Mlada Postojnčanka pred odprtjem svojega studia za fotografiranje ljubljenčkov ni čisto vedela, kaj bi počela v življenju, a pravi, da je zdaj zase našla popoln poklic. »V to je potrebno vložiti ogromno truda in časa, a ni težko, če delaš s srcem,« pravi Tea in obenem prizna, da ima živali vsak dan raje.
Od kod ideja za fotografiranje hišnih ljubljenčkov?
Že od malih nog sem bila obkrožena s psi, mačkami, papagaji, morskimi prašički in hrčki. Skozi leta je moja ljubezen do živali postajala vedno večja. Že v osnovni šoli sem v prostem času rada fotografirala in družinski računalnik napolnila predvsem s fotografijami naših ljubljenčkov. Slabi dve leti nazaj sem se odločila to ljubezen do živali združiti z ljubeznijo do fotografije in tako sem odprla svoj studio za fotografiranje ljubljenčkov.
Kaj pa si počela prej?
Večinoma sem ob študiju opravljala razna študentska dela in nisem čisto vedela, kaj bi počela v življenju. Trenutno končujem magistrski študij na Fakulteti za varnostne vede, potem pa se stoodstotno posvetim fotografiji.
Da se vrneva nazaj k fotografiranju ljubljenčkov. Zavidamo ti najbrž prav vsi. Je to res sanjska služba?
Zame osebno zagotovo. Seveda je treba v to vložiti ogromno truda in časa, a če delaš s srcem, ti vsa odrekanja ne predstavljajo nobenega problema.
Kaj ti v službi predstavlja največji izziv?
Mačke. Za razliko od psov se jih v novem prostoru večina ustraši, nikakor se ne znajdejo in trpijo. Ker sem močno proti temu, da se žival v nekaj prisili, se pri mačkah studijskega fotografiranja izogibam. Seveda obstajajo tudi izjeme, takšne, ki se zelo hitro prilagodijo, ampak načeloma muce najraje fotografiram v domačem okolju, kjer so bolj sproščene. Tudi trikov ne poznajo, zato je z njimi delo težje kot s psi. Mačke pač večinoma delajo, kar jim paše. (smeh)
Ali živali rade ‘pozirajo’?
Čisto odvisno. Vzemimo za primer pse. S tistimi, ki poznajo razne ukaze in so ubogljivi, je delo veliko lažje kot s tistimi neposlušnimi. Problematični so tudi mladički, ki so še zelo razigrani in ne poznajo ukazov. Je pa res, da je zadovoljstvo, ko ti uspejo dobre fotografije psa, ki ne uboga, z moje in lastnikove strani lastnika še veliko večje.
Kako pa jih motiviraš?
Večinoma s hrano ali igračami. Odvisno, na kaj kuža bolj reagira. Nekateri ne rabijo ničesar, nekateri svojo najljubšo igračo, večina pa priboljške.
Si imela že veliko razstav? Kakšni projekti so v teku?
Mojo prvo razstavo “Poglej me v oči …” smo otvorili v Postojni. Zatem smo jo preselili v Vojaško zdravstveno enoto v Ljubljano, kasneje pa še v Plac Izolanov v Izoli. Del razstave je bil obiskovalcem na ogled tudi na moji stojnici na razstavi psov v Celju. Namen jo imam preseliti še v ostala večja mesta po Sloveniji, začenši z Mariborom.
Tvoje razstave imajo tudi dobrodelno noto, kajne?
Da, ob vsakem dogodku zbiramo tudi hrano, odeje, posodice in ostale pripomočke za društva, ki delujejo na tamkajšnjem območju in pomagajo nikogaršnjim živalim. Na vsaki razstavi je bilo zbranih presenetljivo veliko uporabnih stvari in upam, da bo tako tudi v nadaljnje. Poleg tega živalim, ki iščejo dom, nudim brezplačno fotografiranje.
Kakšni pa so cilji za naprej?
Svojo ponudbo želim razširiti, še več razstavljati ter ob delu pomagati čim več živalim, doma in v tujini.
Je povpraševanje po fotografiranju hišnih ljubljenčkov veliko?
Zdi se mi, da se za fotografiranje svojih štirinožnih prijateljev odloča vse več ljudi. Dela je dovolj, trenutno še preveč, saj zaenkrat, kakor sem omenila, še sedim na dveh stolčkih – študij in fotografija. (smeh)
