Prijava
Mumijo ali shilajit (šiladžit) je črna smola, ki ima vonj po bitumnu in se stopi med prsti. Vzbuja zanimanje ter nejevero, saj zgodbe, ki jo spremljajo, govorijo o neverjetni zdravilni moči – pravem čudežu.
Kaj je mumijo ali shilajit?
V visokih gorah Kirgizije, Altaj, na področju Himalaje, na Kitajskem, v Tibetu in Indiji jo ljudje poznajo že tisočletja. Nabirajo jo s kamnov in skal, ko na toplem opoldanskem soncu prileze iz razpok. Ponekod jo najdejo tudi v manjših votlinah in jamah. Himalajsko gorstvo, nastalo približno pred 260 milijoni let, ko je indijska podcelina zadela ob Azijo (in še vedno leze vanjo nekaj centimetrov na leto), so iz vode pogledale plasti, ki so tisočletja bile pod morjem. Tam so se nabrali sedimenti raznih živih organizmov.
Med gubanjem gorstev se je plast obrnila in se znašla pod težo milijonov ton materiala. Pod visokimi pritiski in temperaturami je gotovo prišlo do različnih biokemičnih reakcij, kot so denimo kristalizacije, ki so prispevale k nastanku mnogih različnih rudnin ki jih tam še danes izkopavajo. Tovrstni rudnini sta na primer himalajska sol in žveplo, na področju Kirgizije pa je to denimo jantar.
Erozija v visokogorju je tako terjala svoj davek in s tem tudi odkrila globlje plasti kamnin. Tam pa se lahko skriva marsikaj. Geologi se sicer še niso zedinili, ali je shilajit organskega ali mineralnega izvora. Vsebuje sledove mnogih vitaminov in aminokislin, poleg tega pa vsaj 85 mineralov v ionski obliki. Minerali v tej obliki se z lahkoto absorbirajo v telo in se aktivno vključijo v organske sisteme. V shilajitu so našli celo nekaj triterpenov, huminske kisline in drugih organskih snovi. Podobne snovi pa so našli tudi v smoli z gore Altaj in s Kavkaza.
Skrivnostna zdravilna smola
Zahodna znanost delovanja omenjene smole ne zna razložiti, saj klinične študije niso narejene dovolj natančno in tako rezultati niso zanesljivi. Farmacevti celo pravijo, da ne vsebuje dovolj aktivnih snovi, da bi lahko bila zdravilna. Zahodnjaki pač ne dojemamo, da se zdravilna moč nekega preparata ali rastline ne meri vedno v količini vitaminov in encimov ali v moči izolirane “aktivne” substance. Moč je namreč v sinergiji vseh teh dejavnikov in v visoki vibraciji celote.
Mumijo najpogosteje uporabljajo na Kavkazu in v Tibetu, kjer jo ljudje že stoletja uporabljajo za celjenje ran, zdravljenje revmatizma in želodčnih razjed. Menda so v preteklosti celo opazovali živali, ki so to smolo jedle ali pa so si v njej podrgnile poškodovane ude in tako so jo začeli uporabljati tudi sami. Uporabljali so jo denimo tudi starogrški zdravniki Aristotel, Avicenna, Galen in nekateri drugi. Z njo so zdravili rane pa tudi razjede, ki nastanejo zaradi protina in diabetesa. Mnoga stoletja je smola mumijo bila celo tako dragocena, da je bila na voljo le vladarjem in ozkemu krogu izbrancev. Širšim množicam je namreč to zdravilo postalo dostopno šele v 20. stoletju.
Uporaba šiladžita
Danes obstaja in je v uporabi tudi veliko snovi, ki po svoji sestavi spominjajo na shilajit. Ajurvedska medicina denimo uporablja podobno smolo, ki jo nabirajo v Himalaji. Pravijo ji kameno olje, mineralni vosek in celo kameni pot (kot bi se kamenje potilo). Znani izrazi so še mineralno olje, black asphaltum (črni asfalt), Asphaltum punjabianum (pandžabski asfalt). V ajurvedi pa ji pravijo shilajitu.
Omenjena snov se strdi že pri temperaturi, nižji od 20 stopinj C, med prsti pa se stopi in je mazava. V vodi se odlično topi in ne pušča usedline. Okus je grenak, po vonju pa spominja na katran, kar je nenavadno za zdravilo.
Mumijo v ajurvedskem zdravilstvu
Ajurvedski in tudi ruski zdravniki pravijo, da ta snov lahko zelo izboljša odpornost. Uporabljajo jo pri zdravljenju tudi najtežjih bolezni. Za ohranjanje dobre kondicije pri velikih naporih jo danes celo uporabljajo tudi nekateri vrhunski športniki. Zaradi visoke vsebnosti velikega števila mineralov namreč mumijo odlično razstruplja telo. Zadostuje že majhna količina preparata, saj je zaradi ionske oblike mineralov izkoristek popoln. Presnova mumije ne obremenjuje in ne utruja telesa, zato jo lahko s pridom uporabljajo tudi zelo oslabeli in izčrpani ljudje.
Morda je ravno pomlad pravi čas, da jo poizkusimo. Spomladanska utrujenost namreč ne izbira. Zakaj si torej ne bi pridobili nekaj odpornosti za prihajajoče tople dni? Navsezadnje je pridobivanje shilajita ali mumije za zdaj ekološko neoporečno, substanca pa je nastala v času, ko Zemlje še niso onesnažili njeni “najpametnejši” prebivalci.
