AMPK (proteinska kinaza, aktivirana z adenozin monofosfatom), kar pospeši proces avtofagije v praktično vseh celicah v telesu.
Četrta faza: od 24. do 72. ure posta
Po enem dnevu postenja je ketoza praktično neizogibna. Razgrajevanje uskladiščenih maščob postane še intenzivnejše, pri čemer se v krvni obtok sprošča večja količina ketonov. Ti namreč predstavljajo vir energije za naše možgane, ko glukoza ni na voljo. Po približno 24 urah od zadnjega obroka se praviloma poveča tudi tvorba nootropnega možganskega faktorja, zato imate lahko občutek, da so vaše misli jasnejše.
Peta faza: od 72. ure posta dalje
Telo je zdaj globoko v ketozi. Opazujemo lahko vse predhodno naštete pozitivne učinke (avtofagija, porabljanje presežka maščob itn.), le da v še intenzivnejši obliki. Vendar pa so pri tako dolgem postu seveda možne tudi določene težave. Med drugim lahko dolgotrajnejši post negativno vpliva na tvorbo ščitničnih hormonov. Dolgotrajnejše postenje, med katerim je praktično brez izjeme nujno tudi klistiranje, tako zahteva strokovni nadzor, še posebej pri ljudeh, katerih zdravje ni najboljše. Čeprav ima lahko post po eni strani zelo pozitiven vpliv na telo, je po drugi strani povezan tudi s številnimi tveganji, zato dolgotrajnejše odpovedovanje hrani ni nekaj, česar bi se bilo pametno lotevati na lastno pest. O svojih načrtih in razlogih, zaradi katerih razmišljate o daljšem postu, tako vsekakor obvestite zdravnika. Ta bo lahko na podlagi strokovnega znanja in seznanjenosti z vašim zdravstvenim stanjem ocenil, ali je post zares dobra izbira, in vas opozoril na morebitne individualne nevarnosti, na katere morate biti še posebej pozorni.
Preberite tudi: Prekinitveni post – modna muha ali zdrava oblika prehranjevanja?
