Codex Alimentarius in alternativnega zdravljenja, ki postajajo nezakonita – velika zmaga farmacevtske industrije. Največja industrija, ki obstaja na našem planetu je industrija zdravil, za katero pravijo, da je zaslužna za več smrti ljudi kot vse vojne in teroristični napadi skupaj.
Ljudje dnevno umirajo zaradi napačnega zdravljenja – farmacevtska industrija potiska na trg zdravila, ki niso dobro in dolgoročno testirana in nato lahko le-ta povzročajo tudi zdravstvene težave in smrt. Več v videu, ki je sicer v Hrvaškem jeziku.
Pripravlja se nova uredba Evropske komisije, ki predpisuje kmetom in vrtičkarjem uporabo enotnih semen in uvaja določene prepovedi. Mi smo se o novi uredbi pogovarjali z Matejo Koler, predsednico društva Varuhi semen in vodjo Semenske knjižnice.
Kako resna so sporočila o novi uredbi Evropske komisije, ki jih v zadnjih dneh beremo iz različnih medijev in evropskih okoljskih organizacij?
Situacija je zelo resna in na pripravo uredbe EU se že nekaj mesecev odzivamo številne evropske nevladne organizacije in iniciative. Sedaj so se pričeli odzivati tudi ljudje, kar je najpomembnejše, saj bo uredba EU, v taki obliki kot je bila neformalno predstavljena širši javnosti, prizadela vse nas potrošnike. Nevladna organizacija Arche Noah (slo. Noetova barka) je z namenom poglobljenega razglabljanja o učinkih uredbe organizirala zdaj že drugi mednarodni posvet. Po neformalnih informacijah, ki so jih v Bruslju pridobili tako predstavniki te avstrijske organizacije, kakor tudi predstavniki drugih organizacij, bi se naj omenjena uredba v Bruslju sprejemala 6. maja 2013. S tem, da se moramo zavedati, da vsebina končne uredbe še ni bila uradno predstavljanja in s tem tudi ni znana končna verzija uredbe. Po besedah MKO se bo to zgodilo prav 6. maja in šele na to gre uredba v zakonodajni postopek v Evropski parlament in Svet. Kakor koli, glede na neformalno predstavljene dokumente uredba ne samo prepoveduje medsebojno izmenjavo semen, temveč tudi velik negativen poseg v agrobiodiverziteto in prehransko suverenost posameznih držav članic. Da konkretiziram. Z uredbo zahtevana registracija in certifikacija sort, ki bo od vstopa uredbe v veljavo še strožja kot do sedaj, vodi do diskriminacije med pridelovalci rastlinskega razmnoževalnega materiala. To dejavnost bodo od vstopa uredbe v veljavo lahko vršili le tisti, ki si bodo to lahko privoščili – semenarska podjetja. To je za Slovenijo nesprejemljivo, saj se že sedaj soočamo z velikim deficitom v samooskrbi s semeni. Stopiti bi morali na pot, kjer se ta dejavnost spodbuja na način, da je administrativno in finančno čim manj obremenjujoča. To je osnovna dejavnost iz katere se napaja celo kmetijstvo (in vrtičkarstvo) ter naša prehranska veriga. Če nimamo lastnih semen je malo utopično govoriti o povečanju samooskrbe s hrano, saj bomo postali še večji sužnji semenarskih konglomeratov. In njihova ponudba, v katere kakovost in prijaznost do okolja in ljudi lahko dvomimo, bo podlaga pestrosti in kakovosti naših jedilnikov. Uredba bo dopuščala samo kroženje registriranih sort, kar pomeni, da bo prepovedana raba semen in sadik sort, ki niso del Skupnega seznama sort. S tem lahko izgubimo velik del starih sort, saj jih posamezniki ne bodo zmogli registrirat in če jih ne bodo smeli pridelovati, bodo enostavno izginile. S tem pa stopamo tudi na pot uniformiranja starih sort in izgube zakladnice genske pestrosti, ki je še kako pomembna v času ko se soočamo s klimatskimi spremembami.
Kakšen vpliv bodo novi predpisi imeli na ekološke kmetovalce in seveda tudi vrtičkarje, za katere vemo, da si pogosto izmenjujejo semena med seboj?
Že sedaj se ekološko kmetijstvo sooča s pomanjkanjem posebej za ekološko pridelavo žlahtnjenih sort. Osnova ekološkega kmetijstva je, da se izogiba rabi kemičnih sredstev. Če bomo izgubili gensko pestre sorte (tj. stare sorte), ki se lahko same prilagajajo okolju in se branijo škodljivcev in bolezni, se bo introdukcija modernih sort v sonaravne pridelovalne prakse močno povečala. Z njimi pa cel paket agro-kemične industrije. Ob tem me močno skrbi tudi dejstvo, da se na trgu ponujajo hibridne sorte, ki jih ne moremo razmnoževat v naslednjih letih. To pomeni, da če bomo želeli pridelovati, bomo vedno znova kupovali semena in to po ceni kakršni nam jo bodo postavili drugi. In glede na močan lobij semenarske industrije pri pripravi te uredbe, se morebitnim mahinacijam za dosego njihovih ciljev, tudi v prihodnosti ne bomo mogli izogniti.
Mateja Koler, predsednica društva Varuhi semen in vodja Semenske knjižnice
Kakšno je vaše mnenje o novi uredbi?
Moje osebno mnenje je, da bi se morala priprava tako pomembne uredbe najprej začeti z usklajevanji na nacionalnem nivoju. Pri tem bi morala biti osnova temeljita revizija nacionalne zakonodaje, njenih učinkov, realnega stanja agrobiodiverzitete in potreb ljudi, da to najpomembnejšo kmetijsko dejavnost zaženemo in postanemo prehransko suverena država. Ob tem me zelo skrbi odnos pristojnih organov do te problematike. Predvsem MKO, ki podpira takšne uredbe, brez tega, da bi poslušalo glas angažirane civilne družbe. Če so njihove navedbe resnične , da bo v ponedeljek uredba samo uradno predstavljena, potem pričakujem, da se bodo potrudili in odprli prostor za dialog, kjer bodo želeli slišati (ne samo poslušati!) predloge in rešitve vseh akterjev na tem področju, da si zagotovimo največji možni pozitivni učinek. Za to pa bo nujen tudi prevod predlagane EU zakonodaje v slovenščino, da se izognemo očitku in/ali možnosti izgube informacij v neformalnem prevodu. Na žalost se mi zdi, da se v Sloveniji namesto, da bi se izobraževalo, prepoveduje. Ob tem se semenarjenje predstavlja kot visoka znanost, kar pomeni še večjo koncentracijo veščin in dobrin v roke manjšine, ki se med drugim napaja tudi iz davkoplačevalskega denarja. O semenih smo se pri nas komaj začeli pogovarjat in razvijat kulturo razumevanja in aktivnega delovanja na tem področju. In tu gre zahvala prav številnim nevladnim organizacijam, ki smo se zavzele za to problematiko. Ob tem nekateri poudarjajo, da se bodo določene dejavnosti navedene v uredbi tolerirale. Na to lahko samo odgovorim: »Nočem, da se moje pravice tolerirajo, hočem, da mi pripadajo v vseh ozirih (skupaj z dolžnostmi).«
Kako se boste odzvali v vašem društvu?
V našem društvu smo se na to uredbo že odzvali in smo do nje zavzeli zelo kritično pozicijo. Na njo opozarjamo že od novembra 2012 in od takrat se trudimo dogajanje v Bruslju približati ljudem na vse nam znane in mogoče načine. In to bi morala biti v prvi vrsti naloga pristojnih organov, da svoje državljane seznanijo z dogajanji na tako pomembnem področju kot je hrana. V tem času smo si tudi sami prizadevali od pristojnih organov pridobiti več informacij o tej uredbi in do pred nedavnega (do pred dvema dnevoma in še to ne direktno na naše društvo), ko so zavrgli naša navajanja, nismo dobili nobenega odgovora. Skrbi me, da smo prišli do točke, da se politični odločevalci in pristojne institucije odzovejo šele, ko so izpostavljene medijskemu pritisku. Ob tem lahko samo še rečem, da bomo pozorno spremljali odločitve naših predstavnikov v Bruslju in da upam, da se zavedajo, da so v službi ljudi in ne obratno. …. bomo videli kaj se bo zgodilo 6. maja in na to bomo odgovorili. Do takrat pa bomo širili nam znane informacije, pozivali ljudi, da zavzamejo kritično pozicijo in se postavili v bran širši družbeni koristi.
Kaj to pomeni za organizacije, kot je na primer vaša, kjer v semenski knjižnici tudi zbirate semena?
Kaj to pomeni za organizacijo kot smo Varuhi semen – nič dobrega. Ampak kot organizacija se še vedno lahko usmerimo v različna področja delovanja. Sedaj se trudimo, da smo v svojem delovanju čim bolj celostni, v prihodnosti pa se nam zna zgoditi, da bomo v tem omejeni. Kot organizacija smo, ne glede na mladost, premagali že številne izzive in verjamem, da tam kjer je volja tam je moč. Mene ta uredba bolj kot iz stališča organizacije katere del sem, skrbi iz stališča posameznice.
Tokrat recept za okusne sadne, bolj natančno jabolčne palačinke brez glutena, s katerimi se boste lahko posladkali.
Za pripravo palačink potrebujete:
Za testo:
Sojino, ajdovo, proseno in amarantovo moko (ali katero drugo brezglutensko moko)
Sojino, ovseno ali riževo mleko
Stlačeno banano
Malo mineralne vode
Malo prave vanilije v prahu
Nastrgana lupinica bio limone
Ščep vinskega kamna
Z mešalnikom dobro zmešajte moko, mleko, stlačeno banano, cimet, vanilijo, limonino lupinico, vinski kamen in mineralno vodo. Masa naj bo nekoliko bolj gosta kot tista pri navadnih palačinkah.
Na kokosovem maslu specite palačinke.
Za nadev:
Jabolka
Kokosovo maslo
Kokosovo moko
Cimet
Sojino smetano
Olupite jabolka in jih narežite na manjše koščke. V kozici raztopite kokosovo maslo in nato vanjo stresite jabolka. Kuhajte na majhnem ognju, dodajte malo kokosovih ostružkov in žličko cimeta. Za še boljši okus jim proti koncu kuhanja dodajte malo sojine smetane.
Navadni tolščak (Portulaca oleracea) ali portulak slovi zaradi visoke vsebnosti omega-3 maščobnih kislin, ki jih v sodobni prehrani primanjkuje in jih najdemo predvsem v ribah. Te so pomembne za srce in ožilje ter za krepitev imunske obrambe. Tolščaku med drugim pripisujejo vpliv na izboljšan krvni pretok in preprečevanje nastajanja strdkov v žilah.
Na gredicah z gojeno zelenjavo je veliko rastlin, ki jim pravimo plevel in naredimo vse, da jih zatremo. Z besedo plevel je človek poimenoval skupino rastlin, ki jih ne želi imeti na svojih skrbno negovanih okrasnih in zelenjavnih gredah, niti v trati. Ampak ali veste, da marsikatera rastlina, ki jo imenujemo plevel, naredi v vrtu mnogo koristnega, hkrati pa je za nas odlična hrana, mnogokrat bogatejša z vitamini in minerali kot katerakoli gojena zelenjava?
Tolščak se pogosto znajde na našem vrtu
Tolščak je zelnata enoletnica z mesnatim steblom in temno zelenimi ovalnimi listi, ki se divje razrašča na obdelanih in zapuščenih tleh ter ob poteh. Domnevajo, da je doma iz Azije, a uspeva tudi v zmernem podnebju drugih celin.
Doma na vrtu ga lahko tudi gojimo. Gojen je še sočnejši kot tisti, ki se sam razrašča kot plevel. Seme posejemo, ko se spomladi zemlja segreje, in to ne pregloboko. Zemlja mora vseskozi ostati vlažna, da hitro skali. Med sezono rasti poženejo plazeče se vejice koreninice, kjer se dotaknejo tal; koreninske vršičke previdno izpulimo in jih posadimo na drugem mestu. Na območju z dolgo sezono rasti lahko tolščak posejemo vsak mesec.
Zakaj je tolščak ‘koristen plevel’?
Navadni tolščak je zelo močan antioksidant – vsebuje antioksidant glutation, vitamine A, C, E in betakaroten ter minerale kalij, kalcij, magnezij in železo. Po nekaterih virih naj bi vseboval več maščob omega – 3 kot ga je v ribah! Rastlina rahlo kiselkastega okusa je vsestransko uporabna. Odličen je za pohrustat kar tako, kot tudi dodatek v solati, malo podušen z dodatkom česna in oljčnega olja, za osvežitev v sendvičih, konzerviran v olju ali v kisu kot kisle kumarice, pripravljen kot pesto in še in še.
Te samonikle rastline so tako bogate z minerali in vitamini, da jih le redko katera gojena zelenjava prekaša. Zgodaj spomladi, ko še čakamo na prvo solato, se navadna zvezdica, ki je stalnica naših vrtov, že lepo razraste. Poskusimo jo v solati ali kasneje, ko je že večja, pripravljeno kot špinačo. Malo kasneje, v maju, ko se na vrtu že lepo razraščata tudi paprika in paradižnik, pride na svoj račun ščir. Še vejicati rogovilček, ki je odličen vir železa, naj omenimo na tem mestu. Oba lahko uporabimo tako v solati kot dušena.
Vse poletje pri roki
Rastlino nabiramo vse poletje. Za zdravilne namene uporabljamo njegove nadzemne dele, ki so lahko posušeni in zdrobljeni v prah (kapsule) ali sveži v prevretkih in oblogah.
Tolščak med drugim vsebuje:
veliko rastlinskih omega-3 maščobnih kislin. 100 gramov svežih listov vsebuje 300 do 400 miligramov maščobnih kislin.
sluzi (ki pomagajo vnetim sluznicam)
antioksidantne vitamine C, E in betakaroten (ki se v telesu pretvori v vitamin A)
antioksidant glutation
rudnini kalij in kalcij.
Od solate do kolača
Mlade poganjke tolščaka lahko jemo presne v solati, skuhane v sopari ali pripravljene v juhi. Kuhamo ga lahko podobno kot špinačo. Tolščak ima rahlo kisel, slan in limonin okus. V kulinariki najpogosteje uporabljamo liste, vendar so užitni tudi koreninice, cvetovi in semena.
Sluz, ki jo vsebuje tolščak, povzroči na ustnem nebu lepljiv občutek. Lahko nam pomaga zgostiti jedi, kot so juhe in omake. Blanširanje zmanjša lepki občutek in želeju podobno sestavo rastline.
Kot kulinarično zelišče ga na novo odkrivajo v Veliki Britaniji. V francoski kuhinji mesnate liste uporabljajo surove v solatah ali pa jih v enakem razmerju skuhajo s kislico v klasični juhi bonne femme. V Aziji tolščak uporabljajo v jedeh, ki jih pripravljajo s praženjem in mešanjem. Avstralski domačini so semena uporabljali v kolačih.
Tolščak se dobro obnese tudi pri vlaganju, za katero uporabljamo vinski ali jabolčni kis, začinjen s česnom, pekočimi paprikami in celimi poprovimi zrni.
Za srce in ožilje
Koristi omega-3 maščobnih kislin, ki jih vsebuje tudi tolščak, so že precej razvpite. Predvsem lahko beremo o njihovem vplivu na lajšanje vnetnih bolezni in preprečevanje srčno-žilnih obolenj (tudi z vplivom na holesterol in krvni tlak).
Velika vsebnost antioksidantov pomeni, da tolščak telo varuje pred škodljivimi prostimi radikali, ki v telesu povzročajo škodo (lahko tudi rakava obolenja).
Visoka vsebnost kalija naj bi vlivala na sposobnosti sproščanja gladkih mišic.
Sluzi v tolščaku naj bi blažile okužbe v želodcu in črevesu ter vnetja in okužbe sečil.
Med drugimi učinki, ki so jih že raziskovali, so tudi protibolečinsko delovanje in učinkovanje proti glistam. Zunanje (kot obkladek) ga uporabljajo tudi za blaženje mišičnih krčev. Presen ali kuhan tolščak v prehrani ne povzroča stranskih učinkov. Čezmerni odmerek suhega izvlečka (kapsule) pa lahko povzroči želodčne motnje.
Kaj, koliko in kdaj
KAPSULE na osnovi tolščaka jemljemo za krepitev srca in ožilja (po 200 miligramov), in sicer tako, da vzamemo dve do tri na dan z velikim kozarcem vode.
OBKLADKE IN OBLOGE uporabljamo pri mišičnih krčih. Pripravimo jih tako, da damo 100 gramov sveže rastline v 100 mililitrov mrzle vode, zavremo in pustimo vreti na šibkem ognju 15 do 30 minut. V tekočino namočimo krpo in jo enkrat ali dvakrat na dan položimo na boleče predele.
Vse več ljudi pripoveduje, kako so si pozdravili raka na naravni način. V Sloveniji je takih zgodb verjetno veliko več, kot jih javnost pozna. Nekaj bolnikov je svojo zgodbo javno povedalo. Veliko več lahko o ozdravitvah preberemo na spletnih straneh. Tudi zgodb o uspešnem zdravljenju z uradno medicino je seveda veliko. A naša pozornost bo tokrat usmerjena v izkušnje ljudi, ki so se pozdravili na naravni način.
To ne pomeni, da gre za neko metodo alternativne medicine. Gre za preprosto odločitev posameznega bolnika, da bo poskusil aktivirati zdravilne sposobnosti svojega lastnega telesa in da mu bo na svojevrsten način zraven pomagal. Odločitev temelji na prepričanju, da ima naše telo takšno sposobnost, da lahko pozdravi vse bolezni, če mu le damo priložnost za to. »Priložnost« pa je tisto, kar pomeni velike spremembe v življenju bolnika. Mnogo nekdanjih bolnikov svojo pripoved začenja s stavkom »rak je bil najboljše, kar se mi je v življenju zgodilo«. To rečejo potem, ko povedo vso zgodbo; tudi o grozi, šoku, spoznanju, da so na smrt obsojeni, ko so prvič slišali, kakšno bolezen imajo. Ob tem človek bolj težko verjame, da je bil »rak najboljše, kar se je nekomu zgodilo«. Toda zgodba o grozi in šoku je značilna za začetke, spoznanje o tem, da je bil rak nekaj dobrega, pa za konce oziroma začetke življenja po pozdravljeni bolezni.
Vsak človek je svet zase
Ozdravitev je nekaj, o čemer bi nekateri govorili kar naprej, drugi pa sploh ne. Vse je odvisno od človeka. Odločili smo se, da vam bomo predstavili nekaj zgodb in metod, po katerih so se ljudje z rakom zdravili in tudi ozdravili. V zgodbah je mnogo sporočil o zdravem načinu življenja. Kaj to sploh je? Fraza, ki so je vsi mediji polni in ki tako zlahka zdrsne z jezika mnogim zdravnikom, pa čeprav dostikrat sami ne vedo, kaj v resnici pomeni zdrav življenjski slog.
Vsem metodam, ki so si jih izbrali ljudje za zdravljenje, je skupno to, da vključujejo (velike) spremembe. Brez sprememb bomo nezadržno drseli naprej v vse večji razmah bolezni. Mnogo ljudi misli, da je bolezen, ki jih je napadla, stvar zdravnika. Ta mu bo dal zdravila in edino, kar se bo spremenilo, bo, da bo jemal zdravila po navodilih zdravnika. Bo s tem v resnici rešil svoj problem? Bolezen je znak, da nekaj delamo narobe in telo nam to dovolj jasno sporoča. Logično bi torej bilo, da se vprašamo, kaj smo počeli narobe. Smo jedli slabo hrano, vnaprej pripravljeno, iz pločevink ali iz trgovinskih zamrzovalnikov? Smo redno pili sladke mehurčkaste pijače? Smo se navzeli strupov iz okolja? Je v naši vodi kakšen strup? Ne preživimo dneva brez nekaj skodelic kave? Ali pa škatlice cigaret? Podležemo vsakemu stresu oziroma njegovim posledicam? Prva stvar je torej, da se zamislimo nad svojim dosedanjim življenjem. Šele potem, ko ugotovimo, kaj vse smo počeli narobe, lahko svoje početje spremenimo in si s tem pomagamo, da se telo lažje pozdravi. To je bistveno za pot k ozdravitvi.
S čiščenjem telesa proti raku prostate
Lotimo se torej primerov. V ZDA je precej znana zgodba poslovneža dr. Larryja Clappa, ki je po ozdravitvi napisal knjigo o tem, kako pozdraviti raka prostate brez operacije in brez zdravil. Na kratko je zgodba sledeča: leta 1990 so pri Larryju med rutinskim pregledom odkrili raka prostate. Takrat je bil star 58 let in je ravno začenjal življenjsko pot z novo partnerko. Na operacijo in predlagane načine zdravljenja ni pristal, ker ni hotel tvegati možnih zapletov (uhajanje urina ali popolna inkontinenca ter možna impotenca). Iskal je drugo, tretje in še nekaj zdravniških mnenj. Vmes je raziskoval, ker je bil pač vajen vsako stvar raziskati do temeljev, če je hotel najti ustrezne rešitve. Pri tem raziskovanju pa je bil seveda še posebej motiviran. Med drugim je Larry ugotovil, da je izredno pomembno, kakšna je pH vrednost (kislo-bazično ravnovesje v vseh celicah) v telesnih tekočinah in tkivih. Naše telo se namreč neprestano trudi, da bi pH vrednost vzdrževalo na optimalni ravni. V prebavilih naj bi bila pH vrednost med 1,0 in 3,5, v urinu okrog 6,8, v slini okrog 6,5, v venski krvi okrog 7,3, v kapilarni krvi med 7,3 in 7,4, v tankem črevesju med 7,5 in 8, v arterijski krvi okrog 7,4, v žolču okrog 7,8 in v trebušni slinavki med 8,0 in 8,3. Pri presnovi v telesu največkrat nastajajo kisline. Enako se zgodi pri stresu ali pa pri pretirani telesni vadbi. Proizvodnja večjih količin kisline je tudi posledica slabo prebavljenih beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob, ki jih zaužijemo. Telo odstrani toliko kislin, kolikor jih lahko. Kar pa vseeno ostane, se vplete v celično presnovo, vmeša v delovanje encimov, poruši normalno kemijsko delovanje v telesu, kar škodljivo vpliva na zdravje.
Črevesne obloge in zajedavci
Larry je ugotovil, da bo največ naredil za svoje zdravje, če telo očisti strupov in zajedavcev. Čiščenje samo po sebi ne uravnoveša pH v telesu, vendar pa telo, očiščeno strupov, to ravnovesje samo vzpostavi. Očistiti je treba stene črevesja, kjer se naredijo žepi, v njih pa zastaja blato oziroma se naredijo prave obloge, ki sproščajo toksine. Očistiti je treba limfni sistem (najboljša je limfna drenaža), znebiti se je treba zajedavcev. Večinoma ljudje mislijo, da zajedavcev sploh nimajo. Preiskave blata jih morda res ne pokažejo. Toda to se zgodi zato, ker jih te preiskave ne iščejo. Iščejo zgolj nekaj vrst parazitov, ki delajo hude težave (trakulja, gliste). Toda mali zajedavci, ki jih gostimo veliko let, nam z leti naredijo precej škode. Ima jih več kot 90 odstotkov ljudi po vsem svetu. Znebiti se je treba strupov v telesu, odpraviti pretirano kislost (poudariti velja, da ne gre za kislost v želodcu, ampak v celicah). Prav tako pomembno je, da se soočimo s svojimi čustvi, energijami (čakre), da očistimo organe in da poskrbimo za zdrave zobe. Odstraniti je namreč treba vse amalgamske zalivke in se znebiti vseh nezdravih kovin v ustih. Najbolj toksično pa je živo srebro, ki je sestavni del amalgamskih zalivk. V ZDA so v nekaj raziskavah ugotovili, da je največ njihovega prebivalstva zastrupljenega prav z živim srebrom, za človeško telo enim najhujših strupov. Poleg amalgamskih zalivk so zanj krive ribe. Velike ribe, ki so pogosto na krožniku, in tiste, ki so gojene (to velja za množično pridelavo), so namreč precej onesnažene z živim srebrom. Med njimi so najpogostejše tune in mečarice. Pri gojenih ribah je torej treba biti zelo pazljiv. Ljudje mislijo, da zdravo jedo, v resnici pa se v njihovih telesih nabira smrtonosni strup.
Larry se je odločil svoje telo temeljito očistiti strupov. To je naredil s čiščenjem črevesja. Začelo se je z osemdnevnim postom, v okviru katerega je pil le vodo z limoninim sokom (seveda morajo biti limone ekološko pridelane) in javorjevim sirupom (stopnje B ali C ali celo D, stopnja A je najmanj kakovostna) ter s ščepcem kajenskega popra (vse omenjene sestavine je mogoče kupiti pri nas). Ves čas je skrbel za redno odvajanje blata. Vsako jutro je najprej popil kozarec tople vode, v kateri je raztopil jušno žlico nerafinirane in nemlete ter tudi nejodirane morske soli. To je poskrbelo za odvajanje. Znebil se je vseh amalgamskih zalivk, med postom je včasih popil tudi skodelico metinega čaja (brez sladkorja, sladkorju se je izogibal v velikem loku). Ko se je znebil vseh strupov in je telo uspelo vzpostaviti kislo- bazično ravnovesje, so njegovi izvidi pokazali, da je rak izginil.
Zgodba je seveda precej daljša. Njegovi metodi na rob je treba dodati, da je pomembna kakovost vode, ki jo pijemo. Izbrati je treba čisto, izvirsko vodo. V ZDA je voda izpod pipe najbrž drugačna kot pri nas. Vendar se ne gre slepiti. Tudi naša voda je vsaj klorirana, v nekaterih vodnjakih pa boste poleg klora našli še kaj drugega. Naložba v zdravje je torej izbira zares kvalitetne, neonesnažene pitne vode. Vsa hrana, ki jo je po končanem postu (tega je potem večkrat ponovil in prav vsakič se je počutil bolje) pazljivo izbiral, je bila ekološko pridelana, popolnoma sveža in iz domačega okolja. Večina te hrane je bila iz vrst zelenjave in nekaj manj sadja, druge vrste pa bolj malo oziroma le izjemoma. Larry je torej v svojem življenju spremenil marsikaj in se teh sprememb še danes drži.
Postenje po Breussu
Nekaj znanih Slovencev, ki se je spopadlo z rakom, se je odločilo za postno prehrano po avstrijskem strokovnjaku Rudolfu Breussu. Vsaka sestavina, ki jo človek po Breussovih navodilih zaužije, ima točno določen namen, zato je smiselno upoštevati vse njegove napotke, ki jih bomo v grobem povzeli. Poseben zelenjavni sok dobimo že narejen v lekarnah. Tisti, ki so post po Breussu preizkusili, pravijo, da je morda bolje, če si sokove delate sami. Okus je vsekakor drugačen. Nekateri pravijo, da je boljši, vendar je to odvisno od posameznika. Poleg vedno sveže iztisnjenih sokov iz zelenjave je treba v okviru tega posta piti čaje iz različnih zelišč, od ledvičnega čaja (mešanico dobite že pripravljeno) do čaja iz žajblja in šentjanževke, melise in poprove mete (vse to so zelišča, ki jih lahko nabiramo prav zdaj, v poletnih mesecih, zato si je smiselno narediti zalogo) ter čaje iz smrdljičke in ognjiča. Zelenjavni sok je sestavljen iz rdeče pese, korenja z listjem vred, zelene in redkve ter, na presenečenje marsikoga, surovega krompirja. Za pripravo tega soka boste rabili sokovnik. V naših trgovinah je na voljo kar nekaj relativno dobrih sokovnikov. Če se odločate za spremembo v prehrani, ki bo trajna, je smiselno v to napravo investirati nekoliko več. Pazite, da je dovolj močna (od 800 do 1000 wattov). Breuss poleg naštetega, ki tvori glavni del diete oziroma posta, za tiste, ki drugače ne morejo, dovoljuje vodo z limoninim sokom brez sladkorja in morda malo zeljnice (voda kislega zelja). Za zelo šibke je dodana še čebulna juha, pripravljena po njegovem receptu. Post začnete tako, da že teden dni prej dan za dnem postopoma izločate s svojega jedilnika trdno prehrano, na primer najprej meso in vse izdelke iz mesa, potem testenine in kruh ter kuhan krompir, dokler ne pridete do tega, da jeste samo še surovo zelenjavo brez vsega. Šele tako boste pripravljeni na začetek posta. Dan začnete s pol skodelice hladnega čaja za ledvice, dobre pol ure pozneje popijete skodelico ali dve čaja iz žajblja in šentjanževke z meto in meliso.
Poudariti je treba, da je vse to treba popiti počasi, po požirkih. Spet dobre pol ure ali eno uro kasneje popijete požirek zelenjavnega soka iz prej omenjene zelenjave. Vendar soka ne pogoltnete takoj, ampak ga nekaj časa zadržite v ustih, da se bo dobro zmešal s slino, v kateri so že presnovni elementi. Potem sledite svojemu telesu. Ko začutite lakoto, spet popijete požirek zelenjavnega soka, vedno na isti način, da ga zadržite v ustih. To lahko ponavljate ves dopoldanski čas, vendar samo takrat, ko začutite lakoto ali pa se vam zdi, da ste nekoliko vrtoglavi. Čaj iz žajblja in drugih naštetih rastlin pa lahko vmes pijete večkrat. Opoldne oziroma v času kosila spet popijete ledvični čaj, nakar se zadeva popoldne ponovi enako, kot je bilo dopoldne. Zvečer pa je spet na vrsti ledvični čaj. Breuss pravi, da je treba ledvični čaj piti prve tri tedne posta, potem pa ne več. Omejitev je tudi pri zelenjavnem soku: popijete ga lahko le pol litra na dan. Druge čaje pijete kadarkoli čez dan. Žajbljev čaj skuhate tako, da jušno žlico posušenega žajblja stresete v pol litra vrele vode in kuhate točno tri minute. Ledvični čaj mora vsebovati njivsko preslico, šentjanževko, koprivo in ptičjo dresen. Pripravite ga tako, da zelišča deset minut namakate v skodelici vroče vode, potem tekočino precedite. Zelišča iz cedila pretresete v posodo z vročo vodo in kuhate deset minut, nato spet precedite in zlijete skupaj s tekočino, ki ste jo dobili od prvega precejanja. Takšen način priprave je pomemben, ker se koristne učinkovine izločijo v času namakanja.
Sokovi tudi potem
Prehranjevanje oziroma postenje po Breussu traja 42 dni. Tudi potem, ko post končate, morate zelo postopoma preiti na običajni način prehranjevanja. Zelenjavni sok je treba piti še naprej, pa tudi žajbljev čaj. Ljudje, ki so se pozdravili s postom po Breussu, večinoma nikoli več niso prešli na hrano, ki so jo uživali prej. Še danes so njihovi obroki sestavljeni pretežno iz sveže zelenjave in sadja. Breuss posebej opozarja, da se človek, ki ne bo nehal kaditi, ne bo pozdravil.
O prehrani, ki temelji na sveži zelenjavi in sadju, govorijo tudi drugi, ki so se pozdravili. Večinoma poudarjajo še, da je pomembno odpraviti škodljive posledice stresa. Kar pomeni, da se je treba naučiti stres premagovati, kajti vsakdanje življenje vam s stresom ne bo prizaneslo. Konec koncev je dovolj velik stres že diagnoza rak. Poleg stresa oziroma onesnaženja iz okolja ste lahko deležni tudi onesnaženja v čustvenem življenju. Jeza, negativni odnos do sebe in do drugih, strah, vse to škodljivo vpliva na vaš fizični del. Če se hočete pozdraviti, se morate naučiti prekiniti s temi mislimi in jih obrniti v pozitivno smer. O tem, kako so se z rakom spopadli še nekateri drugi, bomo pisali v naslednji številki naše revije.
Sodobni način življenja pogosto vodi v kronično utrujenost, pomanjkanje energije, motnje v krvnem, limfnem in energijskem pretoku, ki se lahko končajo z boleznijo, izgorelostjo ali psihičnim zlomom. »V sebi imamo toliko vsakdanjega stresa, naš tempo življenja je uničujoč in premalo časa si vzamemo za sprostitev,« je prepričana Andreja Hartner. »Ljudje potrebujemo sprostitev, saj je stres, poleg strahu, glavni vzrok naših težav, iz katerih potem nastanejo različne bolezni.«
Od bete do thete
Pravi, da smo nenehno v stanju beta, medtem ko naj bi nam energijska sprostitvena meditacija pomagala doseči stanje alfa. Kaj to pomeni?
Beta stanje je stanje nenehne osredotočenosti našega uma, pri katerem telo ne počiva, ampak je nenehno na preži. Značilno je za sodobni način življenja.
Alfa stanje je stanje meditacije in sproščenosti.
Theta stanje je stanje hipnoze, v katerem naj bi se obnavljale tudi celice.
Energijska sprostitvena meditacija po terapevtkinih besedah poteka na masažni mizi. Z masažnimi prijemi ljudem najprej pomaga sprostiti vse prepone, kot sta pogosto napeta ramensko-vratni obroč in trebušna prepona. Umiri se dihanje.
Ko je oseba tako sproščena, si lahko pomaga še s samomasažo akupresurnih točk po kitajski tradicionalni medicini, in to na obrazu in rokah, kjer jih je največ. Vse skupaj naj bi trajalo eno uro.
Kot pojasnjuje Andreja Hartner, so akupresurne točke na glavi energijsko povezane z notranjimi organi – mehurjem, želodcem, žolčnikom, debelim in tankim črevesom ter tako imenovanim trojnim grelcem (žleze). Na rokah pa so zajete akupresurne točke energijskih kanalov srca, pljuč, tankega in debelega črevesja, osrčnika in trojnega grelca. »Masažo lahko izvajamo kot pritisk in sproščanje ali kot nežno krožno masiranje. Masaža teh točk je bolj prijetna in učinkovita v alfa stanju.«
Dviganje energije
Vse je povezano z energijami – neoviran energijski pretok skozi naše telo je namreč bistvenega pomena za zdravje. Ni naključje, da so zadovoljni in radostni ljudje običajno
zdravi in močni, medtem ko so bolj šibki ljudje pogosteje žrtev žalosti, melanholije in depresije. Življenjska radost v veliki meri predstavlja prisotnost življenjske energije.
1. Masaža či-ja
Za splošni dvig energije Andreja Hartner priporoča, da si vsaj pet minut v smeri urinega kazalca masiramo energijsko ki/či točko, dva prsta pod popkom.
2. Bosonoga hoja
S hojo z bosimi nogami v naravi masiramo akupresurne točke na podplatih. Ljudem, ki zaradi kakršnihkoli omejitev ne morejo hoditi v naravi, sogovornica svetuje, da se zibljejo po podplatih, od pete do prstov in nazaj, s čimer ravno tako spodbujajo akupresurne točke na podplatih. Tudi masaža podplatov ali že samo držanje dlani na podplatih vsaj 10 minut ima blagodejen učinek na telo in notranje organe.
3. Ogrevanje ledvic
Občutek hladu v telesu je pogosto povezan s slabim energijskim pretokom skozi mokre organe – ledvice in mehur. Učinkovit način krepitve ledvic naj bi bilo »ogrevanje« ledvic z rokami, kar sproži energijski pretok skoznje. Izvedemo jo tako, da roke položimo na ledvice. »Termofor ne odtehta naravne toplote. Energija roke je tista, ki ima naraven učinek in povzroči pretok energije v notranjem organu.«
4. Masaža črevesja
Prebavne težave lahko lajšamo z masažo črevesja. »Začnemo masirati spodaj pri slepiču in krožimo po poti debelega črevesa v smeri urinega kazalca. Da spodbudimo gibanje črevesja, v valovih masiramo točno po črevesju. Masiramo od slepiča do reber in malenkost čez in potem po levi strani navzdol.« Andreja Hartner priporoča tudi masažo celega trebuha, v smeri urinega kazalca, saj naj bi bile dva in štiri prste od popka akupresurne točke za spodbujanje prebave. To so enostavne točke, ki jih lahko sami uporabljamo pri tovrstnih težavah.
5. Hrana za energijo
Inštruktorica zdravega načina življenja odsvetuje industrijsko hrano. Med živili, ki nam lahko pomagajo, posebej izpostavlja veliko zelene zelenjave, zelenih listov, ki vsebujejo veliko energije sonca, klorofila in vitamina K. Posebej učinkovita naj bi bila zelena ječmenova hrana in alge. Pol žličke matičnega mlečka vsako jutro pa je po njenem mnenju naravno zdravilo, ki krepi telo in njegov imunski sistem.
6. Sončne misli
Ni pomembno zgolj to, kaj zaužijemo, ampak so zelo pomembne tudi naše misli. »V znanstvenih raziskavah so ugotovili, da je kar 70 odstotkov naših misli negativnih. Namesto, da vedno najprej pomislimo na najslabše, raje vzemimo življenje s svetle plati,« priporoča sogovornica.
Notranje vesolje
Resnično zdravljenje se vselej začne v nas, naši zavesti, nam je še povedala inštruktorica naravnega zdravja. Ko vlada v nas harmonija, se lahko šele predramijo zdravilne sile telesa. Da bi bili zdravi, je nujno celostno zdravo živeti, se zdravo prehranjevati, pravilno dihati in se veliko gibati ter vsak dan izvajati telesne vaje.
A vse to mora spremljati dobro razpoloženje duha in poznavanje ter razumevanje svojega notranjega vesolja, še dodaja. Ena od metod do tja je meditacija, zato je ta sestavni del vseh delavnic in druge ponudbe Andreje Hartner, ki meni, da je meditacija zdravilna predvsem zato, ker izzove stanje sproščenosti. Tam, kjer je sproščenost, pa je vedno tudi zdravje, medtem ko bolezni večinoma izhajajo iz stresa, strahov, premočnih razburjenj in čustvenega neravnovesja. »Z rednim sproščanjem uma, telesa in duha odpravimo posledice stresa, naše telo se obnovi in ohranja vitalnost ter mladostni videz,« sklene naša sogovornica.
L’OCCITANE je v sodelovanju s priznano mojstrico in kreatorko parfumov Karine Dubreuil iz Grassa ustvaril novo prefinjeno kolekcijo štirih čudovitih dišavnih kompozicij La Collection de Grasse, ki združujejo pristne dišavne sestavine iz bližnjih in daljnih dežel ter proslavljajo svetovno prestolnico parfumov – znamenito provansalsko mesto Grasse.
Magnolija z Daljnega vzhoda, robidnica z juga Francije, zeleni čaj z Japonske, grenka pomaranča iz Tunizije, jasmin iz Grassa in Egipta, bergamotka iz Italije, vanilija z Madagaskarja, narcisa iz Francije. Že samo naštevanje teh odličnih naravnih sestavin, ki jih je Karine Dubreuil skrbno izbrala za novo kolekcijo, misli ponese na sijajno in nepozabno dišavno popotovanje … Ustvarjalnost mojstrice parfumov je pri kreiranju nove kolekcije vodila spontanost. Z najskrbnejšim izborom sestavin je ustvarila popolne dišave – tako čiste in enostavne, a nadvse prefinjene. Kolekciji daje pečat povezovalni simbol »&«, ki naravni sestavini po dve in dve spaja v dišavne kompozicije in tako oblikuje ime vsake izmed štirih novih toaletnih vodic La Collection de Grasse. Te štiri dovršene dišavne harmonije, ki povezujejo in združujejo najdragocenejše esence z vsega sveta, potrjujejo sloves L’OCCITANA kot vrhunskega parfumerja iz Provanse.
Vsako od štirih dišavnih kompozicij je L’OCCITANE nadgradil s prefinjenimi negovalnimi izdelki za popolno razvajanje – parfumskim gelom za prhanje, parfumskim mlekom za telo in parfumskim milom.
Odlična kombinacija! Sočna, aromatična omaka in tofu. Okusna omaka in začimbe prepojijo tofu in mu dajo odličen okus. Zraven se prileže riž blagega, nevtralnega okusa.
Čas priprave: 25 min
Sestavine za 4 osebe:
majhna glava brokolija
1 srednje velika čebula
1 por
200 g tofuja
3 srednje veliki korenčki
1 večja paprika
2 manjši bučki
250 g sojinih kalčkov
jušna žlica oljčnega olja
1 strok česna
1 čajna žlička naribanega svežega ingverja
sojina omaka
sol
kajenski poper
1 žlička koruznega škroba
Priprava:
Brokoliju odrežemo olesenelo steblo. Razdelimo ga na majhna cvetke, steblo olupimo in narežemo na tanke palčke. Na štedilnik postavimo lonec s slano vodo in jo zavremo. Nato vanjo stresemo brokoli in ga kuhamo 4–5 minut. Z lopatko ga poberemo iz vode, stresemo na cedilo in prelijemo z mrzlo vodo, da se kuhanje ustavi. Vodo prihranimo, da bomo z njo lahko zalili jed.
Drobno nasekljamo čebulo.
Por narežemo na kolesca.
Tofu narežemo na koščke.
Korenje olupimo, mu odrežemo zgornji konec in ga operemo. Razrežemo na tanke rezine, ki so dolge toliko, kot je visoka paprika.
Papriki odstranimo pecelj, jo prerežemo na pol, ji odstranimo peške in notranje belo meso. Temeljito jo operemo in jo narežemo na tanke rezine.
Bučki odrežemo skrajna konca, ju operemo, prerežemo na pol in nato vsako polovico na tanke rezine, enake dolžine, kot so rezine korenja in paprike.
Sojine kalčke stresemo na cedilo in jih dobro stuširamo.
V globoki ponvi ali voku segrejemo olje, na njem opražimo čebulo. Dodamo strt česen in ingver in na hitro premešamo, da zadiši.
V ponev vržemo kose tofuja in jih dobro opečemo na dišeči čebulici.
Dodamo korenje in papriko in vse skupaj dušimo ob stalnem mešanju.
Ko se korenje in paprika malce zmehčata, v ponev dodamo bučke, kalčke in brokoli. Po potrebi zalijemo z vodo, v kateri se je kuhal brokoli.
Prilijemo sojino omako, dodamo ščepec kajenskega popra, premešamo in kuhamo še nekaj minut, da se vsi okusi prepojijo, zelenjava pa rahlo zmehča.
Koruzni škrob dobro zmešamo z malo vode, da razbijemo vse grudice. Postopoma prilijemo omaki in nežno mešamo, da kontroliramo gostoto.
Jed ponudimo s kuhanim ali parjenim rižem. Odlično se poda basmati.
Najnovejša znanstvena raziskava postavlja orehe na prvo mesto skupine živil, ki veljajo za skoraj popolno. Na srečanju Ameriškega kemijskega združenja so znanstveniki predstavili analizo, ki kaže, da vsebujejo orehi kombinacijo bolj zdravih in kakovostnih antioksidantov kot katerikoli drugi oreščki.
V eni pesti orehovih jedrc je skoraj dvakrat toliko antioksidantov kot v drugih oreščkih. »Na vrhu lestvice so nedvomno orehi, sledijo jim arašidi, mandlji, pekani in pistacije,« je dejal dr. Joe Vinson, avtor analize, in pripomnil, da ljudje tega daru matere narave žal ne uživajo dovolj. Večina jih je prepričanih, da so oreščki mastni in kalorični.
Dr. Vinson meni, da je v vseh vrstah oreščkov priročno skoncentriranih zelo veliko visokokakovostnih beljakovin, ki lahko nadomestijo meso, vitaminov, rudninskih snovi in vlaknin. Poleg tega ne vsebujejo glutena. Njihovo redno uživanje je vrsta raziskav povezala z manjšim tveganjem za razvoj bolezni srca, nekaterih vrst raka, žolčnih kamnov in sladkorne bolezni.
Po dr. Vinsonovih ugotovitvah so antioksidanti v orehih daleč najbolj kakovostni in učinkoviti, kar dva- do 15-krat bolj kot vitamin E, znan po svojem močnem antioksidantnem delovanju. Poleg tega orehe običajno uživamo surove in ne pražene, kar pomeni, da ostanejo antioksidanti nespremenjeni. Za dosego spodbudnega učinka antioksidantov na zdravje zadošča že, da zaužijemo sedem orehovih jedrc na dan.
Noge, še zlasti stopala, so eden najbolj obremenjenih delov telesa, a ker so skrita, jim pogosto ne namenjamo dovolj pozornosti. Menimo, da je dovolj, če si jih redno umivamo in strižemo nohte na nogah in da si v hladnem vremenu vedno obujemo sveže nogavice. Poleg tega pa jim moramo privoščiti tudi kakšno sprostitev.
Vsaj enkrat na teden si pripravimo kopel za noge, v katero dodamo nekaj kapljic primernega eteričnega olja ali morske soli, in jih v njej sproščeno namakamo vsaj deset minut. Nato jih dobro osušimo in zmasiramo s hranilno kremo, da si nahranimo ta običajno »podhranjeni« del telesa. Lahko si nanesemo kremo za piling, s katerim bomo odstranili odmrle celice in trdo kožo na petah in noge ob tem dobro zmasirali.
Nato si noge spet dobro umijemo in osušimo, še zlasti med prsti, kjer se sicer rade na vlažni koži naselijo glivice. Tako so noge pripravljene za nanos vlažilne kreme za noge ali za losjon. Enkrat na teden si uredimo tudi nohte, ki morajo biti ravno postriženi, obnohtno kožico pa previdno potisnemo z nohtov. Če se bomo držali tega običaja, nam ne bo nikoli nerodno sezuti čevljev in pokazati svoja stopala.
Vsak dan, za lahek korak
Da bodo naše noge lažje prenašale vsakdanje napore, jim privoščimo vsaj nekajminutno masažo zjutraj, preden se odpravimo od doma, in zvečer pred spanjem. V hladnejših obdobjih si nanesemo hranilno vlažilno kremo, v vročih poletjih pa osvežilni losjon, za kar nam bodo noge zares hvaležne.
Masiramo si jih tako, da s palcem krožimo po loku stopala, z njim počasi drsimo proti prstom in temeljito zmasiramo točke ob korenu prstov. Nato si zmasiramo še nart in gležnje. Tako se bomo znebili utrujenih in oteklih stopal …