Pira – zdrava žitarica s tisočletno tradicijo

Zanimivo je, da je pira prastara zvrst pšenice, pri nas pa se o njeni uporabi vseeno ne ve veliko, vsaj ne dovolj. Glede na to, da jo prištevamo med prvotna žita in da ima veliko pozitivnih učinkov na telo, ni presenetljivo, da v gonji za zdravim življenjem zdaj končno iščemo tudi njeno pomoč. Čeprav o njeni uporabi pričajo zapisi, stari tudi do 9 tisoč let, je postala stalna spremljevalka Evropejcev »šele« v bronasti dobi, danes pa olajšuje življenje mnogim s svojo bogato vsebnostjo nujno potrebnih sestavin.

Stara zvrst pšenice spada med prve gojene žitarice in mnogi arheologi ji pripisujejo uporabo, ki sega krepko v čas pred celo 10 tisoč leti. Tisoč let gor ali dol, naši predniki so nedvomno odkrili veliko zakladnico zdravja, ko so plevnato pšenico (kar pomeni, da njeno zrno po žetvi ostane v plevi) začeli načrtno gojiti.

Pira ni bila dovolj donosna

Tudi v naših krajih so jo predniki sejali. Gojili so jo že v Valvasorjevih časih, a jo po letu 1900 začeli opuščati. Do druge svetovne vojne so piro še sejali na višje ležečih območjih Dolenjske, na Koroškem, Goričkem in še kje, potem pa jo zaradi nizkega hektarskega donosa začeli vedno bolj opuščati oziroma nadomeščati z nekaterimi visoko donosnimi sortami pšenice. Na koncu so jo tako rekoč nehali pridelovati. Vrste pšenice z visokim hektarskim donosom pa so znatno manj odporne na škodljivce in bolezni kot skromna pira, zato za njihovo pridelavo uporabljajo veliko fitofarmacevtskih sredstev, kar lahko vpliva tudi na zdravje poznejšega uporabnika, torej človeka.
Pirine izredne lastnosti ponovno odkrivajo napredne smernice v evropskem in svetovnem kmetijstvu. Človeštvo se začenja zavedati, da je čedalje manj zdrave hrane in je zato pridelovanje hrane na okolju prijazen način postala nuja. V zadnjih desetletjih so tako piro ponovno odkrili predvsem ekološki pridelovalci hrane. Tako jo spet sejejo na višje ležečih predelih Koroške, na gričevnatem Goričkem, po kozjanskih hribih …  Veliko pire danes pridelajo naši sosedje Avstrijci, nato Nemci, Švicarji, Belgijci, kot dobro znana poljščina je doma v španskih in francoskih Pirenejih. Sejejo jo tudi v Turčiji, Iranu, Iraku, Afganistanu, Pakistanu in veliko v nekaterih ameriških zveznih državah in v Kanadi.

Obvarovana žitarica

Ker pleva varuje zrno pred onesnaženjem s polutanti, je pira seveda bolj zdrava, svojo uporabno vrednost in priljubljenost pa je pridobila, ko se je prilagodila na hladne in vlažne razmere v Alpah. Za razliko od sodobne pšenice pira ni hibrid, saj ima njeno zrno dvojno plevo. Tega ni moč odstraniti samo z mlatenjem, pač pa je potrebno uporabiti poseben postopek odstranjevanja. Čeprav je ob tem verjetno bentil cel kup kmetov, pa to omogoča zrnu zaščito vse do predelave, kar pomeni, da vsi polutanti in onesnaževalci ne morejo do njega.

Pirino zrno ima bistveno prednost pred pšeničnim. Zrno pire namreč ostane tudi po žetvi v plevi in je tako naravno zavarovano pred onesnaženjem, pesticidi in žuželkami. Plevo odstranijo šele pred nadaljnjo predelavo s posebnimi prilagojenimi stroji. Tudi pleve niso za odmet, ampak jih lahko uporabljamo kot posebno naravno polnilo za vzglavnike; naravno zdravilstvo jim pripisuje učinkovitost pri mirnem in sproščujočem spanju in zmanjšanje oziroma prenehanje hudih glavobolov. Pleva se z lahkoto prilagodi zunanji temperaturi, zato preprečuje pregrevanje kože in tako zagotavlja prijetno posteljno  mikroklimo.

Ko pa piro oluščimo, jo uporabljamo kot vsa ostala žita. To seveda pomeni, da lahko piro stisnemo v kosmiče, obrusimo v kašo ali pa zmeljemo v moko. Če zrna spražimo, jih lahko uporabljamo tudi kot kavni nadomestek. Najpomembnejša in najboljša lastnost pire je zagotovo njena vsebnost beljakovin. Vsebuje namreč veliko kvalitetnih beljakovin z višjo vsebnostjo proteina in je zato bolj zdrava od pšenice. V njej najdemo tudi veliko ključnih aminokislin in ogljikovih hidratov, ki pomagajo strjevati kri in stimulirajo imunski sistem našega organizma.

Mletje pirinih zrn poteka enako kot mletje pšeničnih. Največ pire zmeljejo v polnovredno moko, kar pomeni, da otrobov ne odsejejo. Seveda je s prehranskega vidika najboljša sveže mleta moka, ker so prisotni vsi vitamini in rudnine, vendar v pekarstvu raje posegajo po »odležani« moki (teden dni po mletju), da potečejo oksidacijski procesi, ki okrepijo delovanje lepka (glutena). Lepek pire je namreč slabši od lepka pšenice. Ravno zaradi slabšega lepka so izdelki iz pirine moke bolj trdi in zbiti v primerjavi s pšeničnimi izdelki. Poudariti je treba, da so pecilne lastnosti bele pirine moke, torej moke, ki ne vsebuje otrobov, znatno boljši v primerjavi z lastnostmi polnovrednih pirinih mok, seveda pa ima polnovredna moka druge pomembne prednosti.

Priporočilo

V dvanajstem stoletju jo je v Nemčiji priporočala opatinja, sveta Hildegarda, ki je bila pira znana tudi kot zeliščarka in zdravilka. V času, ko je bila pira znana kot dietetična hrana, jo je priporočala za krepčanje organizma, zdravljenje kroničnih bolezni in umirjanje prebavnih težav, še posebej jo je hvalila za zmanjševanje bolečin v sklepih. Pirini kalčki vsebujejo nenasičene maščobne kisline, zato lahko z njeno pomočjo varujemo srce in ožilje. Nakaljeno žitno zrnje ima večjo vitaminsko vrednost in je lažje prebavljivo. Pira je priporočljiva je tudi za tiste, ki so alergični na gluten v pšenici, najbolje pa je to, da je nezahtevna za pridelovanje, zato je idealna za širšo in ekološko pridelavo; zato ni presenetljivo, da so jo v Sloveniji začeli gojiti ekološki kmetje.

Njena vsebnost življenjsko pomembnih stvari je v ravno pravem razmerju za človeško telo, hkrati pa s tem ne obremenjuje želodca ali otežuje dela prebave, zato je priporočljiva tudi za prehrano bolnih ljudi. Spodbuja tek in iz njenih listov lahko celo naredimo klorofilni sok, ki izboljšuje počutje in dviguje imunski sistem, zato je v veliko pomoč bolnim ljudem, zlasti kroničnim bolnikom in ljudem, ki jih pestijo težave starosti, saj s klorofilom dvignemo količino kisika v krvi in telesu. Pira pomaga prebavljati ogljikove hidrate in zmanjšuje gnitje beljakovin v črevesju.

Majhne skrivnosti pire

Minerali in vitamini, ki se skrivajo v njeni notranjosti, pomagajo telesu ohranjati in zadrževati zdravje. Če sladkor v krvi neprestano niha, ga pira s svojo vsebnostjo kroma pomaga uravnavati in s tem vpliva tudi na naše razpoloženje in splošno počutje. Aminokislini, ki ju vsebuje, to sta triptofan in tirozin, povzročata občutek sreče. Prva je relaksant in pomaga uničevati zob nespečnosti, druga pa zmanjšuje stres. A tudi brez teh dejstev so ljudje pred davnimi tisočletji vedeli, kaj je dobro zanje, preprosto tako, da so to poskusili. Dandanes potrebujemo celo vrsto znanstvenikov, da dokažejo korist določenega živila, v nasprotnem primeru svojemu telesu skorajda ne verjamemo.

V telesu pira deluje nevtralno, tako kot ajda, namočena ali kuhana zrna pa izločajo sluz, ki je zelo dobra za razstrupljanje telesa. Hkrati blaži stranske učinke nekaterih zdravil, kot so antibiotiki, in daljšo uporabo odvajal. Preko hipofize vpliva na žleze z notranjim izločanjem, uravnavala pa naj bi celo delovanje spolnih žlez in pomagala pri težavah s plodnostjo. Vse naštete koristi so le pomoč pri določenih težavah in jih samo z uživanjem pire ne moremo pozdraviti ali izničiti, lahko pa pomagamo pri njihovem blaženju.

Bogato zrno

• Ovojnica pirinega zrna lahko vsebuje celo do 90 odstotkov kremenčeve kisline, ki je pomembna za zdravje nohtov in las.
• Po vsebnosti beljakovin je pira med žiti v samem vrhu, saj jih vsebuje od 14 do 20 odstotkov, vendar enako kot pšenica nima dveh esencialnih aminokislin – lizina in triptofana. Beljakovine se po zgradbi razlikujejo od pšeničnih beljakovin, zaradi tega piro zelo dobro prenašajo ljudje, ki so alergični na beljakovine drugih žit (na primer pšenično).
• Pira vsebuje gluten, zaradi tega ni primerna v prehrani bolnikov s celiakijo.
• Vsebuje pomembne ogljikove hidrate – mukopolisaharide, ki imajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi in vplivu na telesno imunsko obrambo.
• Bogata je z dietnimi vlakninami.
• Pira vsebuje veliko vitaminov skupine B, vitamine A, D in E ter veliko rudnin, kot so fosfor, železo, baker, mangan, cink, kobalt in magnezij.

Katere snovi so v piri?

• ogljikovi hidrati
• maščobe omega-3
• fosfor
• železo
• magnezij
• mangan
• vitamini A, B, D, E
• številne vlaknine

Zanimivo …

• Po katastrofi v Černobilu so njeno zavarovanost preverili tudi glede radioaktivnosti. Zadržala se je samo v plevah, ni ji uspel vstop v zrno.
• Menijo celo, da pozitivno vpliva na človeško psiho, predvsem zaradi aminokislin.
• V Nemčiji iz nje izdelujejo pivo, v Italiji pa jo radi uporabijo za testo za pizzo.

Naj se pira vrne v kuhinjo

Piro lahko uporabljamo na zelo različne načine, odvisno od naše iznajdljivosti in kuharskih sposobnosti. Uporabna so cela zrna, kalčki, zrna, obrušena v kašo, stisnjena v kosmiče, zmleta v moko (belo in polnovredno) in zdrob.
Uporabljajo jo za predelavo v slad. Pražena zrna so dober nadomestek za kavo. Moka je zelo uporabna za pripravo raznovrstnih peciv in kruha. Po starih recepturah se v sodobni kuhinji uporablja za pripravo juh in enolončnic. Kosmiče in zdrob lahko uporabljamo tudi za zgoščevanje juh in omak. Pira kot kavni nadomestek pa je prijetnega osvežujočega okusa in blagodejno deluje na prebavo.

Tukaj najdete tudi recept za pirin kruh.