Proso naj ima svoje mesto v zdravi prehrani

Proso kot rastlina lahko zraste zelo nizko ali pa tudi do tri metre visoko. Proso spada med najstarejša kultivirana žita.

Zgodovina prosa

Domovina prosa je srednja Azija, na Kitajskem pa je bilo znano kot “kitajsko žito”. Navadno proso je eno izmed prvih žit, ki so ga v Evropi pridelovali za prehrano ljudi. Arheološke najdbe dokazujejo, da so ga v  Evropi gojili že Kelti, in sicer že v tisočletju pred našim štetjem. Tudi Slovani so pripravljali jedi iz prosene kaše; predvsem ob svatbi, krstu in na sedmini, te jedi so bile simbol obilne rodnosti. V nekaterih predelih Evrope so nevestam potresli proso v čevlje, da bi bila pridna.

Prosena kaša je bila vsakdanja jed slovenskih kmetov od srednjega veka dalje.  V Evropi je bilo proso vse do sredine 20. stoletja “kruh revežev”, tako kot je bila v drugih predelih ajda “hrana revnih”. Moderna žita, ki prihajajo k nam, kot sta amarant in kvinoja, sta “žito revnih” drugje, v Južni Ameriki. Konec 20. stoletja pa se je pridelava prosa močno zmanjšala. Z razvojem biodinamičnega in ekološkega načina pridelave pa se je pridelava prosa v zadnjem času spet povečala.

Rastlina proso

Proso ima šopaste korenine, ki črpajo hranila in vodo tudi iz globljih plasti tal. Mlada rastlina je podobna pravim žitom, le da so njeni listi širši in daljši. Proso ima razprostrto, nekoliko povešeno latasto socvetje s samoprašnimi cvetovi.

Proseno zrnje

Proseno zrno je prekrito s čvrstimi, gladkimi in bleščečimi plevami bele, rumene, rdeče, sive ali črne barve, to pa je odvisno od okolja, v katerem je rastlina uspevala. Prosa ne moremo luščiti. Nekateri ljudje uživajo tudi neoluščeno proso, vendar je v ustih zelo suho, čutimo ga kot pesek. Če uživamo tako proso, se nam skorajda ni potrebno umivati zob. Seveda takega neoluščenega prosa ne bi nihče jedel vsak dan, razen če bi ga uživali kot zdravilo.

PREBERITE TUDI

Umorjen pasji junak Bruno, ki je izsledil devet pogrešanih oseb

Za prehrano uporabljamo oluščeno proso oziroma kašo. To je pomembno zaradi tega, ker je na samem zrnu prosa tanek ovoj maščob. Ko proso oluščimo, pride do zrnja toplota, posledično pa ta maščoba lahko malo zagreni okus. To lahko opazimo, če damo proso v toplo vodo, nakar se na vodi naredijo mehurčki, nekaj podobnega peni. To ni umazanija ali prah, ampak saponini, ki se ustvarjajo pri prijemanju v vrečki pakiranega prosa z rokami.

Če vemo, da je proso sveže, je maščoba na zrnih zelo dragocena. Če pa ima proso grenak oziroma oster okus, je priporočljivo, da ga pred uporabo prelijemo z vročo vodo, dobro premešamo in precedimo. Nato dodamo svežo vodo in skuhamo.

Če želimo proso zmleti in vemo, da ima grenak okus, postopek ponovimo, le da ga dobro odcejenega damo v pečico, in sicer za tako dolgo, da je popolnoma suho. Prosena kaša je lahko prebavljiva in okusna jed.  Po kakovosti in hranilnosti je proso podobno rižu.

Hranilna vrednost

Proso (100 gramov) vsebuje 9,8 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov  in druge za zdravje koristne snovi, veliko fosforja, magnezija, kalija, železa, kalcija in vitamine skupine B.

Zdravilni učinki

Stare knjige proso uvrščajo med zdravilne rastline. Proso pospešuje potenje in odvajanje vode. Proso je naraven antibiotik. Vsaj en tedenski obrok, v katerem bo tudi proso, preprečuje razvoj gnilobnih bakterij, čisti črevesje in razstruplja telo.

Na vodi kuhana kaša pomaga pri zakisanosti presnovkov, ki sprožijo putiko.  Uporaba prosa je priporočljiva pri bolezni celiakije, ker ne vsebuje glutena. Prav tako ga uporabljamo tudi pri odstavljanju (od dojenja) v obliki kosmičev ali moke. Proso spodbuja proces toplote preko maščob, ki jih vsebuje, zato je zelo pomembna zaščita proti hudim boleznim, kot sta skleroza in rak. Pri modernem človeku je proces dovajanja toplote v organizem oviran zaradi strahu, kompleksa manjvrednosti, pomanjkanja navdušenja in nizke telesne aktivnosti.

Poleg mineralov fosforja, ki ga potrebujemo za zobe, da bi bili čvrsti in urejeni, ter kalcija, magnezija in železa vsebuje zrnje prosa tudi kremen. Kremen pri tem deluje bolj na čutila, spodbuja budnost, zaznavanje, medtem ko na primer pri ječmenu učinkuje bolj kot zaščita.  Prosa ne priporočamo pri boleznih kože, alergiji in nevrodermatitisu.

Proso vsebuje vse tisto, kar potrebuje organizem otroka: zobje, koža, nohti, lasje in budnost čutil, zaznavanje sveta, v katerem živimo. Te sposobnosti moramo v človeku negovati, da ne zamro prehitro, ko človek ostari. Saj čutila zaznavanja pri starejših ljudeh pojenjujejo, slabše vidijo, slišijo, slabše voha, tudi funkcija kože se zmanjšuje, izpadajo lasje. Proso pa je tisto s katerim spodbujamo, da te funkcije ostanejo dalj časa aktivne. Priporočljivo je, da starejši jedo proso. Proso je edino žito, ki v želodcu povzroča alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce.

Kozmetični dodatek

Kaša in moka sta koristni za nego kože obraza in dekolteja. Prosena maska, obogatena z limoninim sokom ali z medom, odlično nadomesti drage kreme, povrne koži sijaj, napetost in normalizira kislost kože.

Jedi

Proseno kašo kuhamo na mleku ali vodi kot samostojno jed,  iz zrn ali moke spečemo različne sladice, ji dodajali krompir, kislo zelje, kislo repo, gobe, fižol ali sadje. Iz nje so delali tudi nadeve za klobase.

Koliko časa kuhamo proso?

Proso kuhamo petnajst minut, pri čemer pa je čas kuhanja odvisna tudi od prosa samega. Čas kuhanja je odvisen tudi od tega, kakšno proso želimo. To je povezano s količina vode! Če želimo nelepljivo in zrnato proso, potrebujemo tri in pol skodelice vode za eno skodelico prosa, tako da proso v vodi plava. Ko je kuhano, ga precedimo, za hip damo v hladno vodo in dodamo k omaki, ki smo jo predhodno pripravili.

Proso ali ostala žita bodo vedno lepa, če jih bomo kuhali s pravo količino vode. Kuhamo lahko toliko časa, da žito – proso zavre, nato ga odstavimo z ognja in ga pustimo pokritega na toplem, lahko ga ovijemo z volneno odejo ali ga pustimo v prostoru, kjer se toplota dolgo zadržuje. Tako bomo imeli lepa napeta zrna, ki se ne bodo lepila in ne bodo preveč mehka.

To lahko naredimo tudi tako, da žito zvečer namočimo, zjutraj postavimo na štedilnik za deset (pri ostalih žitih dvajset) minut. Nato odstranimo z ognja in ga postavimo nekam na toplo dobro pokritega. Ko se vrnete iz službe, imate obrok že kuhan, žitu lahko dodate malo masla ter zelišč in obrok je pripravljen. Enostavno, ali ne?

To lahko počnemo z vsemi vrstami žit. Pomembno je le, da ga po kratkem času kuhanja postavimo na toplo mesto oziroma dobro pokrijemo.