Ekološki problemi slovenskega okolja

    V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste.

    Dosežena stopnja poslabšanja okolja v Sloveniji nam pokaže kaj žalostno podobo “zelene dežele na sončni strani Alp”. Govoričenje o “čisti in zdravi Sloveniji” se nam razpoči kot milni mehurček, če pregledamo podatke o obremenjenosti okolja in slabšanju zdravstvenega stanja slovenskih prebivalcev. Kdo in zakaj nam trosi take in podobne pravljice, je jasno, in to je pač zavestna odločitev tistih, ki s tako cenenim čvekanjem poneumljajo in zavajajo slovensko javnost.


    Problem je drugje. Drug drugemu se ne moremo več dolgo sprenevedati, premalo nas je in predragocen je prostor našega bivanja. Ne pustimo se torej podcenjevati in se vleči za nos. Poskušajmo se zavedati resnice, ki ni prijetna! Slovenija postaja vse bolj ekološko ogrožen prostor in zdravje njenih prebivalcev je že krepko načeto.
    Vse drugo so navadne laži!

    Resnica največkrat ni prijetna

    Posledice dolgoletne brezobzirne rabe naravnih virov, kratkovidne profitarske logike in sprotnega političnega pragmatizma se dandanes kažejo v jasno zaznavnih posledicah. Razpoložljivih podatkov je bore malo in so razdrobljeni med brezštevilne institucije, najbolj neprijetni pa se celo prikrivajo!

    Med temeljne okoljske probleme v Sloveniji bi lahko prišteli uničevanje in erozijo prsti, zastrupljanje tekočih voda in podtalnice, ogrožanje ekosistemov in izgubo biološke pestrosti.

    Našteti okoljski problemi imajo dovolj močan skupni imenovalec! To je kemično onesnaženje, ki ima dva poglavitna vira: industrijo in kmetijstvo.
    Industrija zasipa s svojimi nevarnimi odpadki deponije, z odplakami tekoče vode, z emisijami pa zrak; kmetijstvo pa s svojimi strupenimi smetmi zastruplja prst in podtalnico.

    Posledice so dovolj dramatične!

    V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme in ogrožene številne rastlinske in živalske vrste. Morda nas to ne vzdrami v naši brezbrižnosti, toda pred naslednjo kruto resnico si ni več moč zatiskati oči, kajti prizadeto je zdravje Slovenk in Slovencev!

    Zdravje postavljamo med najvišje vrednote našega bivanja, zato vedimo, da nam vse strupe, ki jih brezbrižno odvržemo v okolje ali z njimi škropimo naše njive, narava povrne v hrani, ki jo jemo, v vodi, ki jo pijemo, in v zraku, ki ga dihamo! Posledice nosimo prav vsi; oni, ki onesnažujejo, tisti, ki so brezbrižni, in mi, ki po svoji vesti in prepričanju nasprotujemo takemu ravnanju.

    Prašna skleda

    Dust bowl ali po naše prašna skleda je pojav, ki so ga prvič opazili v tridesetih letih na območju ZDA. Nenehno drobljenje prsti s težko mehanizacijo, tisoči kilogramov kemičnih gnojil, s pesticidi uničen humus in življenje v njem, vse to povzroči, da je prst le še mrtva, uprašena opora za rastline. Ob suši in vetrovih se nad pokrajino vrtinčijo oblaki prahu nekdanje prsti, ki jih veter nosi naokrog, dež uprašeno prst izpira in končno reke nepovratno odnašajo s seboj žalostne ostanke tistega, kar je nekoč pomenilo rodnost, blagostanje in preživetje! Iz nekdaj rodovitne ravnice nastane kmetijska puščava in potem ni več daleč dan, ko ne pomaga nobena kemija več. Nekdaj plodna pokrajina, polna življenja, postane mrtev svet.

    Skrb za zemljo

    Pojav prašne sklede v Sloveniji nedvomno pomeni alarm za takojšnje ukrepanje! V Sloveniji premoremo vsega dobrih 237 000 hektarjev obdelovalnih površin, torej pospravljene njive predstavljajo le 15 % površine države. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja daleč na rep Evrope. Zastrupljanje tal in erozija prsti pri nas dobita ob tem podatku popolnoma drugačen značaj!

    PREBERITE TUDI:  Rekord emisij ogljikovega dioksida

    Zdravje prsti v Sloveniji bi moralo postati prvovrstna skrb prav vsakega državljana! Prst je v Sloveniji redka dobrina, toda te resnice se večina Slovenk in Slovencev sploh ne zaveda. In kje tiči vzrok?

    Že iz šolskih klopi in tudi sicer nas kar naprej zasipajo z zanesenimi govori o bogastvu slovenske zemlje ter pridnem in delovnem slovenskem človeku! Slednje vsekakor še vedno drži, toda spregovorite že enkrat, da imamo v Sloveniji bore malo obdelovalne zemlje!

    In kot v posmeh skrbi za zdravje slovenske prsti se v kmetijskih člankih in oddajah naših številnih medijev kmetijski “strokovnjaki” kar kosajo med seboj, do bo natrosil več nasvetov za uničevanje zemlje z vsemi mogočimi produkti pesticidnih lobijev!

    Varna prihodnost vsake slovenske kmetije je odvisna od zdravja prsti na njenih njivah, zdravje prsti pa je tesno povezano z zdravjem nas vseh.
    Kakšno hrano bomo jedli in kakšno vodo bomo pili?

    V Sloveniji moramo čim prej rešiti enega največjih okoljskih in zdravstvenih problemov, pred katerim smo do nedavna vsi skupaj zatiskali oči in se sprenevedali. Toda mižanje in pometanje problema pod preprogo se nam je krepko maščevalo, in to nam mora biti v poduk v prihodnje!

    V juliju 1989 so bili viri pitne vode na Dravskem polju tako zastrupljeni s pesticidi, da je bila oblast prisiljena zapreti tri vodovode in je bilo prek 100 000 ljudi odvisnih od dnevne oskrbe s pitno vodo s cisternami. Vse nastale stroške smo seveda iz svojih žepov plačali davkoplačevalci. Razlog je v tem, da poglavitna vodozbirna območja v Sloveniji danes zasedajo polja z vsiljenim industrijskim konceptom pridelave hrane. Simbola industrijskega kmetijstva sta vreča gnojil in škropilnica. Torej obilje kemičnih gnojil in pesticidov. Pitna voda in pesticidi pa ne gredo skupaj!

    Kdo bo lahko postavil neprimerno vprašanje: ali bomo torej pili ali jedli? Sam bi postavil vprašanje malce drugače: kakšno vodo bomo pili in kakšno hrano bomo jedli? Potrebno se bo odločiti, in to takoj!

    Odločitev sama pa bo bržkone posegla v nekatere strateške odločitve na državni ravni, kmetijske na primer. Nekateri se nikakor ne morejo ločiti od jugoslovanskega modela slovenskega kmetijstva, po katerem naj bi najboljša nižinska kmetijska zemljišča v Sloveniji zasedala koruza kot hrana vhlevljenim kravam!

    Polja hibridne koruze škropijo s tisoči kilogramov triazinskih herbicidov, ravno tistih, ki najbolj zastrupljajo vire pitne vode. Obenem pa se opuščene slovenske planine nepovratno zaraščajo, mi pa namenoma pozabljamo, koliko bolj zdravo in še mnogo okusnejše bi bilo mleko s slovenskih planin. In zdravje živine s planinskih pašnikov, ki ne potrebuje nobenih antibiotičnih desertov, ki jih po nalogu morajo uživati “nižinske krave”. To pa še ni vse.

    Trmasto vztrajanje na preživelem konceptu bo poleg že danes problematičnih presežkov mleka povzročilo še krepke socialne pretrese na slovenskem podeželju. V industrijskem kmetijstvu namreč mala posest ne preživi. Danes vsi povprek javno pleteničijo o podrejanju “veliki Evropi” in nujnim uvajanjem nekakšnih tržnih odnosov v kmetijstvu, nihče pa si slovenskemu kmetu ne upa povedati resnice v obraz.

    PREBERITE TUDI:  Test suhih barvic: Pobarvano s kemikalijami?!

    Resnica je namreč pretresljiva in pomeni propad nekaj desettisoč slovenskih malih kmetij. Toliko o posledicah vztrajanja na preživelih konceptih in rinjenja v ledeni objem starke “Evrope”, ne glede na posledice. Globoko sem prepričan, da je poglavitna, predvsem pa častna naloga slovenske agronomije izdelava programov za preživetje malih kmetij. Ganljiva skrb države za zdravje njenih državljanov

    Povrnimo se torej k izodiščni temi. Na vodozbirnih območjih Slovenije moramo uvesti izjemno strog režim kmetovanja, torej je potrebno sprejeti in dosledno izvajati predpise, ki bodo urejali to področje. Predpisi morajo vsebovati tudi listo pesticidov, dovoljenih za uporabo na vodozbirnih območjih. Stavim, da bo lista vsebovala vsaj deset potencialno kancerogenih pesticidov. Če bo drugače, rade volje plačam stavo.

    Zastrupljenost podtalnice in vodnih virov z visokimi koncentracijami nitratov in nekaterih pesticidov je zaskrbljujoča. Zapisal sem: nekaterih pesticidov, in to popolnoma drži, saj v Sloveniji spremljamo obremenitev voda le po nekaterih pesticidih. Ob tem pa je dovoljena uporaba prek 400 pesticidnih pripravkov, ki vsebujejo več kot 200 aktivnih snovi. Komu služi vsa ta silna zbirka strupov in kdo bo nadziral njihove ostanke v okolju in hrani? Verjemite mi, da nihče, ker je to praktično nemogoče.

    Herbicid antrazin, sicer potencialno kancerogen je največja medijska zvezda vseh poročil, saj so njegove koncentracije v podtalnici tudi dvajsetkrat večje od evropskih normativov. Pa ne mislite, da so odgovorni z odločbo nemudoma prepovedali njegovo nadaljnjo uporabo. Kje pa, ne bodimo vsi skupaj preveč naivni!

    Tišina, ki ubija

    Slovenija je evropski fenomen v pestrosti vrst, obenem pa je biotska pestrost v primerjavi z evropskim povprečjem mnogo bolj ogrožena. Poglejmo si nekaj številk!

    V Evropi je ogroženih 42 % vrst sesalcev, pri nas 62%.
    V Evropi je ogroženih 18 % vrst ptic, v Sloveniji kar 55 %.
    Dvoživke in plazilci so v Sloveniji praktično že pred izumrtem!
    V Sloveniji je ogroženih kar 982 % vrst plazilcev in 91 % vrst dvoživk, evropske številke so za plazilce 45 %, za dvoživke pa 30 %!

    Ni kaj reči, v Sloveniji vodimo pravo vojno proti naravi. Ker to je kemična vojna, ne slišimo strelov ne krikov umirajočih živali in nemega umiranja venečih rastlin. Poteka nevidno in neslišno, kot je za kemično vojno značilno, kajti strupi ubijajo počasi in zanesljivo. Vse to se dogaja prikrito našim očem in daleč od naših ušes!

    Ljubitelji narave opažamo, da je manj ptičjega petja v naših logih, redkokdaj še naletimo na kuščarice ali pupke in vse manj je slišati večernega kvakanja žab v naših močvirjih in mlakah.

    Vse bolj grobna tišina lega na Slovenijo in glasovi narave vse bolj zamirajo. Tistega dne, ko bodo njeni glasovi obnemeli, se bomo morda vprašali, kam neki so izginile vse te ptice in zakaj ni več slišati regljanja žab. V tesnobi se bomo zavedali, da se je zgodilo nekaj hudega. Toda takrat bo prepozno tudi za nas!

    Nečimrnost človeškega duha

    Med slovenskimi ekosistemi so najbolj ogroženi vodni in močvirski ekosistemi, slednji še najbolj. Najbolj značilen primer imamo pred samimi vrati Ljubljane in se imenuje Ljubljansko barje. še do včeraj so Barju grozili s hrupom iz letališča in plantažnim kmetijstvom. Danes ga zasipamo z gorami naše mestne nesnage, ne zavedajoč se, da s tem zastrupljamo velikansko naravno skladišče vode, ki ga bomo v prihodnosti še krvavo potrebovali.

    PREBERITE TUDI:  Zadrževanje tekočine in cistitis

    Ali je že kdo ocenil vodne zaloge Ljubljanskega barja? Presekali smo ga z avtocesto, ki je postala izhodišče za nadaljnje črne gradnje v tem prostoru. Črne gradnje se bodo kasneje legalizirale, potrebne bodo nove ceste in tako bo ško uničevanje naprej.

    Sežiganje in rezanje šote, izkopi številnih kanalov, gradnje zapornic in nasipov, bolna snovanja inženirjev in agronomov, več ali manj nore ideje politikov in njihovih pisunov, vsa ta silna človeška volja naj bi dokončno ukrotila velikanski naravni sistem. Toda ves človeški trud se je izkazal kot ničev, vsa njegova prizadevanja pa kot navadna nečimrnost človeškega duha. Naravni sistem Barja vsebuje danes natanko toliko vode, kot pred dvesto, petsto ali dva tisoč leti, vsem človekovim prizadevanjem navkljub. Dodobra smo uničili le ekosistem Ljubljanskega barja. Klub temu pa je še vedno možna renaturizacija Barja kot močvirja. Se bomo končno zganili in prenehali s svojim nasiljem?

    Nadzor okolja v Sloveniji

    Spoznali smo, da je današnje stanje slovenskih voda, podtalnice in prsti že zaskrbljujoče in ugotovili, da sta poglavitna povzročitelja slovensko kmetijstvo s pesticidi in kemičnimi strupi ter slovenska industrija s kemičnim onesnaževanjem. Kako naprej?

    Najprej je vsekakor potrebno spremljanje stanja naših voda in prsti, torej vzpostaviti nacionalni sistem monitoringa, obenem pa sprejeti še vrsto ukrepov za zagotavljanje kemične varnosti v Sloveniji. Potreben je skratka program nacionalne kemične varnosti, na osnovi katerega bomo iz uporabe izločili najbolj nevarne snovi in kar najbolj omejili rabo strupov v našem okolju.

    Kemični monitoring ni primeren za široko in redno kontrolo stanja v našem okolju, ker je predrag, ampak je smiseln kvečjemu takrat, ko lahko računamo na stoodstotni uspeh. V Centru Harmonija smo zato predlagali, da bi v Sloveniji uvedli ekotoksikološki biomonitoring, s katerim bi spremljali stanje našega okolja. Ta zajema biološke preskuse, ki temelje na opazovanju sprememb v vedenju živali ali statusu rastlin.

    Opazovanje kot metoda torej! Rezultati opazovanj nam povedo stopnjo okoljske obremenitve s posameznimi skupinami toksinov, kot so težke kovine in pesticidi. Za vedenjske teste toksičnosti je uporabno predvsem vedenje nevretenčarjev. Pomembno je, da glede na krajevne razmere in možno izbiro tam živečih vrst izberemo najprimernejše. Ob izbiri ustrezne vrste je treba natančno definirati, kaj je normalno vedenje in kateri vzorci vedenja so lahko posledica intoksikacije. Izbrati je potrebno takoimenovani SvP – standardni vedenjski protokol za določitev kemičnega stresa. Nekateri organizmi se odzovejo že pri koncentraciji toksina, ki je pod zaznavnim pragom analitične kemije.

    Zgled so nižji sladkovodni raki (postranice, vodne bolhe), ki poginejo že pri nepojmljivo majhnih koncentracijah organofosfornih insekticidov 3-4 ppb!

    Vzemite eno samo zrnce kuhinjske soli in ga vrzite v olimpijski bazen. KO se bo sol raztopila, boste dosegli koncentracijo pesticida 1 ppb! Metode bioloških preskusov so v svetu doživele v zadnjem času silovit razvoj. Razvitih je cela vrsta standardiziranih testov, med katerimi jih najdemo kar nekaj, ki so primerne tudi za delo s šolsko mladino.

    Anton komat, www.ringaraja.net

    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    2 KOMENTARJI

    1. 1. V Prekmurju škropijo levo in desno, imamo največji porast raka v Sloveniji

      2. Slovenija ima blazno zastarele zakone o industrijski konoplji, ki je tradicionalna multiuporabna rastlina in super ekološka (hrana,gradbeni material, tekstil…)

      3. Slovenija namesto da bi se ukvarjala z ekološko proizvodnjo vrtnin in sadja, po katerih narašča povpraševanje blazno po celi EU in SI, še dalje fokusira svoj denar na živinorejo

      4. Mesno, mlečno jajčne industrije so številka ena krivec za onesnaženje zraka, vod in zemlje…ter največji vzrok za globalno ogrevanje, vendar vsi lepo dalje papajo zastupljenega meseka in pljuvajo po vegancih

      5. Treba je nasplošno urediti Slovensko zakonodajo glede kmetijstva in začet hitro vse preusmerjat na 100% ekološko kmetovanje kot to delajo v Avstriji

      6. Rabimo 100% reformo pravnega sistema in zakonodaje, ker smo brezpravna država trenutno

      7. Država bi morala resnično pomagat pri ekološkem kmetijstvu in pospeševati alternativne vire energije, oni pa raje kradejo denar upokojencem in gradijo termoelektrarne…

      8. Samo Sauberhacher ima organizirano recikliranje smeti, drugi v Sloveniji večina mečejo kar v jame…V Sloveniji se še vedno ne kapira, da so smeti lahko uporabne in se da z njimi zaslužiti

      9. Kdaj bomo dobili denar za vrnitev plastične embalaže v trgovine kot to dela večina razvitega sveta? Mi raje mečemo v naravo vse vidim vsepovsod!!! Nekdo na vrhu profitirati mora nekaj ker drugače ne vem v čem je problem…

      10. 50% Naših politikov in birokratov bi moralo na ceste in začeti res delati in nehati krasti denar upokojencev…evo, naj se ukvarjajo z eko kemtijstvom in konkretno nekaj naredijo za našo bogo propadajočo državo

    2. Rad bi komentiral glede škropljenja- kmetje uporabljajo škropiva po navodilih, saj se poraba strogo nadzoruje, pa tudi dobiček je v poljedelstvu tako majhen, da ne zlivajo dragih škropiv tja v tri krasne. Kar pa je novopečenih posestnikov, ki so zafurali kakšno podjetje in se z nagrabljenim denarjem potuhnili, teh za ljudi ni skrbelo prej in jih tudi sedaj ne.
      Je pa vse precej po kavbojsko v nekaterih občinah- npr.v Logatcu je čistilna naprava dotrajana in premalo zmogljiva, ker se kraj hitro širi- se pa lokaciji poleg osnovne šole in tik ob športnem igrišču- nikakor nočejo odreči, ker vse odplake iz čistilne gredo naravnost v ponikalnico, pa na Ljubljansko barje.
       Tudi kar se smeti tiče, to da jih vozijo iz pol Slovenije na en kraj, se mi ne zdi nič kaj planetu prijazno. Najbolj pravično bi bilo, da bi vsak sam poskrbel za svoje odpadke, ne pa da se jih prevaža na velike razdalje in s tem še onesnažuje zrak z izpuhi. Nikakor pa smeti niso za kraške vrtače, ki se nekaterim zde idealne, na koncu pa vse pricurlja ven nekje niže.

    Comments are closed.