Anksioznost običajno povezujemo s precej izrazitimi simptomi, za katere se zdi, da jih lahko zelo hitro opazimo. Vendar pa so lahko v resnici simptomi te težave nemalokrat praktično nevidni. Tako nimamo občutka, da gre za osebo, ki bi se spopadala z anksioznostjo, saj navzven deluje umirjeno in zbrano. Zdi se torej, da je vse v najlepšem redu, čeprav je resnica povsem drugačna od tega videza. V tovrstnih primerih govorimo o t. i. visokofunkcionalni anksioznosti, ki je precej bolj razširjena težava, kot si morda predstavljate …
Osebe z visokofunkcionalno anksioznostjo so lahko celo nadpovprečno uspešne
Anksioznost nikakor ne pomeni nujno popolne »paraliziranosti« zaradi strahu oziroma tesnobe, ki bi ovirala že najosnovnejša dnevna opravila. Čeprav drži, da je lahko to realnost mnogih ljudi, ki se morajo spopadati z anksioznostjo, je treba upoštevati, da gre za motnjo, ki se lahko kaže v najrazličnejših oblikah. Obstajajo namreč tudi ljudje, ki trpijo izključno v samoti oziroma v sebi. Tako praktično nihče se opazi, da se dogaja nekaj nenavadnega. Če trpite za visokofunkcionalno anksioznostjo, to najverjetneje pomeni, da še naprej odhajate na delo, da ohranjate socialne stike oziroma odnose z drugimi ipd.
Pogosto so lahko osebe, ki se spopadajo s to težavo, celo nadpovprečno uspešne. A to, da pri visokofunkcionalni anksioznosti ni tako očitno, da je nekaj narobe, seveda še ne pomeni, da lahko težavo preprosto ignorirate. Življenje s kronično anksioznostjo namreč na dolgi rok ni vzdržno. Prej ali slej se zlomijo celo najmočnejši. Dlje ko boste odlašali z iskanjem pomoči oziroma z ukrepanjem, težje se bo spopasti s težavo …
Znaki pogosto skorajda povsem zakriti za okolico
Visokofunkcionalna anksioznost je tesno povezana s človeško sposobnostjo prilagajanja na najrazličnejše okoliščine. Ta sposobnost je seveda v mnogih situacijah zelo koristna, vendar pa je lahko nemalokrat tudi kontraproduktivna. Tako imate lahko občutek, da morate potlačiti/skriti anksioznost oziroma neprijetne simptome in preprosto še naprej početi vse, kar ste počeli v preteklosti. Pri osebi, ki trpi za to obliko anksioznosti, lahko sicer opazimo določene zelo subtilne znake – na primer pogrizene nohte – kar pa seveda še ni dovolj, da bi lahko zaznali, kako resna je situacija. Včasih celo bližnji ne posumijo, kaj se dogaja. Podobno velja tudi za nekatere druge motnje; tako na primer poznamo tudi visokofunkcionalno depresijo, visokofunkcionalni avtizem itn.
Psihološka pomoč ni namenjena zgolj tistim, ki so se povsem »sesuli«
Prvi korak je seveda ta, da si priznate, kaj se dogaja oziroma kaj doživljate. Poskus nadaljnjega potlačevanja občutkov zagotovo ni najboljša strategija. Ko je ta del za vami, je smiselno, da se vprašate, kaj so najverjetnejši razlogi za anksioznost, s katero se spopadate. Kaj je tisto, kar vas najbolj muči? Česa se bojite? Katera so tista področja, za katera se vam zdi, da niso zares pod vašim nadzorom? To bo seveda zahtevalo nemalo poguma in brskanja po kotičkih duševnosti, ki jih najverjetneje še niste zares obiskali. Tako je zelo priporočljivo, da imate pri tem pomoč strokovnjaka.
Če ste bili doslej prepričani, da je obisk psihologa ali psihiatra primeren le za tiste, ki so se povsem sesuli, je skrajni čas, da se osvobodite tovrstnih predstav. Čeprav se zunanjim opazovalcem morda zdi, da imate svoje življenje pod nadzorom, bi morali imeti prednost vaši občutki. Življenje s hudo obliko tesnobe in stalnimi strahovi vas lahko hitro povsem izčrpa, zato je smiselno, da se iskanja pomoči lotite čim prej.
Preberite tudi: S tapkanjem nad depresijo in anksioznost