Področje »samozdravljenja« s fitoterapevtskimi izdelki je zelo kompleksno. Ljudje o zdravilnih rastlinah večkrat preberejo zavajajoče informacije na socialnih omrežjih. S tem si lahko naredijo več škode kot koristi, prav tako je vržen stran denar ob nakupu napačnega »prehranskega dopolnila«, ki zaradi nepravilnega postopka pridobivanja aktivnih učinkovin v rastlini ne deluje.
Seznam zdravilnih rastlin, s katerimi si lahko pomagamo, je velik. Če želimo doseči maksimalni učinek zdravilnih rastlin, pa moramo biti pozorni tudi na to, v katerih oblikah jih zaužijemo: kot čaj, tinkturo, svežo rastlino ali standardiziran izvleček. Vsaka rastlina namreč vsebuje aktivne snovi, ki imajo določene zdravilne lastnosti. Količina aktivnih snovi pa je odvisna predvsem od vrste pripravka zdravilne rastline. Suhe standardizirane izvlečke na primer uporabljamo pri rastlini pegasti badelj (za podporo jeter), kjer je skoraj nemogoče dobiti zadostno količino aktivne snovi silimarina v čajni mešanici. Zato pri takšnih rastlinah raje uporabimo suhe standardizirane izvlečke. To ne pomeni, da so vsi čaji zastareli in neuporabni, saj je mogoče iz veliko rastlin v obliki čaja pridobiti aktivne snovi. Torej, ko se odločamo za »samozdravljenje«, je pomembno, da vemo, katera rastlina je najboljša v danem trenutku in v kateri obliki je najbolj učinkovita. Predstavila bom nekaj rastlin, ki jih zelo pogosto uporabljamo.
Artičoka
Artičoko poznamo po njenem ugodnem delovanju na jetra. Artičoka (Cynara Scolymus) se v sodobni fitoterapiji uporablja tudi kot podporna terapija pri okužbah dihal, saj sodeluje pri odstranjevanju toksinov iz organizma, ki so odgovorni za nastanek respiratornih bolezni. Listi artičoke vsebujejo aktivne snovi, ki so zelo občutljive za sušenje ali segrevanje rastline. Zato so izvlečki artičoke, ki so pridobljeni iz svežih listov, veliko bolj učinkoviti kot formulacije, ki so pridobljene s sušenjem (čaji, tablete). Artičoka vsebuje cinarin, ki s sušenjem rastline izgubi svojo moč. Najboljši pripravki so pridobljeni iz svežih listov, kot so celostne raztopine (SIPF) ali sveži sok iz artičoke. Proizvodni proces celostnih raztopin (SIPF) ohranja popolnoma vse farmakološko aktivne sestavine. SIPF-raztopina svežih listov artičoke je edinstveno artikulirana, saj njen specifični način proizvodnje (do 4 ure po pobiranju) zagotavlja maksimalno prisotnost aktivnih snovi in sinergijski učinek. Torej, če se odločimo za artičoko, jo uporabimo le v obliki sveže stisnjenega soka ali v obliki SIPF-raztopine.
Ameriški slamnik
Rastlina, ki ima pozitivne učinke na dihala, je ehinaceja (ameriški slamnik). Toda kako izbrati pravi izdelek iz ameriškega slamnika in v kateri obliki, glede na to, da jih obstaja več vrst in niso vsi enako učinkoviti? Ehinaceja je ena redkih rastlin, za katero vrsta kliničnih študij dokazuje njeno protivirusno delovanje pri okužbi dihal in upravičuje njeno uporabo kot imunostimulanta.
Obstaja več vrst ehinaceje. Na trgu najdemo pripravke iz različnih vrst: Echinacea angustifolia, Echinacea purpurea (latinski sinonim Rudbeckia purpurea) in Echinacea pallida. Vse vrste ehinaceje vsebujejo fenole – snovi z močnimi antioksidativnimi lastnostmi. Ehinacein, spojina, ki je edinstvena za ehinacejo, preprečuje mikrobom, da prodirajo v zdrave celice, tako da virusi in bakterije ne morejo vzpostaviti začetka bolezni. V kliničnih študijah so bile v veliki meri raziskane različne vrste ehinaceje, zato obstajajo jasni dokazi, katere vrste ehinaceje so učinkovite in katere neučinkovite. Nemška komisija (ESCOP), ki je pristojna za odobritev rastlinskih zdravil, poudarja, da sta učinkoviti le rastliniEchinacea purpurea (narejena iz izvlečka listov) in Echinacea pallida (narejena iz izvlečka korenine). Torej, če kupujemo izdelke iz ehinaceje, se prepričajmo, da je latinsko ime rastline, ki je navedeno na izdelku, eno izmed zgoraj navedenih klinično potrjenih vrst ehinaceje.
Za zdravilne ehinaceje štejejo samo pripravki iz svežih rastlin. Sveža rastlina ima trikrat več aktivnih snovi (alkilamidov) kot posušena rastlina. Alkilamidi hitro oksidirajo in so zelo hlapljivi, tako da se jih veliko izgubi s sušenjem. In prav oni imajo imunomodulacijski učinek. Dejstvo je, da se zelo malo ljudi zaveda, da so zdravilni pripravki narejeni le iz svežih zelišč. To pomeni, da je treba rastlinski izvleček izdelati takoj, ko rastlino poberemo. Kljub temu večina proizvajalcev izdeluje izdelke iz suhe rastline, za kar ni dokazane učinkovitosti. Na izdelku mora biti jasno navedeno, ali je bila zdravilna učinkovina pridobljena iz sveže ali iz suhe rastline. Naj poudarim tudi to, da so tekoči pripravki veliko bolj učinkoviti od posušenih rastlin (kapsule, tablete). Pri nakupu ameriškega slamnika torej moramo biti pozorni na to, da izberemo enega od naslednjih dveh načinov proizvodnje – bodisi v obliki tinkture, pridobljene iz svežih rastlin, bodisi v obliki izvlečka SIPF.
Integralne raztopine (SIPF) se pridobivajo iz sveže celotne rastline s korenino. Takšne raztopine vsebujejo eterično olje, alkaloide, derivate kavne kisline, polienske in polinske amide, amine in ketone.
Divji kostanj
Za težave s krčnimi žilami je zelo opevana rastlina divji kostanj (Aesculus hippocastanum). V uradni klinični fitoterapiji je odobren za zdravljenje kronične venske insuficience in drugih težav, ki so povezane z žilami. V tradicionalni medicini so bili pripravki narejeni iz mnogih delov rastline, vključno z lubjem, listi in plodovi. V sodobni fitoterapiji se uporabljajo samo plodovi divjega kostanja, saj je bila dokazana klinična učinkovitost le za plod. Uradna klinična fitoterapija je divji kostanj odobrila za zdravljenje kronične venske insuficience, krčnih žil in subjektivnih simptomov, kot so težke in otečene noge. Poleg glavne indikacije se divji kostanj uporablja tudi pri težavah s hemoroidi. Tradicionalna fitoterapija svetuje divji kostanj tudi pri bolečih menstruacijah in povečani prostati. Vendar pa koristni učinek na te bolezni ni klinično raziskan. Plod divjega kostanja vsebuje: škrob, lipide, flavonol heterozigos in do 10 odstotkov saponina (escina). Escin je dejansko mešanica več različnih saponinov, plod pa vsebuje sterole, kot sta stigmasterol in betasitosterol. Lupina ploda vsebuje tanine in proantocianodole, medtem ko lubje vsebuje večji delež kumarinov (esculosida) in taninov.
Čeprav se pri tradicionalni uporabi opisuje uporaba vodnih izvlečkov in vodno-alkoholnih izvlečkov, se danes to več ne uporablja. Razlog za to je, da vodni izvlečki ne vsebujejo zdravilnih učinkovin, alkoholni izvlečki (tinkture) pa vsebujejo zelo nizke odmerke. Zato fitoterapija odsvetuje njihovo uporabo. Za zdravilno učinkovitost mora biti divji kostanj v suhi standardizirani obliki. Suhi izvlečki so standardizirani na escin (od 15 do 25 odstotkov v izvlečku), najpogosteje pa so v obliki kapsul in tablet. Večina ljudi se na žalost zmoti v odmerku. Dnevno je treba vzeti količino suhega izvlečka, ki vsebuje vsaj 60 mg escina, optimalen odmerek bi bil od 100 do 120 mg escina. Ta dnevni odmerek je treba razdeliti v dva ali tri majhne odmerke. Divji kostanj v obliki gela ali mazila mora vsebovati 2 odstotka escina. Ne smemo pozabiti, da se pomožne snovi za zunanjo uporabo vedno uporabljajo v kombinaciji s pripravki za oralno uporabo.
Vednozeleni gornik
Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi) je rastlina, ki jo uporabljamo v obliki čajain se pogosto nahaja v mešanicah, namenjenih zdravljenju vnetja sečil. Njegova zanimivost je, da ne deluje v kislem urinu, zato v času zdravljenja ne smemo uživati sladkih, kislih ali gaziranih pijač, sokov iz brusnic ali citrusov, solat, kislih kumaric (ker je vse kislo). Zraven vsakega odmerka čaja vzamemo pol žličke sode bikarbone, raztopljene v vodi, zaradi tega, da urin postane alkalen.
Torej, če rastline nabiramo sami, je dobro vedeti, kako naj jih uporabljamo, v primeru nakupa pa je treba prebrati deklaracijo, na kateri morajo biti navedeni podatki o načinu pridobivanja pripravka. Pri kupljenih izdelkih velja, da so v večini primerov najboljši standardizirani, SIPF- ali EPS-izvlečki.
Slovarček:
Tinktura je alkoholni izvleček zdravilnih sestavin.
SIPF izvira iz francoskega izraza suspension intégrale des plantes fraîches, ki v prevodu pomeni celovito ločevanje svežih zelišč. Rastlina se takoj po nabiranju zamrzne v tekočem dušiku in zmelje še v zamrznjenem stanju. Po odtajanju se rastlina prelije z alkoholom in stisne skupaj s svežim sokom rastline. Tako se ohranijo vse aktivne spojine, ki jih vsebuje rastlina, ki bi jih sicer uničil proces sušenja.
Prednost suhih standardiziranih izvlečkov je v tem, da se izvlečki pridobivajo s topili, ki jih ne smemo neposredno zaužiti, kot so metanol, aceton, etilacetat. V tem se nahajajo prav tiste molekule rastlin (aktivne snovi), ki nas zanimajo. Suhe standardizirane izvlečke najdemo v obliki tablet in kapsul in so zelo preprosti za uporabo.
EPS izvira iz francoskega izraza de plantes fraîches standardisées, ki v prevodu pomeni standardizirani izvlečki zdravilnih rastlin. To so izvlečki, ki so pridobljeni s postopkom utekočinjanja ali postopnega izčrpavanja zdravilnih učinkovin v povečanih koncentracijah etanola. EPS so naslednja revolucionarna generacija rastlinskih izvlečkov, ki poskušajo iz rastlin izvleči maksimalni potencial aktivnih snovi.