Čeprav so med poznali in uporabljali že davno pred prvimi pisnimi zgodovinskimi omembami, sta bila njegov pravi izvor in sestava skrivnost. Aristotel, znani starogrški mislec iz četrtega stoletja pred našim štetjem, je denimo zapisal, da med pada z neba, ko vzhajajo zvezde. Še prej so v starem Egiptu mislili, da med nastaja iz solz boga Raa.

Ko se ljudje pogovarjajo o medu, si predstavljajo sladko lepljivo maso, katero mažejo na kruh ali dodajajo v čaj. V zadnjih nekaj letih pa so znanstveniki našli novo lastnost medu. Marsikomu se ob besedi med kar pocedijo sline. Ne samo, da je nesramno dober, tudi zelo zdrav je! Med velja za eno najbolj vsestranskih živil, saj koristi otrokom, starejšim, športnikom, bolnikom, nosečnicam …

Kako pridobivamo med?

Med je sladka tekočina, katero proizvajajo čebele in nekatere druge žuželke, iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke ali pa iz cvetličnega nektarja. Pravi oziroma čisti med ne sme vsebovati dodanih sladil ali vode. Zakaj je tako koristen? Predvsem zaradi visoke vsebnosti mineralnih snovi, velja kot odlično pomirjevalo in je hkrati zaradi vsebnosti sladkorja tudi idealen vir energije. Zanimivo je tudi dejstvo, da med v prehrani nekako izboljša izkoriščanje nekaterih drugih snovi iz hrane. Med je živalski proizvod in je edino živilo živalskega izvora, ki ima skoraj da neomejen rok trajanja. Pri medu se rada pojavi kristalizacija, kar je povsem normalno – pri nekaterih vrstah medu se pojavi prej (cvetlični med), medtem, ko se pri drugih vrstah pojavi kasneje (akacijev med).

Dokazali so, da med zmanjšuje škodljive posledice obsevanja pri pacientih, ki so bili izpostavljeni takšnemu zdravljenju rakastih obolenj. Prav tako med izboljšuje zdravstveno stanje ustne votline, krepi antioksidante in povečuje atletske zmožnosti rekreativnih športnikov. Poznamo ga tudi kot narodno zdravilo v primeru kožnih poškodb, neka raziskava pa je pokazala, da v kombinaciji s perutnino zavira proces oksidacije, zato lahko takšno meso brez škode uživamo kar nekaj dni.

Lastnosti in sestavine, ki jim ni para

Med ima lastnosti antioksidantov kot nekatere vrste sadja in zelenjave, zato je zelo priporočljivo, da ga zaužijete po napornem treningu ali dviganju težkih bremen. V Novi Zelandiji pa med uporabljajo za uničevanje bakterij, ki se pojavljajo pri čiru na želodcu ali po poškodbah in opeklinah.

Če se vam torej zgodi, da se med kristalizira, ga lahko nazaj utekočinite v vodni kopeli, katere temperatura naj ne presega 40 stopinj Celzija, saj lahko v nasprotnem primeru med izgubi svoje biološke vrednosti ter zdravilne lastnosti.  Sicer je med precej slajši od samega namiznega sladkorja in je ustrezen tudi za peko, saj ima za to primerne kemične lastnosti. Nekateri ga zaradi njegovega značilnega okusa obožujejo in ga uporabljajo namesto sladkorja, spet drugim pa tovrsten okus ne ustreza. Značilen slovenski med dokazano preprečuje pojav določenih alergij, na kar vpliva vnos cvetnega prahu v človeško telo. Med v Sloveniji je kot blagovna znamka zaščiten z geografskim poreklom in se tudi polni v za to namenjene kozarce, kateri imajo obliko kaplje.

Obstaja več različnih vrst in okusov medu: lipov, akacijev, kostanjev, cvetlični, smrekov med,…Vsaka vrsta medu ima nekoliko drugačen okus od druge in vsi okusi ne ustrezajo vsakemu. Najbolje je, da preizkusite vsakega izmed njih in se sami odločite kateri vam najbolj odgovarja.

Od plenilstva do čebelarstva

Na začetku je človek plenil med iz gnezd divjih čebel (to še danes počnejo ljudje, ki živijo v divjini). Predzgodovinske jamske risbe v Španiji, Južni Afriki in osrednji Indiji kažejo ljudi, ki pobirajo med iz satov na vrtoglavih višinah ali iz votlih dreves in skal. Tudi današnji iskalci medu v naravi v Turčiji in Nepalu slovijo po tem, da se drzno spuščajo v globeli po vrveh, za zaščito pa imajo le kadečo se baklo.

Čebelarstvo, ki ni več zgolj »lov« na med divjih čebel, je na različnih koncih sveta različno staro. Najstarejši ohranjeni zapis o gojenju čebel v panjih so našli v svetišču sonca, ki ga je leta 2400 pred našim štetjem postavil Ne-user-re v Sahari blizu Kaira. Muzej v Dokkiju hrani dve posodi z medom iz leta 1400 pred našim štetjem.

Egipčanski panji so bili podobni današnjim, koši iz slame, v katere je bilo možno zajeti čebelji roj. Na Srednjem vzhodu so za panje uporabljali votle valje iz blata, ki so jih sušili na soncu in jih nato vodoravno zlagali drugega na drugega. Po svetu so v ta namen uporabljali še druge naravne materiale, na primer votle hlode, buče in podobno.

V Veliki Britaniji so čebele nedvomno gojili že v bronasti dobi, saj je bil čebelji vosek bistven pri litju brona, uporabljali pa so ga tudi za sveče in svetilke. V srednjem veku so na veliko uporabljali koše, nato pokončne panje, spletene iz protja, toda šele v 17. stoletju so začeli hkrati z razvojem pohištvenega mizarstva izdelovati lesene, bolj izpopolnjene panje. Skrivnostno življenje v čebelji družini je spodbudilo človeka k izdelovanju takšnih panjev, da je lahko čebele opazoval. V 30-tih letih 19. stoletja je čebelar Thomas Nutt zgradil nekaj presenetljivo zapletenih panjev s stolpiči in steklenimi kupolami.

Gospodarska dejavnost

Čeprav ima čebelarstvo častitljivo dolgo zgodovino, je pridobivanje medu šele po letu 1800 postalo resna gospodarska dejavnost, ki so jo izpopolnili s številnimi tehnološkimi izboljšavami.

Včasih je čebelarstvo pomenilo, da so odstranili iz panja vse satje, ga stisnili, segreli in uporabili, čebele pa pustili brez hrane, zato so stradale ali poginile. Šele leta 1852 je ameriški vikar, častiti Langstroth, izdelal preprost lesen panj, v katerem je okoli premičnih okvirov za satje pustil dovolj prostora, da čebele niso mogle čvrsto pritrditi satovje na steno panja. Major Hruschka, oficir v italijanski vojski, je izumil način, kako spraviti med iz satnic s pomočjo centrifugalne sile. Pri tem postopku je satje ostalo nepoškodovano in so ga lahko čebele ponovno uporabljale. Tak način dela je bil hiter, med pa čist.

Sledila je uporaba umetne podlage za satje pravilnih oblik, kar je pomenilo za čebele veliko manj dela. Na začetku 19. stoletja so v A. I. Root Company iz Medine v Ohiu razvili moderno valjčno stiskalnico, s katero so izdelovali satnice, ki so bile skoraj tako tanke kot naravne. Tako so med začeli pridobivati v velikem obsegu.

Več kot energija

Med vsebuje okoli 80 odstotkov sladkorjev. Največji del predstavljata sadni in grozdni sladkor, ki nas na hitro oskrbita z energijo. Prisotni so še saharoza, maltoza in drugi sestavljeni sladkorji.

Poleg naštetega med vsebuje še veliko dragocenih snovi, kot so

• encimi
• rudninske snovi: kalij, natrij, mangan, železo, baker, cink
• vitamini
• rastlinske kisline
• aminokisline
• hormonske snovi
• inhibini – snovi, ki preprečujejo rast številnih bakterij in jih pomagajo uničevati.

Naravni med vsebuje od 14 do 18 odstotkov vlage. Dokler količina vlage ne presega 18 odstotkov, tudi ni možnosti za razvoj večjega števila mikroorganizmov! Razmerje različnih sladkorjev v medu določa, ali bo hitro ali počasi kristaliziral, barva pa je odvisna še od drugih sestavin. Tekoči in strjeni med se razlikujeta samo po stopnji kristaliziranja. Večina tekočih vrst medu postane zrnata, če jih za nekaj časa izpostavimo svetlobi in mrazu. To pa ne poslabša njihove kakovosti. Če tak med segrejemo do 39 stopinj Celzija, postane ponovno tekoč. Segrevanje na višjo temperaturo ni priporočljivo, ker tedaj med izgubi svojo biološko vrednost.

Cvetlični med

Cvetlični med čebele pridelajo iz nektarja , ki so ga nabrale na medovitih rastlinah. Obstaja več vrst cvetličnega medu med katerimi lahko izbiramo, te pa so imenovane po rastlinah na katerih so čebele dejansko pridobile nektar. Ker lahko čebele nektar pridobivajo iz različnih rastlin, je včasih nemogoče zagotovo trditi iz katere rastline je bila določena vrsta medu pridelana. Utegne se zgoditi samo to, da okus neke rastline prevladuje in lahko nato na podlagi tega določimo za kateri med gre oziroma bolj katera vrsta rastline je zagotovo prisotna v medu. Na podlagi teh ugotovitev lahko nato sklepamo kakšne zdravilne lastnosti ima določen okus medu.  Takrat, ko pa enostavno ni mogoče določiti vrste medu, pa govorimo o cvetličnem, mešanem medu. Je najpogostejša vrsta medu.

Akacijev med

Ta vrsta medu je zagotovo ena najbolj priljubljenih in poznanih vrst medu pri nas v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Značilen je po svojem blagem vonju in okusu ter barvi. Je svetlo rumene barve in v primerjavi z drugimi vrstami, tudi zelo tekoč. Vendar pa se kljub nasprotnim trditvam nekaterih čebelarjev, tudi akacijev med kristalizira in to je dejstvo, saj se vse vrste medu slej ko prej kristalizirajo. Med iz akacije največkrat priporočajo otrokom in sladkornim bolnikom, v splošnem pa je znano tudi da blagodejno učinkuje na delovanje jeter, ledvic in lajša simptome stresa, sečnega trakta in simptome pri bolezni dihal. Za otroke je zelo primeren, saj vsebuje manjše količine cvetnega prahu in ima poleg zdravilnih učinkov tudi prijeten okus. Ravno njegova prijetna aroma in okus pa tudi spodbujata tek.

Lipov med

Po izvoru je lahko ali maninega izvora ali pa cvetličnega izvora. Ima značilno svetlo rumeno do svetlo jantarjevo barvo. Za to vrsto medu je značilna tudi dokaj hitra kristalizacija. Ima značilen blag okus in vonj ter številne zdravilne lastnosti. Med drugim se uporablja za lajšanje prehlada (omogoča lažje izločanje sluzi iz nosu in grla), nespečnosti, pomaga pa tudi pri bronhitisu ali astmi. Zanj so značilne tudi protibakterijske lastnosti, zaradi česar deluje tudi kot da zaščita pred vnetjem dihal ali angino.

Regratov med

Je podobne barve kot lipov med – od svetlo rumene do temno jantarjeve. Je cvetličnega izvora in je prepoznaven predvsem po svojem izrazitem vonju in okusu. Tudi tovrsten med se hitro kristalizira. Uporablja se predvsem za krepitev organizma, kateremu med drugim vrača tudi energijo. Posebej znan pa je po svojih diuretičnih lastnostih, kar pomeni, da pospešuje izločanje vode iz telesa in blagodejno učinkuje pri blagem vnetju mehurja ali drugih sečnih poti.

Gozdni med

Gre za mešanico različnih vrst mane, zaradi česar se lahko različni vzorci medu med seboj razlikujejo. Razlikujejo se lahko po vonju, okusu, barvi in tudi aromi. Gozdni med ima uravnotežen okus po sladkem in kislem in v njem ne prevladuje nobena vrsta mane. Pogosto ga tudi mešajo s cvetličnim medom. Gozdni med je bolj trpkega okusa, ima poseben vonj in je temnejše barve. Od drugih vrst medu se razlikuje predvsem po kemijski sestavi, saj vsebuje več rudninskih snovi, pridobiva pa se iz medene rose. Čebele gozdni med zbirajo iz vejic in listov različnih listavcev ali iglavcev.  Ker vsebuje več mineralnih snovi kot ostale vrste, krepi srce, zvišuje hemoglobin v krvi in vpliva na večjo vzdržljivost ožilja. Ima številne zdravilne lastnosti, zaradi česar ga priporočajo za uživanje po težkih operacijah in nosečnicam v času nosečnosti. Pomaga tudi pri bolezni sečil in različnih vnetjih.

Kostanjev med

Pravi kostanj je za čebele zelo pomembna rastlina, saj jim poleg medičine nudi tudi veliko cvetnega prahu. Med iz kostanja je značilne temno rjavordeče barve, označuje pa ga tudi tipičen vonj po pelinu, kar nakazuje tudi na malce bolj grenak okus. Zelo primeren je za peko potic in raznih vrst peciva. Blagodejno vpliva organizem, saj ga pomirja in ugodno deluje tudi pri motnjah presnove in prebave.

Hojev med

Je posebna vrsta medu, katerega v Sloveniji ni toliko, kot ostalih vrst. Zanj je značilno, da je zelo gost in temne barve, ima izrazit okus. Je poln kalcija in ostalih mineralnih snovi, ki delujejo blagodejno na naš organizem. Zelo ugoden deluje proti kašlju, bronhitisu in ostalim pljučnim boleznim. Je skoraj brez vonja in ima blag, prijeten okus. Zgoraj so predstavljene samo nekatere bolj pogoste vrste medu, ki se pojavljajo v Sloveniji. Tako obstaja še znan smrekov med, jabolčni in češnjev med. Skratka pri izbiri medu nikakor ne morete zgrešiti, ker je vsaka vrsta po sebi zdravilna za nekaj.