Sirotka za krepko zdravje in dobro počutje

Jolanda Kramar
-
0
Sirotka za krepko zdravje in dobro počutje

Sirotka nastane kot stranski produkt med postopkom sirjenja mleka. Takrat izstopijo beljakovina kazein in večina mlečnih maščob. Sirotka tako ne vsebuje skoraj nič maščobe, vendar pa je še vedno zel hranilno bogata.

Vsebuje veliko kalija in rudnin, prav tako pa v njej najdemo vse pomembne aminokisline v idealnem razmerju. Ker vsebuje veliko hranilnih snovi, jo uvrščamo med najbolj koristna živila. Beljakovine, ki jih najdemo v sirotki, naše telo odlično izkoristi, zato je uživanje idealno ob športnih naporih, priporočamo pa jo tudi oslabelim.

Kako nastane sirotka?

Sirotka je stranski produkt pri proizvodnji sira. Postopek se začne z dodajanjem mlečnokislinskih bakterij in encimov, kot je sirilo, v sveže mleko. To povzroči koagulacijo mleka, kjer se mlečne beljakovine strdijo in tvorijo skuto, medtem ko tekočina, ki ostane, je sirotka. Po odstranitvi skute se precedi, da se odstrani preostala trda snov. Tako pridobljena sirotka je bogata z beljakovinami, laktacijo, vitamini in minerali. Sirotka se lahko nadalje obdela in posuši, da nastanejo različni izdelki, kot so sirotkine beljakovine v prahu, ki se pogosto uporabljajo kot prehranski dodatki.

Kako lahko sami naredite sirotko?

Priprava sirotke doma je preprosta in zahteva le nekaj osnovnih sestavin. Potrebujete sveže mleko (najbolje polnomastno), kis (ali limonin sok) in nekaj časa. Začnite s segrevanjem mleka na srednji temperaturi, dokler ne začne vreti. Nato dodajte nekaj žlic kisa ali limoninega soka in mešajte, dokler mleko ne začne koagulirati in tvoriti skute. Ko se loči skuta od tekočine, zlijte zmes skozi fino cedilo ali gazo, da ločite sirotko od skute. Tekočina, ki ste jo precedili, je sveža sirotka. Hranite jo v hladilniku in jo uporabite v roku nekaj dni. Sveža domača sirotka je odličen dodatek k smoothijem, pečenim izdelkom ali kot osnova za marinade in solatne prelive.

Sirotka

Včasih je bila stranki produkt, danes zelo cenjena

Še nedolgo tega je sirotka pri nas veljala za čisti stranski produkt, zato so jo večinoma kar zavrgli. Vendar pa je s prehranskega vidika pravzaprav najkakovostnejši del mleka. V številnih alpskih deželah je sirotka že stoletja izjemno priljubljena osvežilna in krepčilna pijača, njene vrednosti pa se počasi začenjamo zavedati tudi pri nas. Najdemo jo v prehrani za športnike, hrani za dojenčke, dodajajo pa jo še številnim drugim jedem, pa tudi krmi za živali.

Zdravilne učinke sirotke je poznal že znameniti starogrški zdravnik Hipokrat. Uživanje sirotke je priporočal pri težavah s prebavo, različnih kožnih težavah, kot preventivo pred različnimi zastrupitvami ter za čiščenje krvi. V 18. in 19. stoletju pa je ta krepčilna pijača spet doživela preporod. Gospoda se je v tistem času iz različnih predelov Evrope vozila v Švico prav na zdravilne tretmaje s sirotko.

Sirotka za krepak imunski sistem

Sirotka odlično dene našemu imunskemu sistemu. Beljakovine v sirotki za krepak imunski sistem skrbijo tako, da povečujejo proizvodnjo glutationa, enega najmočnejših antioksidantov. Glutation uničuje proste radikale, bele krvničke in jetra pa ga uporabljajo pri procesu razstrupljanju telesa.

Glutationa ne moremo dobiti s prehrano ali s prehranskimi dopolnili (oziroma bi bila njegova absorpcija na ta način zelo slaba), ampak ga mora izdelati naše telo. Prav zato mu moramo ves čas zagotavljati dovolj aminokislin. In prav sirotka je eden najbogatejših virov teh »opek« za izgradnjo glutationa.

Sirotka pa vsebuje še številne druge beljakovine, ki podpirajo delovanje našega imunskega sistema, med katerimi izpostavljamo albumine in globuline, ki jih zaradi njihove sestave in izkoristljivosti telesa uvrščamo med najkakovostnejše beljakovine. V primerjavi z drugimi viri beljakovin vsebuje še posebej veliko aminokislin z razvejano verižno zgradbo, in sicer levcin, izolevcin in valin, ki so zelo pomembne za obnovo in izgradnjo telesnih tkiv.

Čeprav je sirotka praktično mlečni izdelek, številni ljudje, ki jim sicer uživanje mleka in mlečnih izdelkov predstavlja težave, teh pri uživanju sirotke nimajo.

sirotka

Tudi Alfred Vogel je poznal zdravilne lastnosti sirotke

Tudi Alfred Vogel, oče naravnega zdravljenja, je govoril, kako zdravju koristna je sirotka. Preko številnih analiz je ugotovil, koliko zdravilnih in zdravju tudi sicer koristnih lastnosti se skriva v tej pijači. Razvil je štirikrat bolj koncentrirano obliko sirotke – to je bil začetek Moloksana. Alfred Vogel je to zgoščeno obliko sirotke predpisoval pri težavah s kožo, zaprtju, vnetem grlu, laringitisu in sladkorni bolezni, saj mlečni encimi namreč spodbujajo delovanje trebušne slinavke.

Zgoščena sirotka se odlično obnese tudi pri zgagi in pomanjkanju želodčne kisline, uporabljajo pa jo tudi zunanje. Pomaga namreč pri zdravljenju lišajev, ekcemov, pomaga pri nečisti koži, z njeno pomočjo pa se hitro znebimo tudi glivičnih bolezni na nogah in nohtih. Še več, zgoščena sirotka je tudi odlično razkužilo, zato lahko z njo izpiramo blažje rane.

Sirotka torej še zdaleč ni za odpad, ampak je lahko odlično dopolnilo k zdravi in uravnoteženi prehrani, pa tudi v pomoč pri zdravljenju prenekaterih bolezni.

Kako vključiti sirotko v prehrano

Sirotka je vsestranska in jo lahko vključite v svojo prehrano na več načinov:

Napitki in smutiji

Najbolj priljubljen način uživanja sirotke je v obliki napitkov in smutijev. Zmešajte sirotko z vodo ali mlekom ter dodajte sveže sadje, zelenjavo ali oreščke za okusen in hranljiv napitek. Sirotka se dobro ujame z različnimi okusi, kar omogoča neskončne možnosti za ustvarjalnost.

Kuhanje in peka

Sirotko lahko uporabite tudi pri kuhanju in peki. Dodajte jo v juhe, omake ali enolončnice namesto vode ali mleka za dodaten odmerek beljakovin in hranil. Sirotka je prav tako odlična za pripravo palačink, kruha ali muffinov, saj izboljša teksturo in okus jedi.

Jogurti in ovseni kosmiči

Vmešajte sirotko v jogurt ali ovsene kosmiče za dodaten odmerek beljakovin pri zajtrku ali malici. To je preprost način, kako povečati hranilno vrednost svojega obroka in uživati v blagodejnih učinkih sirotke.

Marinate in solatni prelivi

Sirotko lahko uporabite kot osnovo za marinade ali solatne prelive. Njena rahlo kisla narava pomaga mehčati meso in izboljšati okus jedi. Poskusite sirotko zmešati z olivnim oljem, zelišči in začimbami za osvežujoč solatni preliv.

Zakaj nastane plesen v stanovanju?

Bojan Žnidaršič
-
0
Zakaj nastane plesen v stanovanju?

Plesen – kot posledico toplotnih mostov na obodu stavbe – lahko smatramo kot največjo tegobo današnjega časa. Razlogi za plesen so jasni. Zatesnjena okna preprečujejo nekontrolirano prezračevanje, kar je dobro za manjše energetske izgube, a slabo za kvaliteto zraka. Vse to so razlogi, da v našem stanovanju nastane plesen. Drug in krepko pomembnejši razlog pa so toplotni mostovi na obodu stavbe, ki so posledica neznanja izvajalcev. Ker je problem plesni zelo aktualen, ga bomo obdelali v dveh številkah. V tej opisujemo vzroke nastanka plesni, naslednjič pa bomo predstavili preventivne in kurativne ukrepe za odpravo le-te. Poudarimo, da je odstranjevanje plesni Sizifovo delo, enkrat za vselej se je rešimo samo s sanacijo toplotnih mostov. Še bolje pa je, da toplotnih mostov med gradnjo sploh ne naredimo.

Kdo s(m)o zavezniki?

Vedno ko se pojavi energetska težava ter začne razmišljati o prenovi ali novogradnji, je takojšen pogovor z energetskim svetovalcem daleč najboljša odločitev. V tem procesu zbiranja informacij in energetsko učinkovitih rešitev je »obvezen« ogled NEP Slovenija. Portal ima obilico uporabnih nasvetov, člankov, primerov dobre in slabe prakse, vprašanj in odgovorov. Predvsem pa je moč poiskati in obiskati 660 stavb iz celotne Slovenije in se na licu mesta pogovoriti z uporabnikom o dobrih in slabih plateh posameznega energetskega ukrepa. Šele po odločitvah o tehničnih in postopkovnih podrobnostih pride na vrsto finančni del, kjer je pravi zaveznik Eko sklad z ugodnimi krediti in subvencijami.

Zidna plesen

 

Toplotni most

Toplotni most nastane na ovoju stavbe, ko je na posameznih mestih toplotna izolativnost bistveno manjša od splošne. Za ilustracijo navedimo najbolj kritične. Betonski balkon je hladilno rebro, zato ga moramo toplotno izolirati spodaj, ob strani in zgoraj v širini pol metra od stene. Posebno pozornost posvetimo vsem betonskim elementom, ki pridejo na fasado. Najhujši nastanejo pri »sendvič zidu«, kjer se betonsko ploščo, balkon ali celo venec »potegne« do zunanje stene. Med najpogostejše spadajo toplotni mostovi okrog oken in zunanjih vrat. Optimalna rešitev je, da se okna montira ravno z zunanjo linijo zidu, špaleta je v celoti narejena iz izolacije. (Pre)pogosti toplotni mostovi nastanejo pri temeljih v zasutem delu stavbe, stebrih, okrog roletnih in elektro omaric, coklu, med ogrevanimi in neogrevanimi prostori, pri neizoliranem stropu proti hladni podstrehi, ob neupoštevanju pravila, da gre toplotna izolacija vedno »pol metra čez«, pri nedosledno izvedeni notranji toplotni izolaciji zunanjih sten … Celo paleto jih lahko pričakujemo pri toplotni izolaciji strehe na stiku strešne in fasadne izolacije, okrog strešnih oken, pri prebojih strehe (dimnik, zračniki) … Veliko jih nastane pri dozidavah, kjer se hkrati rešujejo funkcija, statika, izgled in bolj ali manj (ne)urejene razmere v hiši.

Kvaliteta zraka in plesen

Poleg temperature in onesnaženosti je količina vlage v zraku tretji najpomembnejši indikator kvalitete. Relativna zračna vlaga pomembno vpliva na dobro počutje, optimalna je med 40 in 60 %, idealna 50 %, višja od 80 % povzroča plesen. Relativna vlažnost se zniža v zimskem času, ko se hladen zunanji zrak v prostoru ogreje. Za doseganje udobne in zdrave zračne klime v prostorih je priporočljivo pogosto, a kratkotrajno zračenje na prepih (vsaj 3-krat dnevno vse prostore v etaži za največ 2–4 min). Ne smemo pozabiti da so okna pogost vzrok nastanka plesni. Zaradi dobrega tesnjenja ni »avtomatskega« prezračevanja. (Pre)dobro tesnjenje je torej pravi razlog, ne pa PVC, leseni, kovinski ali kombinirani okvirji oken. Še manj pa prepričanje, da lesena okna »dihajo«. To je zgolj občutek, saj les ne sme »dihati«. V nasprotnem bi les deloval (se zvijal), kar bi zmanjšalo tesnjenje in oteževalo odpiranje.

Plesen na oknih

Izvori vlage

Plesen v bivalnih prostorih spada med najbolj nadležne spremljevalce sodobnega bivanja. V vsaki stavbi – razen v kvalitetno toplotno izolirani in prezračevani – ima plesen na toplotnih mostovih obilo možnosti razvoja. Kondenzirana vlaga in temperatura 0–40 °C sta osnovna pogoja. Zato je jalovo odstranjevanje posledic, tj. plesni, saj z odpravo vzrokov vlaženja odide tudi plesen. Odstranitev vzrokov ni vedno enostavno, saj moramo ugotoviti izvor vlage. Zunanja je posledica slabe hidroizolacije, zamakanja iz žlebov, vodovodne napeljave ali strehe. Notranja se kondenzira na toplotnih mostovih oboda stavbe. Njen izvor je bivanje, sušenje perila, kopanje, dihanje, kuhanje, rože … Povprečna 4-članska družina v 24 urah proizvede 10–15 litrov tekočine, iz bivalnih prostorov jo odstranimo s prezračevanjem skozi okna ali mehansko skozi prezračevalni sistem.

Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v m3 zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Kolikor °C ima zrak, približno toliko gramov vode je lahko v njem. Pri 5 °C je v zraku lahko največ 5 g vode, kar pomeni 100-odstotno vlažnost. Pri 22 °C je v zraku lahko največ 22 g vode, kar zopet pomeni 100-odstotno vlažnost. Sedaj lažje razumemo, zakaj s hladnim zimskim zrakom »sušimo« naše bivališče.

Vzroki za prekomerno vlago in razvoj plesni

Glavni vzrok za nastanek oziroma razvoj plesni je prekomerna vlažnost v prostoru. Običajno gre za kombinacijo nepravilne gradbene zasnove posameznih elementov ali celotne stavbe, nepravilnega prezračevanja in ogrevanja ter tudi neustreznega režima uporabe prostora. Vzroki so:

  1. zaradi uporabe prostora in aktivnosti v njem (dihanje, znojenje, umivanje, kuhanje, pranje, sušenje perila, sobne rastline, izhlapevanje iz akvarija itd.) ter nezadostnega prezračevanja,
  2. zaradi gradbenofizikalnih nepravilnosti (toplotni mostovi), poškodb in konstrukcijskih napak posameznih sklopov zgradbe (poškodovane instalacije, poškodovana fasada, zamakanje strehe),
  3. vlaga v materialih pri novogradnji se ni izsušila do normalne meje, ker smo se vselili prehitro v stavbo oziroma se stavba ni zadostno ogrevala in prezračevala.

Vlaga v bivalnih prostorih in pojav plesni negativno vplivata na zdravje. Kakovost življenja in bivalno ugodje se zaradi tega občutno poslabšata. Pojav prekomerne vlage v prostorih in razvoj plesni na notranjih obodnih površinah vplivata na trajnost gradbenih elementov in notranje opreme ter večata obratovalne in vzdrževalne stroške zgradbe. Zaradi teh razlogov pada tudi njena tržna vrednost.

Preberite si tudi, kako se lahko znebimo plesni.

Preden vržete petardo, pomislite tudi na živali

Bodi Eko
-
0
Preden vržete petardo, pomislite tudi na živali

Pokanje petard ni le zelo moteče, tudi nevarno je. Tistim, ki mečejo petarde in uporabljajo druga pirotehnična sredstva, je očitno prav malo mar za druge – tako ljudi, kot živali. Vsako leto lahko beremo o nepredstavljivih dejanjih ljudi – objestneži se največkrat znesejo nad različnimi predmeti, kot so poštni nabiralniki, telefonske govorilnice … nemalokrat pa so žrtve njihovih brezbrižnih dejanj žal tudi živali.

Uporaba določenih pirotehničnih sredstev je pri nas sicer zakonsko dovoljena le med 26. decembrom in 2. januarjem, a številni ljudje tega ne spoštujejo. Tako je pokanje z vseh strani prisotno kar cel mesec december. Globe za neupoštevanje omenjenega predpisa so sicer precej visoke.

Žalostno je, da nas še vedno čisto vsako leto pretresajo novice o strašljivih grozodejstvih, ki jih ljudje s pomočjo pirotehničnih sredstev delajo živalim. Ali je res vredno, da zaradi nekaj trenutkov pokanja v stisko spravljamo nemočne živali? Zaradi šoka, ki ga povzroči pokanje, lahko žival resno zboli.

Kako torej pomagati našim živalim, da bodo čim manj stresno preživele ta nori mesec?

  • Poskrbite, da se bo vaš hišni ljubljenec v času pokanja vedno imel kam skriti. Lahko mu zagotovite posebno zvočno izolirano sobo, lahko se skrije v omaro ali pod kavč. Naj najde prostor, kjer se bo vsaj za silo počutil varno.
  • Če je vašega psa zelo strah pokanja, se po nasvet obrnite k veterinarju, ki vam bo svetoval, kako ravnati. Če se vaš pes nikakor ne more umiriti, mu lahko veterinar predpiše tudi pomirjevala. Za nekatere pse je lahko stres, ki ga doživljajo zaradi uporabe pirotehničnih izdelkov, preprosto prevelik, strah pa se z leti samo še stopnjuje.
  • V času pokanja petard poskusite svojega psa čim bolj zamotiti in se z njim igrati. Zelo pomembno je, da tudi sami pokanju petard ne posvečate nobene posebne pozornosti – če boste vznemirjeni vi, se bo vaše razpoloženje preneslo tudi na vašega psa.
  • Tudi mačke morajo imeti zagotovljeno mesto, kamor se bodo v času pokanja petard lahko skrile in kjer se bodo počutile varno. Mačka naj v času pokanja petard ostane notri.
  • Pozabiti pa ne smemo niti na manjše živali, kot so hrčki, morski prašički, ptice … Tudi njim moramo zagotoviti čim bolj mirno in čim manj stresno okolje.
  • V času povečane uporabe pirotehničnih sredstev psa sprehajajte podnevi, prav tako pa naj bodo v času pokanja notri tudi mačke.
  • Zvečer zastrite okna – v stanovanju naj igra glasba, ki bo vsaj nekoliko omilila neznosen zvok petard.
  • Če je vašega štirinožnega prijatelja strah, poskusite njegovo vedenje ignorirati. Pustite jih pri miru, razen če niso v tako veliki stiski, da bi se hoteli samopoškodovati.
  • Svojega psa nikoli ne kaznujte, če je prestrašen. Tako boste vse skupaj le še poslabšali in pes se bo le še bolj bal.
  • Vašemu psu ali muci vedno zagotovite varno okolje. Če je na primer pes navadno zunaj v pesjaku, mu vsaj v času pokanja petard zagotovite varno zavetje v hiši ali garaži.
  • Ko psa peljete na sprehod, naj bo vedno na vrvici. Pes se namreč lahko tako močno ustraši poka petarde, da pobegne in se izgubi. Prav v prazničnem času se zelo poveča število izgubljenih hišnih ljubljenčkov. Če se zgodi, da vaš pes vseeno pobegne, o tem obvestite najbližje zavetišče ter veterinarske klinike. Prav tako o izgubljeni živali obvestite lokalne medije, po soseski nalepite plakate s fotografijo ljubljenčka itd.
Petarda

Naj bo praznični čas namenjen miru in druženju s svojimi dragimi, ne pa brezglavemu in predvsem popolnoma nesmiselnemu pokanju. Društvo za zaščito živali Ljubljana je skupaj z družbo Tam-Tam letos pripravilo akcijo proti pokanju petard  z naslovom Petarde? Ne, hvala!. Plakati po slovenskih mestih nas opozarjajo, kako zelo nevarna in škodljiva je uporaba petard našim živalim. In še nekaj: zakaj bi zapravljali denar za nekaj tako nesmiselnega, kot so petarde? Lahko ga podarite tistim, ki jim te praznike ni tako lepo, kot je vam.

Alfred Vogel – njegovo življenjsko delo živi naprej

Bodi Eko
-
0
Alfred Vogel – njegovo življenjsko delo živi naprej

Alfred Vogel ni postal znan samo zato, ker je verjel v moč zdravilnih rastlin. Njegova posebnost je bila v tem, da zdravja ni razumel kot nekaj, kar se začne šele takrat, ko se pojavijo težave. Zanj je bilo zdravje vsakodnevna drža: način prehranjevanja, odnos do narave, gibanje, počitek, prebava, duševno ravnovesje in spoštovanje do telesa. Prav zato njegovo ime še danes ostaja povezano z naravnim zdravljenjem, svežimi rastlinami in idejo, da človek ne more skrbeti za zdravje ločeno od načina, kako živi.

Ključni poudarki:

  • Alfred Vogel je bil švicarski naturopat, zeliščar, pisec in eden znanih pionirjev naravnega zdravljenja.
  • Njegov pristop je temeljil na prehrani, rastlinah, gibanju, prebavi in tesni povezanosti z naravo.
  • Posebno pozornost je namenjal svežim rastlinam, ki jih je obravnaval kot žive in občutljive surovine.

Alfred Vogel, znani švicarski fitoterapevt, strokovnjak za prehrano in pisec, se je rodil leta 1902 v mestecu Aesch pri Baslu. Bil je najmlajši od štirih otrok. Oče in dedek sta mu že kot majhnemu dečku odprla vrata v svet zdravilnih zelišč. Z 21 leti se je preselil v Basel, kjer je vodil trgovino z zdravo prehrano. Strankam je začel prenašati svojo življenjsko filozofijo, pripravljati pa je začel tudi že svoje prve zeliščne pripravke.

Ko je bil star 29 let, je začel izdajati mesečnik z naslovom Novo življenje (Das Neue Leben), ki je od začetka 40-ih let prejšnjega stoletja začel izhajati pod naslovom Zdravstvene novice.

Deček iz Švice, ki je zgodaj začel opazovati naravo

Alfred Max Vogel se je rodil leta 1902 v kraju Aesch blizu Basla v Švici. Že njegova mladost je bila zaznamovana z naravo, opazovanjem rastlin in zanimanjem za to, kako si ljudje pri vsakodnevnih težavah pomagajo z naravnimi sredstvi. Pozneje je postal znan kot švicarski naturopat, zeliščar in pisec, ki je svoje življenje posvetil iskanju povezave med rastlinskim svetom in človekovim zdravjem.

Pri enaindvajsetih letih je prevzel vodenje trgovine z zdravo prehrano v Baslu, kar je bil za tisti čas precej napreden korak. Govorimo o obdobju, ko naravna prehrana, polnovredna živila in rastlinski pripravki še niso bili del vsakdanjega jezika, kot so danes. Vogel je že takrat deloval v okolju, kjer se je zdravje razumelo širše: ne le kot odsotnost bolezni, ampak kot rezultat vsakodnevnih odločitev.

Leta 1929 je začel izdajati mesečnik Das Neue Leben, ki se je pozneje preimenoval v A. Vogel Gesundheits-Nachrichten. S tem je postal ne le praktik naravnega zdravljenja, ampak tudi človek, ki je svoje znanje sistematično zapisoval, razlagal in širil med ljudi.

Alfred Vogel je imel izjemno znanje, ki ga je ves čas nadgrajeval

Svoje znanje je tekom življenja le še poglabljal in širil. Močno se je posvečal proučevanju povezavam med prehranjevanjem življenjskim slogom, konstitucijo in boleznijo.

V 30-ih letih se je preselil v Teufen, ki se nahaja v kantonu Appenzell. Alfred Vogel je tu vodil naravno zdravilišče, zbiral zdravilna zelišča ter razvijal izvlečke iz zdravilnih rastlin. Preko številnih eksperimentov je prišel do spoznanja, da so sveže rastline veliko bolj učinkovite kot posušene.

Zdravje kot celota, ne kot seznam simptomov

Vogelov pogled na zdravje je bil preprost, vendar za mnoge še danes zelo aktualen. Ni ga zanimalo samo vprašanje, katera rastlina pomaga pri kateri težavi. Bolj ga je zanimalo, zakaj se telo sploh znajde v neravnovesju in kako ga lahko podpremo, preden se težave poglobijo.

Njegova filozofija je temeljila na tesni povezanosti človeka in narave. Uradna predstavitev A.Vogel poudarja, da je bil Vogel prepričan, da mora biti način zdravljenja usmerjen k naravi, pri čemer rastline, prehrana in življenjski slog niso ločeni deli, temveč celota.

To je tudi razlog, da ga ne moremo razumeti zgolj kot zeliščarja. Bil je del širšega evropskega gibanja, ki je poudarjalo preprostejšo prehrano, stik z naravo, telesno dejavnost, odgovornost do lastnega zdravja in zmernost. Tak pogled je danes zelo blizu temu, kar imenujemo celostni življenjski slog, le da je Vogel o tem govoril že desetletja prej.

Iz potovanj se je vračal z novim znanjem

Alfred Vogel je veliko in zelo rad potoval. Tako je ugotovil, kako veliko nam lahko da narava, če jo le znamo pravilno voditi in podpirati. Na svojih potovanjih je Vogel spoznal različne metode zdravljenja primitivnih ljudstev, ki so še vedno živeli v tesni povezanosti z naravo, odkril pa je tudi kup novih zdravilnih rastlin. Pri indijanskem plemenu Sujev v Severni Ameriki je na primer odkril rastlino, ki pozitivno vpliva na našo odpornost. Šlo je za škrlatno ehinacejo (ameriški slamnik), ki je danes zaščitni znak proizvajalca A.Vogel.

Leta 1963 je Alfred Vogel ustanovil Bioforce AG, ki danes velja za največjega proizvajalca naravnih zdravil v Švici.

Alfred Vogel
foto: Wikimedia Commons

Pomagati je želel vsem, ki so potrebovali njegovo pomoč

Alfred Vogel je bil še posebej naklonjen malemu človeku – navdihovala ga je njegova govorica, govorica srca. Prav med preprostimi ljudmi je imel Vogel največ občudovalk in občudovalcev. Znan je bil tudi po tem, da je svoje znanje vedno nesebično razdajal med ljudi – predaval je po vsem svetu.

Uveljavljene znanosti ga kot samouka večkrat niso jemale resno, pa vendar so mu leta 1982 na letnem kongresu nemškega naravnega zdravilstva podelili medaljo – šlo je za najvišje možno priznanje na področju naravnega zdravilstva. Leta 1984 je Alfred Vogel postal častni član švicarskega zdravniškega društva za alternativno medicino.

Alfred Vogel je na področju naravnega zdravljenja pustil resnično velik pečat na področju naravnega zdravljenja. Preminil je v častitljivi starosti 94 let.

Voglove ideje pa živijo še danes. Zaposleni pri skupini A.Vogel še vedno sledijo vsem smernicam, ki jih je postavil ta pionir naravnega zdravljenja.

Že Alfred Vogel je razumel, da gresta prehrana in zdravje z roko v roki

Alfred Vogel je pri svojem delu velik poudarek namenjal prav prehrani in njenemu vplivu na zdravje. Zagovarjal  je tezo, da je za več kot 80 % bolezenskih stanj krivo pomanjkanje znanja in razumevanja potreb našega telesa. Vera v medicino in medicina kot taka nam ne moreta vrniti zdravja, ampak se moramo sami odločiti ter se vrniti k naravnemu načinu življenja. Ne nazadnje večina bolezni nastane prav zaradi nezdravega načina življenja in neprimerne prehrane.

Alfred Vogel, pionir naravnega zdravljenja, je bil prepričan, da živeti v harmoniji z naravo pomeni uživati kolikor se le da zdravo in kolikor se le da naravno hrano. Če so na našem jedilniku le kakovostna živila, nam ni treba skrbeti, da bi dobili preveč ali premalo hranilnih snovi. Vogel je govoril, da nam narava daje vse, kar potrebujemo za zdrav duh in zdravo telo.

Zakaj je njegova zapuščina še vedno privlačna?

V času, ko je zdravje pogosto predstavljeno kot zapleten sistem prehranskih pravil, dodatkov, testov in trendov, deluje Vogelova filozofija skoraj osvežujoče preprosto. Ne zato, ker bi bila naivna, ampak ker se vrača k temeljnemu vprašanju: kako živimo?

Njegova zapuščina je privlačna tudi zato, ker združuje dve stvari, ki se včasih po nepotrebnem ločujeta. Po eni strani spoštovanje do tradicionalnega znanja, po drugi strani željo po bolj urejeni, kakovostni pripravi rastlinskih izdelkov. Po eni strani domačnost zeliščnega vrta, po drugi strani razumevanje, da mora biti rastlinski pripravek izdelan odgovorno.

Alfred Vogel je umrl leta 1996, star 93 let, njegovo ime pa ostaja povezano z naravnim zdravljenjem, fitoterapijo in idejo, da zdravje ni projekt za nekaj tednov, ampak način življenja.

Morda je prav zato še vedno zanimiv. Ne kot brezhibna avtoriteta, ki bi jo morali sprejeti brez vprašanj, ampak kot zgodovinska osebnost, ki nas spomni, da je zdravje več kot tableta, več kot rastlinski izvleček in več kot občasna odločitev, da bomo “živeli bolj zdravo”. Za Vogla se je zdravje začelo veliko prej: pri hrani na krožniku, pri rastlini na vrtu, pri hoji po naravi in pri vsakodnevnem odnosu do lastnega telesa.

Spodaj povzemamo nekaj prehranskih načel, ki jih je zagovarjal Alfred Vogel:

  1. Ste to, kar jeste! Prehranjevanje naj bi koristno za zdravje, poleg tega pa naj bi tudi predstavljalo užitek. Živila morajo biti organska, sveža in naravna.
  2. Poskrbite, da uživate naravno hrano, ki je bogata z vlakninami, vitamini in minerali. Alfred Vogel je priporočal tudi uživanje zdravih (pretežno) rastlinskih maščob (od živalskih priporoča uživanje ribjega olja), ki vsebujejo maščobne kisline omega 3.
  3. Jejte počasi in hrano res dobro prežvečite. V večernih urah uživajte lažjo hrano, kot so različne zelenjave jedi, solate, juhe in sveže sadje.
  4. Hrana naj bo sveža in ustrezno pripravljena, saj bo le tako ohranila pomembna hranila. Močno toplotno obdelana živila izgubijo veliko hranilnih snovi. Prav tako se velja izogibati predpripravljenim živilom.
  5. Po obroku si vedno privoščite sprehod. To koristi tako vašim dihalom kot prebavnemu sistemu.
  6. Odločite se za postenje. Redno postenje s sokovi, sadjem, kislim zeljem ali rižem koristi črevesju.
  7. Pijte manj kave in alkohola. Če kadite, prenehajte. Vse te snovi negativno vplivajo na delovanje organov ter dražijo želodec in črevesje.
  8. Svoje jedi lahko obogatite z različnimi zelišči, kalčki, česnom, nastrganim hrenom in limoninim sokom. Prehranjevanje naj vam bo v užitek.
  9. Bodite zmerni. Alfred Vogel je verjel, da lahko količino zaužite hrane zmanjšamo za 40 do 50 % in še vedno dobimo vsa hranila, ki jih naše telo potrebuje.
  10. Alfred Vogel se je prehranjeval pretežno z rastlinsko prehrano, ki na naše telo deluje alkalno. Velik del njegove prehrane so predstavljala presna živila.

Zdravje je naša največja vrednota in tega se je dobro zavedal že Alfred Vogel. Naše zdravje je sestavljeno iz številnih različnih komponent – uravnoteženega življenja, duhovnega zadovoljstva, želje po življenju, zadostnega gibanje, zdrave prehrane in zdravilnih rastlinskih pripravkov.

Preberite tudi:

Ali lahko jeste storže? 5 najboljših načinov uporabe užitnih storžev


Pu-erh – skrivnostni krepčilni napitek

Jolanda Kramar
-
1
Pu-erh – skrivnostni krepčilni napitek

Pu-erh je prav posebna vrsta čaja. Spada med zelene čaje, a je bolj črn od kateregakoli črnega čaja. Na Kitajskem je Pu-erh znan kot medicinski čaj. Ti čaji nastanejo iz velikolistnih vrst Dayeh čajevcev iz kitajske pokrajine Yunnan, od koder prihajajo res najbolj kakovostne in najbolj dragocene vrste tega čaja. Drevesa so starejše različice modernih majhnolistnih čajnih grmov. Nekatere vrste Pu-erh čajnega drevesa so lahko tudi zelo stare, najstarejša ima tako več kot 1700 let. Ta čaj so ljudje med Yunnanom in Tibetom pili že od dinastije Tang naprej.

Kaj je Pu-erh?

Pu-erh liste obdelujejo drugače kot liste zelenega čaja. Listi oksidirajo podobno kot oolong čaj, toda ne tako dolgo kot črni čaj. Ko liste oberejo, jih stisnejo v čajne kocke, ki so videti kot ptičja gnezda. Te kocke se potem starajo v posebnih votlinah, kjer je veliko zračne vlage, da dobijo poseben okus po zemlji. Čaj se v času »zorenja« popolnoma spremeni in koncu nastane eden najbolj skrivnostnih krepčilnih napitkov. Starejši ko je čaj, boljši je, višja pa je tudi njegova cena. Pu-erh je sicer rjave do črne barve, njegova aroma pa nekoliko nenavadna – spominja na okus po zemlji.

Priprava Pu-erh čaja je skozi dolga stoletja ostajala skrbno varovana skrivnost. Kot smo že omenili, Pu-erh skrbno obdelajo z drugotno fermentacijo, zaradi česar ima ta čaj prav posebne značilnosti. Prav ta skrivnostna obdelava je razlog za Pu-erhove zdravilne lastnosti. Na Kitajskem je ta čaj zelo cenjen zaradi poživljajočih razstrupljevalnih lastnosti. Spodbuja delovanje jeter in iz telesa izloča strupe, skrbi za dobro prebavo ter pospešuje presnovo maščob, zato je odlično, če si ga privoščimo po težkem in mastnem obroku.

Pu-erh

Kitajska tradicionalna medicina pravi, da čaj skrbi za uravnovešanje našega organizma, saj nima ne jin ne jang energije, ampak je čisto nevtralen. Z uživanjem tega čaja tako spet najdemo tisto pravo ravnovesje, kar se odraža v povečani energiji, dobrem počutju ter pozitivnem razpoloženju.

Uživanje Pu-erh čaja izboljša mentalno ostrino ter na splošno vpliva na boljše kognitivne sposobnosti. Pu-erh vsebuje kofein, čeprav manj kot drugi čaji. Kofein tako stimulira centralni živčni sistem, srce in mišice. Čaj Pu-erh je prav tako zelo bogat z antioksidanti in drugimi spojinami, ki naj bi pomagale ščititi naše srce in ožilje.

Številne raziskave že dokazujejo, da uživanje tega čaja ugodno vpliva tudi na zniževanje povišanega holesterola. Pu-erh namreč vsebuje manjše vrednosti lovastatina, učinkovine, ki se uporablja prav za uravnavanje povišanega holesterola. Raziskave na živalih so pokazale, da uživanje Pu-erh čaja znižuje raven trigliceridov, prav tako pa tudi raven slabega (LDL) holesterola, hkrati pa pomaga zviševati raven dobrega (HDL) holesterola.

Kako pripravimo Pu-erh?

Priprava tega čaja je zelo preprosta. Približno žličko čaja prelijemo s skodelico vrele vode ter pustimo stati nekaj minut in precedimo. Čaj pijemo brez vseh dodatkov.

Možni stranski učinki

Tako kot pri vsem tudi pri uživanju Pu-erha velja načelo zmernosti. Prevelike količine tega čaja, torej več kot pet skodelic na dan, lahko povzročijo podobne stranske učinke kot kofein. Lahko vas začne boleti glava, postanete razdražljivi, imate težave s spanjem, bruhate, imate drisko, vaš srčni ritem ni enakomeren, tresete se, v glavi se vam vrti, zvoni vam v ušesih itd.

Posebna opozorila: Če ste noseči ali dojite, Pu-erh uživajte le v majhnih količinah. Ne priporočamo, da na dan zaužijete več kot dve skodelici. Preveč kofeina lahko namreč povzroči prezgodnji porod, vpliva na nizko porodno težo otroka ter mu tudi sicer škoduje. Tudi v času dojenja je zmerno uživanje Pu-erha ravno tako zelo pomembno. Kofein lahko pri otroku povzroči težave s spanjem, razdražljivost in prebavne motnje.

Proso je odlična hrana proti stresu

Bodi Eko
-
2
Proso je odlična hrana proti stresu

Proso je nadvse bogato z različnimi hranili, poleg tega pa je znan kot eno najlažje prebavljivih in najmanj alergenih žit. Na naše delo deluje izrazito bazično. Gojili so ga že v prazgodovini, in sicer v Aziji in Severni Afriki. Proso je na voljo je v obliki zrnja, mogoče pa je dobiti tudi proseno moko, kosmiče in testenine.

Proso

Spoznajmo nekaj pozitivnih lastnosti tega hranljivega žita:

  • Vrh obrazca
  • Dno obrazca
  • Proso je zelo lahko prebavljivo živilo, ki na naše telo deluje izrazito bazično.
  • Prebivalci doline Hunza v Himalaji so znani po svojem odličnem zdravju in dolgoživosti – proso pa predstavlja temelj njihove prehrane.
  • Proso vsebuje veliko prehranskih vlaknin, zato skrbi za optimalno zdravje našega prebavnega trakta.
  • Proso deluje kot prebiotik – skrbi za mikrofloro našega notranjega ekosistema.
  • Proso vsebuje triptofan, ki skrbi za naše boljše razpoloženje.
  • Kot smo že omenili, je proso bogato s prehranskimi vlakninami, vsebuje pa malo sladkorjev. Ima tudi relativno nizek glikemični indeks.
  • Vitamin B3 (niacin), ki ga najdemo v prosu, lahko pomaga znižati raven holesterola.
  • Uživanje prosa pomaga znižati raven trigliceridov v krvi. Južnokorejski znanstveniki so tudi dokazali, da proso pomaga zmanjšati tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja.
  • Proso je znano tudi po svoji antioksidantni vlogi.
  • Proso ne vsebuje glutena in ni alergeno živilo. Je torej odlično živilo za vse, ki imate težave z različnimi alergijami.
  • Proso skrbi za lepe lase, čvrste nohte in močne zobe.
  • Proso vsebuje veliko beljakovin (15 %). Zaradi visoke vsebnosti beljakovin je proso izvrstno za proizvodnjo prenašalcev živčnih dražljajev.

In še nekaj zanimivosti:

  • Proso je bilo na Kitajskem nekaj časa celo prevladujoče žito (pred rižem).
  • V Severni Ameriki in Evropi so proso najprej gojili zgolj za krmo živali.
  • Večina prosa se pridela v Indiji, na Kitajskem in v Nigeriji.
  • Rastlina zraste od 30 centimetrov pa do 3 metrov, dozori pa v 60 do 90 dneh.
  • Proso je relativno nezahtevno žito, ki uspeva tudi na precej nerodovitni prsti. Odporen je proti suši, poleg tega pa rastlina zelo hitro dozori. Zato je zelo primerno za področja, kjer kmetijstvo ni dobro razvito.
  • Proso se uvršča na šesto mesto najbolj pomembnih žit sveta. Zelo pomembno mesto ima v prehrani Kitajcev, Japoncev, Mandžurijcev, redno pa ga uživajo tudi v deželah bivše Sovjetske zveze, v Afriki, Indiji in Egiptu.

Proso

Zgodovina prosa

Čisto točen izvor prosa ni znan, vendar pa raziskovalci pravijo, da so to žito gojili v Afriki in Aziji že pred več kot 7000 leti. Proso je bilo dolga leta osnovna hrana v Aziji in Afriki. V Stari zavezi se omenja, da so iz prosa pekli kruh. Kitajski arheologi so našli 4000 let staro posodo, v kateri so bili rezanci, narejeni prav iz prosa. Obstajajo pa tudi dokazi, da so proso gojili in uživali na območju današnje Švice že v kameni dobi. Proso je v Združene države prišlo šele leta 1875.

Nekaj namigov za pripravo in uživanje prosa:

  • Proso lahko brez težav zamenja riž ali krompir.
  • Odlično se poda k različnim solatam.
  • Proso skuhajte na mleku, pred serviranjem pa mu dodajte najljubše sadje in oreščke – dobili boste okusen in hranljiv zajtrk.
  • Zmleto proso lahko uporabite za pripravo kruha in drugih vrst peciva (Naj vam namignemo, da so proseni muffini odlični.).
  • Indijski kruh roti je pogosto narejen iz prosene moke.
  • S prosom lahko nadevate različne zavitke (na primer iz zelja ali ohrovta).
  • Proseno moko lahko uporabite za zgoščevanje juh ali omak.

Odobrena zdravstvena trditev za fruktozo – obstajajo potencialna zdravstvena tveganja

Bodi Eko
-
0
Odobrena zdravstvena trditev za fruktozo – obstajajo potencialna zdravstvena tveganja

Uporaba fruktoze kot nadomestila za navadni namizni sladkor postaja vse pogostejša. Zmerno uživanje fruktoze ne predstavlja zdravstvenih tveganj, visoki vnosi pa zaradi specifične presnovne poti lahko vodijo do povišanja krvnih lipidov, inzulinske rezistence in jetrnih obolenj. Kot opozarjajo na Inštitutu za nutricionistiko, je največje tveganje za visoke vnose pri posameznikih, ki uživajo večje količine sladkih pijač oz. hrane in za slajenje v domači prehrani uporabljajo fruktozo. In Inštitutu so zaskrbljeni zaradi tega, ker bo odobrena nova zdravstvena trditev, ki bo v veljavo stopila z mesecem januarjem 2014 in bo lajšala promocijo sladkih pijač in živil, slajenih s fruktozo. Zaradi tega bi lahko prišlo ne le do povečane porabe fruktoze, temveč sladkorjev nasploh, kar bo negativno vplivalo na javno zdravje.

Fruktoza

Ljudje se sicer čedalje bolj zavedajo pomena zdrave in uravnotežene prehrane ter njene vloge  pri varovanju zdravja. Splošna priporočila so naklonjena uživanju živil z nizkim glikemičnim indeksom. Za ta živila je značilen zmanjšan glikemični odziv, zaradi česar je manjše tudi tveganje za razvoj nekaterih nenalezljivih kroničnih bolezni, na primer sladkorne bolezni tipa 2. Nizek glikemični indeks imajo na primer celozrnata žita, ki vsebujejo veliko prehranskih vlaknin. Med živila z nizkim glikemičnim indeksom pa spada tudi fruktoza, zato postaja vse bolj popularno sladilo v prehrani ljudi.

Fruktoza se nahaja predvsem v sadju in zelenjavi, skupaj z glukozo pa sestavlja namizni sladkor. V živilski industriji se vse pogosteje uporablja koruzni glukozno-fruktozni sirup. V primerjavi z običajnim sladkorjem ima glukozno-fruktozni sirup večji delež fruktoze in je zato tudi bolj sladek. Na trgu je mogoče dobiti tudi kristalno 100 % fruktozo, ki jo marsikdo že uporablja kot nadomestek namiznega sladkorja. Uživanje fruktoze torej močno narašča, hkrati pa je vse več tudi dokazov o tveganjih, ki jih lahko povzročajo zelo visoki vnosi tega monosaharida.

Presnova glukoze in fruktoze je različna – glukozo lahko možgani in mišice nemudoma porabijo kot vir energije, presežki glukoze pa se shranijo v obliki jetrnega glikogena, ki ga telo lahko po potrebi spet pretvori nazaj v glukozo in porabi kot vir energije. Po drugi strani pa prosta glukoza po absorpciji preide neposredno v jetra – njen jetrni sprejem se namreč ne uravnava z inzulinom. Zato je tudi glikemični indeks fruktoze v primerjavi z namiznim sladkorjem nižji. Fruktoza se presnavlja izključno v jetrih in tam vstopa v sintezo maščob, njena presnova pa ni nadzorovana z inzulinskim odzivom, zato lahko velike količine zaužite fruktoze povzročijo presnovne in druge zaplete – s tem je povezano tveganje za zamaščenost in vnetje jeter, povišanje maščob v krvi in neodzivnost na inzulin.

Tako kot pri uživanju vseh živil tudi pri uživanju fruktoze velja ohraniti zmernost: Zmerno uživanje fruktoze ima namreč tudi potencialne koristi.  Z januarjem 2014 vstopa v veljavo nova zdravstvena trditev, ki se bo uporabljala na sladkanih pijačah in živilih, slajenih s fruktozo. Doc. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko je v zvezi s tem izrazil določene pomisleke: »Glede odobritve nove zdravstvene trditve za fruktozo imamo na Inštitutu za nutricionistiko več pomislekov, saj nas skrbi, da bo uporaba takšne trditve olajšala promocijo sladkih pijač in živil, kar bi lahko privedlo do še večjega prehranskega vnosa ne le fruktoze, temveč vseh sladkorjev, posledično pa do negativnih vplivov na javno zdravje.«

Kot poudarja Živa Korošec s prej omenjenega inštituta, zmerno uživanje fruktoze, ki se nahaja v sadju, ne predstavlja tveganj za zdravje. Strokovnjakinja opozarja, da do potencialnih škodljivih učinkov pride šele pri visokih vnosih, zato moramo biti pri uživanju glukoze zmerni. Živa Korošec še dodaja, da je tveganje največje pri tistih ljudeh, ki uživajo veliko živil in pijač, slajenih z glukozno-fruktoznim sirupom in ki za slajenje uporabljajo kristalno 100 % fruktozo.

Na Inštitutu za nutricionistiko priporočajo, da čim bolj omejimo uživanje sladkih živil in pijač. Naša prva izbira za gašenje žeje naj bo torej kar voda, odlično pa se lahko posladkamo s svežim ali suhim sadjem.

Sajenje čebule: Čebula iz semena ali iz čebulčka

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Sajenje čebule: Čebula iz semena ali iz čebulčka

Se še spominjate, ali ste v zadnjem času ponovno kje videli spletene dolge kite iz čebule? Čeprav gre za nepogrešljivo sestavino v kuhinji, pa na sodobnejših vrtovih pogosto ne najde več svojega prostora. Sajenje čebule na domačem vrtu je bile včasih nekaj samoumevnega, danes pa mnogi ne vedo več, kako jo pridelati in posaditi, saj jo veliko ljudi nakupuje v trgovini ali na tržnici.

Sajenje in pridelava domače čebule

Veliko ljudi misli, da je čebulo težko pridelati, sploh tako lepo na pogled. V trgovini smo vajeni, da so vse čebule enake velikosti in seveda enako debele. Včasih smo z videzom res preveč obremenjeni, vendar je to nekaj naravnega. Ne nazadnje tudi jemo z očmi, kajne? Po mojem mnenju ni toliko pomembno, da je čebula velika, vsa enako debela in popolna. Bolj se mi zdi pomembno to, da je moja domača, pa čeprav z mnogo napakami in drobna. Pa saj mi za v enolončnico bolj prav pride ena majhna čebula kot pa velika, ki jo porabim samo en delček, preostanek pa moram pravilno shraniti za takrat, ko jo bom ponovno potrebovala. Ste kdaj po okusu primerjali domačo čebulo z vrta in kupljeno v velikih trgovinah?

Čebulo lahko sicer posejemo na naše vrtove v obliki semena in čebulčka. Manj poznano sajenje čebule pa je tudi možnost saditve sadike.

Čebula iz semena

Črna drobna semena čebule povsem preprosto posejemo v vrste in jo čez poletje redčimo na primerno razdaljo. Izpuljene rastline (pa čeprav majhne in komaj dobro veliki čebuli podobne) pa tudi niso zanemarljiv izplen, saj jih lahko presadimo kjer koli po vrtu, seveda z izjemo, da je ne sadimo poleg špargljev, fižola, graha, kapusnic, kajti omenjenim je čebula slab sosed. Vendar pa to še ne pomeni, da vrtnina ne bo zrasla, ampak bo morda samo malo slabše kakovosti, kot bi bila, če bi imela primernejšo sosedo. Še prav posebej pa je čebula dobra soseda kumaram, korenčku, solati, paradižniku in jagodam.

Zelo zaželeno je tudi, da med vrste korenčka sejemo vrsto čebule, saj si medsebojno odganjata škodljivce. Tudi med jagodami je vedno prostor še za kakšno čebulo ali česen. Pa brez skrbi, jagode ne bodo dobile čudnega priokusa po čebuli ali česnu, če ju bomo sadili v bližino. Jagode bodo še vedno jagode in čebula še vedno čebula. No, če pa izruvanih rastlin ne bomo posadili drugam, pa jih lahko tudi z užitkom pojemo oziroma jih dodamo solatam, enolončnicam …

Med rastno sezono poskrbimo, da je zemlja ves čas rahla in odcedna. Pridelek dobimo približno štirinajst dni pozneje kakor pri sajenju čebulčka.

Sajenje čebule

Vrste čebule, ki jo pridelujemo pri nas

Na voljo imamo nekaj sort za sajenje čebule, ki se jih dobi v obliki semen in ne samo čebulčka. Slovenska avtohtona sorta je ptujska rdeča čebula, ki je srednje pozna sorta, ima rahlo ploščate čebule z rdeče-rjavimi ovojnimi luskami in rdečimi mesnatimi listi. Je ostrega, vendar sladkastega okusa in se tudi dobro skladišči (če jo seveda pridelamo dovolj, da jo še lahko skladiščimo, ali če je ne pojemo kar vse sproti).

Če nimate prostora, kjer bi jo skladiščili, je odličen način shranjevanja tudi sušenje čebule. Sicer je za nekaj časa stanovanje prežeto z vonjem po čebuli, vendar pa je trud poplačan še dolgo v zimo, saj jo imamo vedno pri roki že pripravljeno za uporabo. Iz 10 kg sveže čebule dobimo okrog 1 kg posušene. Pri doziranju v kuhinji to tudi upoštevamo, tako da damo ob kuhanju v lonec le malo suhe čebule. Odlika te sorte čebule je tudi ta, da vsebuje veliko askorbinske kisline.

Holandska rumena čebula je ploščata okrogla čebula, ovojni luski so slamnato rumene barve, je nekoliko blažjega okusa. Tudi to čebulo je mogoče dobro skladiščiti in lahko bi napisali, da vse, kar se tiče sušenja, velja kot pri ptujski rdeči.

Naj omenimo še eno čebulo: stoletna čebula ali ozimni luk je ožja sorodnica čebule. Ne razvije pa čebule, kot jo poznamo, ampak votle cevaste liste, ki se po rezanju tudi obrastejo. Uporabljamo lahko tako nadzemne liste kot podzemni del podolgovatih čebulnih listov. Odlična je tudi kot dodatek solatam in nekaterim jedem, lahko tudi kot nadomestek čebuli. Stoletna čebula se v zemlji ne odebeli, čebulica pa nima suhih zunanjih listov, zato jo lahko ves čas uporabljamo kot mlado čebulo. Ima tudi veliko sočnih zelenih votlih listov, ki so odličen vir mineralov in vitaminov. To sorodnico čebule pa dobimo samo v obliki semena. Posejemo jo lahko samostojno v vrste ali skupaj s peteršiljem.

Čebulček

Sajenje čebule na vrtu

Pri nas se je najbolj uveljavil način pridelovanja oz. sajenje čebule iz čebulčka. Pri tem semenske hiše ali tudi sami v prvem letu iz semena vzgojimo zelo male čebulice: čebulček. Tega posušimo in naslednje leto zelo zgodaj spomladi posadimo. Iz njega potem pridelamo čebulo. Ta je seveda za vrtičkarja končni pridelek. Saditev čebulčka ima prav gotovo kar nekaj prednosti. Že ob saditvi ga lahko sadimo na končno medvrstno razdaljo. Čebule, pridelane iz čebulčka, so po velikosti bolj izenačene, končni pridelek pa je višji. Čebulček je v trgovinah lahko dostopen, na voljo pa imamo pestro izbiro sort. Veliki težavi čebulčka sta prav gotovo tudi skladiščenje (če ga pridelujemo doma) in prevoz do trgovin (če ga kupujemo v trgovinah). Če je čebulček dolgo izpostavljen mrazu, bo namreč pozneje veliko hitreje prešel v cvet.

Seme čebule, iz katerega želimo pridelati čebulček, le zelo na gosto posejemo na vrt ali njivo. Med sezono pa imejmo v mislih, da je idealna debelina čebulčka od 15 do 25 mm, zato čebulček, ko se odebeli na to debelino, takoj izpulimo. Čebulček čez zimo hranimo v suhem prostoru, kjer temperatura nikoli ne pade pod 5 ºC. V naslednjem letu pa svoje čebulčke normalno posadimo in se ob koncu sezone veselimo lepih debelih čebul.

Tretji pri nas sicer najmanj uporabljeni način pa je pridelovanje čebule s predhodno vzgojo sadik. Semena čebule tako ne posejemo naravnost na prosto, ampak v setvenih platojih najprej vzgojimo sadike. Te lahko nato s koreninsko grudo ali puljene presadimo na vrt ali njivo. S postopkom priprave sadik lahko pri setvi pridobimo kakšen mesec vegetacije oziroma je ta postopek primeren za setev tistih semen, za katera nismo prepričani o njihovi kaljivosti (npr. starejša semena, doma pridelana semena …).

Spomladansko sajenje čebule

Spomladansko sajenje čebule je ključno za dobro rast in bogat pridelek. Če želite zdravo in kakovostno čebulo, je pomembno upoštevati nekaj osnovnih pravil sajenja, izbire prave sorte ter ustrezne nege skozi rastno sezono. Čebulo lahko sadimo že zgodaj spomladi, ko so tla dovolj suha in obdelovalna. Idealni čas spomladansko za sajenje je od marca do aprila, odvisno od vremenskih razmer. Čebula namreč prenese nižje temperature, vendar je občutljiva na dolgotrajne zmrzali.

Očistite svoj dom z eko čistili!

Bodi Eko
-
0
Očistite svoj dom z eko čistili!

Različna čistilna sredstva vsebujejo številne škodljive sestavine – z njihovo uporabo škodujemo tako sebi kot okolju. Učinkovita, predvsem pa zdravju, okolju in vaši denarnici prijazna čistilna sredstva lahko hitro izdelate kar sami. Pripravili smo vam nabor preprostih, a nadvse učinkovitih receptov za pripravo domačih čistil, s pomočjo katerih boste kos še tako trdovratnim madežem.

Čistilo za steklo

Potrebujete:

  • 2 skodelici vode
  • 1/2 skodelice kisa za vlaganje
  • 1/4 skodelice razredčenega alkohola (70 % koncentracija)
  • 1 do 2 kapljici eteričnega olja, s katerim boste poskrbeli, da bo vaše čistilo imelo prijeten naraven vonj (izbiro vonja prepuščamo vam)

To čistilo se odlično obnese za čiščenje stekel in ogledal.

Uporaba: Vse sestavine zmešajte v steklenički z razpršilko. Nekaj mešanice napršite na papirnato ali navadno brisačo, nato pa z njo obrišite stekleno površino. Da stekla ne bodo lisasta, jih brišite vertikalno v eno ter horizontalno v drugo smer. Oken ne čistite na vroč in sončen dan, saj se bo čistilo prehitro sušilo in za sabo pustilo neugledne madeže.

Eko čistilo iz limone in sode bikarbone

Naj umivalniki in korita spet zasijejo

Potrebujete:

  • polovico limone
  • 1/2 skodelice boraksa

To čistilo se odlično obnese pri čiščenju keramičnih ali emajliranih umivalnikov/korit in kadi.

Uporaba: Limono pomočite v boraks in podrgnite po površini. Nato dobro sperite. To čistilo ni primerno za marmor ali granit.

Univerzalno sredstvo za čiščenje in odišavljanje prostora

Potrebujete:

  • 4 jedilne žlice sode bikarbone
  • 1 liter tople vode

To čistilo se odlično obnese pri čiščenju kuhinjskih pultov, gospodinjskih aparatov ter notranjosti hladilnika.

Uporaba: Raztopino zlijte na mokro krpo in obrišite želeno površino.

Odličen odstranjevalec madežev z oblačil

Potrebujete:

  • 3,5 litre vroče vode
  • skodelico detergenta za strojno pomivanje posode
  • skodelico gospodinjskega klorovega belila

Uporaba: Sredstvo uporabite le na zelo umazanih oblačilih. Vse sestavine zmešajte in jih prelijte v nerjavečo, plastično ali emajlirano posodo (nikakor ne v aluminijasto). Oblačilo v mešanico namočite za 15 do 20 minut. Če madež še vedno noče stran, oblačilo namakajte še malo dlje, nato pa ga operite kot običajno.

Naravno čistilo iz kisa in limone

Čistilo za marmor

Potrebujete:

  • blago sredstvo za pomivanje posode (naj nima vonja po citrusih)
  • toplo vodo

Uporaba: Kapljico ali dve detergenta zmešajte z dvema skodelicama tople vode. S krpo nanesite po marmorni površini, nato pa dobro sperite, da boste res odstranili vse ostanke mila. Obrišite z mehko krpo – marmorja nikoli ne pustite, da se posuši na zraku. Opozorilo: Na marmornih in granitnih površinah nikoli ne uporabljajte kisa, limone oziroma katerega koli kislega čistila – zažrlo se bo v kamen.

Čistilo za medenino

Potrebujete:

  • kis za vlaganje ali limonin sok
  • sol

Uporaba: Za čiščenje nelakirane medenine gobico navlažite s kisom ali limoninim sokom ter potresite s soljo. Nežno podrgnite po površini, jo nato temeljito sperite z vodo, na koncu pa takoj osušite s čisto in mehko krpo.

Sredstvo za sijoče lesene površine

Sami lahko pripravite tudi sredstvo za nego lesenih površin.

Potrebujete:

  • ¾ skodelice vode
  • jušno žlico oljčnega olja
  • 2 jušni žlici vodke (ali belega kisa)
  • jušno žlico glicerina (po želji)
  • 30 do 40 kapljic eteričnega olja
  • ¼ čajne žličke ksantan gumija
  • ½ čajne žličke stopljenega voska

Vodo, oljčno olje, vodko oziroma kis, glicerin in eteričnega olje zlijte v mešalnik in zmešajte na najvišji hitrosti. Med mešanjem dodajte ksantan gumi in stopljen vosek. Pustite mešati še toliko časa, da se masa nekoliko zgosti.

Mešanico zlijte v stekleničko z razpršilko in uporabite enkrat na teden.

Popolna nega kože z oljčnim oljem

Bodi Eko
-
0
Popolna nega kože z oljčnim oljem

Večina od nas ima v svoji kuhinji vedno tudi stekleničko z oljčnim oljem. Uporabljamo ga pri kuhi ter za pripravo različnih solatnih prelivov. Ob vsem tem pa veliko ljudi še vedno ne ve, koliko zdravju koristnih učinkov ima pravzaprav oljčno olje. Nekatere je še vedno na smrt strah vseh vrst maščob, saj naj bi bile prav one glavni krivec za maščobne blazinice okrog pasu. No, to vendar ne drži. Oljčno olje vsebuje mononenasičene maščobne kisline, ki ugodno vplivajo na zdravje srca in ožilja. Redno uživanje oljčnega olja prav tako pomaga znižati raven slabega (LDL) holesterola ter krvnega tlaka.

Oljčno olje pa ni odlično samo za uživanje, ampak dobro dene tudi naši koži.

Nega kože z oljčnim oljem

Oljčno olje lahko pomaga zaščititi pred UV žarki

Pri miših, ki so jih po tem, ko bile izpostavljene ultravijoličnim žarkom, namazali z oljčnim oljem, so se redkeje razvili rakavi tumorji kot pa pri miših, ki so jih z oljčnim oljem namazali, preden so jih izpostavili ultravijoličnim žarkom. Enako velja za miši v kontrolni skupini.

Oljčno olje je torej več kot samo dobro za vaše srce (in vaše testenine) – lahko vas celo pomaga zaščiti pred nastankom kožnega raka. Olive in oljčno olje vsebujejo kopico antioksidantov, ki telo ščitijo pred škodljivimi prostimi radikali. Prosti radikali namreč poškodujejo zdrave celice, zaradi česar se začnejo formirati rakavi tumorji. Lahko pride tudi do izgube kolagena in elastina, ki skrbita, da je vaša koža videti mladostna in napeta.

Oljčno olje poskrbi za suhe in razpokane ustnice

Koža na ustnicah je zelo občutljiva. Ustnice so izpostavljene hladnemu zraku, suhemu zraku v prostoru, vetru, soncu … Če vam je ravno zmanjkalo balzama za ustnice, lahko za njihovo nego uporabite tudi oljčno olje. Nekajkrat na dan si ga nanesite na ustnice in te bodo tako spet postale gladke in mehke. Oljčno olje lahko uporabite tudi za nežen piling obraza – dodajte mu nekaj sladkorja, mešanico pa nato nanesite na kožo, ki potrebuje tovrstno nego.

Oljčno olje odlikujejo protimikrobne lastnosti

Ekstra deviško oljčno olje vsebuje veliko polifenolov, ki naj bi po nekaterih raziskavah pomagali ščititi pred nastankom peptičnih razjed in raka na želodcu.

Mešanica oljčnega olja, medu in čebeljega voska je v veliko pomoč pri zdravljenju različnih kožnih obolenj, na primer ekcemov, luskavice in pleničnih izpuščajev. Ta mešanica se je kot uspešna izkazala tudi pri pojavu bakterije zlati stafilokok (Staphylococcus aureus) pa tudi pri okužbi s kandido. Oljčno olje ima izjemne protibakterijske lastnosti ter je zelo učinkovito pri pojavu različnih patogenih organizmov v našem telesu.

Oljčno olje hidrira tudi najbolj suho kožo

Pozimi je zaradi neprijaznih vremenskih razmer naša koža večkrat suha in razpokana. Oljčno olje je polno močnih antioksidantov, ki bodo pomagali olajšati različne težave s kožo (na primer ekceme). Med temi antioksidanti izpostavimo skvalen, ki še posebej izrazito pozitivno deluje na zdravje kože. Antioksidanti v oljčnem olju pomagajo pri poškodovani koži, pomirja razdraženo, srbečo in razpokano kožo ter ji pomaga spet vrniti optimalno vlago. In še nekaj: Antioksidanti bodo prav tako preprečili prehiter nastanek gubic in izgubo zdravega tena.

Hranljiva obrazna maska z oljčnim oljem: Za odlično masko, s katero boste koži zagotovili optimalno vlago, potrebujete eno jušno žlico medu, eno jušno žlico oljčnega olja ter en rumenjak. Vse sestavine dobro premešajte med sabo in masko nanesite na očiščen obraz. Pustite delovati od 15 do 20 minut, nato pa masko sperite z mlačno vodo. Vaša koža bo po njeni uporabi mehka in voljna, njen ten pa zdrav.

1...893894895...1.152Stran 894 od 1.152