Kokošja jajca so poceni vir hranil, ki omogočajo kuharju najrazličneše možnosti uporabe, naj jih ponudi sama ali kot sestavino v jedi. Poznamo razne vrste jajc, najboljša pa so biološka jajca kokoši, ki se prosto pasejo.
Bio jajca
To so jajca kokoši, ki jih hranijo z naravno hrano brez pesticidov, brez dodanih hormonov ali umetnih barvil. Te kokoši se lahko prosto pasejo po zemlji, ki je niso gnojili z umetnimi gnojili in za katero je potrjeno, da je biološka. Te kokoši imajo enake življenjske pogoje kot kokoši s skednja, vendar lahko gredo podnevi na prosto.
Biološko hranjene kokoši, ki se prosto pasejo, naj bi imele boljše pogoje od običajnih kokoši, ki se prosto pasejo. Tem kokošim ne odstranijo kljunov.
Jajca kokoši, rejenih v kletkah
Ta jajca nosijo kokoši, ki so zaprte v kletkah, v katerih se skoraj ne morejo gibati. Tem so odstranili kljune, da ne bi kljuvale druga druge. Ta jajca so najcenejša.
Jajca s skednja
Ta jajca nosijo kokoši, ki so zaprte v skednju, kjer se lahko prosto gibljejo, vendar ne morejo na prosto. Ta jajca so dražja od jajc kokoši, ki jih redijo v kletkah, vendar cenejša od jajc kokoši, ki se gibljejo na prostem.
Jajca štirih žit
To so jajca kokoši, ki jih hranijo z ječmenom, ovsom, pšenico in ržjo. Kokoši imajo enake bivalne pogoje kot kokoši iz skednja, ker so zaprte in nimajo izhoda na prosto.
Zavajajoče nalepke
Na embalažah jajc pogosto najdemo napise ‘sveža jajca’, ‘domača jajca’ ali ‘naravna jajca’, kar nam prikliče pred oči podobo kokoši, ki se pasejo v naravi nekje na kmetiji. Resnica je žal takšna, da so najpogosteje to jajca kokoši iz kletk, zato se je pred nakupom dobro pozanimati kaj točno kupimo.
Plastika nas spremlja na vsakem koraku, zato menimo, da bi jo bilo izredno težko nadomestiti v vsakdanjem življenju. Vendar že manjše spremembe lahko močno zmanjšajo uporabo plastike, če pa neredimo izračun na letni ravni, smo lahko prepričani, da smo naredili veliko za okolje.
Po nakupih z vrečko
Ena najbolj preprostih pa tudi najbolj učinkovitih sprememb, ki vas poleg tega ne bo veliko stala, je, da se po nakupih odpravite s cekarjem ali vrečko iz blaga. Agencija za zaščito okolja v ZDA je izračunala, da v razvitem svetu letno porabimo do 1000 milijard plastičnih vrečk. Od tega jih recikliramo manj kot 1 odstotek. Nesmiselno, sploh glede na to, da obstaja alternativa. Na trgu je na voljo ogromno cekarjev in vrečk iz blaga v številnih ljubkih barvah in oblikah, zato je odločitev za menjavo tudi modno podkrepljena. V primeru, da ste nagnjeni k temu, da cekar v ključnem trenutku pozabite doma ali se pogosto odločate za nenapovedane obiske trgovin, shranite katero od malih zložljivih vrečk v ročno torbico. Narava vam bo hvaležna!
Izbirajte eko embalaže
Kupujte izdelke v embalažah iz razgradljivih materialov. Namesto pijač v plastenkah raje posezite po tistih, ki so shranjene v steklenicah. Hranite pri sebi steklenico za vodo ali drugo pijačo. Tako vam ne bo treba uporabljati ponujenih plastičnih lončkov. Izogibajte se nakupom pijač za ‘po poti’, saj večino prodajajo v neekoloških plastičnih lončkih. Nosite s seboj svojo skodelico ali uporabite keramično, ki se jo da ponovno uporabiti.
Kupujte na tržnici
Nakup sadja ali zelenjave na trgu ni koristen le za vaše zdravje, pač pa tudi za zdravje planeta. Pakirano sadje in zelenjava, ki ju dobite v trgovinah, je namreč ovito s plastiko. Pri nakupu na tržnici prosite, naj vam nakupljeno shranijo v papirnato vrečko. Na tržnici kupujte tudi jajca. Ob nakupu prinesite svojo škatlico za hrambo ali pa kupite jajca v ponovno uporabnih papirnatih embalažah. Poleg tega boste z nakupovanjem na tržnici podprli tudi slovensko domačo pridelavo in naše kmetovalce.
Premišljeno v supermarketu
Bodite pozorni na to, v kakšni embalaži so zapakirani izdelki, ki jih nakupujete. Izogibajte se vseh, ki so pakirani v plastiko. Kupujte kruh v pekarni ali ga pecite sami, pakiranemu pa se odrecite. Ne kupujte čistil, ki so pakirana v plastični embalaži. Detergente za pranje perila kupujte pakirane v kartonastih škatlah, torej trdne in ne tekoče. Kupujte v delikatesi. Sire in salame naj vam zapakirajo v škatle, ki ste jih prinesli s seboj, ali pa prosite, naj vam jih zavijejo le v papir, brez dodane plasti plastike. Enako velja za meso. Ne kupujte že pripravljenih, v plastiko zavitih kosov. Ne kupujte jogurta, ampak si ga pripravljajte sami.
Pijte vodo iz pipe
V Sloveniji imamo srečo, da nam v večini primerov iz pipe teče čista pitna voda. Kjer je voda pitna in dovolj kvalitetna, ni nobene potrebe po nakupih vode v plastenkah. Ko kupite vodo, pravzaprav kupite predvsem plastično embalažo, ki onesnažuje planet. Za izdelavo ene same plastenke ustekleničene vode proizvajalci porabijo približno 10 litrov vode. Seveda pa lahko vodo kupite tudi v steklenicah.
Ukrepi v kopalnici
Namesto gela za tuširanje, pakiranega v plastično steklenico, uporabljajte milo v kosih. Nekatere vrste mila v kosih so primerne tudi za pomivanje posode. Namesto dezodorantov, inperspirantov uporabljajte parfume, ki so shranjeni v steklenih steklenicah. Osvežilec prostora nadomestite z dišečo svečko, eteričnim oljem ali dišečo paličico.
Uredite smeti
Plastične smeti hranite ločeno, v posebni vreči za smeti. Tako boste imeli med drugim tudi pregled nad tem, koliko plastike porabi vaše gospodinjstvo. Presenečeni boste, koliko se je zares nabere tudi, če pazite. Za manjše nabore smeti, uporabljajte papirnate vrečke, namesto plastičnih. Če le zmorete, si privoščite razgradljive vrečke za smeti. Kupujte toaletni papir, ki je ovit v papir, ne v plastiko.
Eko kuhinja
Čistila v plastičnih embalažah nadomestite z eko čistili iz kisa in sode, ki jih naredite sami. Plastično folijo za hranjenje izdelkov nadomestite z aluminijasto, lahko pa uporabite tudi povoščen papir. Namesto plastičnih vžigalnikov uporabite vžigalice. Namesto papirnatih brisač in serviet uporabite brisače in serviete iz blaga. Na ta način boste zmanjšali količino smeti in s tem količino plastičnih vreč, ki jih potrebujete zanje.
Pripomočki za otroke
Uporabljajte stekleničke za otroke, narejene iz naravnih materialov. Otroku kupujte igračke iz blaga, lesa in drugih naravnih materialov. Kupujte plenice iz blaga. Za otroške zabave ne kupujte plastičnih krožnikov in jedilnega pribora – uporabite raje papirnate krožnike in navaden pribor.
Tehnični izdelki
Ne kupujte zgoščenk, raje si omislite nakup glasbe in filmov preko spleta. Uporabljajte baterije, ki se jih da ponovno napolniti. Telefon kupite pri ponudnikih, ki menjajo staro za novo. Enako velja za druge tehnične aparate.
Veliko mačk, ki naletijo na mačjo meto, to žametasto trajnico z nenavadnim vonjem, se odzove tako, da se povaljajo v njej, kot da se ne morejo upreti njenemu vonju. Mačjo meto uporabljamo pri majhnih otrocih za blažitev vročine, krčev in bolečin zaradi rasti zob.
Navadna mačja meta je trajnica, ki ne živi dolgo. Doma je v Evropi in je podobna sorodnici meti. Ima mehke, dlakave, aromatične sivo zelene liste in majhne kljunaste cvetove. Kemijske sestavine, ki povzročajo presenetljive odzive mačk so nepetalaktoni. Vse mačke se na rastlino ne ozivajo enako; mlade in starejše mačke se zanjo skoraj ne zmenijo. Obstaja okoli 250 vrst mačje mete, med katerimi številne vsebujejo nepetalaktone, ki privlačijo mačke.
Mačjo meto je kosristno imeti tudi v stanovanju kot lončnico, saj odganja komarje in ščurke.
Mačja meta na vrtu
Mačja meta potrebuje zemljo, ki dobro odvaja vodo in sončno lego. Če je mogoče, mačjo meto gojite iz semen, zlahka pa jo razmnožite tudi s podtaknjenci in delitvijo korenine spomladi. Mlade rastline, ki ste jih presadili, prekrijte s kovinsko mrežo, da jih zavarujete pred mačkami. Poleti mačja meta hitro raste in se oblikuje v precej velike in ohlapne grme, zato jih je potrebno podpreti z oporniki. Redno jih zalivajte.
Nepetalaktoni, ki jih mačja meta vsebuje učinkovito odganjajo škodljivce, zato največje težave lahko povzroča listna pegavost, zaradi katere zreli listi porumenijo.
Ko grm dovolj zraste, mačjo meto lahko nabirate ob katerem koli času, potem ko se posuši rosa na njih. Povežite jo v majhne šopke obesite v dobro zračen prostor. Ko so listi popolnoma suhi, jih pretrgajte in shranite v zrakotesno posodo.
Zeliščna raba mačje mete
V zeliščarstvu se uporablja vrsta mačje mete nepeta cataria. Uporabni deli so listi in cvetovi. Mačja meta je odlično zdravilo za otroke, ki pomaga pri vročinskih stanjih. Ker preprečuje krče, pomaga tudi pri krčih in vetrovih. Je tudi blago pomirjevalo, ki lahko zmanjša občutljivost za bolečine, ko rastejo zobje in ublaži razdražljivost.
Mačjo meto lahko uporabljamo tudi za zdravljenje simptomov prehlada, gripe in prebavnih motenj, predvsem napenjanja, slabosti in krčev pri odraslih. Učinkovita je predvsem takrat, ko zdravstvene težave spremlja tudi stres.
O varni uporabi mačje mete v zdravilstvu se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom. Nosečnice in doječe matere naj mačje mete ne uporabljajo.
Igrača za mačke iz mačje mete
Potrebujete:
tanek karton
mehak svinčnik
dva kosa blaga dimenzije 12 cm x 16 cm
pribor za šivanje
posušeno navadno mačjo meto
zvonček
Na tanek karton začrtajte obris ribe in izrežite vzorec. Pravokotnika iz blaga staknite s pravo stranjo. Obris ribe prerišite na notrajo stran obeh pravokotnikov in ne pozabite pustiti 6 mm roba za šiv.
Oba konca blaga seđijte skupaj in pustite manjšo odprtino za obračanje. Obrežite šiv, zarežite zavoje in ribo obrnite na pravo stran, nato pa jo napolnite s posušeno mačjo meto, na glavo pa prišijte še zvonček.
Maska za regeneracijo suhe kože iz poceni in naravnih sestavin bo vaši koži zopet vrnila prožnost in vlažnost. Za izdelavo maske potrebujete sestavine, ki jih večinoma najdete v kuhinji in so cenovno dostopne.
Potrebujete:
50 g medu
20 g olivnega olja
1 rumenjak
35 g mleka v prahu
Sestavine dobro premešajte. Masko nanesite na obraz in čez prilepite gazo. Pustite, da učinkuje pol ure, nato sperite z mlačno vodo. Nanašajte enkrat tedensko.
Predstavljamo vam domači recept za vosek za odstranjevanje dlak, s katerim si boste lahko z naravnimi sredstvi brez kemikalij odstanili dlačice na telesu.
Sestavine:
4 skodelice (4x 50g) belega ali rjavega sladkorja
1/2 (25g) sveže stisnjenega limoninega soka
1/2 (25g) vode
Postopek priprave voska za depilacijo
V posodo zmešajte vse sestavine. Posodo položite na nizki ogenj in mešanico kuhajte dokler ne postane temno rjava. Pri kuhanju bo mešanica začela vreti, dolgo časa bo bele barve (če uporabite beli sladkor), po približno 20min se bo spremenila v temno rjavo. Takrat mešanico odstranite iz ognja in pustite da se ohladi.
Voskanje: Ohlajen vosek si z lesenim predmetom ali nožkom za maslo (neoster!) namažete na kožo v smeri rasti dlak. Nanj položite listič za odstranjevanje dlak in ga podrgnete v smeri rasti dlak. Nato listič hitro potegnete dol v nasprotni smeri rasti dlak.
Prednosti depilacije s sladkim voskom, namigi in ”osebna izkušnja”
Prepričajte se, da je vosek dovolj ohlajen, preden ga začnete uporabljati.
Če voska ne porabite do konca, ga shranite (ni pomembno kje). Ob ponovni uporabi ga segrejte v mikrovalovni pečici za približno 3 minute na srednji moči. Lahko ga segrejete tudi na štedilniku. Pomembno je, da se vosek spremeni v bolj tekočo obliko, lažjo za nanašanje. Pazite pa, da ni prevroč, da se ne opečete.
Če ste že prej uporablali kupljen vosek, vam uporaba ne bi smela delati težav, ker se uporaba in učinek ”sladkega voska” ne razlikuje od uporabe in učinka kupljenega.
Všeč mi je, ker lahko vosek brez problema pojem. Škodljiv je le za zobe, ker je tako sladek.
Z lahkoto se odstrani, po odstranitvi za seboj ne pušča lepljivega občutka, za razliko od kupljenega voska.
Spira se z lahkoto. Glede na to, da se tako enostavno odstrani, vam najverjetneje spiranje sploh ne bo potrebno.
Preseneča me, da je bila depilacija, še posebej na bikini predelu, občutno manj boleča. Zakaj, ne vem.
Sestavine so poceni, priprava je zabavna, z njegovo uporabo pa ne vnašam strupenih kemikalij na svojo kožo in v telo.
Sprašujem se, kam se je porazgubil glas, tako odličnih starih receptov. Velikokrat je priprava bolj ekonomična in dovolj enostavna, da si željen izdelek naredimo doma.
Kitajski kapus je lahko prebavljiva zelenjava, bogata z vitamini, minerali in antioksidanti.
Za rast potrebuje srednje težka, humusna tla in redno zalivanje zaradi plitvega koreninskega sistema.
Sejemo ga konec julija ali v začetku avgusta; ne prenaša visokih temperatur in hitro gre v cvet.
Primeren je za solate, juhe, jedi iz voka in pripravo kimchija; ne povzroča napenjanja.
Kitajski kapus, znan tudi kot kitajsko zelje, je izjemno hranljiva zelenjava, ki postaja vse bolj priljubljena tudi pri nas.
Že poznate kitajski kapus?
Kitajski kapus (Brassica rapa subsp. pekinensis) ali kitajsko zelje je vrsta zelja, ki izvira iz vzhodne Azije. Ima podolgovate liste, ki so beli in hrustljavi z zelenimi vršički. Njegov okus je blažji od običajnega zelja, zaradi česar je priljubljen v različnih kulinaričnih kulturah. Kitajski kapus je osnovna sestavina mnogih azijskih jedi, kot so stir-fry, juhe in solate, prav tako pa se uporablja za pripravo kislega zelja, znanega kot kimchi.
Kitajsko zelje za zdravje
Vsebuje veliko balastnih snovi, antioksidante, folno kislino, vitamine: C, A, B1, B2, niacin, beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, od mineralov pa: kalij in kalcij, fosfor, magnezij, železo, fluor in zelo malo natrija. Za razliko od drugih vrst zelja je kitajsko zelje lahko prebavljivo, manj napenja in je primerno tudi v dietni prehrani. Kitajski kapus je odličen za urejanje prebave. Z rednim uživanjem pripomoremo h krepkejšemu srcu in prožnejšemu ožilju, živahnejši krvi in zdravim žlezam.
Hranilne vrednosti kitajskega kapusa
Kitajski kapus je pravo hranilno bogastvo. Je nizkokalorična zelenjava, ki vsebuje veliko vode in vlaknin, kar prispeva k občutku sitosti in podpori zdrave prebave. Poleg tega je kitajsko zelje bogato z vitamini in minerali, ki so ključni za naše zdravje.
Vitamini
Kitajski kapus je odličen vir vitaminov, zlasti vitamina C, vitamina K in vitaminov skupine B. Vitamin C je močan antioksidant, ki pomaga krepiti imunski sistem, pospešuje celjenje ran in izboljšuje absorpcijo železa. Vitamin K je bistven za strjevanje krvi in zdravje kosti, medtem ko vitamini skupine B igrajo pomembno vlogo pri presnovi energije in delovanju živčnega sistema.
Minerali
Kitajsko zelje vsebuje pomembne minerale, kot so kalcij, kalij, magnezij in železo. Kalcij je ključnega pomena za zdravje kosti in zob, kalij pa pomaga uravnavati krvni tlak. Magnezij prispeva k normalnemu delovanju mišic in živčnega sistema, železo pa je nujno za tvorbo rdečih krvničk in prenos kisika po telesu.
Antioksidanti
Poleg vitaminov in mineralov je kitajsko zelje bogato tudi z antioksidanti, kot so karotenoidi in flavonoidi. Ti antioksidanti pomagajo zaščititi celice pred poškodbami zaradi prostih radikalov, zmanjšujejo vnetje in lahko zmanjšajo tveganje za kronične bolezni, kot so srčno-žilne bolezni in rak.
Kitajski kapus ali kitajsko zelje na vrtu
Čeprav veliko pridelkov že pobiramo in shranjujemo, pa je zdaj še vedno čas za setev različne zelenjave. Tako je konec julija in v začetku avgusta še čas za setev kitajskega kapusa, ki je sicer bolje poznan pod imenom kitajsko zelje.
Kitajski kapus je sicer soroden zelju, vendar potrebuje drugačne rastne razmere. Čeprav po videzu nekako spominja na zelje, pa je v bližnjem sorodu z repo. Raste hitreje kot zelje. Ima slabo razvit koreninski sistem, listi so nakodrani, svetlo zeleni, glave so podolgovate, ne moremo ga kisati, lahko pa ga precej dolgo skladiščimo. V kuhinji ga pripravimo hitreje kot zelje.
Sejemo ga konec julija in v začetku avgusta, saj v obdobju, ko najhitreje raste, ne prenaša ekstremno visokih temperatur, kasneje pa ga tudi ne sejemo, saj ravno tako ne prenaša nizkih temperatur. Ob visokih temperaturah ne oblikuje glave in gre hitro v cvet. Ko glave dozorijo, prenesejo samo še do –5 ºC, takrat ga je pa tudi priporočljivo pobrati in skladiščiti.
Rastne zahteve
Za rast potrebuje srednje težka tla, ki so dovolj globoka in humusna. Zaradi plitvega koreninskega sistema in velikih listov ne prenaša suše, zato ga je potrebno tja do jeseni redno ali občasno zalivati. Raste tudi v bolj peščeni in skromni zemlji,vendar je takrat potrebno računati na večkratno zalivanje in večkratno gnojenje. Potrebuje tla s pH vrednostjo med 6,0 in 6,5. Končno velikost listov doseže že v 45 dneh po setvi. Do končne zrelosti glav je tako približno še 20 dni, navadno takrat ne potrebuje več zalivanja. Od setve pa do pobiranja pridelka nas loči približno od 60 do 65 dni.
Setev kitajskega kapusa
Zahteva tople jeseni, sejemo ga na stalno mesto in ga kasneje redčimo na razdaljo 30 x 30 cm, presajanje mu ne ugaja, saj to spodbudi predčasno cvetenje. Odkar je tehnologija vzgoje sadik tako napredovala, ni več take bojazni. Kupljene sadike nam bodo prav tako lepo uspevale. Na gredici naj sledi krompirju, korenčku, grahu, nizkemu stročjemu fižolu. Ne sejemo ga za križnicami, saj je še bolj občutljiv na golšavost kapusnic in napade bolhačev. Občutljiv je na pomanjkanje kalcija, ob pomanjkanju tega elementa listni robovi porjavijo.
Za pridobivanje semena pa ga sejemo že spomladi, ta ne bo oblikoval glav, ampak bomo po cvetenju lahko imeli seme.
Shranjevanje kitajskega zelja
Za shranjevanje pripravimo le dozorele, trde, lepe in zdrave glave. Glave za skladiščenje pobiramo samo v suhem vremenu. Ovojnih listov ne režemo, ampak jih pustimo, da med skladiščenjem ščitijo glavo. Najprimernejša temperatura za skladiščenje kitajskega kapusa je od 0 do 1 ºC, pri tej temperaturi ga lahko skladiščimo tudi do 6 mesecev. Ker pa doma težko zagotovimo konstantno temperaturo, si pomagamo tako, da kitajski kapus hranimo zavitega v časopisni papir v hladnejšem prostoru. V kolikor bomo kitajski kapus hranili v hladilniku, pa ga zavijemo v prozorno folijo. Tu ga lahko hranimo do 14 dni.
Uporaba
Kitajsko zelje lahko uporabimo sveže v solati s fižolom, kot dodatek zelenjavnim juham, posamezne liste lahko polnimo z zelenjavnimi ali mesnimi nadevi. Mlade liste, dokler še kapus ne oblikuje glav, lahko pripravimo kot špinačo. Rebra listov lahko izrežemo in pripravimo kot beluše. Liste lahko kuhamo in jih okisamo ali polijemo s kislo smetano. Lahko ga pripravimo kot prikuho z mlado čebulo, grahom, porom, korenčkom in gobami. Možnosti, kako pripraviti kitajski kapus, je veliko, če le imamo veliko rastlin na voljo.
Kako vključiti kitajsko zelje v prehrano?
Sveže kitajsko zelje
Kitajsko zelje lahko uživate svež v solatah. Njegov blažji okus in hrustljava tekstura ga naredijo popolnega za sveže jedi. Narežite ga na tanke trakove in ga dodajte solati skupaj z drugo zelenjavo, oreščki in lahkim prelivom.
Kuhani kitajski kapus
Kitajski kapus je odlična sestavina za stir-fry jedi. Narežite ga na manjše koščke in ga dodajte v vročo ponev z malo olja, česna in ingverja. Dodajte še drugo zelenjavo in beljakovine po izbiri, kot so tofu, piščanec ali kozice, ter postrezite s kuhanim rižem ali rezanci.
Juhe in enolončnice
Kitajsko zelje je odličen dodatek k juham in enolončnicam. Njegova tekstura se dobro obnese v tekočini, hkrati pa obogati jed z vitamini in minerali. Poskusite ga v tradicionalni kitajski juhi z ingverjem in česnom ali ga dodajte v zelenjavno enolončnico.
Kisanje kitajskega kapusa
Kitajski kapus je glavna sestavina za pripravo kimchija, tradicionalne korejske fermentirane jedi. Kimchi (kimči) je bogat s probiotiki, ki podpirajo zdravje prebave. Narežite kapus na koščke, ga zmešajte s soljo, čilijem, česnom in ingverjem ter pustite fermentirati nekaj dni.
Čebelji vosek izdelujejo čebele Apis mellifera. ‘Apis’ je latinska beseda za čebelo, medtem ko ‘melli’ pomeni med, ‘ferre’ pa nositi. Torej gre za čebelo, ki nosi med. Barva voska je odvisna od cvetic, iz katerih čebele nabirajo cvetni prah. Tako ima vosek lahko belo-rumeno ali rumeno-rjavo barvo.
Čebelji vosek je sestavljen iz estrov nenasičenih maščobnih kislin z enovalentnimi alifatskimi, ki predstavljajo 70 %. Ostale sestavine so proste maščobne kisline (15 %), alifatski ogljikovodiki (15 %), barvila, aromatične snovi, mineralne snovi ter vitamin A. Nekateri vosku dodajajo druge primesi (loj, mineralni, rastlinski vosek itd.), ki ga čebele zavračajo, ponaredke pa je težko prepoznati.
Vosek se začne topiti pri 64 ºC, pri okoli 35 ºC pa je plastičen in upogljiv. 37 ºC je normalna temperatura panja, ki omogoča čebelam, da vosek oblikujejo. Pri 25 ºC je vosek zelo močan in lahko zdrži več kilogramov medu, kajti čebele iz njega oblikujejo satje, v katerega shranjujejo med. Če se temperatura voska spusti pod 18 ºC, postane grenkega okusa. Čebelji vosek je bil tisočletja edini vosek, danes poznamo več vrst voskov, na primer rastlinske in sintetične voske.
Kako čebelji vosek nastane?
Grški filozof Aristotel je menil, da vosek prihaja iz rastlin. Mnogo kasneje so raziskovalci ugotovili, da vosek pridelujejo čebele delavke. Prehranjevanje s pelodom v prvih dneh življenja, omogoča tem čebelam, da lahko proizvajajo čebelji vosek.
Vosek izdelujejo parne voskovne žleze, ki ležijo na sprednji strani čebeljega zadka. Celice voskovnih žlez izločajo tekoči vosek, ki se na površini strdi. Čebele iz zadka s pomočjo dlačic na nogah prenesejo satje v usta in ga oblikujejo v želeno obliko, pri čemer igra pomembno vlogo tudi med, saj je med prav tako surovina in pogoj za izdelavo voska.
Uporaba voska nekoč
Čebelji vosek je v uporabi že več tisočletji. Že stari Grki so čebelji vosek uporabljali zaradi njegovih zdravilnih lastnosti; iz njega so delali obkladke in povoje, izdelovali pa so tudi lutke. V Perziji so z njim balzamirali trupla, Rimljani pa so ga uporabljali za izdelovanje smrtnih mask. Na splošno se je vosek uporabljal za izdelovanje kipov in kalupov. Slednjega so izdelali tako, da so vosek prevlekli z mavcem. Ko se je model posušil, so vosek z ognjem stopili in na njegovo mesto ulili kovino. Ta tehnika se še danes uporablja v modelarstvu ter zobozdravstvu.
Rimljani so čebelji vosek uporabljali za zaščito slik, saj je vodoodporen. Z njim so premazali tanko plast poslikane površine. V antiki so za slikanje zmešali 85 % voska z 15 % smole, kar je predstavljalo osnovo za barvo, h kateri so dodali pigmente. Z naravnimi čopiči so mešanico nanašali na lesene površine. Postopek izdelave je zaradi nevarnosti, da se čebelji vosek posuši, moral biti zelo hiter. Slike, naslikane z voskom, ki jih lahko občudujemo še danes v nekaterih muzejih, ne privlačijo prahu in so zelo obstojne.
Egipčani so vosek uporabljali pri gradnji ladij. V antiki pa so z njegovo pomočjo zlepili skupaj dve površini. Zgodba o Dedalu in Ikarju, ki sta zalepila krila s čebeljim voskom, le ni tako daleč od resnice. Vosek je imel tudi trgovsko vrednost. Z njim so odplačevali davke. Tudi na Slovenskem je bil vosek zapisan med dajatvami. Slovenci smo z izdelovanjem voska začeli v 13. stoletju.
V novem veku je cerkev predpisala obvezno uporabo sveč iz čebeljega voska, saj gorijo ‘čisto’, kar pomeni, da ne oddajajo črnih saj in pri topljenju ne puščajo skoraj nič voska. Vosek se uporablja že več sto let kot tesnilno sredstvo ali kot mazilo za metke in strelno orožje. Pogosto je pomešano z drugimi sestavinami, kot sta oljčno olje in parafin. Seveda pa ne smemo pozabiti na uporabo voska kot pečata in kot ojačevalca sukanca za šivanje.
Uporaba čebeljega voska danes
Kozmetika
Čebelji vosek je izdelek, ki povzroča najmanj alergij med čebeljimi izdelki. Do sedaj obstaja samo eno poročilo o kožni alergiji, ki jo je povzročil čebelji vosek, kajti praviloma ne draži kože in ob pravilni uporabi v kozmetiki ne zamaši por. Koži daje elastičnost, jo preskrbuje z vlago in ima hkrati antiseptični učinek, kar pomeni, da jo ščiti pred obolenji. Je sestavina krem, mazil, ličil, vodoodpornih izdelkov, utrjevalcev za lase, mil in parfumov. Za pridobitev 5 kg dišave je potrebna ena tona voska.
Tistim, ki naravno kozmetiko izdelujejo doma, bo morda koristil podatek, da v kremah najdemo 8–12 % voska, dezodorantih do 35 %, depilacijskih sredstvih do 50 %, gelih za lase 5–10 %, balzamih za lase 1–3 %, maskarah 6–12 %, rdečilih za lica 10–15 % in senčilih za oči 6–20 %.
Zdravstvo
Vosek se v zobozdravstvu uporablja za izdelovanje modelov, medtem ko se zaradi antiseptičnega učinka uporablja v pripravkih za celjenje ran in opeklin. Če čebelji vosek žvečite, med drugim pomaga pri vnetju ustne votline in dlesni, obolelega požiralnika in želodca, pri astmi ter čisti nosno in čelno votlino.
Kitajska medicina je prepoznala vosek kot najpomembnejšo sestavino v zdravstvu. Cenjena je zaradi pozitivnega vpliva na kri, energetski sistem in daje telesu ravnovesje. Uporablja se kot sestavina za različna mazila, obliže in druge farmacevtske pripravke.
Recept za vnete mišice, živce ali sklepe (t. i. toplotna terapija)
Krpo primerne velikosti (položili jo boste na vneto mesto) enakomerno pomočite v pred tem raztopljen čebelji vosek. Pustite, da se krpa posuši. Ko je krpa ohlajena, jo segrejte v pečici do največ 50 ºC in jo položite na poškodovano mesto. Na vnetem mestu jo lahko pustite delovati čez noč. Uporabite jo lahko večkrat.
Prosti čas in še kaj
Zagotovo ste že vsi slišali za muzej Madam Tussauds v Londonu. Tam za izdelavo lutk uporabljajo mešanico (3 deli) čebeljega voska in (1 del) trdega voska. V prostočasnih dejavnostih pa se vosek uporablja tudi v svečarstvu, sikanju, poslikavi pisanic, nenazadnje tudi pri poliranju lesa ali usnja ter za loščenje kovin, ki jih je potrebno zaščititi pred korozijo.
Recept za premaz lesenih površin:
1/2 kg čebeljega voska primešajte terpentin
Opomba: nekateri zmešajo enako količino voska in terpentina. Načeloma velja sledeče: pri manj terpentina bo masa gostejša in težje mazljiva, pri večji količini terpentina pa bo masa redkejša, lažje mazljiva in se bo bolj vpila v les. Lesene površine lahko polirate tudi s trdim čebeljim voskom, ki ga postopoma vtirate v leseno površino.
Prehrana
Vosek se uporablja tudi v prehrambni industriji in je na embalaži označen pod številko E901. Ne vpliva na prebavni sistem, saj gre skozi človeško telo nespremenjen. Na dan je dovoljeno zaužiti 1290 g voska. V prehrani se uporablja za prekrivanje bombonov, sadja, orehov, kavnih zrn itd. Z njegovo pomočjo se v omenjenih izdelkih ohranja okus in barva. Namesto žvečilnih gumijev pa se priporoča žvečenje bombonov iz medu in voska.
Dejstva
V 1 g voska je 1250 voščenih lusk.
Čebela mora zaužiti 8,4 kg medu, da izdela 1 kg voska.
Vosek se s staranjem ne pokvari.
Pomembno! Ko vosek segrevate:
ga ne topite neposredno na štedilniku. Vedno dajte kozarec, v katerem boste topili vosek, v posodo z vodo, ki jo segrevate na štedilniku.
čebelji vosek ne zavre, ampak postaja vedno bolj vroč, dokler se ne sežge.
svetuje se uporaba posod iz nerjavečega materiala.
Belgijski radič z rdečo peso je okusni solatni krožnik, ki si jo lahko pripravimo tudi kot samostojen obrok.
4 glavice belgijskega radiča
4 žlice oljčnega olja
250 g kuhane rdeče pese
1 pomaranča
2 žlice majoneze
2 žlici zrnate gorčice
Segrejte pečico. Očistite in oplaknite radič ter ga prerežite na pol. Premažite kose z oljem. Položite radič na rešetko v pečici z narezano stranjo navzdol. Pecite približno 5 minut. Rdečo peso narežite na rezine. Zmešajte preliv – iztisnite sok iz pomaranče ter mu dodajte majonezo in gorčico. Radič potegnite iz pečice in ga naložite na servirni krožnik. Okoli naložite rezine pese. Prelijte s prelivom.
Še pred nekaj leti nazaj so bile ceste, po katerih vozijo električni avtomobili zgolj divje sanje sanje okoljsko ozaveščenih posameznikov, danes pa se z vedno večjo hitrostjo, ki je zasluga vedno večjega števila ljudi, ki verjamejo v bolj zeleni način potovanja, spreminjajo v resničnost.
Marsikdo se bržkone še dobro spominja dobronamernih nasvetov mame ali babice, ki nam ob prečkanju ceste nikoli nista pozabili zabičati, da moramo pogledati najprej na levo, nato na desno, in šele potem, ko smo se prepričali, da ne prihaja nobeno vozilo, lahko cesto prečkamo varno … Ta nasvet nikakor ni odveč niti danes, kaj lahko pa se zgodi, da bo v ne tako oddaljeni prihodnosti postal še veliko bolj dragocen, saj bodo morda po cestah švigala vozila, ki bodo skoraj neslišna, ker jih bo poganjala elektrika.
Narava vrača udarec
Veliki dobički od prodaje naftnih derivatov so mnogokrat preglasili opozorila okoljskih strokovnjakov o velikem onesnaževanju, ki ga povzročajo avtomobili na cestah. Srce avtomobila, motor z notranjim izgorevanjem, je eden glavnih onesnaževalcev okolja. Tudi običajni ljudje za opozorila stroke o povezavi med avtomobilskimi izpuhi in globalnim segrevanjem dolgo niso hoteli slišati. Svoboda gibanja, ki jo imamo po zaslugi avtomobilov, je preveč udobna, da bi se ji odrekli zgolj v prid znanstvenih tez. Šele mednarodna konferenca o podnebnih spremembah leta 2007 je poskrbela, da so se resnosti ogroženosti okolja pričeli zavedati tudi ljudje zunaj ozkega kroga osveščenih ‘zelenih’. Sporočilo 2500 strokovnjakov iz 130 držav ni puščalo nobenega dvoma: po obsežnih raziskavah so prišli do zaključka, da se bodo v bližnji prihodnosti odvile radikalne podnebne spremembe, za katere smo v 90 odstotkih krivi ljudje sami. Spremembe, ki so jih napovedali strokovnjaki, so bile več kot le skrb vzbujajoče: rast ogljikovega dioksida v ozračju bo med drugim povzročila kisanje oceanov, ekstremne vremenske pojave in nadaljnje taljenje ledenikov. Evropska komisija je zato takrat sprejela okvirni dogovor, v skladu s katerim naj bi proizvajalci avtomobilov emisijske pline do leta 2012 zmanjšali na 130 g/km.
Zbogom, smog?
Najočitnejša slabost motorjev na notranje izgorevanje je onesnaževanje ozračja s trdimi delci in toplogrednimi plini, kar je še posebej izrazito v večjih mestih, kjer prihaja do velike koncentracije avtomobilov na majhnem območju. Zgolj v ilustracijo navedimo dejstvo, da Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) globalno gledano več smrti zaradi cestnega prometa pripisuje boleznim dihal zaradi onesnaženega ozračja kot pa avtomobilskim nesrečam (v Evropi, denimo, naj bi na leto zaradi onesnaženega zraka umrlo več kot 300.000 ljudi, v avtomobilskih nesrečah pa “le” okoli 40.000).
K temu dodajmo le, da je delež onesnaženja zaradi cestnega prometa v skoraj vseh večjih mestih na svetu tako velik, da so vsi ostali onesnaževalci praktično zanemarljivi. To pomeni, da bi lahko bistveno prispevali k znižanju onesnaževanja s preprostim “preklopom” na električno gnane avtomobile, da ne govorimo o nekajkrat nižjih stroških na prevožen kilometer pri vozilih na elektriko v primerjavi z vozili na bencin ali dizel (ob upoštevanju trenutnih cen naftnih derivatov in električne energije).
In zakaj se nam zdi dandanes to tako nemogoče, glede na to, da je človeštvo električne avtomobile uporabljalo že pred več kot stoletjem, celo pred bencinskimi in dizelskimi avtomobili?
Nasprotovanje lobijev
Evropska komisija se je s predlogom, ki ga je navsezadnje izglasovala, uklonila pritiskom politike. Prvi predlog, ki so ga podali, je namreč zahteval, da se po letu 2012 v Evropski uniji ne bi smeli prodajati avtomobili, ki bi v zrak izpuščali več kot 120 gramov ogljikovega dioksida na prevoženi kilometer. Predlogu so se uprli mnogi proizvajalci, od držav pa je najbolj ostro proti njemu nastopila Nemčija s kanclerko Angelo Merkel na čelu. Pritisk proizvajalcev luksuznih športnih vozil – Porschejevi športni avtomobili na primer v zrak spuščajo povprečno kar 297 g/km ogljikovega dioksida – je bil prevelik. Ne glede na to, pa se je široka svetovna javnost počasi začela prebujati. Na trgu je iz dneva v dan več povpraševanja po avtomobilih, ki ne bi onesnaževali okolja v takšni meri. Marsikateri prebivalec centra katere od evropskih prestolnic že sanjari o tem, kako bi bilo videti mestno življenje brez avtomobilskega ropota (električni avtomobili so namreč veliko bolj tihi od bencinskih) in onesnaženega zraka.
In prav tu zgodba postane zanimiva. Ameriško podjetje Ovonics, ki je NiMH akumulatorje prvo razvilo do stopnje, ko bi bili primerni za vgradnjo v električne avtomobile, in ima zanje tudi patent, je namreč leta 1994 kupilo podjetje General Motors, ta pa ga je leta 2001 preprodalo Texacu, ki je nekaj dni pozneje pristal v lasti naftne multinacionalke Chevron. Odtlej imajo vsi razvijalci električnih avtomobilov izredne težave s pridobivanjem teh akumulatorjev, saj Chevron zgolj sedi na patentu, izdeluje pa jih bore malo ter kot lastnik patenta vsem drugim v industriji onemogoča kakršnokoli lastno proizvodnjo.
Trenutno jih prodaja zgolj in izključno največjim izdelovalcem hibridnih vozil, na primer Toyoti in njeni znamki Lexusu, razvijalci »čistokrvnih« električnih avtomobilov pa morajo bodisi v svoja vozila vgrajevati dražje litij-ionske akumulatorje ali pa so, še posebej tisti manjši, preprosto prisiljeni vreči puško v koruzo in ustaviti razvojne dejavnosti. Pravzaprav je glede na poteze Chevrona mogoče skoraj zagotovo reči, da namenoma ovirajo širjenje obetavne tehnologije, ki bi električnim avtomobilom dala potrebni pospešek in omogočila, da postanejo stvarnost že danes. To dokazuje tudi lepo število tožb podjetij, kot so Mercedes-Benz in drugi, ki jim pri razvoju lastnih električnih vozil ameriški naftni velikan Chevron meče polena pod noge.
Naj bo res karkoli že, eno je gotovo: za razliko od vseh nas in naših potomcev naftnemu lobiju prodor električnih vozil v njihova lovišča pač (še) ne ustreza.
Alternativni avtomobili
Razmišljanja avtomobilske industrije v zvezi z zmanjšanjem izpustov CO2 so se sprva gibala od zelenih goriv in gorivnih celic do hibridnih avtomobilov. Prav slednji so bili kar nekaj let najboljša izbira za tiste, ki so želeli ohraniti vse udobje vožnje z dizelskim ali bencinskim motorjem, hkrati pa varovati okolje. Pojem hibridnega avtomobila je postal lexus. Vendar pa hibridni avtomobili niso bili idealna rešitev. Zaradi tehnično zahtevnega sestavljanja so bili hibridni avtomobili dragi, njihova končna hitrost pa ni tako velika kot pri navadnih avtomobilih. Električni avtomobili, ki so se v zgodovini avtomobilske industrije pojavljali že v preteklosti, a vsakokrat hitro izginili, so prvič pričeli biti obravnavani kot resna alternativa. Modeli, kot so peugeot iOn, citroën C-Zero, mitsubishi i-MiEV, chevrolet volt, nissan leaf, volvo C30 Electric in opel volta, so počasi, a zanesljivo pričeli napolnjevati ceste.
Lastnosti električnih avtomobilov
Električni avtomobili za pogon uporabljajo elektromotor. Električno energijo, ki jo uporabljajo, večinoma shranjujejo v akumulatorskih baterijah. Problem prvih električnih avtomobilov, ki so jih razvijali v začetku 20. Stoletja, je bila hitrost, ki je dosegala maksimalno 30 km/h, pa tudi kratkost proge, ki so jo lahko prevozila brez polnjenja. Prednost je bilo njihovo tiho delovanje. Današnja električna vozila prepotujejo dvakrat tolikšno razdaljo z energijo kot klasično vozilo in v primerjavi z njim potrebuje bistveno manj vzdrževanja. Električni avtomobili (vsakič ko zaviramo) proizvajajo elektriko. Električni avtomobili so primerni predvsem za krajše vožnje, dolge do 200 kilometrov. Ta omejitev pa po izračunih strokovnjakov ni tako velika, saj uporabniki avtomobilov v povprečju koristijo avto za vožnje, dolge okoli 30 kilometrov. Polnjenje električnih avtomobilov potek na posebnih postajah (nekaj jih imamo tudi v Ljubljani) ali pa kar preko običajnih električnih vtičnic.
Ali električni avtomobili še bolj onesnažujejo?
Prvi plaz očitkov, ki se je usul na električne avtomobile, je bil povezan s samim onesnaževanjem. Nekateri so namreč trdili, da je emisij, ki jih proizvajalec elektrike porabi za to, da ima električni avto poln akumulator, veliko več, kot če bi uporabili za vožnjo avtomobil na bencinsko oziroma dizelsko gorivo. Toda raziskave so takšno razmišljanje ovrgle. Kljub temu da so električnim avtomobilom očitali, da proizvodnja elektrike zanje ne onesnažuje planeta nič manj, kot če bi uporabljali vozilo na bencinski ali dizelski motor, so po preverjanju ti dvomi odpadli. Po podatkih iz ZDA povprečno bencinsko vozilo oddaja 250 g CO2 na prevožen kilometer, medtem ko električno vozilo oddaja 115 g CO2 na prevožen kilometer. Razlika v količini izpustov in torej v stopnji onesnaževanja je tako več kot očitna. Električni avtomobili onesnažujejo znatno manj od svojih ‘naftojedih’ bratrancev.
Motor deluje
Električni motor je razvit že skoraj do popolnosti in je danes praktično skoraj enak, kot je bil pred enim stoletjem. Tudi vsi ostali deli v električnem avtomobilu so tako rekoč enaki kot pri bencinskem, v nekaterih primerih pa še celo manj zapleteni; menjalnikov denimo električna vozila skorajda ne potrebujejo zaradi enakomerno porazdeljenega navora, s katerim se ponašajo električni motorji. Šibka točka električnih avtomobilov so torej akumulatorji.
Modeli električnih avtomobilov
Električni avtomobil je najbolj ‘vroča žemljica’ v avtomobilski industriji ta hip. Nič čudnega torej, da so se tega izziva lotile praktično vse znane firme, med drugim Ford, BMW, Renault, Nissan, Suzuki, Honda, Toyota, GM, Daimler in Opel. Prav Opel je poskrbel za revolucionarno novost na področju električnih avtomobilov. Oplova ampera je postala prvi vsestransko mobilen evropski električni avtomobil. Z ampero se brez polnjenja lahko vozimo od 40 do 80 kilometrov. Ampera porabi manj kot 1,6 litra goriva na 100 kilometrov, njen izpust CO2 pa je nižji od 40 g CO2/km. Mitsubishi i-MiEV je zasnovan kot majhen avtomobil, polniti pa ga je mogoče na dva načina: na gospodinjski način, ki sprejema pove¬zavo z gospodinjskim tokom (220/240voltov) in katerega polnjenje traja okoli sedem ur, ter na hitri način, ki v pol ure zagotovi do 80-odstotno ponovno polnjenje akumulatorjev.
Električni avtomobili žanjejo tudi pohvale prej skeptične stroke. Nissan leaf je strokovnjake tako navdušil, da so mu podelili naslov evropski avto leta za leto 2011. Električni avtomobili počasi preplavljajo tržišče, a da bodo preplavili tudi ceste, bo moralo preteči še nekaj vode. Vedno bolj dodelani in posledično udobni za uporabnika imajo namreč še vedno veliko pomanjkljivost: ceno. Ob dejstvu, da lahko soliden bencinski avtomobil kupite že za 10.000 evrov, so cene električnih očarljivcev, ki se gibljejo okoli 30.000 evrov videti pošteno zasoljene. Toda špekulanti domnevajo, da ta razlika ne bo več dolgo delovala v prid ‘dizlom’ in ‘bencinarjem’. Ob vedno manjših zalogah nafte bo cena goriv namreč tako narasla, da se bo uporabnikom na dolgi rok bolj splačal nekoliko večni začetni vložek v prid ogromnega kasnejšega prihranka.
Razstrupljanje telesa je proces izločanja toksinov, ki ga naše telo naravno neprestano izvaja. Ker pa v sodobnem življenju v telo prihaja tako velika količina toksinov, da jih telo samo težko predela, je nujno, da mu pomagamo z nekaj spodbude od zunaj.
Strupi, ki prihajajo v naše telo
V vsakdanji prehrani ljudje uporabljamo veliko sintetičnih snovi. Večinoma jih v telo vnašamo nevede oziroma ne da bi premišljevali o tem, da gre za snovi, ki so na dolgi rok toksične. Številne snovi, ki jih prehranska industrija predstavlja kot varne, imajo posledice. Študije, ki preučujejo škodljive učinke, pogosto zanemarijo dolgoročno uporabo, poleg tega pa pogosto zanemarijo sinergijske učinke posameznih snovi. Toksini, ki se predstavljajo kot netoksični, so pesticidi, insekticidi, barvila, herbicidi, antibiotiki in težke kovine. V telesu imamo encim citokrom P-450, ki spreminja toksine, ki so topni v maščobah, v toksine, topne v vodi, da jih telo lahko izloči. Za vsako sintetično molekulo telo potrebuje encim citokrom P-450, da lahko izloči te toksine. Če telo toksinov ne more izločiti, se nalagajo v maščobah, npr. v dojkah in možganih. Naš organizem je zaradi nalaganja toksinov vse bolj obremenjen. Najpogostejše težave, ki jih čutimo kot posledico tega, so glavoboli, slaba prebava, alergije, prekomerna teža, depresija, tesnoba.
Kako preprečiti nalaganje toksinov?
Razstrupljanje telesa ali detoksifikacija je naraven proces. Vsako telo ima sposobnost, da samo po naravni poti opravi s strupi, ki prihajajo vanj od zunaj. Vendar pa v kontekstu sodobnega življenja v telo vnašamo tako veliko količino strupov, da jih telo ne more vseh predelati brez naše pomoči. Da bi telesu pomagali odpraviti strupe, si pomagamo s terapijami za razstrupljanje telesa. Nekateri se terapij razstrupljanja lotevajo z odporom, saj menijo, da se je prenaporno držati strogega režima prehranjevanja. V resnici ni nobene potrebe, da v procesu razstrupljanja telesa trpite. Nekatere očiščevalne terapije dovoljujejo, da običajni način prehranjevanja nadomestite z dvema tekočima in enim trdnim obrokom na dan in tako lažje zdržite skozi ves proces, kot če bi bili popolnoma brez hrane. Pomembno je le, da se v okviru procesa prečiščevanja telesa izogibate hrane, ki vsebuje aditive, konzervanse in druge kemikalije. Še posebej priporočljivo je, da uživate sveže organske sestavine.
Kako pogosto izvajamo program detoksifikacije?
Različni programi razstrupljevanja oziroma detoksifikacije trajajo različno dolgo. Nekateri prisegajo na redne enodnevne poste enkrat na mesec, drugi enkrat na leto priporočajo postenje, ki traja najmanj en teden. Urugvajski kardiolog dr. Alejandro Junger, avtor trenutno popularnega programa detoksifikacije Clean, priporoča, da se postimo tri tedne. Jungerjeva očiščevalna terapija je sestavljena iz uživanja smoothijev, juh, sokov iz sadja in zelenjave in celo iz nekaterih vrst mesa ter rib. Ne glede na to, za kateri način razstrupljanja se boste odločili, ni dobro, da spremembo v prehranjevanju uvedete kar čez noč. Telo pripravite na razstrupljanje z dvema dnevoma lahke prehrane, ki jo dopolnjuje s pitjem večjih količin vode. Dobro je tudi, da se pred pričetkom detoksifikacijske terapije o njej posvetujete z zdravnikom.
Vrste razstrupljevalnih terapij
Vodni post
Če menite, da ste dovolj samodisciplinirani, se odločite za vodni post. Pitje vode velja za enega najbolj učinkovitih načinov razstrupljevanja telesa. Pri tem je treba vzeti v obzir dejstvo, da ima takšen post pri današnjem načinu prehranjevanja lahko tudi negativne posledice. Ko uživamo zgolj vodo, se v tkiva sproščajo toksini iz vsega telesa, kar ima lahko neprijetne posledice za zdravje, z vodo pa tudi izpiramo nekatere koristne snovi. Če je teh snovi (npr. mineralov) v telesu zaradi načina prehranjevanja že tako premalo, imamo lahko zaradi pretiranega vnašanja vode v telo stranske učinke, npr. mišične krče. Naštetim neprijetnostim se lahko izognemo tako, da namesto same vode uživamo ob postu vodo z limono, temnim javorjevim sirupom ali kajenskim poprom. Takšen post lahko izvajate dlje časa. V primeru, da želite telo popolnoma očistiti, vztrajajte, dokler zdržite (a le do zdrave mere razumnega). Dodatki vodne strupe, ki se izpustijo v kri, pomagajo izločiti iz telesa in na ta način preprečijo ponovno absorpcijo v telo.
Post s sadnimi sokovi
Post sadnimi sokovi je zelo primeren za vse, ki se jim zdi, da zgolj ob vodi ne bi mogli zdržati. Pri sadnem postu lahko uživate zeliščne čaje in sadne sokove. Sokov ne kupujte – pripravite jih sami iz svežega sadja ali iz v vodi kuhane zelenjave. Gre za bistre sokove brez sadnih ali zelenjavnih koščkov! Za kvaliteten post je dobro temeljito preučiti količino vitaminov in mineralov, ki jih zaužijete s posameznim sokom. Če razstrupljanje s sadnimi sokovi načrtujete za dlje časa, je dobro, da zraven uživate nadomestke mineralov.
Post z gostimi sadnimi sokovi
Pri tem postu namesto bistrih uporabimo goste sokove, kar pomeni, da tekočini dodamo zmiksane ostanke sadnega oziroma zelenjavnega mesa. Takšno očiščevanje je sicer udobnejše, saj je meso polno vlaken zaradi česar med postom ne boste lačni, vendar pa ni tako učinkovito kot post z zgolj uživanjem bistrih tekočin. Pri postu z gostimi sokovi se strupi počasnejše izločajo iz telesa, ker telo potrebuje več energije za prebavo. Zlato pravilo vseh postov, pri katerih je vključeno uživanje trde hrane, je, da zadnji obrok pojeste vsaj 2 uri pred spanjem. Pomembno je tudi, da med vašim večernim in jutranjim obrokom mine vsaj 12 ur, saj prebavni sistem potrebuje dovolj časa za počitek.
Ajurvedski razstrupljevalni tretma
Pri tem razstrupljevalnem programu vam strokovnjak glede na vaš telesni tip določi, s čim se lahko prehranjujete v procesu razstrupljanja telesa. Pri tej terapiji se živila uživajo kuhana, kar nekoliko upočasni proces detoksifikacije. Vendar pa naj vas počasnejši proces ne odvrne, saj je včasih na račun dolgoročnosti bolje, da se projekta lotite manj intenzivno.
Terapija z očiščevalnimi pripravki
Na tržišču so na voljo nekateri pripravki, s pomočjo katerih lahko izvedete proces očiščevanja. Gre za posebne praške, iz katerih pripravite frape, ki vsebuje dnevno potrebno količino beljakovin, masti in ogljikovih hidratov ter antioksidante, vitamine in minerale, ki koristijo jetrom. Prednost te metode je enakomeren vnos snovi, ki pomagajo nevtralizirati strupe.
Učinki razstrupljanja telesa
Terapije za razstrupljanje telesa imajo številne ugodne učinke, ki jih boste opazili že po prvem postenju. Če se boste držali pravil in rokov postenja, boste po postu/postih vitkejši, vaša koža bo čvrstejša in bolj bleščeča, beločnice bodo bolj bele, ponoči boste trdneje spali. Detoksifikacija pogosto ugodno vpliva na kronične bolezni, katerih simptomi se ob programu razstrupljanja pojavljajo redkeje in v manj intenzivni obliki. Postenje z vodo enkrat na mesec včasih spremeni okus za prehrano – dišati vam prične bolj zdrava prehrana, (pre)mastni in (pre)sladki obroki se vam uprejo. To teorijo nekateri nutricionisti razlagajo z mnenjem, da lahko šele po razstrupljevalni terapiji začutimo resnične potrebe telesa.
Po nakupih z vrečko
4 glavice belgijskega radiča
Strupi, ki prihajajo v naše telo
Ajurvedski razstrupljevalni tretma