Če bi radi zmanjšali nepotrebne stroške z vašega proračuna in hkrati pomagali okolju, zakaj ne bi torej zobne paste naredili kar sami? Zobna pasta je nekaj vsakdanjega in ovbeznega, če želimo ohraniti zdrav nasmeh.
Sestavine:
6 čajnih žličk sode bikarbone
1/3 čajne žlične soli
3 čajne žličke glicerina
10-20 kapljic olja poprove mete
eno kapljico užitne barve (če želite obarvano kremo)
Navodila za pripravo zobne paste:
Zmešajte sol in sodo bikarbono
Dodajte glicerin in mešanico dodobra premešajte
Dodajte dovolj vode, da dobite gosto pasto
Dodajte okus (poprovo meto) ter barvilo. Zobno pasto nato premestite v manjše plastične posodice, ali v katerekoli druge posodice, ki ne prepuščajo vode.
V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste.
Dosežena stopnja poslabšanja okolja v Sloveniji nam pokaže kaj žalostno podobo “zelene dežele na sončni strani Alp”. Govoričenje o “čisti in zdravi Sloveniji” se nam razpoči kot milni mehurček, če pregledamo podatke o obremenjenosti okolja in slabšanju zdravstvenega stanja slovenskih prebivalcev. Kdo in zakaj nam trosi take in podobne pravljice, je jasno, in to je pač zavestna odločitev tistih, ki s tako cenenim čvekanjem poneumljajo in zavajajo slovensko javnost.
Problem je drugje. Drug drugemu se ne moremo več dolgo sprenevedati, premalo nas je in predragocen je prostor našega bivanja. Ne pustimo se torej podcenjevati in se vleči za nos. Poskušajmo se zavedati resnice, ki ni prijetna! Slovenija postaja vse bolj ekološko ogrožen prostor in zdravje njenih prebivalcev je že krepko načeto.
Vse drugo so navadne laži!
Resnica največkrat ni prijetna
Posledice dolgoletne brezobzirne rabe naravnih virov, kratkovidne profitarske logike in sprotnega političnega pragmatizma se dandanes kažejo v jasno zaznavnih posledicah. Razpoložljivih podatkov je bore malo in so razdrobljeni med brezštevilne institucije, najbolj neprijetni pa se celo prikrivajo!
Med temeljne okoljske probleme v Sloveniji bi lahko prišteli uničevanje in erozijo prsti, zastrupljanje tekočih voda in podtalnice, ogrožanje ekosistemov in izgubo biološke pestrosti.
Našteti okoljski problemi imajo dovolj močan skupni imenovalec! To je kemično onesnaženje, ki ima dva poglavitna vira: industrijo in kmetijstvo.
Industrija zasipa s svojimi nevarnimi odpadki deponije, z odplakami tekoče vode, z emisijami pa zrak; kmetijstvo pa s svojimi strupenimi smetmi zastruplja prst in podtalnico.
Posledice so dovolj dramatične!
V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste. Morda nas to ne vzdrami v naši brezbrižnosti, toda pred naslednjo kruto resnico si ni več moč zatiskati oči, kajti prizadeto je zdravje Slovenk in Slovencev!
Zdravje postavljamo med najvišje vrednote našega bivanja, zato vedimo, da nam vse strupe, ki jih brezbrižno odvržemo v okolje ali z njimi škropimo naše njive, narava povrne v hrani, ki jo jemo, v vodi, ki jo pijemo, in v zraku, ki ga dihamo! Posledice nosimo prav vsi; oni, ki onesnažujejo, tisti, ki so brezbrižni, in mi, ki po svoji vesti in prepričanju nasprotujemo takemu ravnanju.
Prašna skleda
Dust bowl ali po naše prašna skleda je pojav, ki so ga prvič opazili v tridesetih letih na območju ZDA. Nenehno drobljenje prsti s težko mehanizacijo, tisoči kilogramov kemičnih gnojil, s pesticidi uničen humus in življenje v njem, vse to povzroči, da je prst le še mrtva, uprašena opora za rastline. Ob suši in vetrovih se nad pokrajino vrtinčijo oblaki prahu nekdanje prsti, ki jih veter nosi naokrog, dež uprašeno prst izpira in končno reke nepovratno odnašajo s seboj žalostne ostanke tistega, kar je nekoč pomenilo rodnost, blagostanje in preživetje! Iz nekdaj rodovitne ravnice nastane kmetijska puščava in potem ni več daleč dan, ko ne pomaga nobena kemija več. Nekdaj plodna pokrajina, polna življenja, postane mrtev svet.
Skrb za zemljo
Pojav prašne sklede v Sloveniji nedvomno pomeni alarm za takojšnje ukrepanje! V Sloveniji premoremo vsega dobrih 237 000 hektarjev obdelovalnih površin, torej pospravljene njive predstavljajo le 15 % površine države. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja daleč na rep Evrope. Zastrupljanje tal in erozija prsti pri nas dobita ob tem podatku popolnoma drugačen značaj!
Zdravje prsti v Sloveniji bi moralo postati prvovrstna skrb prav vsakega državljana! Prst je v Sloveniji redka dobrina, toda te resnice se večina Slovenk in Slovencev sploh ne zaveda. In kje tiči vzrok?
Že iz šolskih klopi in tudi sicer nas kar naprej zasipajo z zanesenimi govori o bogastvu slovenske zemlje ter pridnem in delovnem slovenskem človeku! Slednje vsekakor še vedno drži, toda spregovorite že enkrat, da imamo v Sloveniji bore malo obdelovalne zemlje!
In kot v posmeh skrbi za zdravje slovenske prsti se v kmetijskih člankih in oddajah naših številnih medijev kmetijski “strokovnjaki” kar kosajo med seboj, do bo natrosil več nasvetov za uničevanje zemlje z vsemi mogočimi produkti pesticidnih lobijev!
Varna prihodnost vsake slovenske kmetije je odvisna od zdravja prsti na njenih njivah, zdravje prsti pa je tesno povezano z zdravjem nas vseh.
Kakšno hrano bomo jedli in kakšno vodo bomo pili?
V Sloveniji moramo čim prej rešiti enega največjih okoljskih in zdravstvenih problemov, pred katerim smo do nedavna vsi skupaj zatiskali oči in se sprenevedali. Toda mižanje in pometanje problema pod preprogo se nam je krepko maščevalo, in to nam mora biti v poduk v prihodnje!
V juliju 1989 so bili viri pitne vode na Dravskem polju tako zastrupljeni s pesticidi, da je bila oblast prisiljena zapreti tri vodovode in je bilo prek 100 000 ljudi odvisnih od dnevne oskrbe s pitno vodo s cisternami. Vse nastale stroške smo seveda iz svojih žepov plačali davkoplačevalci. Razlog je v tem, da poglavitna vodozbirna območja v Sloveniji danes zasedajo polja z vsiljenim industrijskim konceptom pridelave hrane. Simbola industrijskega kmetijstva sta vreča gnojil in škropilnica. Torej obilje kemičnih gnojil in pesticidov. Pitna voda in pesticidi pa ne gredo skupaj!
Kdo bo lahko postavil neprimerno vprašanje: ali bomo torej pili ali jedli? Sam bi postavil vprašanje malce drugače: kakšno vodo bomo pili in kakšno hrano bomo jedli? Potrebno se bo odločiti, in to takoj!
Odločitev sama pa bo bržkone posegla v nekatere strateške odločitve na državni ravni, kmetijske na primer. Nekateri se nikakor ne morejo ločiti od jugoslovanskega modela slovenskega kmetijstva, po katerem naj bi najboljša nižinska kmetijska zemljišča v Sloveniji zasedala koruza kot hrana vhlevljenim kravam!
Polja hibridne koruze škropijo s tisoči kilogramov triazinskih herbicidov, ravno tistih, ki najbolj zastrupljajo vire pitne vode. Obenem pa se opuščene slovenske planine nepovratno zaraščajo, mi pa namenoma pozabljamo, koliko bolj zdravo in še mnogo okusnejše bi bilo mleko s slovenskih planin. In zdravje živine s planinskih pašnikov, ki ne potrebuje nobenih antibiotičnih desertov, ki jih po nalogu morajo uživati “nižinske krave”. To pa še ni vse.
Trmasto vztrajanje na preživelem konceptu bo poleg že danes problematičnih presežkov mleka povzročilo še krepke socialne pretrese na slovenskem podeželju. V industrijskem kmetijstvu namreč mala posest ne preživi. Danes vsi povprek javno pleteničijo o podrejanju “veliki Evropi” in nujnim uvajanjem nekakšnih tržnih odnosov v kmetijstvu, nihče pa si slovenskemu kmetu ne upa povedati resnice v obraz.
Resnica je namreč pretresljiva in pomeni propad nekaj desettisoč slovenskih malih kmetij. Toliko o posledicah vztrajanja na preživelih konceptih in rinjenja v ledeni objem starke “Evrope”, ne glede na posledice. Globoko sem prepričan, da je poglavitna, predvsem pa častna naloga slovenske agronomije izdelava programov za preživetje malih kmetij. Ganljiva skrb države za zdravje njenih državljanov
Povrnimo se torej k izodiščni temi. Na vodozbirnih območjih Slovenije moramo uvesti izjemno strog režim kmetovanja, torej je potrebno sprejeti in dosledno izvajati predpise, ki bodo urejali to področje. Predpisi morajo vsebovati tudi listo pesticidov, dovoljenih za uporabo na vodozbirnih območjih. Stavim, da bo lista vsebovala vsaj deset potencialno kancerogenih pesticidov. Če bo drugače, rade volje plačam stavo.
Zastrupljenost podtalnice in vodnih virov z visokimi koncentracijami nitratov in nekaterih pesticidov je zaskrbljujoča. Zapisal sem: nekaterih pesticidov, in to popolnoma drži, saj v Sloveniji spremljamo obremenitev voda le po nekaterih pesticidih. Ob tem pa je dovoljena uporaba prek 400 pesticidnih pripravkov, ki vsebujejo več kot 200 aktivnih snovi. Komu služi vsa ta silna zbirka strupov in kdo bo nadziral njihove ostanke v okolju in hrani? Verjemite mi, da nihče, ker je to praktično nemogoče.
Herbicid antrazin, sicer potencialno kancerogen je največja medijska zvezda vseh poročil, saj so njegove koncentracije v podtalnici tudi dvajsetkrat večje od evropskih normativov. Pa ne mislite, da so odgovorni z odločbo nemudoma prepovedali njegovo nadaljnjo uporabo. Kje pa, ne bodimo vsi skupaj preveč naivni!
Tišina, ki ubija
Slovenija je evropski fenomen v pestrosti vrst, obenem pa je biotska pestrost v primerjavi z evropskim povprečjem mnogo bolj ogrožena. Poglejmo si nekaj številk!
V Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, pri nas 62%.
V Evropi je ogroženih 18 % vrst ptic, v Sloveniji kar 55 %.
Dvoživke in plazilci so v Sloveniji praktično že pred izumrtem!
V Sloveniji je ogroženih kar 982 % vrst plazilcev in 91 % vrst dvoživk, evropske številke so za plazilce 45 %, za dvoživke pa 30 %!
Ni kaj reči, v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi. Ker to je kemična vojna, ne slišimo strelov ne krikov umirajočih živali in nemega umiranja venečih rastlin. Poteka nevidno in neslišno, kot je za kemično vojno značilno, kajti strupi ubijajo počasi in zanesljivo. Vse to se dogaja prikrito našim očem in daleč od naših ušes!
Ljubitelji narave opažamo, da je manj ptičjega petja v naših logih, redkokdaj še naletimo na kuščarice ali pupke in vse manj je slišati večernega kvakanja žab v naših močvirjih in mlakah.
Vse bolj grobna tišina lega na Slovenijo in glasovi narave vse bolj zamirajo. Tistega dne, ko bodo njeni glasovi obnemeli, se bomo morda vprašali, kam neki so izginile vse te ptice in zakaj ni več slišati regljanja žab. V tesnobi se bomo zavedali, da se je zgodilo nekaj hudega. Toda takrat bo prepozno tudi za nas!
Nečimrnost človeškega duha
Med slovenskimi ekosistemi so najbolj ogroženi vodni in močvirski ekosistemi, slednji še najbolj. Najbolj značilen primer imamo pred samimi vrati Ljubljane in se imenuje Ljubljansko barje. še do včeraj so Barju grozili s hrupom iz letališča in plantažnim kmetijstvom. Danes ga zasipamo z gorami naše mestne nesnage, ne zavedajoč se, da s tem zastrupljamo velikansko naravno skladišče vode, ki ga bomo v prihodnosti še krvavo potrebovali.
Ali je že kdo ocenil vodne zaloge Ljubljanskega barja? Presekali smo ga z avtocesto, ki je postala izhodišče za nadaljnje črne gradnje v tem prostoru. Črne gradnje se bodo kasneje legalizirale, potrebne bodo nove ceste in tako bo ško uničevanje naprej.
Sežiganje in rezanje šote, izkopi številnih kanalov, gradnje zapornic in nasipov, bolna snovanja inženirjev in agronomov, več ali manj nore ideje politikov in njihovih pisunov, vsa ta silna človeška volja naj bi dokončno ukrotila velikanski naravni sistem. Toda ves človeški trud se je izkazal kot ničev, vsa njegova prizadevanja pa kot navadna nečimrnost človeškega duha. Naravni sistem Barja vsebuje danes natanko toliko vode, kot pred dvesto, petsto ali dva tisoč leti, vsem človekovim prizadevanjem navkljub. Dodobra smo uničili le ekosistem Ljubljanskega barja. Klub temu pa je še vedno možna renaturizacija Barja kot močvirja. Se bomo končno zganili in prenehali s svojim nasiljem?
Nadzor okolja v Sloveniji
Spoznali smo, da je današnje stanje slovenskih voda, podtalnice in prsti že zaskrbljujoče in ugotovili, da sta poglavitna povzročitelja slovensko kmetijstvo s pesticidi in kemičnimi strupi ter slovenska industrija s kemičnim onesnaževanjem. Kako naprej?
Najprej je vsekakor potrebno spremljanje stanja naših voda in prsti, torej vzpostaviti nacionalni sistem monitoringa, obenem pa sprejeti še vrsto ukrepov za zagotavljanje kemične varnosti v Sloveniji. Potreben je skratka program nacionalne kemične varnosti, na osnovi katerega bomo iz uporabe izločili najbolj nevarne snovi in kar najbolj omejili rabo strupov v našem okolju.
Kemični monitoring ni primeren za široko in redno kontrolo stanja v našem okolju, ker je predrag, ampak je smiseln kvečjemu takrat, ko lahko računamo na stoodstotni uspeh. V Centru Harmonija smo zato predlagali, da bi v Sloveniji uvedli ekotoksikološki biomonitoring, s katerim bi spremljali stanje našega okolja. Ta zajema biološke preskuse, ki temelje na opazovanju sprememb v vedenju živali ali statusu rastlin.
Opazovanje kot metoda torej! Rezultati opazovanj nam povedo stopnjo okoljske obremenitve s posameznimi skupinami toksinov, kot so težke kovine in pesticidi. Za vedenjske teste toksičnosti je uporabno predvsem vedenje nevretenčarjev. Pomembno je, da glede na krajevne razmere in možno izbiro tam živečih vrst izberemo najprimernejše. Ob izbiri ustrezne vrste je treba natančno definirati, kaj je normalno vedenje in kateri vzorci vedenja so lahko posledica intoksikacije. Izbrati je potrebno takoimenovani SvP – standardni vedenjski protokol za določitev kemičnega stresa. Nekateri organizmi se odzovejo že pri koncentraciji toksina, ki je pod zaznavnim pragom analitične kemije.
Zgled so nižji sladkovodni raki (postranice, vodne bolhe), ki poginejo že pri nepojmljivo majhnih koncentracijah organofosfornih insekticidov 3-4 ppb!
Vzemite eno samo zrnce kuhinjske soli in ga vrzite v olimpijski bazen. KO se bo sol raztopila, boste dosegli koncentracijo pesticida 1 ppb! Metode bioloških preskusov so v svetu doživele v zadnjem času silovit razvoj. Razvitih je cela vrsta standardiziranih testov, med katerimi jih najdemo kar nekaj, ki so primerne tudi za delo s šolsko mladino.
Vsi smo že mislili, da se topli dnevi končno le približujejo, vendar so nas sneg, veter in maraz zopet nenadno presenetili. Vendar pa je morda to pravi čas, da začnete načrtovati delo na vrtu.
Zakaj si je pametno omisliti vrt?
Res je, da je lastenvrt postal neke vrste trend in se nekako vračamo v starejše čase, nekaterim pa se zdi to početje tudi neumno, saj imajo vse na dosegu roke v trgovinah.
Vendar pa ima tudi svoje prednosti. V Ameriki bi takoj naj lani kar 38 % gospodinjstev začelo razmišljati o lastnem vrtu. Od tega pa je bil kar velik odstotek takšnih anketirancev, ki še nikoli niso imeli lastnega vrta. Kaj je torej tako zanimivega in dobrega pri tem, da imate lasten vrt?
Sveža zelenjava bo vedno pri roki. Tako vam ne bo potrebno po nepotrebnem hoditi v trgovino in zapraviti še več denarja za dodatne stvari, ki jih ne potrebujete, prav tako pa boste naredili uslugo tudi okolju, ker boste porabili manj goriva.
Veliko je slišati o tem, da kupujte lokalno in podpirajte lokalne kmete. To je super ideja za tiste, ki nimajo prostora ali časa za lasten vrt. Če pa to možnost imate, ni nič bolj ‘lokalnega’ kot pa lasten vrt!
S tem, ko gojite lastno zelenjavo in zelišča, ste seznanjeni s tem, kaj vse se nahaja v sami zelenjavi. Verjetno ne boste uporabili toliko agresivnih pesticidov in insekticidov, kot jih večji pridelovalci zelenjave.
Vaše zdravjese bo zagotovo izboljšalo, saj boste jedli svežo zelenjavo, poleg tega pa boste s tem, ko urejate vrt, poskrbeli tudi za vašo vitalnost, saj lahko v 45 minutah na vrtu izgubite toliko kalorij kot pri 30 minutah aerobike. Pri tem pa se boste znebili tudi stresa.
Vaša vsakodnevna prehrana bo veliko bolj raznolika, kar je zelo zdravo.
Vrtnarjenja lahko naučite tudi vaše otroke in na tak način preživite več časa z njimi.
Majhna žaba, ki je bila zadnjih rideset let razglašena za izumrlo, je bila ponovno odkrita v Avstraliji. Njeno latinsko ime je Litoria castanea, po angleško pa se ji reče “yellow-spotted bell frog” oz.“tablelands bell frog“. Biologa Luke Pearce ter Davih Hunter sta jo našla pri potoku v lasti zasebnika.
Hunter, ki je strokovnjak za žabe je povedal, da je to odkritje verjetno eno izmed najbolj razburljivih dožitevij njegove kariere in bo presenečen, če se bo kaj takega še kdaj ponovilo. Povedal je tudi, da je zasebno območje, na kateri sta biologa žabo našla, igralo ogromno vlogo pri ohranitvi te žabe, saj bi verjetno kje drugje že zdavnaj poginila. Lastnik te zemlje pa se že veseli sodelovanja z biologi, ki se bodo na vse pretege trudili, da bi to žabo ohranili.
Natančna lokacija te najdbe bo seveda ostala skrita, saj želijo biologi sedaj obvarovati to žabo, prav tako pa tudi lastnik zemčjišča noče postati tarča novinarjev.
Novega ministra za okolje smo povprašali o aktualnih temah s področja ekologije, ekološke osveščenosti Slovencev, uporabi GSO v Sloveniji in še veliko drugih zanimivosti.
Kakšne so naloge ministra za okolje?
Kot minister sem odgovoren za delo ministrstva za okolje in prostor in kot tak sem odgovoren za izvajanje zakonov in predpisov Državnega zbora, Vlade in drugih obveznosti.
Moja naloga je varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljnim pogojem za trajnostni razvoj, trajnostno upravljanje z vodami ter ohranjanje biotske raznovrstnosti in sistema varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave. Vse to je povezano z velikim številom nalog, ki se tičejo v ukrepanja, spremljanje stanja okolja in informacij o okolju, oblikovanje in uporabo ekonomskih in finančnih instrumentov varstva okolja, javnih služb varstva okolja in še veliko drugih vsebin.
Glavna naloga ministra je, da »razvoj« postane trajnostni razvoj, kjer pride do samo-omejitve, da ne uniči narave in okolja, ki omogočata dostojno preživetje nam in našim zanamcem.
Katerim okoljskim problemom boste dali prednost?
Delo na ministrstvu za okolje je izredno pestro po vsebinah in izzivih, ki jih le-te prinašajo. Prioritete so v letu 2010 v izvajanju sanacije kakovosti zunanjega zraka, pripravi načrtov upravljanja z vodami in izgradnji javne vodne infrastrukture do leta 2020, ravnanju s komunalnimi, nekomunalnimi in radioaktivnimi odpadki, intenziviranju priprave prednostnih državnih prostorskih načrtov, intenzivnemu izvajanju kohezijskih projektov na področju okolja ter dokončanju projekta množičnega vrednotenja nepremičnin kot osnove za pripravo obdavčitve.
Kakšne ugodnosti in pomoč nudi Slovenija državljanom, ki se odločijo za gradnjo okolju bolj prijaznih nepremičnin ali uporabo obnovljivih virov energije?
Država preko Ekosklada nudi za ekološke naložbe državljanom ugodne kredite za:
vgradnjo sodobnih naprav in sistemov za ogrevanje prostorov oziroma pripravo sanitarne tople vode,
rabo obnovljivih virov energije za ogrevanje prostorov in pripravo sanitarne tople vode,
sodobne naprave za pridobivanje električne energije,
zmanjšanje toplotnih izgub pri obnovi obstoječih stanovanjskih stavb (ne velja za gradnje, za katere je bilo gradbeno dovoljenje izdano po 1.1.2003),
gradnjo stanovanjskih stavb v nizkoenergijski ali pasivni tehnologiji,
nabavo energijsko učinkovitih naprav,
nabavo okolju prijaznih vozil,
odvajanje in čiščenje odpadnih voda,
nadomeščanje gradbenih materialov, ki vsebujejo nevarne snovi,
učinkovito rabo vodnih virov,
oskrbo s pitno vodo.
Višina sredstev znaša 12 milijonov EUR. Letna obrestna mera je fiksna nominalna v višini: 3,20 % za kredite z odplačilno dobo do 5 let, 3,90 % za kredite z odplačilno dobo od vključno 5 let in največ do 10 let.
Ali smo po vašem mnenju Slovenci dovolj ekološko osveščeni?
Raziskave Eurobarometra kažejo na visoko okoljsko ozaveščenostjo Slovencev. Podobno kažejo tudi raziskave v Sloveniji. Je pa veliko vprašanje kaj so v resnici Slovenci pripravljeni storiti za okolje. Večina ljudi podpira, varovanje okolja, še posebej, ker je danes tako stališče modno. Ko pa se soočijo z omejitvami, ki bi posegle v njihov način življenja v obliki omejevanja njihovih aktivnosti ali povečanja stroškov, sej hitro pokaže, da niso bila kaj več kot modno načelo. Ko bi imeli možnost dejansko kaj narediti za okolje, navdušenje za njegovo ohranjanje hitro splahni. Bolj ko se bližamo dejanjem, ki bi jih lahko opredelili kot okoljsko aktivna, manj ljudi je dejansko pripravljenih varovati okolje. Po mnenju raziskovalcev je manj kot petina ljudi tudi samih pripravljena kaj narediti za okoljske vrednote.
Lahko omenimo npr. še raziskavo o zavesti ljudi o rabi vode kot naravnega vira dr. Aleša Smrekarja (2006) in še številnih drugih raziskav Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, opravljene v zadnjih letih, ki pa dokazujejo, da so prebivalci v RS na splošno še vedno nezadostno okoljsko izobraženi in ozaveščeni o vodi, kot naravnem viru, da bi želeli in bili zmožni aktivno sodelovati pri varovanju vode kot naravnega vira ter pri procesih odločanja o načrtih rabe prostora za ohranitev kakovostne vode.
To pomeni, da bo letošnje leto, ko intenzivno pripravljamo načrte upravljanja z vodami, tudi priložnost za izboljšanja obveščenosti prebivalstva o pomenu voda in našo odvisnost od nje.
Ali menite, da se v osnovnih šolah otroke že dovolj informira o ravnanju z odpadki in varčevanjem z vodo in energijo?
Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ima osrednje mesto v razvoju vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, saj Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, določa kot cilj: »vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo, kar vključuje tudi globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi, do svoje in drugih kultur, do naravnega in družbenega okolja, do prihodnjih generacij«.
Za oblikovanje izobraževalnih programov je pristojno ministrstvo za šolstvo. Sam lahko o tem spregovorim zgolj z vidika okoljskih vsebin, ki jih MOP bodisi sooblikuje ali sofinancira. Vključitev trajnostnega razvoja v šolsko shemo bi prav gotovo omogočilo smiselno povezovanja šolskih predmetov za doseganje kompetenc mladostnikov, da bi razumeli ali celo predvideli dogajanje v družbi in znali reagirati. Ni nepomembno, da je v Sloveniji preko 200 ekošol in tudi drugih šol, ki so jim okoljske vsebine eden od bistvenih vzgojnih elementov.
Prav tako kot izobraževanje so pomembni zgledi in drugo neformalno izobraževanje (splet, tv, revije) ki danes ponujajo izredno veliko ozaveščevalnih tem.
Prav tako pomembno pa je, da v vzgojno-izobraževalnem procesu spodbujamo odgovorno soodločanja državljanov. Danes za odgovorno državljanstvo zagotovo ni več dovolj samo formalna strokovna izobrazba. Potrebna je tudi zavest, da imamo možnost in moč za vplivanje na odločitev, ki tičejo našega življenja, okolja, urejanja prostora. Vpeljani so npr. mehanizmi, ki posameznim prebivalcem in združenjem omogočajo sodelovanje v procesih urejanja prostora na lokalni ravni… Dobro je, da se že mladostnik seznani s temi možnostmi in pridobiva izkušnje, da lahko sodeluje pri odločitvah, ki so pomembne za njegov življenjski okoliš. Več ko bo takih odločevalcev, bolj urejen bo prostor, ki ga v Sloveniji nimamo na pretek.
Zadnje čase je veliko slišati o obnovljivih virih energije, ali tudi v Sloveniji načrtujemo kakšen večji projekt (elektrarno), ki izkorišča samo obnovljive vire energije?
Projekt izkoriščanja samo obnovljivih virov je projekt gradnje HE na spodnji Savi. Samo veseli nas lahko, da se je razplamtela razprava o potrebnih energetskih objektih v državi. Razprava lahko samo izboljša končno rešitev – tudi s stališča družbene sprejemljivosti posameznega energetskega objekta. Kar v Sloveniji civilnih pobud in malo. Sicer pa je pravi naslov za to vprašanje ministrstvo za gospodarstvo, kamor se je z MOP preselil sektor za učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije.
Kako imamo v Sloveniji organizirano recikliranje odpadkov, na primer plastike?
Na žalost smo kljub obširni zakonodaji s področja ravnanja z odpadki v vsakdanjem življenju še daleč od recikliranja odpadkov. Komunalni odpadki (to so v glavnem odpadki iz gospodinjstev) v Sloveniji predstavljajo več kot 84 % vseh odpadkov, ločeno pa nam jih uspe zaenkrat zbrati dobrih 11 odstotkov. Z javnim odvozom smo leta 2008 zbrali okoli 453 kg komunalnih odpadkov na prebivalca, oz. 1,2 kg na dan, od tega je bilo kar 336 kg teh odpadkov odloženih na odlagališčih!
Kot vidite, ne gre samo za plastiko. Gre za način življenja, ko ne kupimo vsega, kar trgovci ponujajo in vsega, kar se na zdi, da ne potrebujemo, ne enostavno odvržemo.
Zavedati se je treba, da lahko vsak posameznik s svojim obnašanjem prispeva delež k varovanju okolja. Če namreč vsak posameznik naredi majhno dejanje, skupaj za varovanje okolja naredimo veliko.
Odpadek ni samo nekaj, kar želimo zavreči, ampak je odpadek vir materialov ali energije. Namen je doseči večjo stopnjo ločevanja komunalnih odpadkov na izvoru in njihovo čim večjo ponovno uporabo. Doseči želimo, da Slovenija preide iz družbe , ki pretežno odlaga odpadke v družbo recikliranja.
Ali se pripravlja kakšen nov zakon o uporabi pesticidov in podobnih sredstev? Kot vemo, je bilo o tem kar veliko govora v zadnjih letih, še posebej, ko je poginilo ogromno čebel.
Za te vsebine je odgovorno ministrstvo za kmetijstvo, s katerim dobro sodelujemo. Moramo pa pri teh alarmantnih dogodkih seveda opozoriti na previdnostno načelo, ki ga določa zakon o varstvu okolja. To načelo pravi, da če obstaja možnost nepopravljivega uničenja okolja ali če so ogrožene njegove regeneracijske sposobnosti, pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov.
Kakšno je vaše mnenje o gensko spremenjenih rastlinah in živilih nasploh? Koliko se to uporablja v Sloveniji?
MOP koordinira aktivnosti treh ministrstev, saj imamo v Sloveniji tri ministrstva, ki so pristojna za področje gensko spremenjenih organizmov (GSO); poleg ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano še ministrstvo za zdravje. MOP koordinira aktivnosti, ki so povezane z delom z GSO v zaprtih sistemih in sproščanje GSO v okolje, medtem ko drugi dve ministrstvi koordinirata aktivnosti povezane z gensko spremenjeno hrano in krmo ter soobstojem.
V Sloveniji imamo veliko raziskovalno aktivnost na področju biotehnologije in GSO, saj smo na MOP do sedaj vpisali v register zaprtih sistemov za delo z GSO že 56 zaprtih sistemov. Od tega sta 2 zaprta sistema, ki delujeta v II. varnostnem razredu, drugi pa v razredu z najnižjim tveganjem za zdravje ljudi in okolje, torej I. varnostnem razredu. Na področju sproščanja v okolje v Sloveniji ni bil izveden noben poljski poskus – v letu (2010) bo izdano dovoljenje za poskus na področju genske terapije.
Na nivoju Evrope pa za dajanje GSO na trg obstaja centraliziran postopek za pridobitev dovoljenja za GSO produkte. Trenutno je v postopku prijav na nivoju EU približno 20 GSO produktov, ki so namenjeni tudi gojenju.
Ali podpirate ekološko kmetijstvo in ali se v Sloveniji dovolj preverja kvaliteta obstoječih ekoloških kmetij?
Sam seveda podpiram ekološko oz. organsko kmetovanje – kolikor mi je znano so ekološki pridelovalci izpostavljeni precej rigoroznemu nadzoru. Poleg tega morajo svoja zemljišča najprej sploh »očistiti« od ostankov pesticidov in drugih strupov, da lahko na njih sploh pridelujejo. Tudi zato je potrebno aktivno podpirati prehod od integriranega k ekološkemu kmetovanju. Občutek imam, da temu še zmeraj ne posvečamo dovolj pozornosti. Upam, da bomo s sistemom zelenega javnega naročanja okrepili povpraševanje po kakovostni hrani v javnih institucijah, kot so vrtci, šole, vojašnice in bolnišnice.
Imate za konec še kakšen nasvet za naše bralce?
Izkoriščanje naravnih virov je danes osnova in vir velikih zaslužkov. A viri so omejeni, in kot takšni predstavljajo strateško osnovo stabilnosti sveta, kakršnega poznamo. Tako izkoriščanje je že in še bo vir nemirov, kršenja človekovih pravic in onemogočanja razvoja. Ker je naše življenje odvisno od naravnih virov, ki nam jih daje zemlja, moramo vsi – institucije in posamezniki – narediti vse, kar lahko, da kar najbolj zmanjšamo izkoriščanje teh virov, učinkovito rabimo kar najbolj čisto energijo in ne proizvajamo odpadkov. Samo tako lahko upamo, da bomo obvarovali kakovostno in mirno življenje.
Izsledki tehnološke raziskave, ki jo je opravila korporacija iSuppli je pokazala, da bi lahko že čez nekaj mesecev zmanjkalo zalog LED žarnic.
Vendar pa je to odlična novica, saj to pomeni, da se je povpraševanje po bolj varčnih žarnicah tako dvignilo, da proizvodnja temu ni kos. Več varčnih žarnic na gospodinjstvo seveda pomeni manj porabljene energije in manj nepotrebnih izpustov v ozračje.
Raziskava je tako pokazala, da bo povpraševanje po LED žarnicah znatno povečalo v naslednih treh letih. Statistični podatki za leto 2009 so pokazali, da je bilo v tem letu pokupljenih kar 63 milijard LED žarnic, na razpolago pa jih je bilo v tem letu 73 milijard. To pa seveda pomeni, da se bo v letu 2010 povpraševanje še povečalo. Slaba stran tega pa je lahko drastično povišanje cen srednje in višje cenovnih računalnikov ter HD televizorjev zaradi vse večjih zaslonov.
Rešitev za to je seveda preprosta; povečanje proizvodnje. In ravno tega sta se dve večji podjetji že lotili (Aixtron ter Veeco Instruments), saj nameravata podvojiti proizvodnjo LED žarnic.
Bolečine v križu doživi skoraj vsak človek, saj je to eden izmed najbol ranljivih delov naše anatomije. V tem delu se namreč nahaj veliko manjših kosti, mišic, vezi in kit, ki se lahko poškodujejo že z najmanjšim napačnim gibom. Zato je potrebno ta del dobro pretegniti in utrditi, da do takšnih poškodb ne bi prišlo.
Preizkusite nekaj trikov, ki vam lahko pomagajo ob bolečinah v križu
Pretegnite noge. Če dalj časa sedite, lahko vaša stegna otrdijo. To pa povzroči bolečine v križu in jih počasi stopnjuje. Da bi pretegnili mišice na stegnih, se ulezite tako, da iztegnete noge pred sabo. Nato dvignite desno nogo in potegnite stegno k prsim, ter zadržite za 20 do 30 sekund. Postopek ponovite še na levi nogi
Dvigite medenico. Zopet se ulezite na tla in pokrčite kolena. Vaše trebušne mišice stisnite in ob enem potisnite ledveni predel k tlom. Pozo zadržite za 5 do 10 sekund. Nato se sprostite in vajo ponovite 8 do 10-krat.
Naslonite se s hrbtom ob zid in pokrčite kolena pod kotom 45stopinj. Nato pa poskusite v tej pozi narediti par korakov, brez da bi premaknili hrbet od zidu. V tej pozi ostanite 5 do 10 sekund.
Rašitrite boke, saj boste tako napeli oslabljene mišice. Da bi ta vajo lahko naredili, se ulezite na tla. Nato dvignite eno nogo za 10 do 20 cm in zadržite gib za 5 do 10 sekund. Nato nogo počasi spustite in ponovite vajo na drugi nogi. Ob enem pa bodite pozorni, da imate podplate ves čas stegnjene.
Dvignite noge. Zopet se ulezite na hrbet in pokrčite kolena, ter dvignite desno nogo čim bolj navpično. Ob enem pa dvignite levo za 25 do 30 cm in zadržite pozo za 5 do 10 sekund. Vajo ponovite desetkrat, nato nogi zamenjajte.
Papige so glasna, družabna bitja, v naravi živijo v jatah. Zato je pomembno, da jim nudimo čim več tega, kar potrebujejo.
Poleg tega, da imamo več papig in drugih živali, je nujno tudi to, da se tudi sami veliko ukvarjamo z njimi. Ljudje jih pogosto posvojijo posamično, le zato, ker se tako lažje naučijo govoriti. Menim, da je takšno ravnanje sebično, zanje je bolje, če so v vsaj v paru, še bolje je, če jih je več skupaj.
Govoriti se naučijo tudi, če so v družbi z drugimi papigami. Sposobnost govora je odvisna od vrste papige, starosti, tudi njenega interesa ter tega, koliko se mi sami ukvarjamo z njimi. So družabne, ne omejujmo jim družbe drugih papig, zaželena je tudi družba drugih živali.
Kletka naj bo v višini naših oči, da lahko komunicira z nami, drugače se počuti odrinjeno od članov družine in dogajanja v družini. Igrala morajo biti kvalitetna, neškodljiva, iz naravnih materialov, papiga pa potrebuje precej miselnih iger.
V kletki naj bodo le, kolikor naj bi bilo nujno, drugače pa naj bodo spuščene. Imejmo v mislih, da v naravi preletijo na desetine kilometrov, mi pa smo njihovo bivanje že tako omejili na nekaj kvadratnih metrov. Če bodo spuščene, bodo tako tudi več v stiku z nami, drugimi živalmi, saj zelo potrebujejo tudi fizični stik.
Rade imajo tudi vodo, pisane predmete v živih barvah, kar jih spominja na njihovo izvorno okolje. Zanjo je potrebno kar precej čistiti, marsikateremu ljubitelju pa sčasoma prične iti na živce tudi to, da so precej zgovorne in glasne.
Papige so izredno bistre. Marsikdo ne ve, da se med seboj kličejo s točno določenimi klici za točno določeno papigo. Vsaka se tudi oglaša z določenimi glasovi, ki ustrezajo njeni identiteti. V naravi uporabljajo tudi različne klice glede na nevarnosti, ki jim pretijo.
So visoko razvita bitja s razvejanim socialnim sistemom. Papige so nekakšni primati ptičjega sveta, zato bi bilo še toliko bolj nujno, da ne bi bile hišni ljubljenčki, temveč bi živele v naravi, na svobodi. Zato menim, da je udomačitev takšnih živali zgolj posledica sebičnosti človeka, ki si želi prilastiti vse in prilaščeno umestiti v lastno dnevno sobo …
Inteligenca ne pomeni le večje učljivosti, tudi večjo dovzetnost za vsak stres v okolju. Zanje je lahko stres že denimo prebeljena stena v prostoru, kjer bivajo, kaj šele osamljenost. Družba drugih papig je zanje nuja, ukvarjanje z njimi prav tako.
Če je papiga osamljena, zboli za depresijo, postane apatična, lahko pa reagira tudi z agresijo, kričanjem, kar je le prošnja po pozornosti. Če se stres stopnjuje, vodi do samopoškodovanja, pulijo si peresa. Končna faza stresa in osamljenosti so bolezni in posledična smrt.
Dobro razmislite, če boste imeli papigo. Nekatere vrste papig so še bolj občutljive in imajo daljšo življenjsko dobo, sivi žako živi denimo tudi do 70 let. Kdo lahko zanje res dobro skrbi toliko časa?
Pred posvojitvijo razmislite. Mislite nanjo, ne nase. Ko jih bodo ljudje nehali kupovati, ne bo več ne pogosto nezakonitega in nekvalitetnega vzrejanja, ne odlova iz divjine ter trgovanja z njimi.
Živim za ta dan in isto upam tudi za vrsto drugih živali, ki jih vidimo v slovenskih trgovinah za (mučenje?) živali.
Če želite ustvariti naravno vzdušje doma, potem si omislite sveče iz soje ali naravnega čebeljega voska. Sveče, čeprav lahko po navadi sprostijo vzdušje, namreč skrivajo tudi temno stran.
Konvencionalne sveče so narejene iz voska baziranega na petroleju, kot npr. parafin, kar pomeni, da so polne sintetičnih barvil ter umetnih vonjev. Te dišve pa lahko marsikomu povzročijo nevšečnosti, kot so glavobol in druge, poleg tega pa tudi onesnažujejo zrak v prostoru. Poceni stenji lahko vsebujejo tudi sledi težkih kovin, katere se lahko sprostijo v ozračje med procesom izgorevanja.
Zato je veliko bolj priporočljivo, da poiščete sveče, ki so narejene iz obnovljivih in bolj varnih materialov, kot na primer čebelji vosek ali soja. Uživajte v pravi aromaterapiji, ki temelji na naravnih vonjih sivke, cimeta, mentola, lilije, gardenije ter drugih dišav.
Alergija je imunski obrambni sistem našega telesa, ki se sproži, ko določena snov pride v stih z nami. Pred alergijami se težko zavarujemo. Ko že sami ali z zdravnikovo pomočjo ugotovimo, na kaj smo alergični, se, če je le mogoče, teh alergenov izogibajmo.
Alergija in imunski odziv
Imunski sestav ščiti naše telo pred bakterijami, virusi in toksini, alergijo pa povzroči njegov neobičajen odziv na običajne in sicer neškodljive snovi. Lahko so na primer alergija na cvetni prah, pršice, hišni prah, plesni, čebelji strup, seno, določena hrana in nekatera zdravila. Pri prvem stiku, bodisi prek dihal, prebavil ali kože, ga telo le prepozna, alergija pa se pojavi šele ob ponovnem stiku.
Bolezenski znaki so odvisni od vrste alergena, izpostavljenosti telesa in posameznikovega imunskega odziva. Začnejo se proizvajati alergenu ustrezna, v tkiva pa se , ki povzročijo lokalno vnetje. Pojavijo se značilni simptomi alergije, na koži rdečina, oteklina, toplina, bolečina, srbenje in izpuščaji, v očeh solzenje, zbadanje, rdečina, pekoč občutek in oteklina, v dihalih pa srbenje in zamašenost nosu zaradi zvečanega nastajanja sluzi, kihanje, kašelj in moteno dihanje. Alergiji zaradi hrane in zdravil, ki sta redki, se lahko kažeta kot trebušne bolečine, bruhanje, driska, krči, glavobol in izpadanje las, pri nekaterih zdravilih (analgetiki, antibiotiki) pa se ponavadi pojavijo le blage (kožne) spremembe, ki jih imenujemo preobčutljivost.
Alergijo oziroma alergijsko reakcijo lahko povzročijo tudi sonce, piki insektov, nakit, kozmetična sredstva, čistila, onesnaženost zraka, določene kovine in podobno. Same alergijske reakcije se pri posameznikih razlikujejo po jakosti (blaga ali huda oblika), obsežnosti (del ali celo telo) in po času nastanka (v nekaj minutah ali v nekaj dneh, tednih). Stanja, kot so astma, povišana telesna temperatura in že obstoječa kožna obolenja, se lahko zaradi alergije poslabšajo. Huda, nenadna, po celem telesu razširjena alergijska reakcija, ki zahteva takojšnjo pomoč zdravnika je . Privede lahko do življenjsko nevarnega .
V poletnem času najpogosteje zasledimo alergije zaradi pikov insektov (komarjev, klopov in mušic). Povzročajo prej omenjene neprijetne lokalne kožne spremembe.
Preventiva
Pred alergijami se težko zavarujemo. Najbolje je če se jim izognemo. Ko že sami ali z zdravnikovo pomočjo ugotovimo, na kaj smo alergični, se, če je le mogoče, teh alergenov izogibajmo. Če je to sonce, se zadržujmo v senci in nosimo ustrezna pokrivala. Pri hrani bodimo pozorni na sestavine. Uporabljajmo neagresivna dermatološko testirana čistilna in kozmetična sredstva. Pri pršicah in hišnem prahu bodimo temeljiti pri čiščenju stanovanja. Pri alergijah na cvetni prah se v času cvetenja izogibajmo cvetočih predelov. V teh dneh bodimo raje v bolj zaprtih prostorih.
Pred alergijami in drugimi neprijetnostmi ob piku insektov pa se ubranimo z repelenti. To so sredstva rastlinskega ali kemijskega izvora za odganjanje insektov. So dermatološko testirani, učinkoviti in okolju prijazni. Dobimo jih v obliki krem, pršil, losionov, stick-ov, zapestnic in aparatov, ki jih priključimo na električni tok. Kremo, losion, pršilo in stick nanesimo direktno na kožo ali razpršimo po obleki. Pazimo, da jih ne vnesemo v usta, nos ali oči. Čas zaščite je odvisen od samih pripravkov. Zapestnice za odrasle in otroke kot že običajno nataknimo na roke. Otroške lahko obesimo tudi na zunanji strani otroškega vozička. Pri dojenčkih in majhnih otrocih losionov, krem in pršil ne uporabljajmo. Le ti si lahko repelentna sredstva nevedoč z roko vnesejo v oči, nos ali usta in povzročijo draženje. Za prostore pa uporabimo aparate, ki jih priključimo na električni tok. Zaščita traja več dni.
Zdravljenje
Pri resnejših oblikah, ki zajamejo celo telo pomagajo antihistaminiki (zmanjšan je učinek histamina) in kortikosteroidi. Vgrajeni so v skoraj vse farmacevtske oblike (tablete, sirupe, mazila, raztopine,…). Prav tako so potrebna sredstva za lažje dihanje (aminofilin) in vazokonstriktorji za zmanjšanje otekline (edema). Večino jih mora predpisati zdravnik.
Pri lažjih oblikah alergij pa zdravimo in blažimo lokalne simptome. Za oči in nos uporabljamo kapljice z vazokonstriktorjem. Simptome na koži ublažimo s hladnimi vodnimi oblogami, z ledom in z različnimi geli, ki vsebujejo velik delež vode in imajo dodan izvleček kamilice, aloje vere in ognjiča. Blagodejni vpliv imata tudi Hladilna krema in Hladilno mazilo. Kožo hladita in jo z vitamini iz mandljevega olja obnavljata. Ribje mazilo prav tako učinkovito obnavlja kožo. Pri pikih insektov učinkovito pomaga krema z arnikino tinkturo in izvlečkom kamilice. Tekoči pudri in mazila z lokalnimi anestetiki nam pa vsaj za nekaj časa omilijo srbenje.
Naj sklenem. Alergenov se izogibajte, pred insekti se zavarujte z repelenti, če pa nastopijo težave, vprašajte za nasvet v vaši lekarni ali pri zdravniku.
Pojav prašne sklede v Sloveniji nedvomno pomeni alarm za takojšnje ukrepanje! V Sloveniji premoremo vsega dobrih 237 000 hektarjev obdelovalnih površin, torej pospravljene njive predstavljajo le 15 % površine države. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja daleč na rep Evrope. Zastrupljanje tal in erozija prsti pri nas dobita ob tem podatku popolnoma drugačen značaj!
Ni kaj reči, v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi. Ker to je kemična vojna, ne slišimo strelov ne krikov umirajočih živali in nemega umiranja venečih rastlin. Poteka nevidno in neslišno, kot je za kemično vojno značilno, kajti strupi ubijajo počasi in zanesljivo. Vse to se dogaja prikrito našim očem in daleč od naših ušes!
Preventiva