Mag. Mojca Košič je pedagoginja montessori, kandidatka za pedagoginjo pikler, avtorica knjige Montessori za starše in mama dveh najstniških deklet.

Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete besedo gnezdo? Na varnost, toplino, domačnost? Zaupanje, sprejemanje, ljubezen in skrb? Pomislite na ptičje mladičke, ki v varnem zavetju gnezda prejemajo vse, kar potrebujejo, da zrastejo in se razvijejo v odrasle ptice, opremljene z vsemi veščinami za življenje zunaj domačega gnezda?

Si tudi vi želite splesti s svojim najbližjimi takšno gnezdo in se odgovorno opolnomočiti za poslanstvo starša?

Nedavno je svoja vrata v Ljubljani odprl Center za naravno starševstvo. Pod imenom Gnezdo nudi staršem dojenčkov ter mlajših in starejših malčkov varen, podporen in prijeten prostor, kjer so razumljeni in podprti ob vseh vzgojnih izzivih sodobnega časa in kjer si starši lahko pridobijo zaupanje vase in v svoje otroke, da bodo ti, ko bo čas za to, samostojno in pripravljeno stopili v svet odraslosti.

Sodobno družino zaznamujejo hiter tempo življenja, digitalizacija, razna instant pomagala, pogosto enostarševska skupnost oziroma življenje z ločenima staršema. Kaj pri svojem delu opažate skupnega – če posplošiva – pri starših in kaj pri otrocih?

Opažam odtujenost – od samega sebe in bližnjih. Živimo na zunaj srečno in izpolnjeno življenje, znotraj nas pa je praznina. Živimo v družbi, če imam v mislih države zahodnega sveta, kjer so vrednote tekmovalnost, potrošništvo, materialne dobrine, obsedenost z zunanjim videzom, samozadostnost v odnosih, instant rešitve za izzive življenja … Manjka nam vztrajnosti in globine v odnosih, ne samo z drugimi, ampak tudi s samim s seboj.

Po eni strani so starši, ki se zavedajo vseh teh pasti odraščanja v sodobni zahodni družbi, po drugi strani pa so starši, ki nekritično sprejemajo prav vse, kar jim potrošništvo nudi. Vstop pametnih telefonov v življenje majhnih otrok je vedno bolj zgoden in zelo me žalosti, ko vidim starše, da brez premisleka omogočajo otrokom dostop do vsebin, ki jim otroci ne bi smeli biti izpostavljeni. Prezgodnja izpostavljenost zaslonom in kasneje pri najstnikih neomejena uporaba telefonov že dokazano izjemno slabo vpliva na razvoj otrok in v mnogih primerih vodi tudi v digitalno zasvojenost. 

Otrok v zgodnjem otroštvu se mora gibati, spoznavati stvaren svet okoli sebe in ne preživljati svojega časa v fantazijskem svetu, ki nima zveze s pristno otrokovo domišljijo. Otrok naj skače po lužah, pleza po drevesih, se dotika zemlje, se vključuje v vsakdanja opravila doma – ne, ker bi tako želela mama ali oče, ampak ker majhen otrok sam želi sodelovati pri teh opravilih.

Kako bi opisali, definirali odnos med ljudmi, še posebej med družinskimi člani?

Odnosi med družinskimi člani so po eni strani lahko zelo izpolnjujoči, polnijo nas z ljubeznijo, varnostjo in toplino, po drugi strani pa nam lahko povzročajo veliko bolečine in negotovosti.         

Posameznik, ki je nekje v svojem odraščanju in razvoju izgubil povezavo s svojim notranjim svetom, ne zmore vzgajati povezano, sočutno in z brezpogojno ljubeznijo. Otroci nas lahko iz te nepovezanosti prebudijo, ko pritiskajo na naše največje rane. Imamo dve možnosti: za vse težave še naprej krivimo druge, tudi svoje otroke, ali pa v tem vidimo priložnost, da pozdravimo dele sebe, ki so bili nekoč nekje ranjeni, najverjetneje v otroštvu. S tem prekinemo prenos nezdravih vzgojnih praks iz ene v drugo generacijo ter skušamo delovati drugače, kot so delovali odrasli v našem otroštvu.

Kaj svetujete parom, ki se odločajo za družino?

Običajno se starši v pričakovanju prvega otroka večinoma osredotočajo na pripravo materialnih stvari, ki jih bo otrok potreboval, skoraj nič oziroma zelo malo pozornosti pa bodoča starša posvetita pripravi sebe na prihod dojenčka, kako z otrokom v prvih tednih in mesecih, da bosta pomirjena starša in dojenček zadovoljen.  

V času nosečnosti se lahko naučite upočasniti, posvetite se sebi in otroku. Sicer bodoče mamice k temu nagovarja že nosečnost sama, a pogosto to naravno potrebo zatrejo in ostajajo aktivne in v hitrem tempu vse do poroda. Dopustite si, da se še pred prihodom dojenčka ustavite in počasi naravnate na otrokov tempo. Tempo otroka ni enak tempu odraslega, je veliko počasnejši od našega.

Naši počasni in spoštljivi gibi ter umirjena in počasna komunikacija bodo dojenčku pomagali pri prehodu na življenje zunaj maternice. Bolj, ko bomo mi kot starši umirjeni, bolj bo umirjen in zadovoljen tudi novorojenček. Bolj, ko bomo delovali počasi, bolj bomo slišali otroka, kaj potrebuje, in sebe, da bomo vedeli, kako se nanj odzvati.

S prihodom otroka se rodita tudi starša in pojavijo se prvi dvomi, ali bosta zmogla in znala poskrbeti za to malo bitje in ga pripraviti na izzive življenja. Kako razviti ozaveščen odnos s svojim otrokom? Kako razumeti otrokovo dojemanje, doživljanje sveta? Starševstvo pa je tudi priložnost za osebno rast.

Staršem bi svetovala, da si najprej pridobijo znanje – z branjem knjig, s tem, da se udeležijo predavanj in tečajev za starše, si poiščejo podporno skupino staršev itd. To nam lahko pomaga priti do jasnosti in uvidov, kako želimo vzgajati mi, kakšen odnos si želimo vzpostaviti s svojimi otroki.

Na starševstvo nas nihče ne pripravi, ne obstajajo šole, ki bi nas pripravile na vlogo starša. Že res, da obstajajo znotraj zdravstvenih ustanov šole za starše, a to ni šola, ki bi nas pripravila na vzgojo otroka. Priprave na prihod dojenčka bi morale zajemati več kot samo priprave na porod in nego otroka. Vse to je sicer izrednega pomena, a pomembno je tudi, da se naučimo postati starši, da bomo svoje otroke lahko vzgajali ne samo z ljubeznijo, ampak tudi z razumevanjem, z razumevanjem otrokovega sveta in kako otroka karseda podpreti v njegovem naravnem razvoju. 

Poleg znanja pa je pomembna tudi starševska intuicija, ki nas usmerja pri mnogih odločitvah in izbirah, ki jih vsakodnevno sprejemamo pri vzgoji svojih otrok.

Kateri so naravni pristopi k vzgoji in razvoju otroka, ki jih nudite v Centru za naravno starševstvo Gnezdo?

Naravni pristopi k vzgoji in razvoju otrok so pristopi, ki izhajajo iz otrokovih notranjih potreb. Vzgojna pristopa, ki sta meni zelo blizu, sta montessori in pikler. Otrok je pri teh pristopih v središču. Ne prilagajamo otroka nekim vzgojnim idealom časa, v katerem živimo, ampak svoje vzgojne izbire prilagajamo otrokovim razvojnim potrebam. Ideali se skozi čas spreminjajo, otrokove potrebe pa skozi čas in kulturo ostajajo enake.

Starši in ostali skrbniki se na otrokove prepoznane potrebe odzivamo na načine, ki so razvojno podporni do otroka. Obstajajo univerzalne potrebe dojenčkov in majhnih otrok, a vsak otrok ima seveda svoje, ki jih tudi na svoj lasten in edinstven način izraža. Te potrebe naj bi starši pri otroku prepoznali prek povezanosti z otrokom, poznavanja njegovega notranjega doživljanja in vživljanja v njegove tako fizične kot tudi čustvene potrebe.

Povezanost z otrokom lahko dosežemo le s prisotnostjo tukaj in zdaj, s pomirjenostjo znotraj sebe in zaupanjem, da zmoremo otroku dati tisto, kar potrebuje od nas. Tudi z odprtostjo in dopuščanjem, da so otroci največji strokovnjaki za svoje potrebe.

Kako se ti pristopi kažejo v praksi?

Vse se začne z nosečnostjo, s pripravo na nosečnost in porod. S povezovanjem z otročkom, ko je še v trebuščku, in pripravo na njegov prihod. Po rojstvu se nadaljuje z naravnim gibalnim razvojem, s kooperativno nego in spoštljivim odnosom do otroka, pripravo igralnega okolja in omogočanje trenutkov za otrokovo samostojno igro. Pri malčku gre kasneje za spoštovanje njegove želje po samostojnosti in vključevanju v naša vsakdanja opravila.

Pri naravnih pristopih k vzgoji in razvoju otrok gre za spoštovanje otrokovega tempa razvoja. Gre za to, da spoštujemo in cenimo otrokove trenutne sposobnosti in ne pričakujemo od otroka več, kot je v določenem razvojnem obdobju zmožen.

Starši so danes zelo obremenjeni s hitrostjo otrokovega razvoja in primerjanjem svojega otroka z drugimi. Zaradi družbe, ki je naravnana k tekmovalnosti, hitimo in spodbujamo otrokov razvoj. Otroka posedamo, še preden se lahko usede sam, postavljamo ga na noge, še preden to zmore sam, da bi ga naučili hoditi, ga vodimo za roke. Vse to otrok zmore doseči sam, v svojem ritmu, ob svojem času, brez poseganja v njegov razvoj in brez posebnih vaj.

Potrebuje pa seveda prisotnega starša, ki s potrpežljivostjo spremlja njegov razvoj, mu nudi primerno okolje za svobodno gibanje ter opazi morebitna odstopanja od pravilnega razvoja.

Kaj se vam zdi najpomembneje pri delitvi vlog med staršema? Se na vaše izkustvene delavnice za otroke in starše v živo ali online prijavljajo predvsem (bodoče) mamice?

Delitve vlog med staršema bi morale izhajati iz medsebojnega dogovora med staršema in ne iz tradicije in pričakovanj družbe. Vsekakor je tu potrebna odprta in iskrena komunikacija med partnerjema, da sta v svojih potrebah in željah podprta in slišana ter da sta z delitvijo vlog oba zadovoljna.  

Vesela sem, ko vidim, da vedno več očetov prevzema aktivno vlogo pri vzgoji otrok. Vključujejo se že pri pripravah na porod, s prisotnostjo na samem porodu, po porodu zagotavljajo domače varno okolje, da se lahko mama in otrok brezskrbno posvetita drug drugemu, spoznava in povezuje se z dojenčkom, skrbi zanj in ga neguje ter se postopoma vedno bolj aktivno vključuje v otrokov vsakdanjik.

S starši delam že dobro desetletje in v zadnjih dveh letih opažam večjo vključenost očetov v vzgojo otrok. V online programih sem in tja sodelujeta oba starša, na izkustvenih delavnicah pa se vedno bolj pogosto dogaja, da z otrokom pride oče in ne več samo mama.  

Kako otroka usmerjati, da bo zgradil zdrave temelje svoje osebnosti in tako pripravljen zakorakal v odraslo in samostojno življenje?

Otroka pravzaprav ni treba usmerjati, le slediti mu je treba in zanj pripraviti okolje, ki bo podporno za njegov razvoj in njegove potenciale. Otrok ima ves načrt za svoj razvoj že v sebi, mi ga moramo tu le podpreti, kar pa ni najbolj enostavno, ker mnogokrat zaradi hitenja, pričakovanj do otroka, nezaupanja do sebe in otroka, nepovezanosti, neprisotnosti v odnosu z otrokom ne uspemo zaznati otrokovih notranjih potreb.

V prvih tednih in mesecih je npr. nujno, da otrok pridobi temeljno zaupanje, da je svet varen in da je zanj poskrbljeno. Zato je pomembno, da se starši odzivate na otrokov jok, prepoznate otrokove fiziološke in čustvene potrebe ter zanj poskrbite na načine, ki bodo v njem vzbudili občutke ljubljenosti, topline, varnosti in predvidljivosti. Kako močan imamo kot odrasli ta občutek varnosti, je odvisno od tega, kako je bilo za nas poskrbljeno v zgodnjem otroštvu. Če se naši starši niso odzivali na naše potrebe, nas pustili jokati same v posteljici, nam zaradi hranjenja po urniku odrekali hrano, bili do nas nestrpni, nepotrpežljivi, bo to vplivalo na kakovost odnosov, ki jih bomo v odraslosti vzpostavljali z ljudmi. Vse, kar smo kot odrasli posamezniki, izvira iz našega otroštva. Zato sem tako predana temu, da staršem kažem poti do vzgoje, ki bo z otrokom gradila odnos, ne pa ga rušila.

Odveč je strah, da se bo otrok razvadil, če se boste odzivali na otrokov jok. To je največja neumnost in laž, ki so ju staršem predali strokovnjaki preteklih desetletij, a je žal ta neresnica še vedno prisotna v naši družbi.

Otroku pa je treba znati tudi postaviti meje. Kako mu na njemu razumljiv način pokazati, da imamo tudi starši svoje potrebe?

Absolutno! Dolgoročno si želimo, da se otroci naučijo upoštevati legitimno avtoriteto, da zmorejo slediti določenim pravilom, a hkrati ohranjajo razmišljanje z lastno glavo.

Starši smo odgovorni za to, da otroku jasno in spoštljivo postavljamo meje, da bo vedel, kaj sme in česa ne. To je naša dolžnost. Ljudje živimo v skupnosti in ne izolirano drug od drugega, zato je potrebno medsebojno spoštovanje in upoštevanje potreb vseh članov skupnosti, da se med seboj razumemo in mirno sobivamo. Nič drugače ni v družini. Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.

Otroke je treba voditi skozi odraščanje in jim stalno postavljati okvirje, znotraj katerih lahko delujejo svobodno, a hkrati spoštljivo do okolja, drugih in sebe. Ti postavljeni okvirji dajo otroku občutek varnosti in predvidljivosti, znotraj katerih lahko svobodno deluje. Je pa tudi treba vedeti, kaj je otrok pri določeni starosti zmožen razumeti, in to tudi izpeljati. Pogosto so pričakovanja staršev bodisi prevelika ali pa premajhna.

Seveda se bo otrok razburil, ko mu česa ne bomo dovolili. Tudi mi nismo zadovoljni, če nečesa ne dobimo ali nam kaj ni dovoljeno, vendar se znamo odrasli ob prepovedih in zahtevah kontrolirati (pa ne vsi!!). Otroci pa tega še ne zmorejo, zato jih moramo skozi ta dolgotrajen proces voditi, z veliko mero potrpežljivosti in razumevanja.

Normalno je, da se bo otrok razburil, če mu bomo prepovedali vleči mačka za rep, odpirati kuhinjske predale ali jesti sladkarije za zajtrk, če je to njegova želja ali potreba. Vprašanje pa je, ali smo kot starši zmožni dopustiti, da otrok svojo jezo zdravo izrazi, ali ga bomo zaradi tega celo kaznovali, zasmehovali in izolirali od nas.

Mnogo staršev majhnemu otroku nečesa ne prepove, ker ne želijo otroka spraviti v jok. Ampak to je največja napaka, ki jo starši lahko naredijo. Mejo je treba otroku postaviti in hkrati biti ob njem, ko doživlja izpad jeze in veliko razočaranje. To je odlična priložnost za učenje spoznavanja in obvladovanja lastnih čustev kot tudi lepa priložnost za gradnjo odnosa med otrokom in staršem.

Kaj je značilno za pedagogiko montessori? Zakaj jo priporočate?

Tako pedagogika montessori kot tudi pedagogika pikler dajeta izjemen poudarek na spoštljivem odnosu do otroka, ki se kaže v mnogih vidikih bivanja z njim. Že od novorojenčka dalje.

Prav tako obe pedagogiki sledita naravnemu razvoju otroka in pri vzgoji izhajata iz razumevanja otroka ter njegovih razvojnih potreb.

Velik poudarek pri obeh je tudi na pripravi otrokovega okolja, ki odgovarja otrokovim razvojnim potrebam, svobodi gibanja, samostojni igri ter opazovanju otroka.

Njena ustanoviteljica Maria Montessori jo je razvijala v vrtcih, ki jih je poimenovala Hiša otrok, vi pa ste vpeljali to metodo domov oziroma staršem svetujete, kako jo živeti, prakticirati vsakodnevno. »Montessori je način življenja in naš odnos do otroka,« pravite. O tem ste napisali knjigo, vodite online tečaje, delavnice in druge programe za starše in otroke.

Starši se pri vključevanju metode montessori najprej osredotočijo na aktivnosti in dejavnosti, ki jih lahko otroku pripravijo po metodi montessori. Vsekakor so igrače po navdihu montessori pomemben del metode montessori, a same po sebi niso bistvo pedagogike montessori.

Pri metodi montessori, kot sem že rekla, izhajamo iz otrokovih potreb in značilnosti, da lahko delujemo v smeri maksimalne podpore otrokovemu razvoju. Najprej je treba majhnega otroka razumeti, kar pa staršem ni najbolj enostavno. Pogosto ne vemo, zakaj dojenček joka ali zakaj ima malček čustveni izbruh, meče predmete okoli sebe in zakaj je celo popoldne nejevoljen in ne sodeluje z nami.

V prvem letu z otrokom je mnogo trenutkov, ki jih posvetimo negi in skrbi za dojenčka, zato je tudi pomembno, kako negujemo svojega dojenčka.

Najprej je potrebno zavedanje, da ima otrok prek rok odraslih, ki ga dvigujejo, se ga dotikajo in prijemajo, prvi stik s svetom, v katerega je z rojstvom vstopil. Prek rok odraslih bo otrok spoznaval, kakšen je ta novi svet. Je prostor, v katerega se je rodil prijazen, topel in varen ali v njem vzbuja strah in nelagodje?

Zato je zelo pomembno, da dojenčka dvigujemo, previjamo, preoblačimo, umivamo ipd. s počasnimi, nežnimi in zavestnimi gibi. Pomembno je tudi, kako komuniciramo z otrokom pred in med samo nego otroka – da smo pozorni na njegove signale komunikacije in odzive na naše gibe ter besede, na katere se ustrezno prilagajamo. Gre za sodelovanje in odnos, ki ga z otrokom gradimo že od prvih dni njegovega življenja.

Otrokov svet doživljanja je tako zelo drugačen od našega, zato se moramo starši najprej ustaviti in prisluhniti otroku, kaj nam zares sporoča in kdo v resnici je. Iz tega potem izhajamo, iz tega razumevanja in vedenja lažje podpremo otrokov naravni razvoj.

Zakaj je razvoj otroka do 3 let tako zelo pomemben? Nekatera dognanja Marie Montessori je kasneje potrdila še nevroznanost. Razumeti, spoznati nezavedni del v otroku.

V prvih treh letih se vzpostavljajo temelji za ves nadaljni otrokov razvoj. Večina povezav med možganskimi celicami se vzpostavi prav v tem času. Razvoj otroka je v tem obdobju izjemen. Okolje in izkušnje, ki jim je otrok izpostavljen v zgodnjem otroštvu, vplivajo na otrokovo izgradnjo osebnosti. Premislite, kakšnim izkušnjam želite, da je vaš otrok izpostavljen in katere so tiste, ki dobro vplivajo na otrokov razvoj?

Maria Montessori je pred več kot 100 leti govorila o občutljivih obdobjih, o srkajočem umu, o pomembnosti zgodnjega otroštva, razvoju otrokove volje … O vsem tem lahko danes beremo tudi v literaturi, ki pokriva razvoj otroških možganov.

V vaši knjigi Montessori za starše beremo: Naloga staršev je otroka pripraviti, da se bo znal soočiti z nepredvidljivim v prihodnosti. »Če razumemo, lahko pomagamo« – pomagati človeku, da razvije, kar je v njem veličastnega, in ne, kar je v njem slabega.

Naj kar nanizam nekaj smernic po vzgojnih pristopih montessori in pikler:

Majhen otrok ima močno potrebo, da bi naredil stvari sam. Kljub temu, da določenih spretnosti še nima, bo usmeril vse napore k temu, da bo enkrat zmogel sam. Podprite to otrokovo željo po samostojnosti.

Otroci potrebujejo nekaj časa, da razumejo koncept sprejemanja odločitev, zato jim že v zgodnjem otroštvu omogočite, da izbirajo med omejenimi možnostmi. Na začetku so te izbire med rumenim ali modrim lončkom, s starostjo se izbire večajo kot tudi zahtevnost odločitev.

Povsem naraven vzgib, ki ga imamo odrasli v prisotnosti otrok, je, da jim pomagamo in naredimo namesto njih. Namesto tega počakajmo in presenečeni bomo, kako sposobni so naši malčki. Iz takih izkušenj otroci gradijo na zaupanju v sebe.

Kako gledate na napake, ko jih naredite? Se obsojate in se ves teden jezite nase ali se zavedate, da so tudi napake dragocena priložnost, da naslednjič naredite drugače? Zavedajte se, da bo otrok na poti k samostojnosti naredil veliko napak, a to ga ne bo ustavilo, da bi poskušal še. Da otrok usvoji določeno spretnost, potrebuje veliko vaje in poskusov.

Naj se otrok igra tudi sam. Med samostojno igro otroci razvijajo številne spretnosti, vztrajnost in koncentracijo. Kadar je mogoče, zmanjšajte dražljaje  in zabavo. Čeprav starše mika, da bi zabavali svoje otroke, lahko stalna animacija otroka oropa lastnega raziskovanja in idej.

Otroka vključite v vsakdanja opravila, ko zanje pokaže interes, in to je okoli leta in pol, in ne pri 18. letih.

V vsakem izmed nas je poleg telesne in duševne še duhovna dimenzija – vse tisto, kar nas presega. Kako pa jo izraža majhen otrok?

Majhen otrok je duhovno bitje in je lahko tisti, ki nas uči duhovnosti. Otrok zna biti v trenutku, tukaj in sedaj, neobremenjen s preteklostjo in nenavezan na prihodnost. Kdo zmore brezpogojno ljubiti tako kot otrok in se čuditi vsemu, kar ga obdaja? Majhen otrok ne obsoja in ne ocenjuje, samo sprejema.

Majhni otroci se radi ustavijo, prisluhnejo zvokom narave ali občudujejo kaj, kar je posebej pritegnilo njihovo pozornost. Med sprehodom sredi potke zagleda mravljico, se ustavi, jo opazuje in občuduje. Ljubezen, čudenje in prisotnost. To je otrokom znano. Pa nam odraslim? Nekoč smo to poznali, zdaj se vračamo, z različnimi praksami nazaj k temu. 

V nasprotju z mnogimi prepričanji otrok tudi ljubi tišino, kar so otroci prek svoje spontanosti v hiši otrok pokazali Marii Montessori. Zato je igra tišine vse od takrat del vsakdanjika v vrtcih montessori. Tudi na mojih izkustvenih delavnicah za otroke in starše. Igra tišine je približek zelo kratke meditacije, kjer pozornost otrok usmerim na privabljiv predmet, ki ga držim v rokah ali ga postavim prednje. Običajno prisluhnemo zvoku glasbene skrinjice, inštrumentu, opazujemo gibanje vrtavke, premikanje peščene ure ipd. Vedno znova sem presenečena nad tem, kako odprti so otroci pri tem.

December je čas praznovanja – poleg priprav nanj je to tudi čas obdarovanja, lahko bi rekli gnezdenja znotraj širše družine in med prijatelji. 

December je lahko vse to, kar ste našteli. Je pa tudi mesec, ki je lahko za marsikatero družino zelo naporen. Mesec december lahko nosi tudi veliko pričakovanj, ki pa jih družine z majhnimi otroki pogosto ne zmorejo doseči. Vedeti moramo, da otroci ne potrebujejo veliko igrač. Ko jih izbiramo, imejmo v mislih preproste in trajnostne igrače, ki jih otroci lahko uporabljajo na najrazličnejše načine. Igrače na baterije niso med igračami, ki bi jih svetovala za otroke. Ob njih je otrok pasiven, pritiska na gumbe na igrači, jo gleda, posluša, in to je vse, kar ob njej počne. Ob igrači, kot so npr. lesene skledice, ki se jih spravi eno v drugo, otrok odkriva najrazličnejše načine igre z njo.

Ne imejmo do decembra prevelikih pričakovanj. Osredotočimo se na počasnost, umirjanje, preprostost, toplino, smeh, veselje, vonj po cimetu, ustvarjanje družinskih zgodb in spominov.