Vsakdo, ki želi podpreti prizadevanja za boljši jutri živali, lahko to stori na način, ki ga nič ne stane: z namenitvijo dela dohodnine in z zbiranjem starega papirja. Društvo za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ LJ) namreč že enajstč vabi k sodelovanju pri akciji zbiranja papirja “Pomagajmo naravi in osrečimo živali”. Akcijo, ki poteka že od leta 2008, društvo junija posvet svetovnemu dnevu varstva okolja, oktobra pa svetovnemu dnevu živali. V vseh akcijah je zbralo več kot 140 ton papirja, od tega približno 31 ton na lanski junijski akciji.
Cilj tokratne akcije je zbrat čim večjo količino odpadnega papirja, ki bo po finančni vrednost pripomogla k lažjemu uresničevanju društvenega poslanstva in ciljev, del zbranih sredstev pa bo letos namenjenih dejavnostm Zavoda Kosovir. Zavod se ukvarja predvsem s problematko eksotčnih živali, ki se v zadnjem času vse pogosteje znajdejo v vlogi domačih ljubljenčkov, rezultat pogosto nepremišljene odločitve pa je vedno več neprimerno oskrbljenih in zavrženih živali. Poleg ozaveščanja si zavod prizadeva za ustanovitev zavetšča, ki se bo ukvarjalo s temi živalskimi vrstami.
Kje oddati papir?
Odpadni papir bo mogoče oddat v soboto, 8. junija 2013, med 8. in 18. uro na parkirišču pred Centrom Vič Ljubljana (Jamova c. 105), kjer bo stal zabojnik za papir podjetja Gorenje Surovina, na lokaciji pa bo tudi društvena stojnica. Društvo bo ob tej priložnost zbiralo hrano za prostoživeče mačke in opremo za živali v zavetščih, s priboljški pa bo nagradilo vse mačje in pasje pridneže, ki bodo spremljali svoje skrbnike ob oddaji papirja.
Tudi tokrat bodo prostovoljcem priskočili na pomoč gasilci iz Gasilske brigade Ljubljana, ki na akciji že drugo leto pridno vihajo rokave za pomoč živalim in okolju, akcije pa se bodo znova udeležili tudi fantje iz organizacije Mister Slovenia. V društvu se iz srca zahvaljujejo vsem, ki bodo zavihali rokave tudi sami in se jim pridružili pri zbiranju.
Velikega slona zagotovo vsi poznamo. Ni samo velik in močan. Slon je tudi najprijaznejša žival med nami. Živi mirno življenje v družinski skupnosti, poznamo pa tudi slone samotarje. Danes je na Zemlji zelo malo teh čudovitih orjakov. Ogrožajo jih črni lovci in zbiratelji slonovine. Vsako leto se pod prepovedanimi streli zgrudi ogromno teh velikih, mirnih, prijaznih in ljubečih orjakov samo za voljo njihovih oklov.
Vrste slonov
Sloni so sesalci in jih uvrščamo v red trobčarjev. V sami družini slonov pa lahko naštejemo le še tri živeče vrste, žal pa tudi tem grozi izumrtje. To so: afriški slon (Loxondonta africana) in indijski slon (Elephas maximus). Afriški slon ima velika ušesa, s katerimi se hladi, kot bi se človek hladil s pahljačo. Indijski slon pa ima zelo majhna ušesa za razliko od afriških kolegov. Od afriškega slona pa se razlikuje tudi po tem, da so okli pri samicah majhni ali pa sploh niso razviti. Konec rilca pri indijskem slonu ima le en zgornji oprijemalni izrastek.
Za ostale vrste slonov predvidevamo, da so izumrle do zadnje ledene dobe, ki se naj bi končala pred 10.000 leti. Oba danes živeča slona pa imata nekaj podvrst, in sicer: afriški slon ima tri podvrste – stepski slon (Loxodonta africana oxyotis), gozdni slon ali okroglouhi slon (Loxodonta africana cyclotis) in afriški savanski slon (Loxtodonta africana africana) –, indijski slon pa ima štiri podvrste: cejlonski slon (Elephas maximus maximus), sumatranski slon (Elephas maximus sumatrana), malajski ali malezijski slon (Elephas maximus hirsutus) ter bengalski slon (Elephas maximus bengalensis).
Slon – nežni velikan
Slon, ki je zelo mirna, ljubeča in razumna žival, je že od nekdaj v stiku z ljudmi. Človek ga je uporabljal za bitke, delo ter družabne igre in parade. Danes je sicer izgubil svoje delo v vojski, predvsem pa ga v azijskih državah uporabljajo za delo, prenos tovora, za igranje znamenitega slonjega pola, vidimo ga v paradah, cirkusih, kako se igra z otroki in še kaj bi lahko napisal. Včasih smo ga lahko vključili v različne skupine, kot so vojaški, delovni, tovorni, paradni in cirkuški slon. Slon in pravi gospodar se tesno navežeta drug na drugega. A sloni svojih čustev ne gojijo samo do ljudi.
To je žival, ki živi v družinski skupnosti, ki jo imenujemo trop. Vodja tropa je najmočnejši samec, ki zmaga v bitki z drugim samcem. Sloni so venomer v gibanju, pri tem matere skrbno pazijo na svoje mladiče. Levi in druge plenilske mačke jih ne napadajo, saj vedo, da je to samomor. Predvsem jih zasledujejo in čakajo na priložnost, da se mladič oddalji od tropa. Če se to zgodi, je mladič izgubljen.
Slonica skrbi za mladiča kar nekaj časa. Oba sta navezana drug na drugega. Tudi z ostalimi člani tropa slon goji prijazne naveze. Samice z mladiči živijo v tesni družinski skupnosti, ki jo vodi odrasla slonica, ki je v sorodu z vsemi člani tropa. Ko mlajši samci spolno dozorijo, se nekoliko odmaknejo od družine in se združijo v črede poleg tropa.
Odrasli samci so bolj samotarski. V družinsko skupnost se priključijo le, ko se slonica pari. Po čustveni plati imajo še eno veliko značilnost, ki jo deli z nami. Poleg tega, da imajo zelo izražen socialni čut in zelo močne vezi, tudi žaluje. Svoje člane tropa, ko umro, pokopljejo. Truplo slona prekrijejo z vejevjem in listjem. Poznamo tudi slonja pokopališča. Ob pokopanem pripadniku črede ostali žalujejo, in sicer s tako, da več ur stojijo okoli trupla. Nekje enkrat letno obiščejo tudi pokopališča svojih prednikov.
Slon je rastlinojedec in dnevno pospravi ogromno rastlinja. Listje in ostalo zelenje trga z rilcem in ga na to nosi v usta. Občasno podre tudi kakšno drevo. Prehranjujejo se tudi z raznimi travami in manjšimi vejami. V ujetništvu poje veliko sena, pa tudi suhega kruha. Zanimivo je, da ima slon drugi par sekalcev dosti večji od ostalih zob. Kje ga uporablja? Z oklom in tem parom zob pomaga pri odstranjevanju različnih ovir in razkopavanju. Po navadi si izbere okel, ki ga pogosteje uporablja od drugega okla. Takšnemu oklu pravimo, da je dominanten. Dominanten okel je tudi bolj izrabljen, zaobljen in krajši.
Okli afriškega slona lahko zrastejo do treh metrov v dolžino in lahko tehtajo tudi do 900 kg. Imajo malo zob, ki jih uporabljajo za mletje hrane. Po navadi se prehranjujejo ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Pa tudi večer je priljubljen čas za prehranjevanje in pitje. Lahko pa jedo tudi med tekom! Takrat si trgajo večje šope listja ali trave. Ko pa postopoma izgubi tistih nekaj malo zob, ki jih ima, se ne more več prehranjevati. Zaradi tega žival počasi umira zaradi lakote. Mnogi si v tem času, ki nastopi približno v sedemdesetih letih življenja, poiščejo pokopališče in tam počakajo na smrt.
Sloni so družbene živali, ki se tudi sporazumevajo in kličejo med seboj. Kadar je trop slonov razkropljen med večjim rastjem, tako da se med seboj ne vidijo, se sporazumevajo z nizkim oz. globokim mrmranjem. S tem izražajo tudi svoje počutje. Takšen zvok žival razvije v globini rilca, nosu in goltanca. Ti nizki toni, podobni grgranju, pomenijo splošno varnost in odlično počutje. Ko pa kakšen izmed pripradnikov tropa zazna določeno nevarnost, opozori druge člane tako, da nenadoma utihne.
Čeprav je slon miroljubna žival, tudi med njimi prihaja do raznih sporov, ki pa jih večinsko rešujejo na prijateljski način. Pri reševanju takšnih sporov obstajajo nepisana pravila. Po rangu manjša žival se mora podrediti večji, nadrejeni živali. Le-ta pa odda jasen signal, kot je vrtinčenje prahu in zvijanje rilca. Poleg tega se sliši tudi značilno trobentanje. Enako signalizacijo uporabi tudi, ko želi pregnati sovražnike.
Med tem lahko tudi maha in opleta s svojimi velikimi ušesi. Kadar slona napade človek (denimo lovec), zvija rilec, grozeče trobenta in maha z ušesi, obrnjen proti človeku. Včasih se tudi zažene nekaj metrov proti njemu. Toda če takoj ne sprejmemo opozorila in se ne umaknemo ter ga gledamo v oči, je pogubno. Žival steče za nami in nas pokonča z okli. To velja še posebej za trope z mladiči.
Slon se začne prvič pariti, ko je star okoli 14 do 15 let. Ko samec dvori, mora med njima s samico nastopiti privrženost ter ostale kretnje in znaki. Par se nato ljubkuje z rilci. Od oploditve do rojstva traja 22 mesecev. Slonica ima praviloma enega mladiča, ki meri 85 cm in tehta do 110 kg. Slonica mladiča doji dve leti, lahko tudi več. Dokler ne pride na svet naslednji mladič, star mladič ostane v družinski skupnosti. Slonica povrže na vsaka štiri leta. Lahko jo obkroža več mladičev, nekateri so stari tudi enajst let. Če je mladič napaden, ga samica zavzeto brani.
Nekaj kratkih zanimivosti o slonih:
Ima aktivne le štiri zobe, dolge 30 cm.
Ti zobje lahko po obrabljenosti zrastejo do šestkrat.
Noge so mehko oblazinjene, tako da se žival lahko premika zelo tiho.
Teče hitreje od človeka.
Hodi s hitrostjo do 9 km/h in na dan brez težav opravi do 80 km poti.
Največji okel do slej je tehtal 105 kg in meril 3,1 metra.
Na dan poje 225 kg rastlinja in spije 136 litrov vode.
Približen razvojni ciklus do današnjega slona
Slon se je pred mnogimi deset tisočletji začel skozi dolgo pot evolucije razvijati iz zelo majhne živali približno tako velike kot je večji pes. Skupni prednik vseh trobčarjev pa je bil meriterij, ki je živel v zgodnji eocenski dobi. Iz meriterija sta se kasneje razvila dinoterijum in paleomastodont. Ta dva sta se pojavila v zgodnjemu miocenu. Potem je šla razvojna pot dalje tudi prek mastodonta iz dobe pliocena in mamuta ter vse do danes obstoječega slona.
Kot zadnjo zanimivost omenjam tudi to, da so na slovenskem ozemlju odkopali tudi nekaj skeletov samega mastodonta. Zelo pomembni izkopi so se izvršili v Škalah pri Velenju. Šaleška dolina je namreč zelo pomembna za odkrivanje pliocenskih sesalcev. Leta 1964 so v Škalah pri Velenju med površinskimi gradbenimi deli odkrili 4 najdišča z ostanki mastodonta. 1. 8. 1964 je g Štefan Borovnik opazil prve prazgodovinske ostanke.
Drugo najdišče, ki je bilo samo 20 m stran od prvega najdišča, je prav tako odkril g Štefan Borovnik. 14. 9. 1964 in 6. 10. 1964 so odkrili nove najdbe. Najprej so odkrili meter in pol dolg okel, čeljust in nekaj ostalih kosti mastodonta. Zaradi gradbenih del so bile najdbe zelo poškodovane. V istem mesecu pa so odkrili še četrto najdišče. Odkrila sta ga g. Ivan Delopst in g. Maks Dobnik.
Fosilni ostanki mastodonta so ležali v dolžini 9 m in so bili močno poškodovani. 26. 10. 1964 je 4-članska ekipa iz Inštituta za geologijo pričela s sistemskim izkopavanjem. Ekipo so sestavljali takratni geologi: Janez Pohar, Vida Pohar, Majda Prestor in Katica Drobne.
Za določanje koordinat posameznih najdb so uporabljali troosni koordinatni sistem. Odkopane kosti so bile razprostrte na območju 40 kvadratnih metrov, medtem ko se je sam izkop razprostiral na 90 kvadratnih metrih. Debelina plasti z ostanki mastodonta pa je bila globoka 1,50 metra. Diplomirana rudniška inženirja, g. Dušan Pipuš in g. Jože Guštin iz uprave Rudnika lignita v Velenju, pa sta takrat podprla in omogočila obsežna terenska dela pri izkopavanju mastodontov.
Človek je zelo kompleksno bitje. Njegova materialna osnova je fizično telo. Na delovanje telesa pa pomembno vplivajo procesi v njegovi duševnosti ter njegovo fizično in socialno okolje. O pomenu zdravega okolja nihče več ne dvomi. Na splošno pa so manj znani in upoštevani dejavniki človekovega notranjega, torej psihičnega okolja. V današnjih časih nas večina zelo potrebuje protiutež stresnim okoliščinam na delovnem mestu. V seriji člankov bomo predstavili nekaj povsem preprostih, pa zelo učinkovitih jogijskih vaj, s katerimi si lahko pomagamo skoraj kjer koli.
Odlično se znebimo napetosti z različnimi oblikami aerobne vadbe, ki pa ni vedno mogoča. Nekoliko lažje je glede tega tistim, ki imajo predvsem fizično delo, čedalje več pa je tistih s »sedečimi« poklici, ki ne morejo kar odkorakati z delovnega mesta. Po razburljivem sestanku jih čaka še kup pisanja, preganjajo jih roki, morda delajo s strankami, ki jih ne morejo kar odsloviti, ali pa jim ritem dela narekuje tekoči trak in podobno. Vendar pa tudi ti lahko naredijo nekaj zase, da ublažijo napetost in si obnovijo energijo. Za to ne potrebujejo niti pet minut, te pa lahko najdejo, če ne drugače, vsaj med odmorom za malico.
Vaje, ki jih bomo predstavili, morda že poznate iz drugih oblik telesne vadbe. Glavna razlika med telovadbo in jogo je v načinu izvedbe vaj. Pri jogi skušamo doseči ravnovesje v telesu, tako na fizičnem kot na psihičnem nivoju. Povezava med telesom in psiho je dihanje. Zato vse vaje izvajamo v ritmu dihanja. Hkrati skušamo čim bolj ozavestiti, kaj se med vajo dogaja v telesu – katere mišice se skrčijo in katere raztegnejo, katere so preveč napete in jih je treba sprostiti, katere pa so oslabele, ker jih premalo uporabljamo. Vsako vajo izvedemo le do meje neugodja. Če začutimo bolečino, takoj prenehamo, se vrnemo v začetni položaj in sprostimo. Tudi boleče mišice naslednji dan kažejo na to, da smo pretiravali. Če je mogoče, med vadbo zapremo oči, da jo lahko čim bolj doživimo. Z malo vaje bodo učinki prav takšni, tudi če bodo oči odprte. Verjetno nam ne bo vedno uspelo vsega izvesti tako, kot bi si želeli, vendar pa je vsakršna vadba boljša od nikakršne in z vsako ponovitvijo bo učinek večji.
Napetost se v sedečem položaju največkrat izraža v ramenih in vratu, zato za začetek predlagam tri zelo preproste vaje, ki jih je mogoče izvesti celo med vožnjo avtomobila. Preizkusila sem jih na lastni koži, ko sem morala sama voziti po avtocesti nepretrgano celih sedem ur, zato vem, da pomagajo. Priporočam pa, da jih osvojite najprej doma v ugodnih razmerah, da se boste lažje vživeli vanje, ko jih boste potrebovali na delovnem mestu ali kjer koli drugje.
Opazovanje dihanja
V stresnih situacijah nam že sam občutek, da dihamo, sprosti napetost in da novo energijo.
Zaradi nepravilne drže in oslabelih hrbtnih mišic imamo med sedenjem pogosto upognjen hrbet in povešena ramena. Prsni koš je stisnjen in pritiska na trebušno prepono, kar preprečuje popolni vdih in izdih. Dihanje je plitvo in oskrbljenost telesa s kisikom in energijo je pomanjkljiva. Zato je pomembno, da pri tej vaji sedimo vzravnano. Stopala naj bodo na tleh. Dlani naj počivajo na stegnih, obrnjene navzgor. Če je mogoče, si odpnemo morebitno tesno obleko ali pas, da se trebušna stena lahko prosto giblje. Samo osredotočimo se na dihanje.
Opazujemo, kako se pri vdihu najprej razširi trebuh. Pri tem se trebušna prepona skrči in spusti proti trebušni votlini, da se poveča prostornina prsne votline. Mišice trebušne stene se sprostijo in izbočijo. Vdih nato razširi prsni koš. Rebra se razmaknejo. V zadnji fazi vdiha se razširi tudi področje ključnic, kar omogoči dihanje z vršički pljuč. Naredili smo popolni vdih. Kadar smo sproščeni, običajno za nekaj trenutkov spontano zadržimo dih s polnimi pljuči. Izdihnemo tako, da se najprej skrči področje ključnic, nato se stisne prsni koš, na koncu pa se sproščena prepona izboči v prsno votlino in za seboj po principu vakuuma potegne trebušne organe, s tem pa se skrči tudi trebušna stena. Tudi s praznimi pljuči običajno za nekaj trenutkov spontano zadržimo dih. Vajo ponovimo vsaj desetkrat oziroma jo ponavljamo, dokler nam je prijetna.
Če težko sedimo z zravnanim hrbtom, si lahko pomagamo tako, da si med križ in naslonjalo stola namestimo manjšo blazinico ali zvit kos obleke. Vajo lahko izvajamo, tudi če so roke zaposlene, vendar bo za to potrebno nekaj več vaje, da pri delu ne bomo delali napak. Pri izvajanju vaje je pomembno, da ne skušamo zavestno vplivati na ritem dihanja, ampak da ga le opazujemo in se mu prepustimo. Da bi lažje občutili posamezne faze diha, lahko eno dlan položimo na trebuh in drugo na rebra ter zapremo oči. Kadar smo zelo napeti, nam pomaga, če na začetku nekajkrat zavestno globoko vdihnemo in počasi in čim bolj popolno izdihnemo. Oddahnimo si! Ko se neprisiljeno osredotočimo na normalno dihanje, čez čas lahko začutimo tok zraka od nosnic do sredine prsi. Dihanje se sčasoma upočasni in poglobi. To nas sprošča in pomirja. Dihanje je namreč lahko hoteno ali nehoteno. Dogaja se nam, da večino časa sploh ne vemo, da dihamo, lahko pa se dihanja zavedamo in zavestno uravnavamo njegov ritem. V stresnih situacijah nam že sam občutek, da dihamo, sprosti napetost in da novo energijo.
Dviganje in spuščanje ramen
Prepustimo se naravnemu ritmu dihanja in gibanje ramen prilagajamo dihanju.
Sedimo z zravnanim hrbtom. Roke prosto visijo ob telesu. Če lahko, zapremo oči, da bolje občutimo dogajanje v telesu. Osredotočimo se na ramenski obroč. Z vdihom dvignemo ramena proti ušesom, kolikor jih lahko. Zadržimo položaj, dokler spontano zadržujemo dih. Z izdihom spustimo ramena in jih zavestno potiskamo navzdol, da občutimo, kako se iztezajo vratne mišice. Ponovno zadržimo položaj, dokler spontano zadržujemo dih. Pazimo, da ostane hrbtenica ves čas v istem položaju. Občutimo popolni vdih in izdih ter zadrževanje diha s polnimi in s praznimi pljuči. Prepustimo se naravnemu ritmu dihanja in gibanje ramen prilagajamo dihanju. Vajo ponovimo vsaj petkrat oziroma kolikorkrat nam je udobno.
Vajo lahko izvajamo tudi stoje. Če imamo težave z ravnotežjem, naj oči ostanejo odprte. Različica vaje je, da dvignjena ramena ob izdihu sprostimo in jih pustimo, da »padejo«. Pri večji napetosti ali bolečinah v vratu jo odsvetujem. Nekontroliran gib lahko okrepi bolečino, če pa ga imamo pod nadzorom, ga lahko ob prvem občutku nelagodja zaustavimo in se ji izognemo. Prednost sproščenega in umirjenega gibanja je namreč v tem, da lahko pravočasno občutimo svoje meje in jim prilagodimo izvajanje vaj.
Nagibanje glave in vratu levo-desno
Najbolje je, če lahko toliko sprostimo vrat, da nam bo glava s svojo težo iztegnila mišice na desni strani vratu.
Pri tej vaji je hrbet prav tako zravnan. Dlani položimo na sedež tik za hrbtom, tako da z rokami fiksiramo trup. Bolje je, da so prsti obrnjeni nazaj, saj tako z zasukom roke bolj odpremo ramenski obroč. Ob vdihu sta glava in vrat v sredinskem položaju ter čim bolj iztegnjena. Pri tem pazimo, da glave ne nagibamo nazaj, ampak da ostane teme najvišji del glave. Nekaterim pomaga, če si predstavljajo, da jim nekaj vleče teme navzgor. Ob izdihu nagnemo glavo v levo in skušamo levo uho čim bolj približati ramenu. V končnem položaju se sprostimo in ostanemo v njem, dokler spontano zadržujemo dih. Tako bomo lahko polno začutili položaj. Poudarek je na iztezanju mišic, ne na krčenju. Pri nagibanju je pomembno, da premaknemo ves vrat od ključnic do glave. Najbolje je, če lahko toliko sprostimo vrat, da nam bo glava s svojo težo iztegnila mišice na desni strani vratu. Trup ostane zravnan in nepremičen, ramena pa sproščena. Ni pomembno, koliko lahko nagnemo glavo. Po nekaj ponovitvah bomo občutili, da se uho vsakič malenkost bolj približa ramenu. Z vdihom se vrnemo v sredinski položaj in z naslednjim izdihom spustimo glavo in vrat v desno. Pri tem občutimo iztezanje mišic na levi strani vratu. Z naslednjim vdihom se spet vrnemo v sredinski položaj. Vajo ponovimo vsaj petkrat na vsako stran oziroma kolikorkrat nam je udobno.
Priporočam, da vadbo zaključimo s ponovnim opazovanjem dihanja. Skušajmo občutiti razliko v načinu dihanja pred in po vadbi. Med delovnim časom lahko vaje ponovimo vsakokrat, ko začutimo, da se v nas nabira napetost. Delali bomo lažje, bolj zbrano in učinkovito ter bomo domov prišli boljše volje.
Naše telo je sistem, pravi dr. Nithi Subramaniam, ki kot zdravnik starodavnega načina zdravljenja pomaga tudi Slovencem. Njegovi pacienti prihajajo z vseh vetrov in v Ljubljani sprejemajo njegovo zdravljenje, diagnozo in nasvete za nadaljnje življenje. Ajurveda je pri nas bolj znana, a siddha je prav tako pomembna in celovita ter predvsem učinkovita. Katere težave so skupne Slovencem in kaj je za nas najtežje spremeniti? Lahko uganete?
Sprva je živel v Langkawiju v Maleziji, kjer je kot štirinajsti ajurvedski zdravnik v svoji rodbini sprejemal paciente z vsega sveta. Način zdravljenja, ki ga prakticira, je siddha, ki je ena izmed treh vej indijskega zdravilstva (poleg ajurvede in unani) in ena izmed najstarejših zdravstvenih sistemov, kar jih pozna človeštvo. Nithi izhaja s Šrilanke, kjer je odraščal v ašramu, dnevno prakticiral jogo in se že od malih nog učil modrosti siddhe. Pravi, da je imel strogo otroštvo, saj so bili njegovi učitelji strogi in zahtevni, a tako se je učil na praktičen način in pridobil veliko več znanja, kot bi ga lahko samo iz knjig.
Sprememba
Čeprav ljudje včasih težko zaupajo novim ali drugačnim načinom zdravljenja, pa dr. Subramaniam s tem ni imel težav. »Če ljudem stvari logično razložiš,« pravi, »bodo razumeli. Pomembno pa je, da si vzameš čas zanje in jim vse pojasniš, saj v nasprotnem primeru ne bodo verjeli in se ne bodo trudili za spremembo, v tem primeru pa tudi rezultata ne bo.« Zdravljenje je namreč proces, pri katerem sodelujemo tudi sami. Siddha je zdravljenje, ki zajema celostnega človeka, kar pomeni, da vas že pri prvem obisku čaka celosten pregled, pri katerem določijo ne le, kaj povzroča simptome, ki jih opažate, pač pa tudi, v čem se skriva korenina celotnega problema. »Težko bi rekel, katere so najpogostejše težave, ki pestijo ljudi, ki me obiščejo. Hemoroidi, išias, bolečine v sklepih, ginekološke in menstrualne težave, različna rakava obolenja in tumorji.«
Seveda se med pacienti, ki ga obiščejo, najde tudi veliko skeptikov, a pravi, da to kaj hitro ugotovi. »Kot zdravnik, ki se ukvarjam s siddho, moram biti tudi malo psihologa. Ko se s človekom pogovarjam o njegovih težavah, lahko hitro vidim, kdo bo pripravljen sprejeti spremembe, ki bodo nujne za izboljšanje zdravstvenega stanja, in kdo ne bo sposoben spremeniti življenjskega sloga, ki je srž njegove težave. V takšnem primeru človeku raje povem, da bo v primeru, da se ne bo držal mojih navodil, samo izgubljal čas in denar in da je v tem primeru bolje, da ne poskusi.« Zanimivo je to, da mnogi ljudje to tudi priznajo in se z njegovimi besedami strinjajo.
Razlika je očitna že v diagnozi, saj tradicionalna medicina postavi diagnozo na podlagi dejstev in podatkov. »Mi postavimo diagnozo z naadi shastro, s pomočjo katere preverimo delovanje vseh organov in odkrijemo težavo, iz katere izhaja vse ostalo.« Kaj je naadi shastra? Naadi v sanskrtu pomeni pulz, shastra pa znanost. »Naadi shastra predvsem pomeni, da se s pacientom pogovorim, da spoznam njegove navade, življenjski slog, šibkosti in težave.« In zatem mu predpiše dieto, mu pove, kaj naj jé in česa ne, čemu naj se izogiba in na kaj naj pazi. Če pacient sledi njegovim navodilom, so učinki vidni zelo hitro.
Težka prehrana
Slovenci smo vajeni določenega načina življenja in diete, ki nas spremlja že stoletja in smo jo prevzeli že od naših prednikov; tega se sami zelo dobro zavedamo. Prav tako smo tradicionalen narod, zato me zanima, če je izkusil kakšno težavo pri prepričevanju ljudi, naj spremenijo svoje navade. »Nekateri imajo to težavo, seveda, vendar to ni specifično samo za vaš narod,« se nasmehne. »Slovenci ste veliki gurmani in dobra hrana je za vas zelo pomembna. Vajeni ste jesti veliko krompirja in veliko mesa. Ljudi nikoli ne silim v spremembe, pač pa jim razložim, kako to vpliva na njihovo telo in zakaj se v tem skriva srž težave. Če se jim zdi, da lahko poskusijo napraviti spremembo v svojem življenju, naj poskusijo, če pa vedo, da tega ne bodo zmogli, je to zanje samo izgubljen čas.«
Vsak, ki ga obišče, se mora pred obiskom štiri ure postiti in piti samo vodo. Sledi naadi shastra in pogovor, po tem pa ljudje odidejo domov in poskusijo z novo dieto, s spremembami, ki jim jih priporoči zdravnik, da vidijo, če bodo to sploh zmogli. Hkrati pa prizna, da pride kar nekaj ljudi, ki želijo, da se izboljša njihov imunski sistem. »Večina teh ljudi ne razume, kaj imunski sistem sploh pomeni. Pridejo z željo, da se izboljša njihov imunski sistem, skrbi jih, da so pod stresom in imajo zato težave. Pogosto rečejo, da imajo slab imunski sistem, kandido, so depresivni ali pod stresom. Z naadi shastro ugotovimo, da so težave v ledvicah, jetrih ali čem drugem.«
Slovencem bi svetoval, da spremenijo svoje prehrambne navade, se več gibljejo in spremenijo tudi nekatere svoje karakteristike. Jesti moramo manj mesa in več zelenjave ter poskrbeti za svojo moralno izobrazbo. »A pogosto je težko razložiti ljudem, zakaj naj ne jejo toliko mesa. Če si Indijec in ljudem priporočaš, naj jejo manj mesa, ljudje to hitro povežejo z religioznim prepričanjem. Zato je pomembno, da se z njimi previdno pogovorim in potrpežljivo razložim vse vplive, ki jih ima denimo meso na telo. Da jih izobrazimo, da jim razložimo, koliko dni potrebuje telo, da prebavi in predela živalske beljakovine. Nekdo, ki ima že dolga leta bolečine v sklepih, se jih lahko znebi samo s spremembo prehrane.«
Veliki stres
Stres po njegovem mnenju ni težava današnjega časa. »Stres je samo izgovor,« pravi. »Stres je postal modna beseda in jo preprosto izkoriščajo. Mnogi moji kolegi uporabljajo to besedo kar vsevprek. Če ima nekdo težave s kožo, je to zaradi stresa. Če ima nekdo težave z glavoboli, jih povzroča stres. Menim, da to preprosto ni logično, kot ena in ena ni enako tri, pač pa dve. Če piješ alkohol in premalo spiš, te bo seveda bolela glava in bo imel stres bolj malo pri tem. Vsi moramo določeno število ur na dan delati, hkrati pa tudi počivati. Moramo se gibati in jesti dobro, zdravo hrano. Če temu sledite, vam tudi ta stres ne bo prišel do živega.« Vsa skrivnost se torej skriva v disciplini.
Ljudje smo zanimiva bitja, ki sicer pogosto spremenimo navade, a le dokler ne dobimo želenega rezultata. Ko ponovno zdrsnemo v svojo rutino, ki nam je že prej naredila več škode kot koristi, se znajdemo v podobni situaciji, iz katere smo že prej iskali izhod. »Seveda, ljudje potem pridejo nazaj. A nam je najpomembneje, da ljudem ne lovimo rib, pač pa jih naučimo, kako naj jih lovijo sami,« se nasmehne zdravnik. »Ko dobimo v roke telo, ga ‘očistimo’ in ‘vrnemo’ lastniku. Kako ta z njim ravna, je popolnoma odvisno od njega.« Po tem, ko opravi naadi shastro, pa lahko celo napove, kako dolgo bo trajalo zdravljenje.
Med pregledovanjem pa predvsem ugotovi, kaj natanko je tisto, kar onemogoča ali otežuje povezavo med organi. »Človeško telo je sistem, vse je povezano. Vsak organ je povezan z drugim in če vas nekaj boli v nogi, je lahko povezano s hrbtenico in še više. Prav zato moramo telo jemati kot eno samo celoto, sestavljeno iz več delov.«
Siddha, za katero pravi, da ni tako komercialna ali široko poznana kot ajurveda, zdravi z zelo raznolikimi masažami, ki zdravijo celo telo in se orientirajo po čakrah. Za uspešno masažo se mora zdravilec ukvarjati z jogo, poznati zakonitosti dihanja, asan in človeške anatomije. A hkrati to ni čudežno zdravljenje, saj v primeru, da človeka ne bi mogel ozdraviti, to tudi pove. »Če ima nekdo sedemdesetodstotno odpoved ledvic, zelo razširjenega raka ali še kakšno tako veliko težavo, povem, da ne morem pomagati.« Tudi določene bolezni kože ali hudo obliko Parkinsonove bolezni ne more ozdraviti, pravi.
Ne, ne gre za čudežno zdravilo ali gromozanski preobrat brez truda. Andreja, ki se je odločila, da si s siddha terapijo poskusi urediti prebavo, je imela še eno bolj perečo zdravstveno težavo, ki nam vsem nažene strah v kosti. A s pomočjo svojega zdravnika tradicionalne starodavne medicine se počuti veliko bolje. In vse, kar je morala narediti, je bilo to, da je sledila njegovim navodilom.
»Nithijeva terapija je za ljudi, ki si želijo biti zdravljeni z njegovim znanjem,« pravi Andreja, ki je njegovo ordinacijo, tako kot mnogi drugi, odkrila preko ustnega priporočila. »Vendar pri tem zdravljenju tudi mi sami igramo veliko vlogo, in če nismo pripravljeni spremeniti sebe, načina življenja in hrane, ki jo vnašamo v telo, se tudi ne bomo čudežno pozdravili.« A brez pomote, Andreja je vegetarijanka že več kot 20 let in je v njegovo ordinacijo pravzaprav zašla zaradi prebavnih težav. Živi zdravo in verjame v pomembnost vsakodnevnega gibanja. »K Nithiju sem prišla tudi iz radovednosti, saj so mi ga priporočile prijateljice. Nisem vedela, kaj pričakovati, vedela pa sem, da sem pripravljena poskusiti zdravljenje izven okvirov naše tradicionalne medicine.«
Ob vstopu v njegovo malo kliniko se je takoj počutila prijetno, toplo in domače. Zdravnik sam pravi, da je njegovo zdravljenje osredotočeno na to, da se pacienti dobro počutijo, da se počutijo kot doma in ne v lepo in lično opremljeni kliniki. Učinek je dosežen, saj skromni prostori dajejo občutek domačnosti, nasmeški zdravnika in njegovih pomočnikov pa občutek varnosti in zaupanja. »To ni običajna klinika,« pravi dr. Subramaniam, »to je klinika, kjer se do pacientov obnašamo kot do otrok. Veselimo se z njimi, jih objamemo, potolažimo, se pogovorimo in jim predvsem namenjamo svoj čas.«
Naadi Shastra
Tudi Andrejin pregled je potekal tako kot pregledi vseh ostalih. »Najprej me je diagnosticiral in mi predpisal dieto, kar moram jesti in česa ne smem. Presenetljivo dejstvo je bilo to, da sem že po treh dneh strogega sledenja njegovim napotkih občutila veliko razliko. Prebava se mi je zelo uredila, počutila sem se veliko bolje, po enem tednu pa mi je dal še pripravek za čiščenje jeter, kar me je tudi pošteno sčistilo,« se zasmeji. »Kar hitro sem se počutila neprimerno bolje, zatem pa sem začela s terapijo in prihajala dnevno v ordinacijo na masaže.« Najbrž je to eno izmed najbolj idealnih zdravljenj, saj zdravi s pomočjo masaže, se obe zasmejiva.
»Sprva mi je bilo malce neprijetno, saj nisem bila vajena masaže pod moškimi rokami in priznam, da sem prve tri masaže res preživela v majhnem krču,« se nasmehne. »Ampak potem sem se sprostila in kmalu začutila razliko.« Siddha masaže temeljijo na celostnem zdravljenju telesa, saj je telo sistem, ki ga moramo zdraviti v kompletu in ne le po delih. »Najprej me je dr. Subramaniam tapkal s posebnimi vrečkami, ki so pripravljene za to zdravljenje, potem pa sem prejela še oljne masaže. Vse to mi je zelo pomagalo in precej hitro sem si opomogla, da so mi tudi prijatelji namignili, da sem videti veliko bolje kot prej.« Pravi, da se telo prečisti ne le na fizičnem, pač pa tudi na drugih nivojih, in da moramo razumeti, da je to proces in ne hitro urejanje težave. Po njenem mnenju je ključ ravno v celostnem obravnavanju. »A v zagovor klasičnim zdravnikom moram povedati, da bi si najbrž marsikdo želel takšnega načina zdravljenja, pa za to preprosto ni pogojev. Če imaš na voljo deset minut za pacienta, je to vsekakor premalo za to. Tu pa si za pacienta vzamejo eno uro in več.«
Spremembe
Sicer se pred tem o zdravljenju ni posvetovala z zdravnikom klasične medicine, ampak prav zaradi svoje zdrave prehrane nekako ni našla vzroka za težave. »Ko mi je predstavil živila, ki jih ne smem uživati, sem predvsem spoznala, da sem jedla napačno hrano. Jedla sem veliko krompirja in bila, denimo, velika ljubiteljica paradižnika in sem brez težav pojedla zvrhano skledo paradižnikove solate, ki pa mojemu telesu ni ustrezala.« Pravi, da ji ni bilo težko spremeniti prehranjevalne navade, ker je bila odločena, da si uredi prebavo, in ko so se pokazali prvi rezultati, je njena odločenost samo še dobila zagon. »Zadnje dve leti sem jedla samo stvari, ki niso bile dobre zame,« se nasmehne. »Če naredim eno napako ali se pregrešim, jo zdaj takoj začutim v telesu. Ko enkrat poskusiš in ugotoviš, kaj ti res koristi in kaj škodi, ni več dileme.«
Divji yam oziroma wild yam raste po vsej Srednji Ameriki. Je trajnica, bledo rjave barve, s suho, podolgovato korenino. Korenine imajo grenak in trpek okus. Zgornja površina listov je gladka, medtem ko je spodnja puhasta. Leta 1936 so ugotovili, da vrsta divjega yama (Dioscorea villosa), ki raste na jugu Mehike, vsebuje snov diosgenin.
Divji yam je od takrat dalje najbolj razširjena rastlina na svetu, z dokazanimi pozitivnimi učinki na organizem. V medicinske namene sodivji yam že dolgo nazaj začeli uporabljati ljudski zeliščarji in farmacevtski proizvajalci.
V zeliščni medicini so njegovo močno učinkovitost tudi znanstveno potrdili. V 18. in 19. stoletju so zeliščarji divji yam uporabljali za zdravljenje menstrualnih krčev, težav, povezanih z neplodnostjo, nosečnostjo, rojstvom otroka, kakor tudi za razdražen želodec, alergije in kašelj. Leta 1936 so znanstveniki odkrili, da korenine divjega yama vsebujejo snov diosgenin, ki je fitoestogen, ki se v telesu lahko pretvori v hormone.
Zeliščarji še vedno uporabljajo divji yam za zdravljenje menstrualnih krčev, slabosti, vnetij, osteoporoze, povišanega holesterola, nihanja sladkorja, simptomov menopavze, težav s plodnostjo in libidom ter pri številnih drugih obolenjih.
Zakaj je diosgenin tako dober?
Mehiški divji yam vsebuje diosgenin, steroidni sapogenin, ki je kemično zelo podoben holesterolu, progesteronu in DHEA hormonu, ki je predhodnik testosterona. Diosgenin vsebuje okoli 50 % surovin za proizvodnjo kortizola, progesterona, testosterona ter DHEA ter številnih drugih steroidnih hormonov. Do nedavnega sta bila mehiški divji yam in z njim snov diosgenin edini vir oz. osnova pri izdelavi kontracepcijskih tabletk.
Ugotovljeno je bilo, da divji yam vsebuje diosgenin, ki je predhodnik hormonov ter pomaga pri uravnoteženju progesterona in estrogena. Razpoložljivi dokazi kažejo, da diosgenin pomaga preprečiti in odpraviti ciste na prsih in se uporablja kot podpora pri raku dojk, prostate in jajčnikov. Prav tako je koristen pri raku endometrija, zastajanju tekočine, povišani telesni masi, depresiji, zmanjšanem libidu in pri nizkem delovanju ščitnice.
Dokazi tudi kažejo, da divji yam (in diosgenin) ugodno vpliva na vnetja, artritis ter druga revmatična obolenja in alergije. Njegova uporaba normalizira proizvodnjo hormonov skorje nadledvične žleze, zato ima močan antistresni učinek ter normalizira arhitektoniko spanja.
Druge uporabe divjega yama vključujejo lajšanje prebave na način, da razširi žile in stimulira izločanje žolča ter tako prispeva k zmanjšanju pritiska, znižanju holesterola in sladkorja.
Uporaba divjega yama in diosgenina vedno bolj narašča
Zaradi vedno večje osveščenosti o uporabi naravnih zelišč je ekstrakt divjega yama v vedno večji uporabi med ljudmi zahodnega sveta. Danes se ekstrakt divjega yama uporablja pri vseh vrstah vnetij, osteoporozi, mišičnih krčih, nihanju sladkorja, pri razdražljivosti in pomanjkanju energije, astmi, težavah z menstruacijo, v meni, pri pomanjkanju libida in mišične mase, presežku maščob ter odlično vpliva na žleze z notranjim izločanjem.
Dr. Lee ugotavlja, da so diosgenin in pripravki iz divjega yama najmočnejši naravni pripravki za preprečevanje spontanega splava, saj sproščajo maternico in pomirjajo živce.
Kako se pridobiva
Korenine divjega yama posušijo, zdrobijo in z ekstratacijo pridobijo izvleček diosgenin, ki ga uporabljamo v obliki tinktur, čajev, kapsul in najbolj znanih krem iz divjega gomolja yam.
Kako se uporablja
Divji yam najpogosteje uporabljamo v obliki krem, na predelu tanke kože, torej na notranji strani zapestja, na pregibu komolcev in kolen ali med prsmi. Uporablja se v zmernih odmerkih, pri vsakem posamezniku priporočeno glede na težave, leta in želje. Vsakomur se priporoča testiranje hormonov iz sline, s čimer dobimo popolno hormonsko sliko posameznika ter odmerek in mazanje individualno priporočimo. Prav tako je za dosego popolnih rezultatov potrebna sprememba prehrane, ki je prilagjena glede na stanje hormonov. Povprečno si ženske od ovulacije do menstruacije 2-krat na dan namažejo notranjo stran zapestja ter nato z mazanjem prekinejo do naslednje ovulacije. Ženske v meni se mažejo 28 dni 1-krat na dan ter nato naredijo 5-dnevni premor, moški pa se mažejo vsak dan.
Ekstrakt divjega Yama je odličen tudi pri suhi in popokani koži, laseh in nohtih, pri celulitu, vidnih žilah na hrbtni strani rok in pri pigmentnih madežih.
Divji yam pomaga tudi našim sklepom in mišicam
Steroidni saponini v divjem jamu igrajo pomembno vlogo pri blaženju posledic nategnjenih mišic ter lajšanju kroničnih bolečin v mišicah in pri artritisa.
Divji jam vsebuje alkaloide, ki sproščajo mišice, posebno v trebuhu in ob medenici. Tako naj bi pomagal pri sproščanju krčev in pri kolikah, sindromu razdražljivega črevesa in drugih vrstah bolečih mišičnih krčev. V pomoč je lahko pri prebavnih težavah. Lahko tudi omili menstrualne krče in bolečine, povezane z endometriozo, motnjo maternične sluznice. Ker pomaga pri bolečih mišičnih krčih, jo pogosto uporabljajo tudi za lajšanje bolečin med porodnimi popadki. Divji jam poveča tudi lipidno oksidacijo in zviša raven koristnega holesterola (HDL).
Pri prebavnih motnjah lahko uživamo prevretek divjega jama, ki ga pripravimo tako, da eno do dve žlički posušene zeli prelijemo s skodelico zelo vroče vode in pustimo stati 15 minut. Tako pripravljen čaj spijemo en- do dvakrat na dan. Čaju lahko za večjo ublažitev prebavnih težav dodamo tudi druga pomirjujoča zelišča, na primer baldrijan (Valeriana officinalis) ali poprovo meto (Mentha piperita).
Proti revmatičnim bolečinam jemljemo kapsule na osnovi divjega jama (korenika v prahu, 500 miligramov), in sicer vzamemo po eno do dve kapsuli do trikrat na dan.
Če želimo doseči ostale opisane zdravilne učinke divjega jama, tri- do štirikrat na dan vzamemo po pol žličke tinkture na njegovi osnovi raztopljene v vodi ali dvakrat na dan po 500 miligramov divjega jama v kapsuli/tableti ali trikrat na dan spijemo skodelico čaja iz divjega jama, ki ga pripravimo tako, kot je opisano zgoraj. Pripravke na osnovi divjega jama vedno jemljemo med obroki, da bi imeli čim manj želodčnih težav.
Nosečnice in doječe matere ne smejo uživati divjega jama. Vedeti moramo tudi, da izjemno velike količine divjega jama lahko povzročijo slabost in drisko.
Le komu se ne pocedijo sline ob pogledu na slastno jagodno pito? Po vrhu vsega pa je narejena iz kar se da zdravih sestavin, oreščkov in semen, zato zavihajte rokave, si preberite recept za jagodno pito in hitro v kuhinjo.
Rak je okoli leta 1900 zasedal 8. mesto v skupni stopnji umrljivosti – 2% vseh smrtnih primerov. Do leta 2000 je rak že dosegel 28% vseh smrtnih primerov. Po raziskavah bo do leta 2020 rak povzročitelj 40% smrti.
V svetu zboli za rakom letno več kot 12 milijonov ljudi, 7,6 milijona pa jih zaradi raka umre. V Sloveniji letno zboli za rakom več kot 10.000 prebivalcev, umre pa jih okrog 6.000. Najpogostejši rak v Sloveniji je rak dojk, pljuč, jeter, črevesja … Rak postaja v razvitem svetu glavni vzrok smrti in podobno kot v drugih evropskih državah je med vzroki smrti tudi pri nas na drugem mestu. Vedno bolj je rak razširjen tudi med otroci.
Kako to, da obolevnost in smrtnost naraščata, kljub intenzivnim raziskavam?
V 99,9% je rak diagnosticiran s konvencionalno usposobljenimi zdravniki in posledično je večina bolnikov tudi tako obravnavana – konvencionalno. Operacija, kemoterapija, obsevanje, hormonska terapija (ki traja od dve do pet let.) In kaj se zgodi po tem času, ko nekaterih hormonskih zdravil ne smejo več predpisati (npr. Tamoksifen – Nolvadex), ki ga predpišejo ženskam, ki so zbolele za rakom dojk, jajčnikov…Zdravilo zavira estrogenske receptorje?
V veliko primerih rakave metastaze na kosteh. Zakaj?
Več v naslednjem prispevku, saj mi je tema zelo zanimiva, ker sem v stiku z mnogimi ženskami, ki so sredi jemanja tega zdravila oz. vidim veliko tistih, ki so ravno končale s svojim petletnim ciklom. In kaj vidim – raka na maternici, metastaze na kosteh. L
Kakorkoli, zdravniki so zelo dobro podučeni o konvecionalnem zdravljenju, na žalost pa preveč zanikajo alternativni pristop, ki je v veliko državah zelo cenjen.
Uradna medicina na vprašanje ali obstaja prehrana za raka odgovarja ? Ne, dieta za raka ne obstaja, jejte polnovredno hrano z vsemi hranili, več sadja in zelenjave…to pa je tudi vse. To je laž. Na lastne oči spoznavam in vidim (v klinikah alternativnega zdravljenja raka – Nemčija, Švica, Italija, Mehika, Amerika…), da obstajajo zelo dobre diete za raka. Npr. dieta tudi sedemkratne nominiranke za Nobelovo nagrado kaže ravno nasprotno – prehrana je prvi del pristopa pri zdravljenju raka – no, najprej je tukaj razstrupljanje organizma – tudi o tem v prihodnjih prispevkih, saj je celovito razstrupljanje in razkisanje telesa pomemben začetek!)
Prav tako verjamem priznanim strokovnjakom, neodvisnim študijam in laboratorijem, ki se z raziskavami vpliva prehrane, spremembe mišljenja in dojemanja bolezni raka- in vseh ostalih bolezni, ukvarjajo že vrsto let in se zelo strinjam, da je današnja družba usmerjena le na dobiček in ne na resnično ozdravitev. (hm, le od česa bi živela najbogatejša industrija na svetu, če ne od bolnih ljudi – farmacija?)
Opravljene in seveda zamolčane študije dokazujejo, da je odgovor pritrdilen v prid farmaciji. Prav tako vam lahko povem, da večina zdravnikov, ki s kemoterapijo »zdravijo«, takšnega zdravljenja svojim bližnjim ne bi priporočili. Zakaj ne? (opravljeno in dokazano dejstvo, ki so ga izvedli pri zdravnikih z anketami bom prav tako objavila v kakšnem izmed naslednjih prispevkov).
Razmislite o naslednji izjavi specialista za raka, profesorja Charles Matheja, ki je izjavil:
“Če bi dobil raka, nikoli ne bi šel na standardi, konvencionalni center za zdravljenje raka.Možnost preživetja imajo le ljudje, ki živijo daleč od teh centrov. “
Ali pa o tej:
“Večina bolnikov z rakom v umre zaradi kemoterapije.Kemoterapija ne odpravi raka dojke, debelega črevesa ali pljučnega raka.”To dejstvo je bilo dokumentirano že več kot desetletje nazaj, vendar zdravniki še vedno uporabljajo kemoterapijo za te tumorje “-.Allen Levin, MD UCSF Healing of Cancer
Ali o tej:
“Kljub široki uporabi kemoterapije, se smrtnost zaradi raka dojk ni spremenila v zadnjih 70 letih” – Thomas Dao, MD
Kemoterapija dela le navidezno “učinkovito” saj z njo dosežemo do 50 % zmanjšanje tumorja v 28 dnevih. Vendar kar sledi ni pomembno? Ni nobene dokazane povezave med tem začasnim zmanšanjem tumorja in ozdravitvijo.
Preprosto povedano, kemoterapija je strup, ki ubije vse žive organizme.
Posledica kemoterapije je dolgotrajna prizadetost imunskega sistema , srca, jeter, prebavil, možganov… bistvenih organov za boj proti raku. Uradna medicina pozna le svojo pot terapij, ne priznava in ne pozna pa drugačnega pristopa k bolezni, zato lahko bolniki izbirajo le med operacijo, kemoterapijo in obsevanjem.( Od jeseni bo v Švici alternativno zdravljenje obravnavano enako kot konvecionalno in ga bo krilo zdravstveno zavarovanje).
‘Večina zdravnikov so dobri profesionalci, ki resnično hočejo svojim pacientom pomagati. Toda – delajo v slabem sistemu. Ste se kdaj vprašali od kod dobijo informacije?
Najprej od univerzitetnih profesorjev. Kako nekdo postane profesor? S ponavljanjem tega, kar so drugi že bili povedali. V znanstveni srenji ne obstaja druga pot, da nekdo postane univerzitetni profesor, kot je ta. Vsak zdravnik se redno udeležuje konferenc, ki pokrivajo njegovo stroko. Ste se kdaj vprašali kdo konference plača? V zadnjih letih še nisem bil na konferenci, ki jo ne bi sponzoriralo neko farmacevtsko podjetje. (L. Hirneise)
Obstajajo revije in časopisi, polni oglasov farmacevtske industrije. Kdo so lastniki teh revij? Torej, z naslednjim stavkom se zelo strinjam – v konvencionalni medicini je nepristranskost ostala nekje v preteklosti. (L. Hirneise)
Če o alternativnem zdravljenju povprašam zdravnika, mi ta odgovori takole:”Če bi zadeva delovala, bi o tem že slišal.” In prav to je tisto: v revijah, ki jih on prebira, o tem nič ne piše. Na tak način ta sistem vzdržuje samega sebe. Onkologi o tem nimajo pojma. Odkrito povedano, beseda ‘onkolog’ sploh ni primerna za označbo zdravnika, ki ima opravka z rakom. Boljša označba bi bila ‘kemoterapevt’ ali pa radioterapevt’. Največkrat počno prav to.’ (L. Hirneise)
Večina ljudi ob diagnozi rak izbere lažjo pot: kemoterapija, obsevanje in/ali operacija. Seveda kemoterapija ni lahka stvar, toda korenita sprememba prehrane in življenjskih navad je še težja. (L.H.)
Zadovoljevanje ega, denar in seks, vladajo današnjemu svetu. (L.H.)
RAK- zakaj sploh pride do njega?
Vsak rakav bolnik ima težave s sladkorjem. Inzulin sladkor dovaja celicam. Adrenalin – in v manjši meri kortizol in glukon – sladkor odvajajo. Večina ljudi meni, da če smo pod stresom, potem imamo višek adrenalina. To je res, toda samo na začetku. Dolgoročni stres povzroča pomanjkanje adrenalina. In to lahko zasledimo pri rakavih bolnikih. Celice imajo preveč sladkorja, ki se ga ne morejo znebiti. Celice poginejo.
Sladkor je strup: če ga je preveč, uniči vaše arterije, ledvice in kosti. Telo se s tem spoprime tako, da proizvede tumorje – kot zadnjo možnost, da se znebi odvečnega sladkorja.
Tumor nastane zato, ker nekdo ni več zmožen izločati adrenalina, tega pa potrebujemo za razgradnjo sladkorja. Višek sladkorja je nevaren, zato telo proizvaja tumorje. Tumor fermentira – izgoreva – sladkor. Tumor potrebuje veliko energije – sladkor – zaradi hitre delitve celic. Zato tumor raste tako hitro. Rakava celica deluje tako kot celica v jetrih, le veliko učinkoviteje. Tako tumor telesu omogoča, da se znebi strupov.
Tumor je genialna rešitev določenega dela v telesu.” ‘Ko postane rakav bolnik bolj zdrav, tumor izgine sam od sebe – zaradi tega tumorja ne smemo takoj kirurško odstraniti. Najprej se moramo razstrupiti – bazični prah, razstrupljevalna dieta…. Če tumor raste še naprej – kar se skoraj nikoli ne zgodi – ga kasneje še vedno lahko operiramo.
Okužba prebavil je prav tako zelo velika potencialna nevarnost za nastanek raka. Če okužba dobi prevelik zagon, nastane blokada črevesja. Tudi tukaj telo najde rešitev v tumorju, ki proizvaja encime, zaradi katerih se okužba zaustavi in tumor jo tudi odpravi. (resnično najprej poskrbite za svojo dobro prebavo – tam se vse začne !)
Prav tako rak ne more obstajati brez stresa. 100% nemogoče! Obstajajo debate o tipih stresa – fizični in psihološki – toda za samo celico je nepomembno, od kod izvira.
Tumor ni nič drugega kot logična posledica fizičnega ali psihičnega stresa. Zmanjšanje stresa, razstrupljanje in sprememba prehrane so torej, logično, vedno na začetku terapije raka.
Za nekatere, ki so pod stresom in imajo posledično težave s sladkorjem, je rešitev problema v tem, da spremenijo prehrano, ker se slabo prehranjujejo, spet za druge pa rešitev leži v psihološki, duhovni sferi, ker imajo npr. težave z odnosi (partner, družina, služba). Zato dobra dieta ne deluje enako za vsakega posameznika. Je pač odvisno, od kod stres izvira. Zato je toliko pomembno, da se človeka obravnava kot celoto. Če gresta k zdravniku dve različni ženski z rakom na dojki, je zanj jasno: rak na dojki. Iz mojih izkušenj pa vem, da sta dva primera raka na dojki lahko povsem različni bolezni.
Če nekdo izgubi sina in se mu po šestih mesecih razvije rak na prostati, ali bi pri njemu za zdravljenje uporabili kemoterapijo?” (L.H.)
Vedno več žensk zboli za rakom dojk . Po običajnem pristopu imajo vse ženske enako bolezen oz. raka dojke, ki ga delijo le na pet različnih načinov zdravljenja – kemoterapija, obsevanje, operacija, hormonska terapija in protitelesa. Vendar pa obstajajo veliko bolj uspešne terapije raka, do katerih pa bolnice (zaradi finančnih razlogov) nimajo dostopa.
Obstajajo alternativne terapije zdravljenja raka, ki prekašajo terapije v klasični onkologiji.
Ali na primer veste, kakšne stranske učinke ima najbolj uporabljeno zdravilo Tamoksifen (Nolvadex,…), ki ga predpisujejo ženskam, ki zbolijo za rakom dojk, jajčnikov…in številnim drugim?
Ali veste, da je v nekaterih državah zdravilo močno odsvetovano in prepovedano?
Ali veste, kaj povzroča zdravilo pri ženskah, ki niso imele hormonsko odvisnega raka?
Ali veste, da ga nekateri jemljejo kot preventivo pred rakom?
Najbolj zastrašujoče pa mi je dejstvo, da Nolvadex in ostale proizvode Tamoksifena (Arimidex…), na veliko uporabljajo športniki (steroidi).
Verjetno se vsi ti ljudje ne zavedajo posledic – krvni strdki, poškodbe pljuč-pljučna embolija, poškodbe možganov, upad libida, oblivanje in navali vročice, zadebelitev sluznice maternice, neplodnost, nespečnost, suha nožnica, zadrževanje vode v telesu, kožni izpuščaji, otekline obraza – ustnice…,izpadanje las, depresija, slepota, odpoved ledvic,… razvoj raka maternice, rak jeter, črevesja, razširjene metastaze na kosteh…
Torej, kako si dolgoročno pomagati brez stranskih učinkov?…v prihodnjih dneh…
( Nikomur ne svetujem, naj opusti konvecionalno zdravljenje. Vsak se odloči sam zase. To je le moje mnenje, ki je posledica videnih in slišanih študij, raziskav neodvisnih laboratorijev in številnih obolelih za rakom, ki si pomagajo tudi po drugačni poti. Vsekakor upoštevajte navodila vašega zdravnika, vendar ne pozabite na priporočeno prehrano in možne dodatke. Marsikaj lahko naredite tudi sami.)
Vsa nepravilna hranila (gensko spremenjena hrana, hrana polna aditivov in emulgatorjev, predelana olja, predelani ogljikovi hidrati, živalske beljakovine, sladkor in njegovi nadomestki, alkohol, tablete, shujševalni pripravki in tablete !!!…) močno izčrpavajo delovanje jeter in povzročajo njihove bolezni. Naša jetra takšne hrane ne prepoznajo, je ne znajo prebaviti in jim povzroča ogromno težav. Posledično v naših telesih veliko hrane gnije, namesto da bi se prebavljala.
Telo zaradi odvečnih kislin postaja zakisano (kar je vzrok večini bolezni). V nas se razvijajo patogeni organizmi (med drugimi tudi glivica Kandida), ki nas s svojimi plini – aflatoksini, zastrupljajo … posledično vplivajo na možgane…in zelo škodujejo (tudi) našim jetrom.
Opazite katerega izmed simptomov ?
pritisk pod desnim rebrnim lokom
utrujenost
napihovanje
srbeča koža21
občasne slabosti
porumenele beločnice
porumenela koža
bolečine v glavi
bolečina na mestu, kjer se stikata rama in ključna kost
Če imate katerega izmed znakov, Vam priporočamo, da:
Spremenite prehrano. Uživajte svežo zelenjavo, sadje, nepredelane ogljikove hidrate…predvsem pa poskrbite za uživanje beljakovin rastlinskega izvora, saj živalske beljakovine naša jetra močno obremenjujejo.
Očistite svoja jetra (z znanim ajurvedskim pripravkom iz grenke soli, limone in olivnega olja) ter ob enem poskrbite za razstrupljanje celotnega organizma -bazični prah
Pegasti badelj, česen, čemaž, bazilika, žajbelj, majaron, muškatni orešček, cimet…so dobra pomoč pri težavah z jetri.
Rak jeter je ena najpogostejših oblik rakavih obolenj. Ker se znaki bolezni pojavijo pozno (jetra ne bolijo), je smrtnost bolnikov visoka.
Poskrbite za zdravo delovanje svojih jeter, začnite s svojo hrano. Prehranska terapija, ki je prilagojena vašim letom, spolu in načinu življenja vam je lahko v veliko in vzpodbudno pomoč pri doseganju optimalnih rezultatov.
Vsakdo, ki želi podpreti prizadevanja za boljši jutri živali, lahko to stori na način, ki ga nič ne stane: z namenitvijo dela dohodnine in z zbiranjem starega papirja. Društvo za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ LJ) namreč že enajstč vabi k sodelovanju pri akciji zbiranja papirja “Pomagajmo naravi in osrečimo živali”. Akcijo, ki poteka že od leta 2008, društvo junija posvet svetovnemu dnevu varstva okolja, oktobra pa svetovnemu dnevu živali. V vseh akcijah je zbralo več kot 140 ton papirja, od tega približno 31 ton na lanski junijski akciji.
Telo zaradi odvečnih kislin postaja zakisano (kar je vzrok večini bolezni). V nas se razvijajo patogeni organizmi (med drugimi tudi glivica Kandida), ki nas s svojimi plini – aflatoksini, zastrupljajo … posledično vplivajo na možgane…in zelo škodujejo (tudi) našim jetrom.