Vsako leto naj se začne z načrtovanjem. Najprej smo pospravili predale s semenom in pustili za setev le tisto seme, ki bo še uspešno kalilo. Zdaj pa je potrebno načrtovati setve in sajenja za naslednje leto. Seveda pa je potrebno pri tem upoštevati prvo in osnovno pravilo narave – kolobar ali vrstenje rastlin.
Kolobar je naravna zakonitost, ni »izum« človeka
Številni menijo, da je kolobar nekaj, kar so si izmislili ekološki kmetje in celo država … pa ni res. Kolobar je zaščita, ki se je v razvoju rastlin razvijala stotine let, da ne bi v naravi nastajale monokulture. To so področja, kjer raste samo ena rastlina. Saj poznate pregovor, jabolko ne pade daleč od drevesa. Jabolko je seveda seme rastline. Res je, največ semena vedno pade v okolici materinske rastline in narava je izumila veliko prilagoditev, da se to ne bi zgodilo. Zakaj? V monokulturi, torej velikem področju samo ene rastline, se vse težave, bolezni, škodljivci … brez težav ohranijo, razmnožujejo in delajo veliko škode.
Zato se ptiči prehranjujejo s plodovi, semena pa raznašajo okoli, zato je veter tako pomemben, prilagoditve, kot so »lučke« regrata, pa so namenjene temu, da veter raznaša seme čim dalje naokoli. Najgenialnejši izum narave pa je zame ravno to, zaradi česar ostaja kolobar osnovni pogoj za zdravo pridelavo rastlin. Rastline v tleh za sabo tudi puščajo določene kemijske spojine, niso samo tiste, ki hranila (kemijske molekule) jemljejo iz tal. Da se ne bi preveč istih rastlin ohranilo na majhni površini, je narava naredila tako, da te spojine potomkam materinske rastline in njihovim sorodnicam pogosto zelo škodijo. Tako večina vzkaljenega semena v tej okolici ne uspeva dobro in se tudi ne razmnožuje. In to je osnovni vzrok za obvezo menjave rastlin oziroma kolobarjenja.
Zakaj torej kolobarimo?
Prvi in osnovni razlog je zato, ker nam to s svojimi zakonitostmi zapoveduje narava. Se še spomnite, ko so naše babice rekle, da postanejo tla utrujena, če je na istem mestu prepogosto ista rastlina ali njena sorodnica. No, tako so opisale to osnovno zakonitost, da za rastlinami v tleh ostanejo snovi, ki njihovim potomkam škodijo. To lahko številni opazujete v rastlinjakih, kjer so težave s kolobarjem seveda največje. Večinoma pa se ne zavedate, da so popolnoma enake težave tudi vzrok temu, da ima visok fižol v žičnicah vsako leto več težav. Če v rastlinjaku točno vidimo, da gre za bolezni, ki so posledice ozkega kolobarja, pa je v žičnicah nekoliko drugače. Zato te težave najpogosteje pripisujemo številnim drugim vzrokom, vremenu, škodljivcem, škropivom, sosedu, srnam …
A vzrokov je seveda še več. Posledica prvega, torej, da se rastline v zemlji, kjer so prevečkrat zaporedoma, slabo počutijo, so seveda številnejše bolezni, pa tudi močnejši napadi škodljivcev. Če se slabo počutimo, smo oslabljeni, zato prej zbolimo. Popolnoma isto je pri rastlinah. Seveda pa se je potrebno zavedati tudi, da večina bolezni in tudi škodljivcev preživi samo v rastlinskih ostankih gostiteljskih rastlin. Torej, za zeljem v tleh ostane vsaj nekaj listov, korenin …, na vsem tem pa tudi bolezni, kot je bakterijska žilavka in bolhači, kapusova muha, kapusova hržica …; šele, ko ostanki razpadejo, jih ni več in propadejo tudi težave.
A rastlinski ostanki potrebujejo včasih tudi nekaj let, da res razpadejo, imamo pa še drug nujen, potreben vzrok za kolobarjenje ter še številne druge, kot je enakomerna potrošnja hranil, rahljanje zemlje s koreninami rastlin, ki imajo globok koreninski sistem, poraba hranil, ki so se sprala že globoko v globino …; do njih pridejo samo rastline z globokim in močnim koreninskim sistemom in še bi se našli razlogi. Sem vas prepričala?
Lotimo se torej dela
Naj povem, da se sliši sicer enostavno, a vendarle ni čisto tako. Vsak ima svoje potrebe in želje, zato se kolobarja ne da napisati kot recept. Z leti se sicer naučimo in prilagodimo, pa vendarle se pogosto zgodi, da vsem pravilom ne moremo ustreči. A če nam je osnovno vodilo to, da se s sajenjem na isto mesto ne ponavljamo redno ali pogosto, občasen »prekršek« še ni tragedija.
Najlažje je, če gnojimo z gnojem. Nekatere vrtnine so za tako gnojilo zelo hvaležne, drugim škodi, tretje ga ne potrebujejo. Tako razdelimo vrt na tri dele. Prvega gnojimo z gnojem (lahko je hlevski, konjski, svinjski, sama pa odsvetujem uporabo gnoja perjadi, ker je premočan). Del, ki ga gnojimo, imenujemo I. poljina. Nanjo sodijo najprej vse kapusnice, potem tudi plodovke, sladka koruza, blitva, tudi por, ki ne bo prezimljal. Na II. poljino sadimo vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil, a jim gnojenje z gnojem v prvem letu škodi.
To so v prvi meri korenovke in gomoljnice, celo krompir je na primer bolj krastav, če je gnojen z gnojem, ki še ni dovolj dozorel. Prav tako sem sadimo radič, endivijo, prezimno por, tudi visok fižol. Čebulo, česen, nizek fižol in ostale stročnice pa sadimo na III. poljino, ki že dve leti ni bila gnojena z gnojem. Na II. poljino lahko damo nekaj komposta, do 5 l/m2; solato, redkvico, kratek čas rastoče vrtnine lahko sadimo, sejemo na vse tri poljine, a pazimo na vrstenje (kolobar).
V naslednjem letu pognojimo III. poljino, ki tako postane prva, lanska prva postane druga in tako se krog zaključi. Skupaj s poljinami se seveda selijo tudi vrtnine.
Ker pa vsi ne gnojite z gnojem, lahko naredite tudi tako, da rastline razdelite v tri skupine, a tukaj se lahko že malo zaplete. Prva skupine so največji potrošniki hranil, a ti so isti kot tiste rastline, ki jih gnojimo z gnojem. Te gnojimo s kompostom (8–12 l/m2), če pa gnojila kupujete, potem pognojite po navodilih. Pri tem pogosto opažam, da je na vrtu potrebno dodajati kalij. Druga skupina je spet ista kot II. poljina, tukaj gnojimo s kompostom nekaj manj (5–10 l/m2, to je odvisno tudi od založenosti tal), tretji skupini pa ni potrebno gnojiti.
Pravila kolobarja
Številni se zdaj celo bojijo kolobarja, ga mešajo z dobrimi in slabimi sosedi in podobno. Edino pravilo kolobarja pa je, da na isto mesto, v isto gredico čim dalj časa ne pridejo vrtnine, rastline iz iste botanične družine. Tukaj se rado zaplete, a na srečo pri vrtninah ni veliko družin kot na primer pri cvetlicah. Poglejmo si te botanične družine.
Začetek življenja na ekološkem vrtu so vsekakor metuljnice. Mednje uvrščamo vse stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno in zagotovo v naslednjih letih še kakšno novo stročnico, ki so manj poznane med vrtnarji. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko in še bi lahko naštela. Te rastline pa pogosto uporabljamo tudi kot rastline za zeleno gnojenje, zeleni podor.
Za pridelovanjem metuljnic se najpogosteje priporoča sajenje križnic. Te sodijo med najzahtevnejše vrtnine za ekološko pridelovanje na sploh, zato jim je nujno zagotoviti dovolj hranil in predvsem ustrezno širok kolobar. Ravno pri pridelovanju križnic trileten kolobar ne zadošča. Priporočam, da poskusite križnicam zagotavljati petleten premor med pridelovanjem na isti površini. V družino križnic uvrščamo vse kapusnice, zelje, ohrovt, cvetačo, nadzemno kolerabico, kitajski kapus in brokoli, med križnice in s tem v isto botanično družino uvrščamo tudi nekatere korenovke, kot so repa, podzemna koleraba in redkev ter redkvica. Poleg njih pa so še nekatere nekoliko »modernejše« vrtnine križnice, številni ste se že zaljubili v rukolo. Prav tako pa v to družino uvrščamo še dve zelo priljubljeni in koristni rastlini za zeleni podor, to sta oljna redkev in bela gorjušica. Ne nazadnje, iz te družine je tudi hren.
Naslednja botanična družina so razhudniki. Ta botanična družina ni občutljiva na ozek kolobar, v resnici lahko rastline brez večji posledic pridelujemo tudi v ozkem, dvoletnem kolobarju. V to družino uvrščamo paradižnik, papriko in jajčevec, nikoli pa ne pozabite, da je sorodnik teh vrtnin tudi krompir.
Še ena manj zapletena družina je na vrtu, to so kobulnice. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, manj znani pastinak in novejši koriander sta tudi del te družine. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. Cvetenje te družine je na vrtu zelo blagodejno, zato pustite tudi vsak korenček, ki zacveti na gredici, ne pulite ga. Družina zahteva vsaj trileten kolobar, bolje pa se obnese gnojenje na istem mestu vsaka štiri leta.
Na ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk. V to družino poleg špinače in blitve ali mangolda uvrščamo tudi pese, med njimi seveda rdečo peso. V zadnjih letih pa se na vrtovih pojavljajo še nekatere druge rastline, ki jih sicer gojimo kot špinačnice, to so vrtna loboda, kvinoja, jagodna špinača in še katera se bo zagotovo našla, pa danes še nima slovenskega imena. Ne pozabite, da zahteva zelo širok kolobar, da bo dobro uspevala.
Še ena, nekoliko manj zahtevna družina so košarice. Vanjo uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarica pa je tudi regrat, ki ga nekateri še sejejo tudi na vrtu in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še redkejšimi koreni, njegovimi sorodniki. Na srečo niso zelo zahtevne, vendar je vsaj dvoleten kolobar zaželen, da se ne pojavljajo nepotrebna gnitja, propadanje rastlin vsako leto.
Ne smemo pozabiti še bučevk, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in spet še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zanje je značilno, da imajo rade gnojenje s hlevskim gnojem in organskimi gnojili. Kar se tiče kolobarja pa zadošča triletni premor.
Večja botanična družina na našem vrtu so še lukovke, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por, pa tudi zelišča, kot je drobnjak in kitajski drobnjak. Družina zahteva vsaj trileten kolobar in absolutno sovraži gnojenje z organskimi gnojili, predvsem pa hlevskim gnojem. Kompost v manjši meri je na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, sprejemljiv, posebej za por in obe zelišči.
Ob teh vrtninah je na vrtu vedno več novih vrtnin, ki sodijo v različne družine. Med njimi naj omenim letni in zimski portulak, ki sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi. Tudi motovilec ni v sorodu z nobeno vrtino, je pa sorodnik baldrijana. Zagotovo sem spustila še kakšno, novejšo vrtnino, vendar verjetno ne sodi med sorodnice omenjenih vrtnin, zato je potrebno paziti le, da na isto mesto ne pride pogosteje kakor vsako tretje leto.
Za zaključek
Zapomnite si dvoje, brez dovolj širokega kolobarja bo težav zaradi vremenskih sprememb, zaradi vedno novih bolezni in škodljivcev, vedno več. Kolobar je osnovna prilagoditev vsem vremenskim spremembam, o katerih toliko govorimo. Brez njega je pridelovanje na ekološki način praktično nemogoče. Pri načrtovanju kolobarja pa ne pozabite, da so del zdravega vrta tudi cvetlice, saj imajo številne zelo pomembne vloge. Prav tako pa na vrtu posadite tudi čim več zelišč. Potrebujete jih tako za popestritev jedi, kakor za svoje zdravje in ne nazadnje, s številnimi lahko pomagate tudi k bolj zdravim vrtninam.
Kolobar ni zdravilo. Pogosto rečemo, bom kolobaril, ko bodo nastale težave. Takrat je prepozno. Kolobarimo zato, da do težav ne bo prišlo.
Preberite tudi:
- Le kakovostna sadika omogoča zdravo pridelavo rastline
- Vodnik Miše Pušenjak: Kdaj sejati in kdaj saditi vrtnine
- Gnojenje vrta: Kateri gnoj izbrati in kdaj je pravi čas
