Fruktoza v živilih kot ‘zdrav’ nadomestek sladkorja – sladko zavajanje

Fruktoza ali sadni sladkor je enostavni sladkor, a njeno uživanje prehranski strokovnjaki vseeno priporočajo – kot del sadja. Ogljikovi hidrati so glavi vir energije, ki poganja naš živi »stroj«. Vendar je energije, še posebej če si jo nabiramo z enostavnimi sladkorji, hitro preveč in se začne nalagati v telesnih maščobah. Fruktoza, ki nam jo ponuja prehranska industrija v številnih pijačah in hrani, je malce drugačna. Fruktoza (sadni sladkor) velja za enega najbolj sladkih ogljikovih hidratov in je za 1,3- do 1,6-krat slajša od namiznega sladkorja ter ima bistveno nižji glikemični indeks kot saharoza (namizni sladkor) ali glukoza (grozdni sladkor).

Najdemo jo v sadju in nekaterih vrstah zelenjave (na primer korenju, rdeči pesi, kolerabi, grahu) in medu. V tej hrani je prisotna v idealnem razmerju z glukozo (grozdni sladkor) in ostalimi hranili ter mikrohranili. Telo takšne ogljikove hidrate sprejme dobro. Težava nastopi, ko vmes poseže človek in fruktozo »pridela« iz  drugih virov. Takšna fruktoza lahko postane vzrok za nastanek številnih bolezni.

Fruktoza kot cenejše nadomestilo

Postopek je naslednji. Iz koruze najprej pridobijo koruzni sirup, ki vsebuje večinoma glukozo. Nato sirupu dodajo encime, ki to glukozo spremenijo v fruktozo. Sledi postopek, ki omogoči nastanek sirupov različnih vsebnosti fruktoze (od 42 do 90 odstotkov).

Fruktoza, ki ni pridobljena iz sadja, temveč iz rafiniranega koruznega sirupa ali rafiniranega sladkorja, je danes najpogostejši dodatek v predelani hrani na naših policah. Prisotna je v raznih vrstah sladkarij, v sadnih sokovih, gaziranih pijačah, kosmičih, kruhu in pekovskih izdelkih, piškotih, sladoledu, jogurtih, paradižnikovih omakah, majonezah in izdelkih za diabetike.

Uporaba tovrstnega sladkorja je s stališča proizvajalcev predelane hrane povsem razumljiva, saj je iz koruznega sirupa pridobljena fruktoza cenejša kot običajni sladkor, poleg tega ima lastnosti, da podaljša obstojnost izdelkov in ohranja strukturo hrane. A vedeti moramo naslednje. Če fruktozo zaužijemo v njeni naravni obliki, torej s sadjem in zelenjavo (dva do tri srednje velika  jabolka), jo dobimo približno 15 gramov. Če jo popijemo s sladkano pijačo (dve do tri pijače na dan), jo bomo dobili kar 70 gramov.

Od sladkorja do maščobe

Še huje je, da najstniki, ki po takih pijačah radi posegajo, z njimi ne bodo dobili le rafinirane fruktoze, temveč tudi visoko tveganje za nastanek debelosti in z njo povezanih bolezni, meni prof. Robert Lustig s kalifornijske univerze, strokovnjak za pediatrično endokrinologijo. Podobno misli tudi slovenska strokovnjakinja prof. dr. Ana Plemenitaš, z Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Ameriški nefrologi so pod drobnogled vzeli podatke 4500 ljudi brez težav s povišanim krvnim tlakom, ki so sodelovali v ameriški nacionalni raziskavi med leti 2003 in 2006. Tistim, ki so zaužili 74 gramov fruktoze na dan, se je krvni tlak dvignil tudi do 87 odstotkov.

Še ena raziskava je potekala pri čezmerno težkih prostovoljcih, ki so 10 tednov uživali pijačo, oslajeno s fruktozo ali glukozo. Pijače so prispevale četrtino kalorij, ki so jih zaužili čez dan. V tem obdobju sta obe skupini prostovoljcev pridobili približno enako količino telesne teže, a s pomembno razliko –  fruktozni skupini se je povečala količina trebušne maščobe. Pri njih so okoli jeter, srca in prebavil začele nastajati nove maščobne celice. Povečalo se jim je tveganje za bolezni srca in nastanek sladkorne bolezni.

Ključ je v presnovi

Presnova fruktoze v telesu se razlikuje od presnove glukoze. Ko ogljikove hidrate telo prebavi do enostavne oblike, te iz črevesja preidejo v kri. S krvjo gredo skozi jetra in nato naprej kot krvni sladkor do vseh tkiv in organov. Večina glukoze gre skozi jetra nespremenjena in jo telo uporabi za pridobivanje energije. Le preostanek, ki ni potreben za neposredno pridobivanje energije, se v mišicah in jetrih spreminja in shrani kot glikogen, ki ga telo kdaj pozneje porabi za pridobivanje energije. Če so tudi vse glikogenske zaloge polne, se odvečni ogljikovi hidrati shranijo v maščobne celice po vsem telesu.

S fruktozo je nekoliko drugače, ker se skoraj vsa presnovi že v jetrih, kjer se takoj pretvori v maščobe, te pa preidejo v kri in med drugim povečajo raven trigliceridov. Le-ti pa so najbolj odgovorni za nalaganje maščob v trebuh (visceralno maščobno tkivo). Znano je, da je takšen tip debelosti povezan z nastankom srčno-žilnih bolezni, povišanega krvnega tlaka in sladkorne bolezni tipa 2. Ker se v jetrih fruktoza spremeni v maščobo, tudi močno poveča nevarnost zamaščenosti jeter, kar lahko vodi v cirozo ali raka, navaja prof. Lustig.

Ugotavljajo, da se po zaužitju 80 gramov sladkorne mešanice (25 odstotkov glukoze in 75 odstotkov fruktoze) tvorba maščob po naslednjem obroku poveča za skoraj 16,9 odstotka, medtem ko se po zaužitju enake količine glukoze poveča le za 7,8 odstotka.

Fruktoza in glukoza imata tudi različen vpliv na hormone, ki so povezani z uravnavanjem telesne teže. Glukoza spodbudi izločanje inzulina iz trebušne slinavke in leptina iz maščobnih celic. Fruktoza ne spodbuja izločanja teh dveh hormonov, ki telesu sporočata, da je bilo hrane dovolj. Torej naravnega mehanizma ni več. Po zaužitju obroka z veliko fruktoze smo še vedno lačni in pojemo še več. Fruktozi očitajo tudi, da spodbuja pojav odpornosti na inzulin.

Najboljša je v sadju

V sadju in zelenjavi je fruktoza naravno prisotna. Vlaknine, vitamini, rudnine, encimi in druge dragocene rastlinske snovi uravnavajo njene možne slabe presnovne učinke. Zato se nam sadju v strahu pred fruktozo zagotovo ni treba odpovedati.

Zelo hitro pa preveč fruktoze zaužijemo v obliki visokofruktoznega sirupa (HFCS), ki je prisoten v različnih prehranskih izdelkih in ga ne pridobivajo iz sadja.

Izdelke s fruktozo so zaradi manjšega vpliva na krvni sladkor včasih priporočali prav sladkornim bolnikom in tistim, ki so želeli shujšati. Danes, ko vse več raziskav ugotavlja, da je takšna fruktoza morda povezana z odpornostjo na inzulin, povečanimi maščobami v krvi in nevarnim trebušnim maščevjem, se zdi resnica o tem »sadnem« sladkorju vse bolj grenka.

Ogljikovi hidrati (sladkorji)

• enostavni ali monosaharidi in disaharidi: glukoza ali grozdni sladkor, fruktoza ali sadni sladkor, saharoza ali namizni sladkor, laktoza ali mlečni sladkor, maltoza ali sladni sladkor
• sestavljeni ali polisaharidi (glikogen, škrob, celuloza, pektin …)

Kako lahko škoduje

Tveganja, ki jih povezujejo s prevelikim uživanjem industrijsko pridobljene fruktoze:

• povečanje maščob v krvi
• neodzivnost na leptin in inzulin
• zamaščenost jeter (steatoza)
• presnovni sindrom
• sladkorna bolezen tipa 2
• povišan krvni tlak
• bolezni srca in ožilja
• debelost
• mašenje žil.