»Pod depresijo, anksioznostjo, slabo samopodobo, travmatičnimi izkušnjami, fobijami, različnimi zasvojenostmi so navadno v podzavesti zaklenjena ranjena čustva, ki smo jih pridobili v zgodnjem otroštvu ob svojih starših ali skrbnikih, in tako so se v podzavest zataknili strah, nevrednost, zapuščenost, krivda, nemoč, sram, brezup in podobno. Vsa ta zataknjena čustva v podzavesti se skozi različno simptomatiko kažejo v vsakdanjem življenju v čustvenih in osebnostnih motnjah in nedelujočih vzorcih vedenja. Ta čustva je mogoče reprogramirati prav s psihoterapevtsko metodo EMDR, ki zdravi podzavest z bilateralno stimulacijo oči in spodbuja v telesu samozdravljenje,« pojasnjuje terapevtka Amina Mehanović, ki je končala šolanje na inštitutu Francine Shapiro na Dunaju in dosega s to metodo najboljše rezultate pri delu z otroki, mladostniki in odraslimi.
Metoda EMDR je psihoterapevtska terapija desentizacije in predelave podzavesti z očesnim gibanjem, ki jo je razvila Francine Shapiro, doktorica znanosti in raziskovalka pri Inštitutu za psihološka raziskovanja v Kaliforniji. Gre za mednarodno medicinsko priznano metodo s hitrimi terapijskimi učinki, katere učinkovitost se je pokazala pri njenem delu z vietnamskimi vojnimi veterani s posttravmatskim sindromom. Metoda razrešuje tudi travme, do katerih pride v razvojnem obdobju in imajo patološki potencial, kot so denimo konfliktnost v primarni družini, zapuščenost, spolne zlorabe, nasilje, zanemarjanje, neustrezni medsebojni odnosi. Izjemno je učinkovita tudi pri travmatičnih izkušnjah, kot je izguba službe, ljubljene osebe, ali pa v poklicih, kot so policisti, vojaki, gasilci, zdravniki, kjer se srečujejo s travmatičnimi dogodki.
Kako deluje metoda EMDR in kaj je njena posebnost v primerjavi z drugimi oblikami psihoterapevtske pomoči?
Njena posebnost je v tem, da v telesu aktivira samozdravljenje, saj dobesedno zdravi čustva iz izvora travme in težave posledično izzvenijo. Učinek je takojšen.
Bilateralno gibanje oči desno/levo spodbudi delovanje možganov in aktivira stare spomine. Pomembno je, da se prej pogovorim s klientom, da najdem vzrok oziroma temeljni dogodek, ko se je v podzavest zaklenilo neko čustvo, npr. strah, nemoč, travmatičen dogodek ipd. Proces samozdravljenja skozi varno vodenje poteka tako dolgo, dokler se določeno čustvo, denimo strah, ne nevtralizira in se nato zamenja z njegovim nasprotjem, v tem primeru z občutkom varnosti.
Zaradi katerih težav se ljudje najpogosteje obračajo na vas?
Ljudje prihajajo zaradi paničnih napadov, depresije, anksioznosti, fobije, nizke samopodobe, strahu pred javnimi nastopi, posttravmatske stresne motnje, nekemičnih in kemičnih odvisnosti, neurejenih partnerskih in družinskih odnosov, hudih travmatičnih izkušenj, spolnih zlorab, če so se znašli v stiski (otroci in mladostniki) … Nekdo ima denimo patološki strah, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, kaj bo, če bo mož kam šel in se mu bo kaj zgodilo, kaj bo, če bo otrok zbolel, strah pred tunelom, globoko vodo, letenjem z letalom … Pri fobijah je pogost tudi strah pred boleznijo, smrtjo.
Veliko ljudi ima strah pred neuspehom, najdejo se celo taki, ki imajo strah pred uspehom. Ljudje pridejo tudi zaradi strahu pred javnim nastopanjem. Imela sem veliko primerov, ko je ljudem po terapiji uspelo pri javnih nastopih. Na primer mlada flavtistka, ki je imela koncert, je dobila srebrno medaljo ali pa politik, ki je premagal svoj strah pred javnim nastopanjem. Prav tako tudi voditelji, igralci in uslužbenci, ki morajo občasno predstavljati svoje delo bodisi pred kolegi ali v tujini.
Kako pa je z zdravljenjem depresije, ki je pogosto genetsko pogojena, lahko tudi tu metoda EMDR pomaga?
Če je v družini prisotna depresija, ima tak otrok več možnosti zanjo, ker gre za družinsko dinamiko, ki mu je domača. Hkrati so pod depresijo zaklenjena globoka čustva, ki smo jih že naštevali, in sicer strah, nevrednost, nemoč, sram, krivda in podobno. Ko ta čustva s terapijo EMDR dobesedno zamenjamo, torej pozdravimo, simptomi depresije izginejo. Prav tako izzvenijo tudi panični napadi in tesnoba.
Skozi prakso opažam naslednje: ko je človek kot otrok doživljal psihično ali fizično nasilje, depresijo, kaznovanje, zlorabe, ignoriranje, zanemarjenje, je doživljal, da tako mora biti, to je njegov svet, drugega ne pozna. Sama tako stanje ponazorim z zlato ribico; če daš zlato ribico v akvarij, plava v krogu in je vsa utesnjena, nesrečna, ampak to je njen svet, drugega ne pozna. In če jo daš v prostrano jezero, še vedno plava v istem radiju, ker ji je to domače. Če to prispodobo prenesemo na ljudi, vidimo, kako nekdo komaj čaka, da odraste, zapusti družino in si reče, zdaj bom pa živela, živel po svoje in bom srečna, srečen …
In potem nezavedno ustvari takšno dinamiko, da lahko na isti način trpi, kot je trpel v otroštvu. Tako lahko pridemo do spoznanja, kako nam pravzaprav ni nihče večji sovražnik, kot smo sami sebi. Moj pristop je celosten. Skozi terapijo EMDR zdravim podzavest, veliko poudarka dajem tudi zavestni ravni. Kako razmišljamo? Kakšne misli nas vodijo? Hranimo črnega ali belega volka? Kaj izbiramo? Tu je naša moč, ki se je premalo zavedamo.
Ali ljudje s pomočjo vaše terapije tudi prenehajo jemati antidepresive?
Depresija je vsekakor povezana tudi s pomanjkanjem določenih hormonov, ki jih antidepresivi pomagajo zvišati. K meni prihajajo ljudje, ki že uživajo antidepresive, Mnogi so mi povedali, da so jim bili antidepresivi priporočeni, vendar želijo s terapijo to preprečiti. Ko smo pozdravili čustva, je tudi potreba po jemanju tablet izginila. Zdravila predpisuje psihiater, jaz jih ne. Večina preneha jemati zdravila sama od sebe, sama si ne drznem nikomur tega predlagati. Nikoli ne bom pozabila upokojene profesorice, ki je na terapijo prišla četrtič in mi je ob prihodu vsa nasmejana povedala: »Po devetnajstih letih jemanja antidepresivov sem jih nehala jemati!«
Kako pomagate ljudem, da aktivirajo svoje notranje vire moči in da niso odvisni samo od pomoči terapevta?
Ljudi naučim, kako se lahko sami opremo na lastno energijo, priporočljivo je uživati tudi prehrano, ki podpira dobro počutje, denimo veliko zelenjave, sadja, oreščke, ribe. Včasih skupaj strukturiramo čas. Pomembno je, da imamo poleg dela tudi čas zase, za svoje ljubljene, za svoje konjičke. Zdravilno se je veliko gibati, saj s tem aktiviramo tudi hormone sreče, kar vpliva na boljšo samopodobo. Ne pozabimo se družiti, pomagati drugim, se smejati, skratka dovoliti si živeti. Za naše zdravje je izjemno pomembno ravnovesje med delom, dovolj spanja in prostim časom. Kako aktivirati notranje vire moči, sem spoznala, ko sem bila sama v težki situaciji.
Ljudi naučim, da skozi vaje, dihanje, meditacijo znajo aktivirati svoje notranje vire moči. Naš dih je povezava našega telesa z enostjo, z božanskim, z vesoljem … In kar sama delam, je, da v ta dih dam informacijo, čustvo, ki ga potrebujem. Ko človek čuti, da je na tleh, si lahko predstavlja, da zrak ali zlato svetlobo informira z ljubeznijo do sebe in ga vdihuje z občutkom. Pri tem občuti, kako se ima z vsakim vdihom bolj in bolj rad. Prav tako si lahko informiraš hrano in vodo s čustvom, ki ga ta hip potrebuješ.
Potem si dovoli občutiti, kako si z vsakim požirkom ali grižljajem bolj in bolj ljubeč do sebe, miren, sposoben, varen, kar pač tisti trenutek potrebuješ. Ko greš v gozd, si lahko predstavljaš, kako z vsakim korakom bolj in bolj zmoreš in si zaupaš. Karkoli, le občutiti moraš besede, ki si jih govoriš, in občutil boš spremembo. Te vaje nam pomagajo, da zares pridemo v tukaj in zdaj, kar je bistvo življenja. Živeti ta trenutek! Le opazujmo svoje misli, večinoma se ukvarjamo s preteklostjo ali smo v skrbeh za prihodnost. Življenje je ta trenutek!
Kakšne so vaše izkušnje z metodo EMDR pri delu z otroki?
Pri delu z otroki imam zelo pozitivne izkušnje. Uporabljam plišaste igračke, da je terapija bolj zabavna. Kar nekaj otrok v starosti devet ali deset let je močilo posteljo in po terapiji je težava izzvenela. Spomnim se deklice, s katero sva predelovali strah pred nasilnim očetom, ki se je k sreči odselil od družine. Strah, ki ga je občutila zase, se je razširil v strah za mamico in bratca. Tukaj lahko govorimo tudi o čustvenem incestu ali zlorabi, ko otrok postane starš svojemu staršu. Ne najdem besed za to, koliko mi pomeni, ko vidim deklico samozavestno in nasmejano ali pa, ko me je ob naključnem srečanju pritekla objet.
Prav tako veliko otrok pride k meni na terapijo, ker imajo težave s samopodobo in z nesprejetostjo med vrstniki. Pogosto se dogaja, da me pokliče kakšna mamica ali svetovalna delavka, češ, vam bomo pripeljali otroka, ker je nemogoč. Vsakomur povem, da ga prosim, naj pride najprej brez otroka. Želim namreč spoznati njihovo družinsko dinamiko, kako ravnajo drug z drugim, kako uravnavajo čustva, kot sta jeza in bes, ali se znajo objeti, pohvaliti. Če je starš umirjen in predvsem zavesten, je lahko otroku zdrava opora, sicer samo podaja naprej lastne kovčke. Prvih šest let življenja otroka je izjemno pomembnih, saj ravno takrat ponotranji vsa zgoraj navedena čustva, ker vzame vse osebno, saj dojema svet na način, da je on vzrok in posledica vsega. Npr. »jaz nisem dovolj priden, in je ati odšel« in ponotranji občutek krivde.
V oktobru sem odprla skupino za starše, kjer se naučijo spoznati lastne rane in nedelujoče vzorce vedenja, prav tako se naučijo uravnavati čustva in se dodatno opremijo z orodji za boljše ravnanje.
Kot otrok si žrtev in nemočen in resnično ne moreš ničesar spremeniti. Drugače je pri odraslih.
Pa vendar ni tako redko, da se ženske vračajo nazaj k nasilnim partnerjem?
Res je. Ustanovitelj partnerske terapije imago Harville Hendrix je lepo pojasnil, kako nezavedno v nas pritegne nase ravno partnerja, ki je podoben našemu očetu, materi oziroma skrbniku iz zgodnjega otroštva. S tem partnerjem, ko je romantična faza mimo, lahko vse življenje živimo v fazi boja ali pa ravno s to osebo zacelimo otroške rane in hkrati partnerski odnos. Potrebno je zavestno delo na sebi in na odnosu.
Če gre za nasilen partnerski odnos in človek pristane na nasilnega partnerja, je to vzajemna patologija. Za tem je pogosto ogromno nemoči, strahu, nevrednosti. Za to je treba pozdraviti čustva, ker sprememba pride od znotraj. Ko si odrasel, te lahko nekdo izkorišča toliko, kolikor mu ti dovoliš. Potem pogledamo, zakaj človek ne zmore reči ne, zakaj ne zmore postaviti meje. Za tem je običajno strah, da ne bo sprejet, in potem delamo na tem. Ne boste verjeli, prav vsak, ki je prišel k meni, ne glede na izobrazbo, ima to rano v sebi, torej občutek nesprejetosti. Klient me presenečeno pogleda, ko ga vprašam, koliko sprejema sebe, koliko se ima rad.
To je tema, s katero se vsakič znova srečujem na terapiji s človekom, ko spozna, kako grdo dela sam s seboj. Nekoč je imel seveda to izkušnjo v otroštvu, bodisi doma ali med vrstniki, in potem nezavedno zgodbo nadaljuje in je največji rabelj sam sebi.
Kaj je po vaših izkušnjah pomembno, da se dobro počutimo, smo srečni in zadovoljni s seboj in življenjem?
Več ravni je, ena je zavestna, da začneš opazovati svoje misli. Mislim, da je takrat vsak šokiran, ker vidi, kakšne negativne, črne misli si pošiljamo. Takšno misel potem preusmeriš v njeno nasprotje. Pomembno je, da si fizično aktiven, ker to dvigne raven serotonina, hormona sreče, daje ti energijo zase in za druge, da se povežeš s pozitivnimi ljudmi, da se znaš distancirati od tega, kar zate ni dobro. Tega mnogo ljudi velikokrat ne zmore, ker imajo globoko potrebo ugajati drugim, za tem pa je rana »nisem sprejet«. In za te drobtinice sprejetosti, kvaziljubezni izgubijo sebe.
Temelj je, da pozdraviš sebe. Velika stvar je priti na terapijo. Vsi jo kdaj potrebujemo. Sama delam celostno tudi na zavestni ravni, pozdravimo podzavest, in potem avtomatsko začneš drugače živeti, z več radosti, veselja. Včasih naredimo tudi natančen načrt, kako strukturirati svoj čas … Spremenimo tudi sam pogled, ko ne vidiš, kaj vse imaš, ampak se usmeriš na tisto, kar ti ne gre tako dobro. Tisti volk, ki ga hraniš, te bo ugrabil. Veliko je dela na zavestnem delu, metoda EMDR pa ti pozdravi to, česar ti druge terapije ne morejo. To so ranjena čustva, zaklenjena v podzavesti, in ko imaš ta čustva pozdravljena, drugi simptomi izzvenijo, dobiš sebe in zaživiš na polno.
Če znaš svoj mir najti v sebi, da aktiviraš svoje notranje vire moči, da jih ne črpaš od drugih ljudi. Zelo zdravo je to energijo poiskati znotraj sebe, v tišini, z dihom, v povezovanju z enostjo … In dobro je, da smo aktivni, da se družimo, da si vzamemo čas samo zase, za tišino, za mir, da si dovolimo živeti v skladu s seboj, z ljubeznijo do sebe in bližnjih.
