Jožica Bajc Pivec je z vsem srcem predana naravi in zeliščem. Nikoli ji ni bilo težko poprijeti za različna dela, stik z zemljo pa ji je bil domač in ljub že od ranega otroštva. Večino življenja je bila zaposlena kot računovodkinja, vendar pa je ves ta čas ohranjala tudi pristen stik z naravo in se ob tem učila, kako lahko sebi in drugim pomaga z zelišči pri vsakodnevnih tegobah in resnejših težavah.

Naneslo je, da je leta 2010 po 36 letih dela v računovodstvu ostala brez zaposlitve. Po začetnem šoku je začela iskati rešitve. Menila je, da bo najbolje, če se profesionalno posveti enemu od svojih hobijev, in odločila se je za zeliščarstvo. In ker se ničesar ne loti na pol, je na to temo prebrala ogromno literature, si poiskala mentorje, ki so najboljši na svojem področju, se lotila intenzivnega učenja in povezala vsa do tedaj pridobljena znanja. Opravila je izpit za NPK zeliščar in tako postala profesionalna zeliščarica.

Danes vidi svoje poslanstvo predvsem v tem, da svoje bogato znanje o zeliščih širi naprej preko predavanj, delavnic in strokovnih vodenj. Piše tudi članke, brošure in knjige o lastnostih, uporabi in zdravilnih učinkih rastlin.

O njeni dosedanji karierni poti, ljubezni do zelišč in tem, kako si lahko z rastlinami pomagamo pri različnih zdravstvenih težavah, sva se pogovarjali na njenem domu v Vratih, Šmartno pri Litiji, kjer si je okoli hiše uredila tudi prikupen zeliščni vrt, ki mi ga je z veseljem in ponosom razkazala. Potem pa mi je postregla še z odličnim domačim čajem, ki sem ga srkala med najinim pogovorom.

Imate zanimivo karierno pot. Izučili ste se za kuharico, nato pa ste zaključili ekonomsko srednjo šolo in diplomirali iz računovodstva. V računovodstvu ste bili zaposleni kar 36 let, nato pa ste ostali brez zaposlitve. Verjetno ste se s tem sprva težko soočili, vendar pa je bila to odskočna deska za podajanje v zeliščarstvo, čemur se aktivno posvečate še danes. Kako danes gledate na tisto obdobje? Menite, da vas je življenje namenoma potisnilo v to situacijo?

Mogoče mi je bila ta pot res namenjena. V življenju sem počela veliko stvari in vsa pridobljena znanja mi pridejo danes, ko sem na samostojni podjetniški poti, zelo prav.

Ko sem ostala brez službe in so mi povedali, da sem prestara, je bil to zame velik šok. Pred tem sem namreč mislila, da sem kot računovodkinja nepogrešljiva in da delodajalci radi zaposlujejo računovodje z veliko izkušnjami, ampak očitno se nekoliko bojijo starih mačkov.

Tri mesece sem se smilila sama sebi in nisem vedela, kaj bi, vendar pa nisem človek, ki bi bil dolgo časa slabe volje. Enkrat sem se pogovarjala z dobro prijateljico, ki me je vprašala, zakaj ne bi šla v zeliščarstvo, glede na to, da sem že takrat pripravljala čaje in mazila.

Z zeliščarstvom sem se začela ukvarjati že dolgo pred tem zaradi potreb moje družine, saj smo včasih živeli na odročni lokaciji, pri čemer smo bili precej oddaljeni od zdravstvenega doma. V tistih časih nismo tekli k zdravniku za vsako malenkost, ampak smo rešitev poiskali doma. Pri iskanju teh so mi pomagali tudi tašča, sosede in sodelavke. Na tak način sem se začela spoznavati z zelišči, ki so mi postajala čedalje bolj zanimiva. Sem človek, ki vsako stvar rada povoham, številna zelišča pa dišijo. Na tak način sem že takrat pridobivala znanje o zeliščarstvu.

Ko sem ostala brez zaposlitve, sem se tako odločila za profesionalno ukvarjanje z zelišči, saj se mi je zdelo, da me to področje najbolj kliče. Tako sem poiskala mentorje s tega področja, na pospeševalni službi pa sem dobila informacije, kaj moram narediti, da bi se lahko začela ukvarjati s tem in katere pogoje moram izpolnjevati.

Imela sem dva čudovita mentorja: mag. Jožeta Kukmana, naslednika patra Simona Ašiča, in Stanko Pečarič iz Vač, ki mi je dala fascikle s svojimi zapiski, ki jih je zbirala do svojega 75. leta. Vse to znanje danes delim z udeleženci mojih delavnic.

S čim so vas zelišča tako prevzela? Kaj v zvezi z njimi vas najbolj navdihuje?

Izhajam iz kmečke družine in že kot majhni otroci smo delali na zemlji. Ko sem spoznala svojega prvega moža, sem se preselila k njemu na hribovsko kmetijo, kjer je bilo vedno veliko dela. Prva stvar, ki sem jo naredila, ko sem prišla iz službe, je, da sem šla na njivo in dala roke v zemljo. Pri delu na vrtu nikoli ne uporabljam rokavic, saj lahko tako bolj čutim zemljo. Nikoli me ni vleklo v intenzivno kmetovanje, ampak so me zanimali predvsem rastline, drevesa in odnosi med njimi, kar pa sem našla v zeliščarstvu.

Smisel svojega življenja vidim v tem, da pomagam drugim in širim znanje o zeliščih, ki sem ga sama pridobila. Verjamem, da sem na tem svetu tudi zato, da pustim za sabo nekaj dobrega. Zeliščarstvo je področje, v katerem sem se res našla. Sicer me zanimajo tudi energije, vendar sem preveč prizemljena, da bi se z njimi bolj poglobljeno ukvarjala.

Opravila sem tudi izobraževanje za Bachovo cvetno terapevtko. Tudi to področje mi je blizu. Trudim se povezovati vsa znanja, ki sem jih pridobila skozi življenje.

Zaradi vašega bogatega znanja iz zeliščarstva se na vas obračajo tudi ljudje z različnimi zdravstvenimi težavami. Kakšne težave vam običajno zaupajo in kako jim pomagate?

Veliko ljudi se je name obrnilo zaradi borelioze. Priporočala sem jim divjo ščetico. Za pomoč me je prosilo tudi nekaj oseb, ki imajo težave z lasiščem in izpadanjem las. Njim sem priporočala uživanje mlete neoluščene kape in masažo lasišča s čajem iz korenin koprive. Če ima nekdo kakšno specifično težavo, lahko izdelam tudi mazilo ali tinkturo po naročilu.

Za moške, ki imajo težave s prostato, imam zelo kvalitetno tinkturo – poimenovala sem jo kapljice za gospode. S tem izdelkom so zelo zadovoljni, zato se radi vračajo ponje.

Veliko povpraševanja je tudi po tavžentroži za želodčne težave ter po pripravkih za krepitev odpornosti imunskega sistema in za čiščenje organizma. Ljudem s tovrstnimi težavami priporočam kapucinko ali Ašičevo mešanico KRRT (kopriva, regrat, rman in trpotec). 

Katera so glavna načela, ki bi se jih morali držati pri nabiranju zelišč?

Pomembno je vedeti, kdaj, kje in kako nabirati zelišča. Vedno nabiramo v neonesnaženem okolju. Izogibamo se robovom cest in pasu ob sprehajalnih stezah. Vemo, da ima danes veliko sprehajalcev psičke, zato zelišča, ki se nahajajo 2-3 metre od steze, zagotovo niso čista. Zelišča nabiramo na območjih, ki so odmaknjena od smetišč in železniške postaje.

Dobro je vedeti tudi, kje se nahajajo poplavna območja, saj voda s sabo prinese tudi težke kovine, odplake iz greznic in kanalizacije ter industrijske odplake. Vse to nato vsrkajo rastline. Izogibati se moramo tudi območjem, kjer poteka intenzivna obdelava kmetijskih zemljišč, saj tam uporabljajo umetna gnojila in gnojnico. Živali na kmetijah prejemajo različna zdravila, ki se nato preko gnojnice izločijo v zemljo. Tudi krmila in drugi dodatki, ki se jih daje živalim, na koncu pristanejo na travniku.

Spomladi se lahko pri nabiranju zelišč v bližini kmetijskih zemljišč ravnamo po barvi trave. Tam, kjer raste trava svetlo zelene barve, je pognojeno, kjer pa je trava rjava in komaj poganja, je primerno za nabiranje. Seveda moramo vedno najprej vprašati lastnika zemljišča, če nam sploh dovoli nabiranje zelišč.

Vedno naberemo največ tretjino rastlin, ostalo pustimo. Naberemo čiste rastline, poškodovane pa pustimo za seme in razmnoževanje. Pomembno je poznati življenjski cikel rastlin. Tavžentroža se razmnožuje s semeni, zato ne smemo pobrati vseh.

Upoštevati moramo tudi vremenske razmere. Najbolje je pobirati rastline, ki so bile prej osončene vsaj tri dni. Takoj po dežju so namreč prazne. To je še posebej pomembno upoštevati pri aromatičnih rastlinah, kot so poprova meta, materina dušica in dobra misel. Dobro se je držati tudi dnevnega ritma. Nabiramo, ko ni več rose, kar je med 11. In 13. uro, kar je še posebej pomembno upoštevati pri dišečih rastlinah.

Setveni koledar Marije Thun nam lahko pomaga pri določanju, kdaj je čas za nabiranje cvetov, listov, korenin in plodov, da bodo imele rastline v sebi kar največ koristnih učinkovin.

Rastline režemo s škarjami in noži. Ne trgamo jih, saj lahko sicer izpulimo tudi korenine, s tem pa lahko naredimo veliko škode. Določene rastline nabiramo do olesenelih delov. Cvetove nabiramo, ko so odprti, vendar pa ne smejo biti prestari.

Pri glogu nabiramo vršičke; in sicer takrat, ko se odpre prvi cvet, medtem ko so ostali še v popkih. Na tak način dobimo od njega največ koristnih učinkovin. Cvetove lučnika nabiramo zjutraj, takoj ko izgine rosa. Svetlin odpre cvet šele po peti ali šesti uri, zato ga nabiramo takrat. Cvetove potrošnika nabiramo takoj, ko izgine rosa, saj okoli enih ali dveh že povsem zbledijo.

Torej je pri tem treba poznati tudi posebnosti vsake rastline?

Ja. Vedeti je treba, kdaj je primeren čas za nabiranje posameznih delov rastline. Korenine nabiramo v času mirovanja nadzemnega dela rastline. Pozno jeseni nabiramo rastline, ki odženejo zgodaj spomladi, zgodaj spomladi pa tiste, ki jeseni dolgo časa ostanejo zelene. Meto in meliso nabiramo pred cvetenjem. Pri nabiranju melise je potrebna posebna previdnost. Plodove nabiramo, ko so zreli. Nekateri plodovi morajo biti pred nabiranjem izpostavljeni mrazu oz. slani, saj se takrat v njih tvori sladkor. Take rastline so na primer trnulja, črni trn, češmin in jerebika.

Kako naj si pomaga nekdo z bolečinami v križu in po drugih delih telesa? Katera zelišča naj da v kopel za omilitev slednjih?

Najprej je treba preveriti, če ima posameznik še kakšne pridružene težave. Če nima visokega pritiska, naj v kopel da rožmarin, malo lavandina in žajblja. Ta kombinacija razkužuje in pomirja.

Ko sem bila zaposlena v računovodstvu podjetja za proizvodnjo sokov in je bilo veliko naročil, smo prišli iz pisarne pomagat pakirat steklenice sokov v kartone. Po osmih urah takega dela sem imela takšne bolečine v mišicah in križu, da sem se komaj povzpela po stopnicah. Takrat sem si naredila kopel. Rožmarin, peteršilj, zeleno in borove iglice sem skuhala v petlitrskem loncu vode. Čez pol ure sem mešanico dodala kopeli. Po namakanju v njej nisem več čutila nobenih bolečin.

Katere esence bi priporočali ljudem, ki so pod stresom in potrebujejo nekaj za sprostitev?

Pri tem se dobro obnese hidrolat iz prave sivke in melise, ki se ga da v čajno lučko. Pri nervozah in težavah z živci se super obnesejo Bachove cvetne esence. Zelo dobre izkušnje imam z Bachovimi rešilnimi kapljicami. Izdelane so po recepturi dr. Edvarda Bacha, angleškega zdravnika, ki je želel poiskati učinkovito in cenovno ugodno pomoč za ljudi z različnimi psihičnimi težavami. V njih je 38 različnih esenc in ena sestavljena.

Ko se name obrne nekdo s tovrstnimi težavami, mu vedno dam te kapljice, ki so zelo učinkovite pri kratkoročnih psihičnih težavah. Pomagajo v stresnih situacijah, kot so izpiti v šoli, pritiski v službi, ločitev in smrt v družini. Omogočajo nam, da bomo lažje prebrodili stresne situacije. Pomagajo tudi ženskam z bolečimi menstruacijami ter pri poškodbah in udarcih, če z njimi namažemo poškodovani predel.

Katere začimbe z blagodejnimi učinki na zdravje, ki so poleg tega tudi zelo okusne, bi morale biti v vsaki domači kuhinji?

Veliko jih je. Mednje spadajo timijan, šetraj, drobnjak, peteršilj, zelena, ožepek in pehtran. Pehtran ni dober samo za v potico. S surovim pehtranom lahko začinimo jedi. Je nekoliko pikantnega okusa, sicer pa nam pomaga pri lažji prebavi.

Tudi čebula in česen, vendar z njima ne bi smeli pretiravati, ker gre za rastline z močnimi učinki, ki niso primerne za vse. Priporočam tudi baziliko. Najbolj zdravilne so mlade in zelene rastline. Midva z možem si nobene jedi ne pripraviva brez šetraja. Slednjega zmeljem v prah in mu dodam sol. Šetraj pospeši prebavo in presnovo, poleg tega pa ima tudi blag razkuževalni učinek. Če ga dodajamo jedem, se izognemo napenjanju.

Začimbnice je verjetno najbolje uporabiti sveže? V kolikšni meri se izgubijo koristne snovi, če jih pred uporabo sušimo? Koliko lahko zaupamo začimbam, kupljenim v trgovini, če na embalaži piše, da so te ekološko pridelane?

Vsaka rastlina ima svoj rok trajanja. Začimbe naj bi zdržale eno do dve sezoni. Vse je odvisno od tega, kako ravnamo z njimi in kako jih shranjujemo. Vse rastline s sušenjem ne izgubijo koristnih učinkovin – nekatere z njim celo pridobijo. Sušeni majaron ima na primer močnejše učinke kot svež. Svežega skoraj ne uporabljamo.

Zelišča lahko gojimo sami; v loncih na balkonu, na okenski polici, na terasi ali na vrtu. Seveda jih, če želimo, da so ta kar najbolj zdrava, ne bomo gnojili z umetnimi gnojili, ampak bomo v zemljo dodali kaj bolj naravnega.

Kar pa se tiče ekološko pridelanih zelišč iz trgovin, je pa težko reči, ker nikoli ne veš, kako so z njimi ravnali. Če začimbe pobiramo ročno, je to nekaj povsem drugega, kot če so s plantaž, kjer se vse dela le še strojno. Vmes se pojavi tudi plevel, zato zelišča niso tako čista. Veliko je odvisno od načina pridelave.

Kjer se plantaže obdeluje strojno, je veliko stiskanja, kovinskih nožev in drugih vplivov. Da bi se lahko v rastlinah zadržalo kar največ koristnih snovi, moramo, dokler so te sveže, uporabljati keramične škarje in nože. Ko pa je rastlina suha, jo lahko obdelamo s kovinskimi predmeti.

Če sušimo celo rastlino, eterična olja ostanejo v njej, če pa jo pred sušenjem narežemo, potem te rastline niso več tako kvalitetne in dišeče. Eterična olja so sicer ključnega pomena, ko govorimo o zdravilnih učinkih rastlin. So pa v njih seveda tudi vitamini in minerali.

Dotakniva se še malo odnosa človeka do narave. Bi podali kakšno zaključno misel na to temo?

Vedno poudarjam, da moramo skrbeti za naravo, saj smo njeni gostje. Zato se je treba tako tudi obnašati, ko gremo v naravo. Če pride nekdo v mojo hišo in pri tem vse potaca in pomendra, mi to ni všeč, zato se mi zdi normalno, da tega v naravi ne bom počela. Imejmo v mislih, da bo nekdo prišel za nami. Morda bo rastlina, ki ji sami ne posvečamo veliko pozornosti, njemu zelo dragocena.

Res je pomembno, da skrbimo za naravo in se odgovorno obnašamo do nje. Najbolj me razjezi, ko se med sprehodom po gozdu spotaknem ob smeti. To res kaže na katastrofalen odnos do narave in je znak pomanjkanja kulture.

Ohranjanju narave bi se morali posvečati tudi zaradi naših vnukov, da bodo še imeli kaj od te naše Slovenije, ki je po mojem mnenju eden najlepših koščkov sveta. Ponaša se z izjemno raznovrstnostjo rastlin, živali in podnebja. Sploh se ne zavedamo, kaj imamo. Pravijo, da je Bog po svetu delil raznovrstne dobrine, tisto, kar mu je ostalo na dnu, pa je stresel na Sloveniji – zato imamo nekaj iz vseh svetov.

Preberite tudi:

• Katja Galle Toplak: Zelišča so način življenja
• Mojca Poje: »Smrekova smola dela čudeže«