Tea Nagode – dekle s sanjsko službo

0

Mlada Postojnčanka pred odprtjem svojega studia za fotografiranje ljubljenčkov ni čisto vedela, kaj bi počela v življenju, a pravi, da je zdaj zase našla popoln poklic. »V to je potrebno vložiti ogromno truda in časa, a ni težko, če delaš s srcem,« pravi Tea in obenem prizna, da ima živali vsak dan raje.

Od kod ideja za fotografiranje hišnih ljubljenčkov?

Že od malih nog sem bila obkrožena s psi, mačkami, papagaji, morskimi prašički in hrčki. Skozi leta je moja ljubezen do živali postajala vedno večja. Že v osnovni šoli sem v prostem času rada fotografirala in družinski računalnik napolnila predvsem s fotografijami naših ljubljenčkov. Slabi dve leti nazaj sem se odločila to ljubezen do živali združiti z ljubeznijo do fotografije in tako sem odprla svoj studio za fotografiranje ljubljenčkov.

Kaj pa si počela prej?

Večinoma sem ob študiju opravljala razna študentska dela in nisem čisto vedela, kaj bi počela v življenju. Trenutno končujem magistrski študij na Fakulteti za varnostne vede, potem pa se stoodstotno posvetim fotografiji. 

Da se vrneva nazaj k fotografiranju ljubljenčkov. Zavidamo ti najbrž prav vsi. Je to res sanjska služba?

Zame osebno zagotovo. Seveda je treba v to vložiti ogromno truda in časa, a če delaš s srcem, ti vsa odrekanja ne predstavljajo nobenega problema.

Kaj ti v službi predstavlja največji izziv?

Mačke. Za razliko od psov se jih v novem prostoru večina ustraši, nikakor se ne znajdejo in trpijo. Ker sem močno proti temu, da se žival v nekaj prisili, se pri mačkah studijskega fotografiranja izogibam. Seveda obstajajo tudi izjeme, takšne, ki se zelo hitro prilagodijo, ampak načeloma muce najraje fotografiram v domačem okolju, kjer so bolj sproščene. Tudi trikov ne poznajo, zato je z njimi delo težje kot s psi. Mačke pač večinoma delajo, kar jim paše. (smeh) 

Ali živali rade ‘pozirajo’?

Čisto odvisno. Vzemimo za primer pse. S tistimi, ki poznajo razne ukaze in so ubogljivi, je delo veliko lažje kot s tistimi neposlušnimi. Problematični so tudi mladički, ki so še zelo razigrani in ne poznajo ukazov. Je pa res, da je zadovoljstvo, ko ti uspejo dobre fotografije psa, ki ne uboga, z moje in lastnikove strani lastnika še veliko večje.

Kako pa jih motiviraš?

Večinoma s hrano ali igračami. Odvisno, na kaj kuža bolj reagira. Nekateri ne rabijo ničesar, nekateri svojo najljubšo igračo, večina pa priboljške. 

Si imela že veliko razstav? Kakšni projekti so v teku?

Mojo prvo razstavo “Poglej me v oči …” smo otvorili v Postojni. Zatem smo jo preselili v Vojaško zdravstveno enoto v Ljubljano, kasneje pa še v Plac Izolanov v Izoli. Del razstave je bil obiskovalcem na ogled tudi na moji stojnici na razstavi psov v Celju. Namen jo imam preseliti še v ostala večja mesta po Sloveniji, začenši z Mariborom.

Tvoje razstave imajo tudi dobrodelno noto, kajne?

Da, ob vsakem dogodku zbiramo tudi hrano, odeje, posodice in ostale pripomočke za društva, ki delujejo na tamkajšnjem območju in pomagajo nikogaršnjim živalim. Na vsaki razstavi je bilo zbranih presenetljivo veliko uporabnih stvari in upam, da bo tako tudi v nadaljnje. Poleg tega živalim, ki iščejo dom, nudim brezplačno fotografiranje.

Kakšni pa so cilji za naprej?

Svojo ponudbo želim razširiti, še več razstavljati ter ob delu pomagati čim več živalim, doma in v tujini.

Je povpraševanje po fotografiranju hišnih ljubljenčkov veliko?

Zdi se mi, da se za fotografiranje svojih štirinožnih prijateljev odloča vse več ljudi. Dela je dovolj, trenutno še preveč, saj zaenkrat, kakor sem omenila, še sedim na dveh stolčkih – študij in fotografija. (smeh)

 

Slovenci še vedno zaužijemo preveč alkohola

NIJZ v sodelovanju z nevladnimi organizacijami po Sloveniji izvaja »dni brez alkohola«.

alkohol

Predstavljali se bodo v osmih mestih

V okviru projekta SOPA – Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v aprilu organizira osem dogodkov po različnih regijah po Sloveniji s skupnim naslovom »Dan brez alkohola«. Na dnevih brez alkohola bodo sodelovali tudi predstavniki šestih nevladnih organizacij, in sicer Društvo za zdravje srca in ožilja, Zveza paraplegikov Slovenije, Šent, Zveza prijateljev mladine Slovenije, ter Športna Unija Slovenije. Na stojnicah bodo osveščali ljudi o škodljivih posledicah prekomernega uživanja alkohola ter se pogovarjali o zdravih alternativah in načinih, kako vzpostaviti odgovoren odnos do pitja alkohola. Ponekod se bodo dogodka udeležili tudi predstavniki policije ter drugi aktivni deležniki v lokalni skupnosti s področja zdravstva, sociale ter ostali. Ambasador letošnje akcije 40 dni brez alkohola je novinar Igor E. Bergant, akcijo pa izvajajo tudi Slovenska Karitas, Med.Over.Net in Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.

Do alkohola je treba vzpostaviti odgovoren odnos

»Odnos do pitja alkohola v Sloveniji je torej potrebno nagovarjati celovito in sistematično, če želimo dolgoročno doseči rezultate in vzpostaviti odgovoren odnos do pitja alkohola v Sloveniji. SOPA v tem smislu povezuje in združuje preko 600 strokovnjakov in izvajalcev iz zdravstvenega, socialnega sektorja, kot predstavnike nevladnih organizacij, zavoda za zaposlovanje, občin, policije,« so zapisali na NIJZ.

Želijo ponuditi vse potrebne informacije

Vodja projekta SOPA, mag. Tadeja Hočevar pa je izjavila, da je osnovna ideja projekta pri vsakem izmed nas vzbuditi pozornost in vprašanje o tem, kakšno je pravzaprav naše pivsko vedenje. »Ali z vidika zdravja spijemo preveč alkohola in čez mero, čeprav je to v naši družbi morda sprejemljivo, v določenih situacijah pa celo spodbujeno? Želimo, da bi imel vsak član skupnosti na voljo vse potrebne informacije o negativnih učinkih čezmernega pitja alkohola, bodisi zase bodisi za svojega bližnjega, prijatelja. Pitje alkohola, niti v majhnih količinah, namreč ne predstavlja zdravega načina življenjskega sloga. Z dogodki “Dan brez alkohola” želimo približati ravno to sporočilo ljudem in jim predstaviti boljše in predvsem zdrave izbire v vsakdanjem življenju,« je še poudarila. Dogodki se bodo odvijali v Vipavi, Ravnah na Koroškem, Celju, Luciji, Mariboru, Murski Soboti, Kočevju, zadnji pa bo potekal 17. aprila v Kranju.

Smo na 24. mestu

Po zadnji večji raziskavi leta 2010 sodeč smo Slovenci na 24. mestu na svetu po količini popitega alkohola na prebivalca, uvrščamo se med Nemce na 23. in Britance na 24. mestu, najraje pa pijemo vino in pivo. Prvo mesto so z 17,6 l na prebivalca (starejšega od 15 let) zasedli Belorusi, pred Moldavijci in Litovci.

Hobotnice – pogosto napačno interpretirana bitja so v resnici izjemno inteligentna in spretna

Medtem ko so hobotnice prepogosto predstavljene kot srhljive sluzaste stvari, so te izjemne živali v resnici ene izmed najbolj fascinantnih bitij na svetu. Res je, da niso ljubke, nimajo puhastega krzna ali velikih oči, vendar pa so njihove moči skorajda nadnaravne, zato bi si zagotovo zaslužile več pozornosti in občudovanja. Kaj vse znajo?

Hobotnice

Hobotnice so skorajda ‘čarovnice’

Čarovniki, kot vemo, uporabljajo dim in optične iluzije, da bi izgledalo, kot da so se stvari pojavile in izginile. Hobotnice pa za izvedbo takih trikov uporabljajo svoje biološke značilnosti –  s pomočjo mreže pigmentnih celic in specializiranih mišic v koži lahko namreč hobotnica skoraj takoj prevzame barve, vzorce in teksture iz svoje okolice. Njihova kamuflaža je tako učinkovita, da jih plenilci večinoma sploh ne opazijo.  

Uporabljajo odličen mehanizem za pobeg

Še en trik, vreden naziva ‘čarovnice’ – ko so v nevarnosti, spustijo črnilni oblak, ki plenilcu zakrije pogled in hobotnicam omogoči, da pobegnejo. Poleg tega njihovo črnilo, ki je v veliki meri mešanica pigmenta in sluznice, vsebuje tudi spojino, ki draži oči in vohala napadalca.

So izredno hitre in agilne

Ko so ogrožene, se hobotnice poganjajo z izločanjem vode, dosežejo pa hitrosti do 40 kilometrov na uro. So tudi presenetljivo agilne – svoja mehka telesa lahko stisnejo v najmanjše razpoke in luknje na morskem dnu.

Hobotnice so pametnejše od povprečnega medveda

Profesor Peter Godfrey-Smith, ki se ukvarja z raziskovanjem hobotnic, pravi, da so hobotnice »verjetno najbližje, kar bomo prišli inteligentnim vesoljcem«. Medtem ko je Aristotel menil, da so hobotnice neumna bitja, pa raziskovalci pravijo, da so hobotnice zelo inteligentne in čustvene ter da so celo sposobne razviti lastno, unikatno osebnost. Znajdejo se v labirintih, rešujejo miselne probleme in si zapomnijo rešitve, znajo pa se celo igrati.

Imajo daljnosežne možgane

Še eno presenetljivo dejstvo – dve tretjini hobotničinih nevronov se ne nahaja v njeni glavi, temveč v lovkah, kar pomeni, da lahko hobotnica z lovkami razmišlja in dela druge stvari, medtem ko lahko z glavo misli nekaj povsem drugega. Raziskovalci so ugotovili, da ko hobotnica izgubi katero od lovk, ta odtrgana lovka še vedno sama odplava kamorkoli in celo zgrabi hrano ter jo usmeri tja, kjer bi bila usta, če bi bila lovka še vedno pritrjena na telo.

Hobotnice so tudi zelo »srčne«

Pravzaprav imajo hobotnice tri srca. Dve srci so namenjeni prevodu krvi do lusk, tretje pa prevaja kri do organov. Tretje srce se »izklopi«, ko hobotnica plava, kar pojasnjuje, zakaj so tako nagnjene k skrivanju – plavanje jih namreč izčrpa.

Stare so milijone let

Najstarejši znani fosil hobotnice prihaja iz bitja, ki je živelo pred 296 milijoni let med karbonskim obdobjem, razstavljen pa je v muzeju Field v Chicagu. Opaziti je osem lovk in dve očesi, najbrž pa tudi prostor, kjer ima hobotnica spravljeno črnilo. Dolgo preden so se dinozavri sploh razvili, so hobotnice že oblikovale svojo obliko za naslednjih več sto milijonov let.

Rdeča pesa, skriti zaklad vitaminov z domačega vrta

Rdeči pesi bi lahko rekli tudi super hrana z domačega vrta. Vsebuje namreč veliko hranilnih snovi, zaradi česar jo tudi nutricionisti uvrščajo med živila, ki bi morala biti vsaj dvakrat tedensko na našem jedilniku. Saj se verjetno še spomnite, kaj so nam govorili stari starši ali starši: Jej rdečo peso, jej, da boš imel zdravo kri in boš zdrav.

Zdrava rdeča pesa na našem vrtu

In naše babice se niso motile. Mnoge raziskave so potrdile, da ima rdeča pesa visoke vsebnosti železa, kalija in folne kisline. In ravno železo ima v našem telesu posebno vlogo, saj je pomembno pri nastajanju rdečih krvničk, ki oskrbujejo telo s kisikom. V pesi najdemo tudi mnogo organskih spojin, ki varujejo naša celična tkiva pred poškodbami, ter tudi mnoge vitamine in minerale, ki okrepijo naš imunski sistem. Ker pa rdeča pesa vsebuje tudi veliko vlaknin in malo kalorij, jo priporočajo tudi pri shujševalnih dietah.

Setev in pobiranje rdeče pese

Poznamo več sort rdeče pese, ki se med seboj razlikujejo po zgodnosti, po obliki gomoljev ter po barvi mesa. Čeprav jo poznamo pod imenom rdeča pesa, obstajajo sorte, katerih meso je obarvano tudi temno vijolično, belo, oranžno ali celo belo-rožnato progasto. Po obliki gomolja delimo sorte rdeče pese na okrogle, podolgovate, vretenaste in valjaste. Po zgodnosti pa lahko sorte rdeče pese razdelimo na zgodnje (80–100 dni od setve do pobiranja), srednje zgodnje (120–140 dni od setve do pobiranja) in pozne (150–175 dni od setve do pobiranja). Prav tako pa bi lahko sorte razdelili tudi na take, ki so primernejše za svežo uporabo, take, ki so primerne za predelavo, ter take, katerih gomolji so primerni za daljše skladiščenje.

Sajenje rdeče pese

Rdečo peso lahko sejemo na prosto, ali pa si, če želimo hitreje priti do svoje rdeče pese, vzgojimo sadike. V večini Slovenije lahko rdečo peso na prosto sejemo od aprila do konca junija. Rdečo peso lahko sejemo ročno, lahko pa tudi s sejalnico. Sejemo na globino od 2 do 4 cm. Razdalja v vrsti in medvrstna razdalja pa sta odvisni od izbrane sorte. Bujnejša kot je sorta, več prostora namreč potrebuje.

Navadno pa jo sicer sejemo na razdaljo 30 cm med vrstami. Med rastjo pa posevek razredčimo tako, da imamo rdeče pese na 10 cm narazen. Rdečo peso pa lahko pridelujemo tudi samo zaradi njenih mladih listov, ki jih dodajamo solatam ali smutijem. V tem primeru lahko semena rdeče pese posejemo povprek ter tudi gosteje skupaj. V ta namen tako lahko rdečo peso sejemo tudi v lončke in korita in jo gojimo na okenskih policah, balkonih in terasah.

Če želimo imeti lep in zdrav pridelek, rdečo peso sejemo na isto mesto le na tri ali štiri leta. Prav tako je ne sadimo na poljine, ki smo jih pognojili s svežim hlevskim gnojem. Še bolje je, če rdečo peso sadimo na gredico, kjer smo nazadnje gnojili vsaj dve leti pred tem. Kljub temu pa priporočamo, da rdečo peso med rastno dobo dognojite. Zelo nam bo hvaležna, če jo dognojimo z rastlinsko prevrelko. Med rastno dobo je pomembno, da iz posevka rdeče pese redno odstranjujemo plevele ter po potrebi posevek redčimo.

Uporaba rdeče pese

Liste rdeče pese lahko režemo in uporabljamo že takrat, ko rdeča pesa naredi prve prave liste. Če pa pridelujemo rdečo peso zaradi gomoljev, lahko te začnemo uporabljati, ko dosežejo cca 3 cm v premeru. Takrat so najprimernejši za predelavo. Iz takih gomoljev si namreč že lahko stisnemo oziroma pripravimo odličen pesin sok. Za uporabo gomoljev v kulinariki pa so najprimernejši taki z debelino 5 cm.

Rdečo peso lahko uspešno tudi skladiščimo v kleteh, še bolje pa v zasipnicah. Če želimo gomolje skladiščiti, moramo pri spravilu paziti, da jih ne poškodujemo. Ko pripravljamo rdečo peso na skladiščenje, listov ne odrežemo, temveč jih samo odvijemo (odtrgamo). To storimo tako, da ostane vsaj 1–2 cm peclja, sicer se namreč rado zgodi, da začne iz gomoljev rdeče pese teči sok.

Nekaj receptov

Naj vam za konec podamo še nekaj uporabnih receptov.

Popečena rdeča pesa

Rdečo peso pod vodo operemo in nato skuhamo. Kuhane gomolje narežemo na kolobarje in popečemo na ponvici. Po želji popečeno rdečo peso začinimo s soljo, poprom in bučnim oljem.

Pečena rdeča pesa.

Namesto pečenega krompirja si lahko pripravimo tudi pečeno rdečo peso. To storimo tako, da gomolje rdeče pese umijemo in jih kar cele položimo v pekač. Prelijemo jih z oljem in posolimo. Pri 200 o C pečemo rdečo peso od 60 do 90 minut oziroma dokler rdeča pesa ni pečena. To preizkusimo tako, da jo prebodemo z ostrim nožem. Če gre nož brez težav skozi gomolj, je rdeča pesa pečena. Pečeno rdečo peso vzamemo iz pečice, olupimo, razrežemo na četrtine in ponudimo.

Preberite več: Pesin sok za več energije, uravnavanje krvnega tlaka in zdrava jetra

Resnična Zgodba: Z zelišči znižal raven sladkorja v krvi

Profesor biologije in kemije Alojz Hudelja iz Črnomlja je bolečine, ki jih je lani začel čutiti v levi nogi, vzel zares. Oba starša sta namreč umrla zaradi posledic sladkorne bolezni. Ker sam močno verjame v moč narave, je začel uživati zeliščne pripravke zeliščarice, za katero je izvedel v tistem času. Počutje se mu je že kmalu občutno izboljšalo, raven sladkorja pa znižala, tako da je prepričan, da je izbral pravo pot do zdravja.

Z zelišči znižal raven sladkorja v krvi

Sladkorno bolezen tipa 2 ima od leta 2007. Polletno povprečno raven sladkorja je imel zvišano že tudi na 9,2 mmol/L. To stanje je nekako urejeval z zdravili, prejemal je inzulin v odmerku tridesetih enot na dan. Običajnim simptomom, kot so utrujenost, huda lakota in žeja, čezmerna teža ipd., so se pridružile še bolečine v levi nogi. Preveval ga je občutek, kot da bi imel zamašene žile, stopala ni več čutil. Bolečine so se stopnjevale. Zaradi izkušnje s starši – mama je zaradi sladkorne bolezni trinajst let hodila na dializo in je zaradi glavkoma izgubila desno oko, oče pa je izgubil obe nogi, tako da je ostal priklenjen na posteljo in je Alojz skrbel zanj pet let – ni sedel križemrok. Od prijateljev je izvedel za zeliščarico, ki ima ekološko posestvo in se ukvarja z izdelavo čajev in drugih pripravkov.

Njena posebnost je, da na osnovi analize rokopisa prebere človeka, njegove talente, značajske lastnosti, pa tudi hibe, ter mu v primeru zdravstvenih težav predpiše, kar potrebuje. »Med drugim je povedala tudi to, da sem človek, ki želim vsem samo dobro, da hrepenim po tem, da bi me imel nekdo močno in iskreno rad, da ne dobivam teh čustev nazaj, tako kot si želim. Da se borim in da se dokazujem pred vsemi, v krogu družine, pred partnerico, samo da bi dokazal, kako dober sem. Vse dobrote ne dobim nazaj in te bolečine v nogi naj bi bile tudi posledica čustvene blokade,« pojasnjuje Alojz, ki je v svojih petih križih spoznal, da je najbolj pomembno, da si zdrav, da si ljubljen in imaš nekoga resnično rad …

Celotno zgodbo si lahko preberete v aprilski reviji Bodi eko!

Revija Bodi eko - april 2019

Izjemni beli poper: Manj oster, a zelo zdrav

Enako cenjen kot črni je bil že od nekdaj tudi beli poper, prav tako so podobne njegove zdravilne lastnosti, res pa je, da ima beli poper za razliko od črnega nekoliko manj ostro in bolj prefinjeno aromo.

Beli poper

Beli poper – enaka rastlina, a drugačen način pridelave

Beli poper je pravzaprav ista rastlina kot pri večini drugih vrst, ki jih poznamo pod imenom poper. Kakšna je torej sploh razlika med različnimi vrstami popra? Poznamo več različnih vrst popra, a vse, razen rdečega popra, pridobivamo iz iste rastline. Barve popra se razlikujejo le zaradi drugačnega načina pridelave in obdelave plodov. Črni poper barvo pridobi s sušenjem, pri zelenem nezrela zrna shranjujejo v slanici in citronski kislini ter jih toplotno obdelajo, za pripravo pa morajo biti zrna povsem zrela.

Kako pridobivajo beli poper?

Po pobiranju poprova zrna namočijo v vodo za približno deset dni, da fermentirajo. Ko je postopek fermentacije končan, jih olupijo, s čimer odstranijo del pekočega piperina, hlapna olja ter spojine, ki sicer črnemu popru dajejo aromo. Prav zato ima beli poper drugačno aromo in ni tako močan in pekoč kot črni poper. Zaradi nevtralne barve je še posebej primeren za svetlo obarvane jedi, kot so belo meso, omake, majoneze in sirove jedi, prav tako pa se dobro ujema z večino drugih dišavnic.

Beli poper zdravilne lastnosti

V zmernih količinah je zelo koristen za telo

Poper izvira iz Indije, njegove največje pridelovalke pa so danes še Malezija, Indonezija in Brazilija. Stari Rimljani in Grki so celo verjeli, da je poper afrodiziak. V zmernih količinah poper ščiti naša prebavila, izboljšuje tek in zagotavlja izločanje strupov. Znano je tudi, da pospešuje krvni obtok, izboljšuje imunski sistem in ugodno deluje na srce. Poleg tega ima beli poper še antioksidativne in antibakterijske učinke, zato lahko pomaga proti prehladu in naš organizem ščiti pred škodljivimi vplivi iz okolja. Naš organizem segreje in očisti dihalne poti.

Preberite tudi: Kajenski poper – naravno protibolečinsko zdravilo

Prepoznajte simptome konjunktivitisa in si pomagajte sami

Konjunktivitis, vnetje zunanje plasti celic na zrklu in notranji površini veke, povzroča nemalo težav, pri katerih pa si lahko pomagamo tudi sami.

Konjunktivitis povzroča prekomerno solzenje ali »lepljenje«

Svoje drugo ime – rožnato oko – je konjunktivitis dobil zaradi videza očesa, ki se lahko prekomerno solzi ali pa se v jutranjih urah celo »zalepi«. Oko postane rožnate barve, srbi, boli in peče. Srbenje je bolj pogosto, kadar gre za alergije, vendar so najpogostejši vzroki za konjunktivitis virusne okužbe, ki jim sledijo okužbe z bakterijami – pojavijo pa se lahko skupaj z drugimi simptomi navadnega prehlada. Pri alergijah prevladujejo predvsem tiste na cvetni prah ali živalske dlake.

Če imate konjunktivitis pa si lahko pomagate tudi sami, glede na razvoj in potek bolezni:

Uporabljajte hladne obkladke

Mehko krpo pomočimo v mrzlo vodo in jo položimo na boleče mesto. Paziti moramo, da se s krpo (ali z dlanmi) ne dotikamo zdravega očesa, saj lahko na tak način okužbo prenesemo! S hladnimi obkladki si lahko bolečine lajšamo tekom celega dne, če opazimo, da nam pomagajo.

Uporabljajte tople obkladke

Nekaterim bolj ugajajo topli obkladki, s čimer ni popolnoma nič narobe, saj lahko pri nekaterih bolje delujejo kot mrzli. Podobno kot pri mrzlih obkladkih lahko tudi tople uporabljamo čez cel dan, vendar pa moramo paziti, da voda ni prevroča.

Uporabljajte kapljice za oči

Pogosto ob bolezni pridemo do napačnega sklepa, da je konjunktivitis zgolj suho oziroma srbeče oko. Medtem ko je na trgu veliko kapljic, namenjenih pordelim očem, za zdravljenje konjunktivitisa raje posegajmo po kapljicah, ki imajo dodaten vlažilni učinek, saj nam bodo bolje pomagale ublažiti srbečico in bolečino.

Ko imate konjunktivitis ne smete uporabljati kontaktnih leč!

Če sicer namesto očal uporabljate kontaktne leče, morate paziti, da se jim med boleznijo izogibate. Kontaktne leče, ki ste jih imeli v očesu v času bolezni, zavrzite, saj ste jih že okužili, kar pomeni, da se konjunktivitisa ne boste znebili, dokler boste taiste leče nosili.

Izogibajte se dotikanju prizadetega očesa

Konjunktivitis je zelo nalezljiv. Že ob dotiku okuženega dela se bolezen lahko prenese, zato v primeru, da sumite na infekcijo, pazite, da se ne dotikate oči in si pogosto umivate roke čez cel dan. Priporočljivo je tudi, da zamenjate posteljnino.

V primeru, da konjunktivitis traja več kot 10 dni, obiščite zdravnika

Simptomi konjunktivitisa lahko vztrajajo približno do 10 dni, če pa trajajo dlje, nujno obiščite zdravnika. Bolezen sicer lahko vztraja tudi dlje, vendar pa je možno, da ste zboleli tudi za kakšno drugo boleznijo, tako da – previdno. Hujše poškodbe očesa namreč lahko privedejo tudi do visoke vročine ali celo izgube vida.

Preberite tudi: Ječmen na očesu – kako se ga znebiti?

Mačke nas razumejo, a jim ni mar

0

Vsi ljudje, ki so kdaj koli živeli z mačkami, so se najbrž že vsaj enkrat vprašali isto stvar – če mačka razume vsaj eno besedo, bo to najbrž njeno ime, kajne? Ali nas torej mačke razumejo, pa jim preprosto ni mar ali so samo pozabljive? Skupina raziskovalcev iz Japonske se je odločila razgrniti to skrivnost in ji priti do dna.

Veliko študij o psih, malo o mačkah

Atsuko Kaito z Univerze Sophia v Tokiu je zagotovo eden izmed dvomljivcev, ki ne verjame, da nas mačke ne razumejo. S skupino raziskovalcev se je odločil preizkusiti zmožnost razumevanja mačk, tako da je preizkusil, ali se na svoje ime mačke drugače odzivajo kot na druge besede. Obstajajo sicer obsežne raziskave o tem, kako nas razumejo psi ter o tem, kako se odzivajo na določene besede oziroma zgolj na ton glasu, o mačkah pa je tovrstnih študij zelo malo.

Mačke prepoznajo svoje ime in glas lastnika

Saito in njegovi sodelavci so opazovali reakcijo mačk, ko so slišale svoje ime v primerjavi z besedami podobne dolžine oziroma imeni drugih mačk iz istega bivališča. V reviji Znanstvena poročila so objavili, da je večina mačk pokazala, da svoje ime prepozna, premikale so ušesa in glavo, pri drugih besedah pa se niso odzivale tako intenzivno. Vendar pa repa niso premikale in tudi oglašale se niso. Pri majhnem odstotku mačk so tak odziv opazili samo, ko jih je nagovoril njihov lastnik. Čeprav so komunikacijo med mačkami in ljudmi skozi leta raziskovalci precej manj preučevali kot komunikacijo med psi in ljudmi, pa so tokrat Japonci z raziskovalnim delom dokazali, da so mačke »delno občutljive« na čustva svojih lastnikov – če jim sploh lahko rečemo lastniki – ter da so sposobne prepoznati glas svojega lastnika.

Mijavkanje je za naša ušesa prijetno

Mačke se, kot vemo, rade pretvarjajo, da so še vedno divje živali, ki so v našem domu našle samo začasno zavetje. Vseeno pa raziskave dokazujejo, da so zvoki, ki jih naše muce proizvajajo, za naše uho precej bolj prijetni kot zvoki, ki jih proizvajajo afriške divje mačke – predniki naših ljubljenčkov. Znanstveniki predvidevajo, da je to zato, ker po 10 tisočih letih skupnega življenja tudi mačke želijo komunicirati z nami na tak način, da bo prijeten za obe vrsti. Po drugi strani pa – če so mačke sposobne razumeti ljudi tako kot psi, to dobro skrivajo. Vseeno pa se naslednjič, ko pokličete svojo mačko in se ona pretvarja, da vas ne sliši, spomnite, da se najverjetneje zgolj pretvarja.

Preberite tudi: Mačka praska pohištvo: kaj storiti?

Praznovali smo svetovni dan zdravja

Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je bila ustanovljena leta 1948, je 7. april določila za svetovni dan zdravja. Vsako leto se v želji po večjem osveščanju javnosti na ta dan izpostavi določeno temo s področja zdravja, letos je to pravica do zdravstvene pomoči za vse ljudi na svetu.

Svetovni dan zdravja

Ne puščajmo šibkejših za sabo

Poleg tega, da se veselimo, da smo zdravi, moramo tudi opozoriti svetovne voditelje na temeljne človekove pravice do zdravja. Še vedno veliko ljudi po svetu nima dostopa do zdravstvene pomoči in nege. Debate širom sveta so letos potekale o tem, kako širiti gibanje #HealthForAll, katerega cilj je doseči lepši in bolj zdrav svet, v katerem šibkejših ne pustimo za sabo. V ospredju so torej etičnost, moralnost in solidarnost – dvigniti moramo kriterije ter omogočiti ljudem boljše življenje. Letošnji slogan se namreč glasi: »Health for all – everyone, everywhere«.

Zdravje je človekova pravica

Splošna zdravstvena pokritost pomeni, da imajo vsi ljudje na svetu brezplačen dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev kadarkoli in kjerkoli. »Verjamemo, da je ta cilj mogoče doseči, vse pa se mora začeti z močnim osnovnim zdravstvenim varstvom. Primarna zdravstvena oskrba predstavlja celosten pristop do zdravja in dobrega počutja, osredotočena pa mora biti na potrebe in želje posameznikov, družin in skupnosti. Da bi zdravje za vse postalo resničnost, morajo vlade vlagati v kakovostno in dostopno osnovno zdravstveno varstvo, zdravstveni delavci pa morajo skrbeti in se zavzemati za bolnike ter jih osveščati o tem, kako biti in ostati zdravi. Posameznike in skupnosti je treba tudi motivirati, da skrbijo za svoje zdravje. Zdravje je človekova pravica. Skupaj lahko poskrbimo, da bomo zdravi prav vsi,« so zapisali na Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO).

Pri približno vsakem desetem hospitaliziranem pacientu v EU pride do neželenih zapletov

Kako pa je v Evropi? »Čeprav se zdi samoumevno, da bi morali imeti vsi državljani Evropske Unije (EU) dostop do enakega standarda varnih in kakovostnih zdravstvenih storitev, žal temu ni vedno tako. Dejansko pri približno vsakem desetem hospitaliziranem pacientu v EU pride do neželenih zapletov med zdravljenjem. Približno 25 odstotkov takih primerov je posledica bolnišničnih okužb, ostali pa so posledica človeških napak, okvar medicinskih pripomočkov in drugih dejavnikov. Večino neželenih dogodkov za paciente je mogoče preprečiti, vendar pa se strategije za zmanjšanje teh v celotni EU ne izvajajo dosledno,« poroča Evropska komisija za področje varnosti pacientov.

Morgan Freeman pretvoril 50 hektarov velik ranč v ogromno zatočišče za čebele

Morgan Freeman, igralec, filmski režiser in filantrop je od leta 2014 tudi čebelar, zdaj pa se je odločil, da svoj 50 hektarov velik ranč spremeni v zatočišče za čebele. Po podatkih Forbesa je 81-letni igralec na svoj ranč iz Arkansasa uvozil 26 čebeljih panjev, prej pa vzgojil čebelam prijazne magnolije ter sivko, da bi jih spodbudil k obisku njegovega doma.

Morgan Freeman

Meni, da moramo čebele negovati

Zvezdnik filma Kaznilnica odrešitve je svojo čebelarsko pot začel leta 2014 in vse od takrat si prizadeva, da bi jim pomagal. Povedal je, da jih je ves čas hranil s sladkorjem in vodo. Freeman je nov hobi razkril voditelju Jimmyju Fallonu – s čebelarjenjem se je ukvarjal le nekaj tednov, preden se je pojavil v oddaji in ​​spregovoril o svojih izkušnjah pri čebelarjenju in o nuji po ohranjanju ter negovanju divjih čebel za zdravo okolje.

Čebele so temelj rasti na planetu

V okviru intervjuja je takrat Freeman nekaj besed namenil razlagi, zakaj je sploh začel čebelariti: »Prizadevam si, da se čebele vrnejo nazaj v naša življenja. Ne zavedamo se namreč, da so čebele temelj rasti na planetu …«

Ne namerava pobirati medu

Freeman je sicer iz Arkansasa na svoj ranč v Mississippiju uvozil 26 čebeljih panjev. Tam sam hrani čebele ter pomaga pri sajenju čebelam prijaznih rastlin, kot so sivka, magnolije, detelja, … Freeman je še povedal, da sicer nikoli ne nosi čebelarske obleke ali klobuka, pa ga čebele niso še nikoli popikale. Dodal je še, da jih samo hrani in ne namerava pobrati medu ali zmotiti dogajanja v panjih.

Pomagamo lahko tudi sami

Če imate vrt ali travnik, posadite medovite rastline – spominčica, travniška kadulja, različne vrste grabljišč, nokota in glavinci; detelje, kot so inkarnatka, švedska detelja, navadna turška detelja (esparzeta) in ajda; zdravilne dišavnice, kot so meta, žajbelj, sivka, šetraj in materina dušica, še več medovitih vrtnih rastlin pa je med okrasnimi rastlinami. Vendar pazite, da ne sadite rastlin, ki rade podivjajo, saj lahko spodrinejo domače rastline.

Paziti moramo tudi s škropljenjem in gnojenjem, saj lahko čebelam kemične snovi škodujejo.