Patrick Dougherty je ustvarjalec, ki si je zamislil nenavadno povezavo z naravo. Naredil je eko hiše iz mladih dreves po metodi, kot ptice delajo svoja gnezda. Ustvaril je kar nekaj različnih oblik, kako pa stvar izgleda si oglejte na spodnjih slikah.
Foto: Arhiv avtorja
Inkubator je naprava, ki pomaga prekmalu rojenim dojenčkom uravnavati telesno temperaturo in je lahko ključnega pomena med življenjem in smrtjo.
Ameriški študentje so naredili prototip okolju prijaznejšega inkubatorja, ki ja sestavljen iz racikliranih materialov motornih vozil in reciklirane plastike.
Inkubator lahko napaja tudi manjši akumulator, luči so uporabljene za gretje, dodali so še ventilator za prezračevanje in pa alarm, ki se sproži če kateri od delov inkubatorja odpove in takoj opozori zdravnike.
Pametni semaforji bodo zmanjšali ogljikove emisije in porabo goriva. Vsakič ko se ustavimo na semaforju to pomeni dodatno porabo goriva, več izpščeni emisij in več porabljenega časa. Kaj pa, če bi lahko vse to zmanjšali?
Pri Denso Corp. so ustvarili naslednjo generacijo pametnih sistemov semaforjev, ki se sproti prilagajajo stanju na cestah tako, da uporabljajo sistem obveščanja med avtomobili in kontrolo semaforjev.
Sistem uporablja brezžične oddajnike v avtomobilih in ostalih obcestnih elementih, kar poda bolj točne informacije stanja na cestah. Semafor se lahko prilagodi hitrosti, tipu in velikosti približujočih vozil.
Sistem semaforjev so že uspešno stestirali v Kaliforniji, sedaj pa ga še izboljšujejo in nadgrajujejo.
Londonska korporacija Atlantis Resources je podpisala pogodbo z Indijskim elektro distributerjem Gujarat Power za izgradnjo prve elektrarne v Indiji, ki jo bo poganjalo plimovanje.
Kapaciteta elektrarne bo v prvi fazi, ki naj bi bila končana do leta 2013 znašala 50MW, potem pa jo bodo nadradili do kapacitete 250MW. Celotna elektrarna bo Indijo stala približno 165 milijonov dolarjev.
Kako se lahko na naraven način brez agresivnih kemičnih sredstev znebimo plesni?
Plesen se ponavadi pojavi, ko je v prostoru dovolj vlažen in topel zrak. Takrat je se je je treba znebiti, preden se preveč razširi. Na srečo obstaja kar nekaj naravi prijaznejših materialov, s katerimi lahko nadosestimo strupena belila za plesen in strupene kemikalije.
Eterično olje čajevca lahko dobimo že v skoraj vsaki trgovini za zdravo prehrano ali naravno kozmetiko. Olje čajevca je eno najboljših naravnih sredstev proti plesni. Sicer ima olje močan vonj, ki pa v nekaj dneh izgine. Lahko ga uporabljamo na stropih in stenah, preprogah in v kopalnici.
Recept:
Zmešajte 2 čajni žlički eteričnega olja čajevca z dvema skodelicama vode, vse skupaj zlijte v posodo za škropljenje (razpršilec) in razpršite po plesnivih površinah.
Ekstrakt iz grenivkinih semen sicer ni najbolj poceni, je pa zelo učinkovito sredstvo proti plesni, poleg tega pa je še brez vonja. Ne drgnite poškropljenih površin.
Recept:
Naredite sprej tako, da zmešate 20 kapljic ekstrakta iz grenivkinih semen z 2 skodelicama vode in poškropite plesnive površine. Ne drgnite poškropljenih površin.
Kis je eno izmed najcenejših naravnih sredstev proti plesni, poleg tega je uporaben tudi za čiščenje skoraj vseh porvšin in posode. Kis uniči približno 82 % plesni če ga čistega poškropite po plesnivih površinah in če vas ne moti njegov vonj, ki po nekaj urah izgine.
Če uporabljate v kopalnici plastično zaveso okoli tuša, dobro veste, da se še posebej na spodnjem robu rada nabere plesen. To pa ne pomeni, da jo morate zamenjati ali vreči v smeti! Zmešajte vodo, 2 žilici sode bikarbone in nekaj kisa in jo zdrgnite s nekoliko bolj grobo cunjo ali brisačo. Pustite delovati nekaj minut in potem izperite z vodo.
Če se vam zgodi, da se plesen pojavi na blagu, naredite pasto iz limoninega soka in soli, vtrite na plesniva mesta in obesite blago ali oblačilo na sonce. Ponavljajte proces dokler madež ne izgine.
Donno Karan, ameriško modno oblikovalko, ki je najbolj poznana po svoji liniji oblačil DKNY in po obsedenosti z jogo, je PETA obtožila ubijanja zajčkov. Nadeli so ji kar ime ‘bunny butcher’.
62-letnica je že nekaj časa ena izmed Petinih glavnih tarč v kampanjah proti mučenju in ubijanju živali, saj se v njenih kolekcijah nemalokrat pojavljajo pravi kožuhi različnih živali. PETA naj bi 12 februarja organizirala tudi proteste po njenih pisarnah.
Donni Karan predlagajo, nas se pridruži modnim oblikovalcem kot so Calvin Klein, Stella McCartney, Ralph Lauren in Tommy Hilfiger, ki so se odrekli uporabi krzna v svojih kolekcijah oblačil.
Za sobne rastline obstaja kar nekaj pripravkov, ki jih lahko z malo izdelamo sami. Med takšne spada tudi gabezov čaj za nego sobnih rastlin. Seveda pa moramo v prvi vrsti poskrbrti za pravilno skrb za sobne rastline, saj nam v nasprotnem primeru tudi gabezov čaj ne more pomagati. Pri negi sobnih rastlin velja nekaj pravil in priporočil. Pojavu bolezni in škodljivcev se bomo izognili, če bomo le upoštevali nekaj preprostih napotkov. Odpornost rastlin bomo dodobra zamajali, če bomo rastline zalivali z vodo, ki smo jo ravno natočili iz pipe.
Voda za zalivanje rastlin mora v posodi stati vsaj 24 ur in šele nato zalijemo rože. S tem, ko voda stoji postane mehka in sobne temperature. Koliko je potrebno rastline zalivati je odvisno od vrste rože in temperature, kjer jo imamo. Splošno pravilo pa je tako, da zalijemo samo, ko je substrat v lončku suh.
Zaradi ogrevanja stanovanj je zrak suh in tako neprimerno okolje za rast rastlin. Konice listov rastlin nam začnejo rjaveti, in to je znak, da rastlina potrebuje več vlage. Vlago nadomestimo s škropljenjem. Veliko rastlin pa ne prenese rednega škropljenja, zato pri teh naredimo naslednjo zvijačo. V podstavek nasujemo pesek in nekaj kamenja. Pesek naj bo vedno rahlo vlažen. Ali pa lonček z rastlino damo v nekoliko večji lonček, vmesni prostor pa zapolnimo z mivko ali peskom, ki naj bo vedno rahlo vlažen. Voda pa ne sme zastajati, kajti v tem primeru tvegamo koreninsko gnilobo. Z rahlo vlažnim peskom ali mivko pa bo imela rastlina vedno dovolj vlažno okolico.
Občasno pa je potrebno rastline tudi pognojiti, za spodbujanje rasti, lahko našim rastlinam včasih privoščimo in jim skuhamo malo gabezovega čaja. Na 500 ml vrele vode damo 2 žlici posušenih gabezovih listov. Gabezove liste prelijemo z vrelo vodo in počakamo, da se čaj ohladi na sobno temperaturo. Gabezov čaj precedimo in rastline izdatno poškropimo enkrat na teden. Gbabezov čaj, ki nam ostane lahko hranimo v hladilniku en teden.
Večino rastlin spremljajo točno določene bolezni in škodljivci, ki so vsakoleten pojav in nanje lahko računamo. Pri vinski trti je to peronospora, krompirjeva plesen se pojavlja na krompirju in paradižniku, črna pegavost dela skrbi ljubiteljem vrtnic, pridelek jabolk kvari škrlup ali krastavost itd. Te bolezni so stalne in vezane točno na določeno vrsto, zato ni nevarnosti, da bi se jablana okužila s krompirjevo plesnijo. Podobno velja tudi za škodljivce. Jablano obiskuje več vrst listnih uši, teh pa ne bomo nikdar našli na ribezu, hruški ali na solati. Stalne bolezni in škodljivce lahko predvidimo, zato izbiramo takšne sorte, ki so odpornejše. Na vrtnih rastlinah pa se lahko pojavijo tudi občasni škodljivci, ki sem zaidejo slučajno in lahko presenetijo tudi največje poznavalce.
Melisa (Melissa officinalis L.) je zdravilna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, najbolje v vinorodnem podnebju. Samo ime je grškega izvora in sicer melissa pomeni čebela. Rastline je to ime dobila zaradi bogatih cvetov, na katerih se čebele rade pasejo.
Melisa je trajnica, ki raste po vsej Evropi. Vsi rastlinski deli so dlakavi in imajo značilen vonj po limoni. Ima liste jajčaste oblike, ki so rahlo nazobčani in imajo izrazite listne žile. Pri melisi opazimo tudi belo rožnate cvetove, iz katerih se razvijejo rjavi plodovi. Melisa najbolje uspeva v vlažnih tleh na sončni ali blago senčni legi. Semena in potaknjence posadimo jeseni ali spomladi.
Rastlina začne cveteti julija in vse do septembra lahko pobiramo liste ter jih sušimo na suhem, zračnem mestu. Meliso lahko uporabljamo na različne načine (v obliki čaja, zeliščnega likerja . . .). Iz melise pa pridobivajo tudi eterično olje, ki velja za eno izmed najdražjih.
Tako suhi kakor sveži listi so izvrstna začimba v kuhinji, uporabljajo pa se za omake, juhe, meso, zelenjavo in sladice. Melisni izvlečki in eterično olje prav tako izboljšajo okus alkoholnim in brezalkoholnim pijačam, slaščicam in drugim živilom.
Melisni pripravki in čaji delujejo sedativno, pomirjevalno, spazmolitično, protikrčno ter protimikrobno proti virusom in bakterijam. Primerni so za odrasle in otroke. Notranje se uporabljajo predvsem proti spalnim motnjam živčnega izvora in prebavnim motnjam, spodbujajo pa tudi tek. Zunanje se uporabljajo proti okužbi z virusom herpes simpleks na ustnicah.
Melisini pripravki, denimo melisin čaj, so mnogim všeč zaradi specifičnega okusa. A melisa je znana tudi po številnih blagodejnih učinkih, ki jih ima na naše telo in počutje.
Meliso sestavljajo flavonoidi, čreslovine in fenolne kisline ter rožmarinska kislina. Melisa pomaga pri prebavnih, črevesnih težavah (lena prebava, napenjanje, spahovanje, vetrovi, črevesni krči …), pri blagih motnjah spanja, nervozi, blagih depresijah, vsakodnevnem stresu, pri težavah s koncentracijo, hiperaktivnostjo pri otrocih, izboljša miselne sposobnosti …
Mešamo jo lahko tudi z drugimi zelišči, kot so: lipovi in glogovi cvetovi, pasijonka, hmelj ter sivka. Deluje proti virusom, zato jo kot domače zdravilo lahko uporabimo pri herpesu na ustnicah. Melisa lahko pomaga tudi pri težavah s prekomernim delovanjem žleze ščitnice. Učinkovita je tudi pri navadnih bradavicah na rokah in pri bradavicah na podplatih.
Izogibati se moramo dolgotrajni uporabi, saj melisa lahko zmanjša hormonsko aktivnost spolnih žlez. Drugače pa melisa velja za varno rastlino, uživanja le-te v času nosečnosti in dojenja pa ne priporočamo brez zdravniškega posveta.
Melisa je sredozemska začimba in rastlina, ki jo zaradi njenih lastnosti lahko uporabljamo v zdravilne namene. Ena od pomembnih značilnosti te rastline je njen pomirjevalni učinek. Uživanje melise, recimo z melisinim čajem, ima blagodejen učinek na posameznikovo pomiritev in sprostitev. Kot ena od naravnih možnosti, kako se uspešno spoprijeti s stresom, je melisa v natrpanem vsakdanjem življenju tako nepogrešljiva.
Poleg pomirjanja pa naj bi melisa pripomogla tudi pri doseganju splošnega dobrega počutja in razpoloženja. Pomagala naj bi predvsem ljudem, ki imajo težave z nespečnostjo, tesnobo, splošnim počutjem in različnimi simptomi, povezanimi s stresom.
Čaj iz melisinih listov pomaga tudi v boju s prehladom ali obolenji ter pri nižanju povišane telesne temperature. Njegovo protivirusno delovanje je lahko koristno tudi za vse, ki vas muči prehlad, gripa ali nadležni kašelj.
Melisini blagodejni učinki naj bi vplivali tudi na zmanjševanje želodčnih težav in težav z napenjanjem.
V toplih in vročih dneh, ki prihajajo, so vroči napitki običajno manj zaželeni. Melisin čaj si lahko tako ohladite in popijete mlačnega ter kljub vsemu še uživate v njenem učinkovanju.
Če niste ljubitelji čajev, pa lahko meliso uporabite na drugačne načine. Nekateri jo zaradi posebnega vonja denimo uporabljajo kot dišavo manjšega prostora, možna pa je tudi uporaba melisinega eteričnega olja ali žganja.
Kljub številnim pozitivnim učinkom, ki jih ima melisa, pa moramo seveda paziti, da z uživanjem le-te ne pretiravamo.
2–3 g posušenih listov melise prelijemo s skodelico vrele vode, pustimo pokrito stati nekaj minut in precedimo. Eno skodelico popijemo opoldne, drugo pa zvečer po jedi. Poparka se poslužujemo v primeru prebavnih težav, pri nemiru, blagi depresiji, blagih motnjah spanja.
Za zunanjo uporabo: proti virusom (bradavice, herpes) lahko pripravimo poparek iz melise (20 g posušene melise/500 ml vrele vode). Dvakrat na dan ga nanesemo na bradavice/herpes. Širjenje virusne okužbe lahko zmanjšamo tudi z alkoholnim izvlečkom iz melise, ki si ga dvakrat na dan z vatirano palčko nanesemo na prizadeto mesto.
Potrebujemo:
Čaj pomaga ljudem, ki so izpostavljeni stresu in imajo posledično težave z ritmom srca. Našteta zelišča zmešamo in jih prelijemo z vrelo vodo (1/4 l na 2 žlički), pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Dnevno spijemo po eno skodelico čaja.
Potrebujemo:
Pripravimo poparek, kot smo opisali že pri prejšnji čajni mešanici. Tako pripravljen čaj pijemo po dve do tri skodelice na dan.
Potrebujemo:
Zmešamo vsa zelišča in pripravimo poparek (1/2 l vrele vode na 3 žličke mešanice). Trikrat dnevno popijemo po eno skodelico čaja.
Potrebujemo:
Zelišča zmešamo in 2 žlički mešanice prelijemo z ¼ l vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut, precedimo in vsaj en mesec pijemo po tri skodelice čaja na dan, od tega eno skodelico pozno zvečer, preden zaspimo.
Potrebujemo:
Zmešamo zelišča in jih prelijemo z vinom. Pokrito pustimo stati en teden, potem mešanico precedimo in prelijemo v sterilne steklenice. Pred spanjem vzamemo 1–3 žličke zeliščnega vina.
Potrebujemo:
Zelišča zmešamo in jih zašijemo v platneno blazinico. Položimo jo pod vzglavnik otroka. Vsaka dva meseca pripravimo novo zeliščno blazinico.
Potrebujemo:
Ognjičeve cvetove posušimo in jih prelijemo z olivnim oljem, zavremo in pustimo vreti 20 minut. Precedimo in ožamemo cvetove, dodamo čebelji vosek in pustimo na majhnem ognju, da se stali. Odstranimo z ognja in mešamo do ohladitve, nato dodamo melisino eterično olje. Kremo vlijemo v sterilno posodico in jo hranimo v hladnem prostoru.
Navadni močerad (Salamandra salamandra) meri v dolžino skupaj z repom od 11 do 20 cm. Glava je široka, sploščena in z vratom jasno ločena od telesa. Za očmi so izrazite zaušesne žleze, ki so vedno pigmentirane. Telo je čokato, vidni so številni rebrni loki.
Hrbtna stran telesa je bleščeče črne barve z raznolikim vzorcem nepravilnih rumenih lis, ki je prepoznavni znak posameznega osebka. Trebušna stran je pogosto enobarvno temno siva, redko z manjšim številom svetlejših lis. Rep je v prerezu okrogel in je nekoliko krajši od telesa. Noge so razmeroma kratke, s kratkimi in čokatimi prsti. Po sredini hrbta vse do repa potekata dva, vzdolž bokov na obeh straneh telesa pa še po en niz strupnih žlez. Samice so nekoliko večje in bolj čokate od samcev. Osebke obeh spolov je mogoče ločiti predvsem v obdobju parjenja, ko imajo samci močno odebeljeno kloako.
Gričevnata, hribovita in gorska območja pod gozdno mejo po vsej Sloveniji.
Pojavlja se v različnih senčnih in vlažnih habitatih, večinoma v listnatih in mešanih gozdovih, kjer se skriva pod odmrlim lesom ali kamni, v luknjah ob koreninah dreves ali v drugih razpokah in špranjah. Pogosto se zadržuje v bližini čistih potokov in manjših mlak, bogatih s kisikom, kamor samice odlagajo ličinke.
Odrasli navadni močeradi živijo skoraj izključno na kopnem, kjer se tudi parijo. Ličinke se razvijajo v telesu samice tudi do več kot šest mesecev. Samica nato odloži nekaj deset ličink v tolmune manjših gozdnih potokov. Izlegle ličinke imajo že dobro razvita oba para okončin in peresaste Navadni močerad Salamandra salamandra škrge. Pred preobrazbo, ki poteka v vodi, so običajno velike okoli 6 cm, tiste, ki prezimijo, pa zrastejo tudi do 8 cm. Odrasli osebki so aktivni predvsem ponoči in po dežju, ko je zrak dovolj vlažen, večji del dneva pa preživijo v različnih skrivališčih. Navadni močeradi so dolgoživi, običajno živijo več kot 20 let.
Navadni močeradi so živorodni in za razliko od večine slovenskih dvoživk ne odlagajo jajc, temveč že dobro razvite ličinke. Čeprav so rumene lise vidne že pri dobro razvitih ličinkah, se vzorec dokončno izoblikuje šele po preobrazbi.
Pridružite se nam tudi na naši Facebook strani Pomagajmo žabicam.
Vir: Center za kartografijo flore in favne,
Foto: Maja Cipot
Šentjanževka (Hypericum perforatum) je trajna zelika, ki zraste do višine 70 cm. Cvetovi, ki največ cvetijo julija, se uporabljajo za zdravljenje trebušnih krčev in vnetij, opeklin in živčnih bolezni. Klinično je dobro dokazano tudi njeno antidepresivno delovanje.
Ključni poudarki:
Šentjanževka je psihotropno sredstvo, vpliva na duševno dejavnost. Je sedativ, pomirja, anksiolitik, odpravi tesnobo in razblini strah, ter antidepresiv, odžene potrtost, malodušje in brezvoljnost. Odpravlja pa tudi slabo splošno počutje, izgubo teka, nespečnost, duševne težave med meno, preobčutljivost na vremenske spremembe … in je tudi pogosta učinkovina homeopatskih pripravkov.
Šentjanževka pa se od nekdaj uporablja tudi kot dodatek k prehrani. Uvrščajo jo namreč v skupino naravnih začimb, imenovanih N2, kar pomeni, da se sme dodajati živilom v manjših količinah in njena vsebnost ne sme presegati določene količine. Kot že omenjeno vpliva šentjanževka na duševno dejavnost – je psihotropno sredstvo. Deluje kot:
Ravno zaradi omenjenih zdravilnih učinkov se šentjanževka uporablja za izboljšanje razpoloženja, za povečanje telesne in duševne zmogljivosti in za povečanje volje do dela. Pri ljudeh, ki so občutljivi na vremenske spremembe in ženske z duševnimi težavami med meno pa deluje še posebej zdravilno, saj odpravlja vse spremljajoče pojave, kot je izguba teka, slabo počutje in nespečnost.
Tudi ljudem z išiasom, migrenami ali tistim, ki imajo težave z močenjem postelje, bo šentjanževka pomagala. Šentjanževka pa je uporabna tudi za zunanjo rabo, in sicer odlično celi rane in opekline. Za opekline se še posebej uporablja njen proizvod – šentjanževo olje. Novejša dognjanja oziroma raziskave kažejo tudi na to, da šentjanževka na živalih spodbudi odpornost proti kužnim klicam. Odkrito je, da vsebuje več antibiotikov, med drugim tudi imanin in hiperforin, ki so učinkoviti proti kužnim klicam na koži. Imanin neposredno učinkuje tudi na ožilje, saj znižuje krvni tlak in poveča hitrost, ter globino dihanja.
Po nekih raziskavah, ki so jih naredili na ljudeh je dokazano izboljšanje stanja pri petnajstih duševno utesnjenih in potrtih ljudeh. Dokazano je tudi, da čaj pripravljen iz šentjanževke in baldrijana uspešneje zdravi od uveljavljenega zdravila diazepam. Medtm, ko čaj pripravljen iz mete, kamilice, trpotca, šentjanževke in repike odpravlja plitke in boleče krvaveče razjede na vneti dvanajstni in želodčni sluznici. Vsebnost hipercina v šentjanževki pa dokazano deluje tudi v borbi proti virusom HIV in povzročiteljem hepatitisa C, ter vnetju jeter.
Vendar pa morate pri uživanju šentjanževke paziti na odmerek, saj lahko prekomerni odmerki delujejo negativno na vaše zdravje in hkrati zmanjšajo učinke morebitnih zdravil, ki jih uživate. Uporaba šentjanževke se zaradi vpliva na zvečano maternično napetos in preobčutljivo reakcijo na osvetljeni koži, med dojenjem in tudi samo nosečnostjo odsvetuje. Sicer pa je šentjanževka vsestranska rastlina, ki vam bo pomagala pri marsikaterih omenjenih bolezenskih stanjih in težavah.
Šentjanževko vedno pogosteje uporabljajo za zdravljenje znakov blage do srednje hude depresije. V zahodni Evropi, posebno v Nemčiji antidepresive z izvlečkom šentjanževke že dolgo predpisujejo na zdravniški recept. Postavlja se torej vprašanje, ali lahko uživanje šentjanževke v terapevtskih odmerkih pomeni nevarnost za nastanek kožnih sprememb ob hkratni izpostavljenosti soncu tudi pri ljudeh.
Deloma to nevarnost zmanjšuje obdobje, v katerem so depresije pogostejše, saj je v času od jeseni do pomladi moč ultravijoličnih žarkov manjša. Poleg tega so v številnih raziskavah ugotovili, da nevarnosti nastanka sprememb na koži pri ljudeh, ki se zdravijo s šentjanževko, ni. Potreben odmerek bi bil 20 do 40-kratni dnevni odmerek izvlečka (dnevni odmerek je 900 miligramov). Pogostnost kožnih odzivov ob jemanju pripravkov iz šentjanževke je po nemških podatkih majhna (en primer na 300.000 bolnikov).
V Nemčiji se zdravila s šentjanževko dobi tudi na recept in so v skupini antidepresivov najpogosteje predpisovana zdravila. Izvleček šentjanževke vsebuje vrsto različnih snovi, kot so: hipericin, psevdohipericin, hiperforin, flavonoidi, fenolne kisline.
Šentjanževo olje je tradicionalen pripravek za nego in lajšanje kožnih težav. Šentjanževo olje pripravljamo iz svežih cvetov šentjanževke, ki jih namočimo v olivnem olju. Priprava šentjanževega olja je precej enostavna, zato ga mnogi pripravijo kar sami.
3-4 pesti sveže nabranih cvetov šentjanževke namočimo v 0,5 litra olivnega olja. Steklenico dobro zapremo in postavimo na okensko polico, kjer je čez dan dovolj direktne sončne svetlobe in pustimo stati 3–4 tedne. Nato olje precedimo čez cedilo ali krpo. Dobljeno šentjanževo olje razredčimo s še 0,5 litra olivnega olja. Šentjanževo olje prelijemo in hranimo v temni steklenici in na hladnem.
Pogosto so se v literaturi pojavljala vprašanja, ali lahko uživanje šentjanževke v terapevtskih odmerkih pomeni nevarnost za nastanek kožnih sprememb ob hkratni izpostavljenosti soncu. Raziskave kažejo, da take nevarnosti ni.
Za učinkovine v šentjanževki (Hypericum perforatum) je značilno, da povzročajo pri živalih, še posebno pri govedu, ki na travniku popase cvetočo zel, fototoksičnost. Gre za vnetne spremembe na izpostavljenih delih kože, ki niso pokriti z dlako. Te spremembe so posledica učinkovanja ultravijoličnih žarkov na učinkovine, ki izvirajo iz šentjanževke in po krvi prispejo v kožne celice. Vidne so kot otekline, ekcemi, pogosto se tudi vnamejo. Takšno stanje imenujejo veterinarji hipericizem.
Kljub temu, da je na tržišču veliko število sintezno pridobljenih učinkovin, ki pomenijo večje tveganje za nastanek kožnih sprememb zaradi fototoksičnosti (celo nekateri antidepresivi), je v literaturi kot primer za fototoksičnost vedno znova moč najti šentjanževko. Pred kratkim pa so objavili klinično raziskavo, peto po vrsti, s katero so pri 40 prostovoljcih ugotavljali tveganje za nastanek sprememb na koži.
Prostovoljce so razdelili v dve skupini. Prvih 20 je 14 dni prejemalo po 600 miligramov izvlečka, drugih 20 pa po 900 miligramov. Izpostavili so jih natančno odmerjeni količini ultravijoličnih žarkov od dveh dni pred začetkom študije pa do konca jemanja izvlečka dalje. Odzive na koži so redno spremljali, hkrati pa so tudi merili koncentracijo hipericina in psevdohipericina (učinkovin v izvlečku šentjanževke) v plazmi. Pri prostovoljcih so opazili različne odzive na koži, pri večini je bila občutljivost kože na ultravijolične žarke nespremenjena, pri nekaterih celo zmanjšana in pri šestih prostovoljcih nekoliko povečana. Do kožnih sprememb v smislu preobčutljivosti, ki bi zahtevale prekinitev jemanja izvlečka, ni prišlo.
Po do sedaj dostopnih podatkih, ki se jim pridružujejo rezultati pete klinične raziskave o vplivu izvlečka šentjanževke na povečano občutljivost kože za ultravijolične žarke, je torej jemanje terapevtskih odmerkov šentjanževke varno in ne povzroča fototoksičnosti.
Šentjanževko vedno pogosteje uporabljajo pri znakih blage do srednje hude depresije. Antidepresive z izvlečkom šentjanževke v Zahodni Evropi že dolgo predpisujejo na zdravniški recept.
Šentjanževo olje je tradicionalen pripravek za nego in lajšanje kožnih težav – za zaščito kože pred soncem, pri opeklinah, površinskih ranah, hematomih in bolečinah v mišicah.
Šentjanževo olje pripravljamo iz svežih cvetov šentjanževke, ki jih namočimo v olivnem olju. Priprava šentjanževega olja je precej enostavna, zato ga mnogi pripravijo kar sami.
