Čisti zrak, prečudovit razgled z vrha in zmagoslaven občutek, da smo uspeli premagati višino, vedno več ljudi privablja v gore. Po podatkih različnih raziskav preko 300.000 Slovencev redno planinari. Zgovoren pa je tudi podatek, da 176 planinskih koč, bivakov in zavetišč vsako leto obišče okoli 1,4 milijona ljubiteljev gora.

Zakaj je zdravo, da hodimo v gore, in kako moramo poskrbeti za svojo varnost v nepredvidljivem gorskem svetu, sta nam Maja Kumer Trček, diplomirana medicinska sestra in vodnica, ter Zdenka Mihelič, mednarodna gorska vodnica.

Nikoli ni prezgodaj

Hoja je najpomembnejša telesna dejavnost, s katero ugodno vplivamo na preprečevanje osteoporoze, izboljšujemo mišično-skeletno zdravje, zmanjšujemo stres in možnost za razvoj depresije. Hoja ima tudi ugoden učinek na vrednost krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter zmanjšuje tveganje za nastanek nekaterih rakastih obolenj. Dokazano preprečuje debelost in pozitivno vpliva na uravnavanje telesnega maščevja.

Ljudje se premalo zavedamo, da je v času prezaposlenosti in nenehnega hitenja, odrešilna formula za dobro telesno in duševno počutje prav ohranjanje stika z naravo. Maja Kumer Trček pravi, da planinstvo združuje oba pomembna elementa: hojo, ki je najbolj zdrav način gibanja, ter neposreden stik z živo in neživo naravo. Planinarjenje priporoča vsem in povsod, pa naj bo to nekje visoko v gorah ali pa na morju, kjer se v počitniških krajih skrivajo zelo lepi okoliški hribčki.

Za planinarjenje ni nikoli prepozno ali prezgodaj. Nekateri se začnejo z njim ukvarjati že v mladosti, ko prve planinske izkušnje dobijo na pohodih s starši in šolskimi mentorji planinskih skupin, drugi pa v pozni starosti.

Edina ovira za planinarjenje je lahko zdravstveno stanje. Strokovnjaki odsvetujejo hojo v gore ljudem, ki imajo neurejeno in nezdravljeno arterijsko hipertenzijo, aritmije ter bolezenska stanja, ki jih hoja poslabša; to so akutna prehladna obolenja, antibiotično zdravljenje, čezmerno uživanje alkoholnih pijač, slabo počutje, utrujenost in oslabelost.

Otroci, starejši in kronični bolniki se lahko ukvarjajo s planinstvom, vendar morajo biti previdni. Pred večjimi gorskimi napori naj se posvetujejo z zdravnikom.

Dobro se opremimo

Za planinarjenje potrebujemo opremo, ki jo imamo med planinsko turo na sebi ali pri sebi. Zdenka Mihelič našteva, da so to spodnje perilo, planinski čevlji z narebrenim podplatom, ki segajo nad gležnje, bombažne nogavice, pohodniške palice, hlače, majica s kratkimi in dolgimi rokavi, osebni dokument, denarnica, termo jopica ali debel pulover, žepni nož, kapa s senčnikom in seveda nahrbtnik. V nahrbtniku pa moramo imeti rezervna oblačila, vetrovko, zvezek, kemični ali navadni svinčnik, rokavice, kapo, sončna očala, komplet prve pomoči, čelno svetilko z rezervno baterijo, astronavtsko folijo, zaščitno kremo za sonce, toaletni papir, vžigalice ali vžigalnik, svečo in »železno rezervo« hrane (ki jo sicer običajno prinesemo s ture).

»Železno rezervo« uporabimo v primeru, če moramo kje prisilno bivakirati. To so razne konzerve paštet in rib, suho sadje, kot so rozine in marelice, kruh, energijske ploščice in čokolada, skratka hrana z visoko energijsko vrednostjo in daljšim rokom obstojnosti.

Koliko hrane in pijače naj vzamemo s seboj na turo? Vedeti moramo, ali gremo na pot za en ali dva dneva, ali bomo prespali v planinski koči, kjer lahko hrano in pijačo kupimo, ali pa bomo bivakirali in ne bomo imeli možnosti za nakup. Pozanimamo se tudi, če je na poti kakšen potoček ali izvir, pri katerem si bomo napolnili vodne zaloge.

Mobilni telefon ima dandanes vsak pri sebi. Pred odhodom napolnimo baterijo mobilnega telefona in s seboj vzamemo tudi rezervno baterijo, če jo imamo. Med hojo imejmo telefon izklopljen in spravljen v vodo neprepustni vrečki ter na toplem.

Zlata pravila planinstva

Planinski pohod ali turo moramo skrbno načrtovati. Izberemo turo, ki ustreza naši telesni in psihični pripravljenosti. Pri tem moramo upoštevati svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih ali prijateljev, s katerimi se bomo podali na pot. Ne smemo pozabiti, da so med boleznijo ali takoj po njej napori gorniškega pohodništva lahko zelo škodljivi.

Preden se odpravimo na turo preverimo še vremensko napoved, planinske poti in odprtost planinskih koč. Če je napoved slaba, izlet odpovejmo. Ne pozabimo na karto in kompas ter okviren načrt, ki si ga izdelamo pred turo. Zaradi varnosti moramo o svojem pohodu in smeri obvestiti svoje bližnje in se v planinskih kočah in na vrhovih vpisovati v vpisne knjige.

Na pot se vedno odpravimo zgodaj zjutraj. Prve pol ure hodimo počasi, da se telo počasi ogreje. Hitrost hoje prilagodimo najšibkejšemu v skupini, še posebej, če so z nami otroci. Ko pridemo na vrh gore ali hriba, se moramo zavedati, da smo šele na polovici poti in nas čaka še hoja domov. Naš cilj ni samo vrh, ampak tudi varen sestop v dolino, ki je lahko še bolj zahteven kot vzpon.

Ko začutimo, da smo utrujeni ali izčrpani, se moramo ustaviti za daljši počitek. Če smo zelo izčrpani, je smiselno razmišljati o sestopu s spremstvom. Izčrpanost je lahko tudi posledica višinske bolezni ali podhladitve. Med počitkom ne jemo samo čistega grozdnega sladkorja, ampak tudi bolj sestavljeno lahko prebavljivo hrano, kot so piškoti, čokolada in marmelada. Pomemben je tudi vnos tekočine. Pijemo vsako uro, vendar ne uživamo alkoholnih in gaziranih pijač.

Postanek izkoristimo tudi za krajši počitek. Kadar načrtujemo turo v visoke gore, se ne smemo vzpenjati prehitro. Pri nadmorskih višinah nad 2500 do 3000 metrov ne povečujemo višine prenočevanja za več kot 300 metrov na dan. Če nameravamo prenočiti v planinski koči, za spanje ne izberimo najvišje točke dnevnega vzpona. Planinska zveza Slovenije priporoča vsem planincem, da za prenočevanje uporabljajo posteljnino, ki jo prinesejo s seboj.

Kako začnemo

Vsak človek sam sebe najbolje pozna. Če vse leto nismo bili telesno dejavni, za začetne ture ne izberemo dvatisočakov in hoje za ves dan, saj telesno nismo dovolj pripravljeni. Začnemo postopoma, najprej s turami, ki naj trajajo od od ene do dveh ur. Potem pa stopnjujemo težavnost in časovnost planinske ture. Svojo telesno pripravljenost za planinarjenje lahko izboljšujemo tudi z drugimi dejavnostmi, kot so tek, kolesarjenje, plavanje, drsanje, rolanje, smučanje in ples.

Za začetnike je priporočljivo, da se vključijo v najbližje planinsko društvo, kjer se lahko pridružijo šoli varnejše hoje v gore, planinski šoli ter društvenim pohodom in drugim njihovim dejavnostim. Prav tako lahko v planinskih društvih dobijo koristne informacije in nasvete pri vodnikih Planinske zveze Slovenije. Več informacij je na njihovi spletni strani: www.pzs.si, kjer je objavljen seznam vseh 276 planinskih društev in klubov.

Nevarnosti nikoli ne počivajo

• Najpogostejši vzrok gorskih nesreč je zdrs. Do zdrsov najpogosteje prihaja v pozno pomladanskih in zgodnje poletnih mesecih, ko so planinske poti, ki ležijo predvsem v osojnih legah, še pod snegom. Do zdrsov pa prihaja tudi na kopnih poteh, predvsem na strmih travnatih pobočjih in plezalnih poteh. Previdni moramo biti v vetrovnem vremenu, saj nas lahko močan sunek vetra dobesedno prestavi. Če hodimo po strmi poti ali grebenu, lahko zaradi tega zdrsnemo v globino. Če pride do zdrsa, se skušajmo čim hitreje ustaviti s pomočjo rok in nog, med drsenjem pa pazimo na glavo.
• Zaradi vse večjega števila obiskovalcev gora je nevarnost padajočega kamenja večja. Kako ravnamo, če hodimo po pobočjih, kjer lahko pričakujemo padajoče kamenje? Nadenemo si čelado, če jo imamo, čim hitreje, vendar vseeno varno prehodimo pobočja, kjer je nevarnost padajočega kamenja, in obenem pazimo, da ga sami ne prožimo. Če opazimo, da v naši bližini pada kamenje, opozorimo ostale planince z močnim vzklikom: »Pazi, kamenje pada!« Medtem se poskušamo čim hitreje umakniti na varno mesto. Če ne najdemo povsem varnega mesta, si z nahrbtnikom naredimo ščit. Najbolj si moramo zavarovati glavo, vrat, tilnik in hrbtenico.
• Na planinskih poteh preži na nas tudi nevarnost ugriza kač. Kača se človeku poskuša vedno umakniti in se tudi bo, če je le ne presenetimo, stopimo ali primemo z roko v njeno neposredno bližino. Takrat v obrambi tudi ugrizne. Če pride do ugriza, ne reagirajmo panično, saj ugriz pri odraslem človeku ni smrtno nevaren. Največja verjetnost je, da nas bo ugriznila v nogo ali roko. V tem primeru je treba rahlo prevezati mesto nad ugrizom, s tem upočasnimo pretok krvi. Nato se takoj odpravimo k zdravniku; če smo visoko v gorah in daleč stran od avtomobila, pokličemo 112. Pri zdravniku nas lahko zadržijo nekaj dni na opazovanju, bolečina ugriza pa izgine najpozneje po enem mesecu.
• Na ugriz klopa pa bomo pozorni šele ob vrnitvi s planinske poti. Spomnimo, da jih zaradi okuženosti uvrščamo med najbolj nevarne živalske vrste v Sloveniji. Klop povzroča dve zelo nevarni nalezljivi bolezni, kot sta klopni meningoencefalitis in borelioza. Proti klopnemu meningoencefalitisu se lahko cepimo. Proti boreliozi pa cepiva še ni. Zato je pomembno, da spremljamo mesto ugriza še nekaj dni po tem, ko smo našli klopa. Če se okrog tega mesta pojavi rdeč krog, moramo takoj k zdravniku. Pred klopi se zaščitimo tako, da uporabljamo zaščitna sredstva pred klopi in drugimi žuželkami, nosimo gladka in svetla oblačila ter gladko belo pokrivalo. Po vsaki planinski turi si pregledamo telo in si temeljito umijemo glavo, če klopa opazimo, pa ga moramo odstraniti.

Planinske poti

V Sloveniji se lahko pohvalimo, da je mreža urejenih planinskih poti za polovico daljša od mreže državnih cest! Za 1.661 planinskih poti v skupni dolžini 9.000 km skrbijo za to usposobljeni markacisti, ki svoje delo opravljajo prostovoljno. Morda se tudi iz spoštovanja do markacistov, urejenih planinskih poti in koč, in ne le zaradi nezgodnega zavarovanja, popustov v planinskih kočah in športnih trgovinah marsikdo še z večjim veseljem včlani v Planinsko zvezo Slovenije in se pridruži največji družini – planinski organizaciji, v kateri je bilo lani skoraj 60.000 članov – planincev, plezalcev, gornikov, alpinistov, turnih kolesarjev in smučarjev, ljubiteljev gorske narave, mladih in najmlajših zagnanih planincev, markacistov in vodnikov Planinske zveze Slovenije. Vseh, ki jim gore pomenijo skoraj drugi dom, kjer se počutijo sprejete, kjer jim srce zaigra ob ptičjem petju, lepi poti, dišečih gorskih cvetlicah in kjer si ljudje z iskricami v očeh stisnemo dlan ter zaželimo varno in srečno pot.