Plodovke, seveda na čelu s kraljem paradižnikom, so pomemben del poletnega zelenjavnega vrta. Ne sodijo pa med enostavne vrtnine za pridelovanje in številni imajo občasno z njimi težave. Paradižnik pa je postal tako priljubljen, da številni celo sezono ocenjujejo po tem, kako dobro jim je uspel. Tudi plodovke se da pridelati ekološko, a ker so zahtevne, je nujno izpolniti nekaj njihovih zahtev.
Katere rastline uvrščamo med plodovke?
Med plodovke uvrščamo zelenjadnice iz dveh botaničnih družin: razhudnike in bučevke. Rastline iz obeh družin si sicer niso v sorodu, imajo pa podobne zahteve. Potrebujejo veliko sonca in toplote, hvaležne so za gnojenje z organskimi gnojili, imajo daljšo oziroma dolgo rastno dobo.
Žal imajo tudi podobne težave, v poletni vročini, pri sušno-vodnem stresu, se pojavljajo znaki pomanjkanja kalcija, tudi če ga je po analizi v zemlji dovolj. V suhem in vročem vremenu je oploditev slaba, plodovi so manjši in deformirani. Pojavlja se pepelasta plesen. V vlažnem vremenu pa se pojavljajo glive iz rodu peronosporaceae. V primeru ozkega kolobarja, slabo odcedne zemlje in zastajanja vode pa se pojavljajo glivice padavosti, najpogostejši sta Verticillium albo-atrum ali V. dahliae, lahko pa se pojavlja tudi glivica Fusarium oxysporum f. sp. Lycopersici.
Obe skupini imata tudi iste škodljivce, največ škode naredijo pršice in resarji ali tripsi.
Ravno zato kolobarjenje med tema dvema skupinama zelenjadnic ni ustrezno in ne zadošča.
Kolobar
Na prostem pridelujemo predvsem buče, jajčevec in papriko, tudi ponekod v notranjosti Slovenije se lotevajo pridelave lubenic in melon. Na slovenskih vrtovih je paradižnika na prostem še vedno veliko. Za zanesljivo pridelavo z manj pretresov pa vsem, ki vam poleti paradižnik pomeni najpomembnejši pridelek, svetujem postavitev rastlinjaka. To je tudi moj prvi nasvet, kako se lotiti pridelave na ekološki način. Rastlinjak namreč odstrani največjo grožnjo za plodovke, to je dalj časa omočen list. Seveda pa je nujno, da tudi v rastlinjaku delamo pravilno.
Tudi v rastlinjaku je na prvem mestu kolobarjenje. Za nekatere je zelo težko načrtovati ustrezen kolobar, saj v njem poleti dobro uspevajo samo plodovke, še od teh pa se prideluje največ paradižnika. Še preden se odločite za nabavo in postavitev rastlinjaka, razmislite o tem, kaj boste v njem poleg paradižnika in bučevk poleti sadili. Svetujem, da se na polovici rastlinjaka prideluje paradižnik, v rastlinjak posadite predvsem domače sorte in seveda najbolj priljubljeno slovensko sorto med vrtičkarji, to je Volovsko srce. Na drugi polovici pa naj rastejo bučevke, poleg kumar še kakšna lubenica, melona in jedilna buča. Ker pa so bučevke še zahtevnejše glede dovolj širokega razmaka med posameznimi sajenji, svetujem, da na del te polovice posejete eno izmed relativno novih stročnic na slovenskem trgu. To so stročnice, ki imajo rade vročino.
Ljubitelji stročja boste posejali dolgo vigno. Ta rastlina zraste približno enako visoko kakor paradižnik, po rasti je podobna fižolu, naredi pa do 5 cm dolge, užitne stroke, ki jih uživamo kot stročji fižol. Ljubitelji mladega zrnja boste posejali lima fižol. Je skoraj enak kot navaden, ki pa v rastlinjaku poleti ne uspeva najbolje. Prevroče mu je. Lima fižol zelo lepo cveti, in to v najbolj vročem delu poletja. V strokih pa najdemo zelo velika, ploščata zrna, ki jih uživamo mlada ali pa seveda suha. Med nizkimi stročnicami, ki so prav tako hvaležne za suh in topel zrak v rastlinjakih, pa sta leča in čičerika.
Poleg vročine navajenih stročnic bo v poletni vročini v rastlinjaku uspevala še okra. Sama bi sadila še blitvo, pa nekje posejala vsaj nekaj peteršilja, da bo pozimi pri roki. Naslednje leto zamenjamo polovici in imamo dvoletni kolobar.
Seveda pa velja, da morate kolobariti tudi na prostem. Bučevke si želijo vsaj dvoletni premor, razhudniki pa so povsem zadovoljni, če so na isti gredici vsako drugo leto.
Gnojenje plodovk
V tako opisanem kolobarju s hlevskim gnojem pognojimo bučevkam. Uporabimo 2,5 l dobro odležanega hlevskega gnoja na m2 ali pa 10 l domačega komposta, lahko pa pognojimo tudi s kupljenimi organskimi gnojili. Paradižnika ne pognojimo, svetujem pa, da v tla vseeno dodamo vsaj 20 dkg/10 m2 kalijevega sulfata. Za kaj več pa bi morala analizirati zemljo. V rastlinjakih, pa tudi na prostem, namreč pogosto vidim, da manjka kalija, ne samo kalcija. Ker ljudje uporabljajo različne načine, da se izognejo težavam s kalcijem, prične primanjkovati kalija oz. je dostop kalija v rastline onemogočen.
Tudi gnojenje s kalijem sodi med ukrepe varstva rastlin. Kalij je namreč hranilo, ki rastlinam dviguje odpornost, če ga primanjkuje, se same težko branijo pred boleznimi. Poleg tega je kalij hranilo, ki pomaga rastlinam razpolagati z vodo, po domače, so manj žejne. Žejne rastline pa so tudi lačne. In ne nazadnje, samo pravilno preskrbljene rastline so tudi okusne. Kalij je hranilo, ki je nujno potrebno pri tvorjenju sladkorjev, ti pa določajo okus plodov.
Večina rastlinjakov, ki jih sama vidim, je hitro pregnojenih, saj ljudje v želji po visokem pridelku gnojijo preveč in prepogosto. Zato se v nekaj letih pričnejo pojavljati težave.
Podobno gnojimo seveda tudi na prostem. A tam so težave zaradi pregnojenosti nekoliko manjše. Če pa se vam redno pojavljajo plodovi paradižnika, ki ne dozorijo pravilno (kot sami opisujete), kjer ob peclju ostaja zelena barva, v samem mesu pa se pojavljajo beli, trdi deli, potem so težave s kalijem tudi na prostem.
V poletni vročini, najkasneje pri drugem nastavku cvetov, pa je nujno gnojenje s kalcijem, in sicer preko listov – foliarno, saj se preko koreninskega sistema kalcij slabo premika po rastlini, posledica so črne lise na dnu plodov.
Kaj še lahko naredimo, da bo težav manj?
V rastlinjaku je zelo priporočljivo zastiranje tal s folijo. Folija preprečuje izhlapevanje vode in s tem znižuje vlago v zraku, posebej v rastlinjakih. Seveda pa s pomočjo folije najlažje nadzorujemo tudi plevele. Med folijami naj bo dovolj prostora za normalno gibanje in ustrezno spravilo pridelka. Če ob pobiranju pridelka lomimo rastline zaradi preozkega prehoda med vrstami, s tem ustvarjamo ugodnejše pogoje za napade glivičnih pa tudi bakterijskih obolenj.
Vendar je prekrivanje tal (zastirka) zelo priporočljivo tudi na prostem. Plodovke so res ljubiteljice sonca in toplote, a zanje velja, da imajo rade toplo glavo in hladne noge. Pripekanje sonca na korenine oziroma prevroča zemlja namreč ustavita delovanje korenin. To pa pomeni nepravilno prehrano in ponovno, ob prvih hladnejši dnevih in padavinah, tudi bolezen. Namesto folije lahko vedno uporabimo pokošeno travo z zelenice, ki jo kar sveže pokošeno prinesemo na gredice. Tako tudi rahlo pognojimo, saj je v sokovih pokošene trave še vedno tudi nekaj hranil. Sveža trava hitro razpade in tudi deloma pognoji posevek.
Poleg trave uporabljamo seveda še slamo, miskant je v zadnjih letih zelo pogost in se res dobro obnese. Najbolje pa se obnese ovčja volna. Vendar vedite, zastirka vedno pomeni tudi redno namakanje, ne zalivanje. Plodovke imajo velike potrebe po vodi, z zalivalkami je ne morete prinesti dovolj. Še enkrat, žejne rastline so tudi lačne, saj rastline sprejemajo hranila v vodni raztopini. Lačne rastline pa imajo več težav tudi z boleznimi.
Bolezni in škodljivci
Napade škodljivcev nadziramo z lepljivimi ploščami – rumenimi in modrimi. V trgovinah imamo na razpolago tudi dovoljena sredstva za varstvo vrtnin pred škodljivci, ki so narejena iz izvlečkov različnih rastlin ali različnih rastlinskih olj. Vendar je ta sredstva potrebno uporabiti dovolj zgodaj, ko škodljivec še ni razmnožen, tretiranje ponavljati v kratkih časovnih razmakih vsaj trikrat, predvsem pa je nujno, da vsa ta sredstva uporabimo pozno zvečer, na ohlajenih rastlinah, saj večina teh sredstev izgubi svojo aktivno moč na sončni svetlobi.
Za gosenice je uporabna bakterija Bacillus thurigensis (priravka Agree in Lepinox). V jeseni se namreč rade lotijo tudi listov in plodov razhudnikov. Od domačih pripravkov pa pripravki iz rabarbare ali pelina. Uši preganjamo z naravnimi piretrini (Asset five, Bioplantella Kenyatox verde), ti istočasno delujejo tudi na resarje in pršice. Tudi pripravek drevesa neem – aktivna snov azadirahtin (Neemazal ali Nemtonic) je uporaben v ta namen.
V Sloveniji že imamo tudi ponudnika predatorjev, ki bodo v rastlinjaku najučinkoviteje nadzorovali napade škodljivcev. Predatorje je potrebno uporabljati strokovno in natančno po navodilih, saj so to živa bitja. Zelo pomembno je tudi, da iz narave privabimo in obdržimo koristne žuželke, ki jih je tam še polno. Zato okoli nasada, predvsem pa rastlinjaka, nasadimo pisano cvetje, ki medi in ima veliko cvetnega prahu. Tudi zelišča, posebej bazilika, so lahko del ekološke zaščite plodovk.
Rastlinam v času rastne dobe krepimo imunski sistem z uporabo pripravkov, narejenih iz izvlečkov alg, lahko pa si sami pripravimo pripravke iz kopriv, preslice, ognjiča ali regratovih cvetov.
Za glivične bolezni, če se pojavijo, uporabljamo domače pripravke iz rmana, timijana, čebule in drugih lukovk, žajblja, kamilic. Tudi pripravek iz sode bikarbone je v začetku težav učinkovit. V trgovinah pa dobite pripravek iz preslice, posebne glive (Pythium oligandrum) in seveda, ko je res težko ali po potrebi, tudi bakrena listna gnojila, ki lahko v začetku napada glivice pomagajo. Za pepelovke na bučevkah pa imate na razpolago še eno glivo Ampelomyces quisqualis (pripravek AQ 10) ali pa »bratranca« sode bikarbone – kalijev hidrogen karbonat (Vitisan). Ob prvih pojavih pepelovke delujeta zelo dobro.
Naj pa povem prvo in najpomembnejše pravilo uporabe naravnih pripravkov za varstvo rastlin. Vedno jih uporabimo po sončnem zahodu. Temperature morajo biti pod 30 oC, bolje tudi pod 25. Rastline pa ne smejo biti več ovenjene.
Zračenje rastlinjaka, primerna prevetrenost nasadov na prostem je ključna
Redno skrbimo za zračnost v nasadih. Papriko vsaj v začetku vzgajamo na tri vrhe, paradižniku pa redno odstranjujemo zalistnike, ki naj bodo ob tem čim manjši. Ko se plodovi rožnato obarvajo, odstranimo vse liste, razen tistega tik pod plodovi. Tako bo nasad primerno osvetljen in zračen. Vsaj solatne kumare gojimo na mrežasti opori, v začetku rastne dobe pa ravno tako odstranjujemo zalistnike in vzgajamo samo eno steblo.
Zelo pomembno je zračenje rastlinjakov, posebej v spomladanskem in kasneje jesenskem času. Dober ventilator je najboljši fungicid, je nekoč rekel eden izmed mojih profesorjev na fakulteti. Najnevarnejša je druga polovica avgusta in september, temperature se nekoliko omilijo, to pa številne zavede, da je mrzlo. Tako takrat vidim veliko malih rastlinjakov na vrtovih sredi dneva zaprtih ali komaj kaj odprtih, pri tem pa nastajajo ugodne razmere za razvoj glivičnih in bakterijskih obolenj. Zračenje v rastlinjakih je pomembno tudi zato, ker temperature nad 30 oC v času cvetenja zmanjšujejo količino cvetnega prahu, s tem pa tudi oplodnjo razhudnikov, lahko povzročijo celo odsotnost ženskih cvetov pri bučnicah.
Posledica so nepravilni, deformirani, lahko pa tudi manjši plodovi ali celo odsotnost plodov pri razhudnikih oziroma nižji pridelek bučnic. Ta pojav je opaznejši, če je v tleh preveč organske snovi, če smo torej pretiravali z gnojenjem z organskimi gnojili. Tudi če je potrebno rastlinjake zapreti zaradi poletnih neviht in viharjev, jih moramo odpreti takoj, ko nanje spet posije sonce. Vedeti pa je potrebno, da zračenje pomeni, da sta v rastlinjaku odprti vsaj dve stranici, ne pa samo vrata. Zato pri postavljanju manjših rastlinjakov na vrtu ali pa pri nabavi novih v trgovinah razmišljajte v tej smeri – da lahko prostor zračite vsaj z dveh strani, najugodneje in najbolj uspešno pa je bočno zračenje.
V rastlinjakih, kjer kolobarimo, gnojimo zmerno in redno ter uspešno zračimo, ne bi smelo biti težav ne z boleznimi in ne s škodljivci.