Iskriva in simpatična mamica dveh otrok Tina Zanoškar, se je zgodaj v življenju srečala z rakom dojk. Ta ji je odprl oči in našla je izgubljeni del sebe, ki ga je nekoč že poznala. Bolezen je prišla kot opomnik, da zopet prisluhne občutkom in številnim šestim čutom, ki jih imamo ženske. Zbrala je tudi pogum in kemoterapiji rekla ne ter si pomagala na drugačen način.
Tina, pri 31. letih ste zboleli za rakom dojk. Živeli ste zdravo, bili ste ozaveščeni o zdravem načinu življenja, sicer tudi mlada mamica v formi. Kako se je bolezen pri vas sploh pojavila?
Zelo nepričakovano. Sploh zato, ker sem pazila, da sem čim bolj zdravo živela. Niti pomislila nisem, da bi lahko dobila raka dojk. Sem tudi mati dveh otrok in oba sem polno dojila. Hodila sem na različna predavanja o zdravem načinu življenja, kjer sem vedno našla kakšne uporabne informacije, ki sem jih nato delila s svojo mamo, babico, otroki, partnerjem. Večinoma sem razmišljala o tem, kako pomagati drugim. Ko sem slišala kaj uporabnega, sem si rekla »aha, to bi bilo pa dobro za mojo babico, mamo …«. Želela sem poskrbeti za vse, medtem pa sem pozabila nase. A ko je čas, višja sila očitno poskrbi tudi zate. Na enem izmed predavanj sem slišala za termografijo – slikanje notranjih organov – in pomislila sem, da bi bilo super, če bi se na slikanje naročila moja mami. Res se je naročila in hkrati prepričala še mene. Takrat sem si rekla: »Le zakaj bi šla, tako in tako je z menoj vse v redu. Mlada sem. Zdrava mama dveh deklic, v dobri formi.« Zdelo se mi je skoraj nesmiselno, a sem na koncu vseeno šla. Celo tik pred zdajci sem razmišljala, da bi odpovedala. Obravnaval me je zdravnik, ki je bil onkolog. Takoj je vedel, da je nekaj narobe. Povedal mi je, da vidi čudne spremembe na dojkah. Videti je bil zaskrbljen, vendar mi ni povedal nič določenega, le resno mi je svetoval, naj se odpravim k svojemu zdravniku in prosim, naj me pošlje na podrobnejši pregled in slikanje dojk –mamografijo ali ultrazvok. Zaradi njegove reakcije in občutka, ki sem ga imela, sem vedela, da je nekaj resnega.
Po tem pregledu ste se odpravili k zdravniku, imam prav? Kakšne so bile reakcije na rezultate, ki ste jih prinesli s seboj?
Takoj sem se odpravila k osebni zdravnici. Razložila sem, da bi rada napotnico za ultrazvok. Začudeno me je vprašala, zakaj. Povedala sem ji, kje sem bila, kakšne so ugotovitve in da so mi priporočili podrobnejši pregled dojk. Zdravnica me ni vzela resno in je dejala, da gre za znanstveno nepriznano metodo. Napotnice nisem dobila. Pretipala mi je dojke, rekla, da ne opazi nič posebnega, le žleze, in mi svetovala, naj se vrnem nekaj dni pred menstruacijo, ko bova ponovno pretipali dojke. Napotnice nisem dobila, zato sem se odločila za samoplačniški pregled, kajti preostalo mi ni nič drugega. Na pregledu so mi rekli, da so opazili nekaj sumljivega, vendar niso natančno videli, kaj se dogaja. Svetovali so mi punkcijo, zato sem se z novim nasvetom zdravnice odpravila nazaj do svoje osebne zdravnice, ji razložila stanje in zopet naletela na hladen tuš, češ da pretiravam. A na koncu sem jo vendarle prepričala in so mi naredili punkcijo. Odkrili so dva tumorja. Oba pozitivna. A bila sta tako globoko, da ju je bilo skoraj nemogoče zatipati. Takoj so me poslali na onkologijo, kjer so me napotili na operacijo. Ta se je zgodila tri tedne po diagnozi. Kljub diagnozi sem sama še vedno upala, da bom v času, ki mi je preostal do operacije, ta dva tumorja že nekako odpravila.
Postavili so vam diagnozo. Življenje se vam je za trenutek verjetno kar ustavilo?
Po tem, ko so mi razkrili uradno diagnozo, sem se v čakalnici sesedla in začela jokati. K meni je prišla tudi medicinska sestra, ki je jokala z menoj in me poskušala pomiriti, da bo vse v redu, da sem mlada in da se bo vse uredilo. Čas se je ustavil, tam sem sedela – šokirana, zmedena in v upanju, da so to le moraste sanje, iz katerih se bom vsak trenutek prebudila. Pa se nisem, to je bila realnost. Iz bolnišnice sem odšla zmedena, po licih so mi še naprej nekontrolirano tekle solze. Nisem vedela, kako naj povem svojim otrokom, partnerju, staršem. Preprosto nisem mogla verjeti, da se je to lahko zgodilo meni, ki skrbim za zdravje in dobro počutje. A vendar nisem obupala nad seboj. Delala sem vse, kar je bilo v moji moči, da ostanem pozitivna. Naslednji dan sem preživela na onkološkem inštitutu, krvni izvidi so bili v redu. Mamografija ni pokazala nič! Toliko o tem, da je to uradna metoda, termograf pa laično zavajanje. Vse, kar so imeli, je bil rezultat punkcije.
Dan D. Kakšen poseg ste imeli?
Svetovali so mi popolno mastektomijo z rekonstrukcijo dojke s tkivom s trebuha. Na operacijo sem čakala tri tedne in v teh tednih sem kar malo upala, da bosta moja tumorčka izginila. Pila sem kurkumo z oljem trikrat na dan, vmes sem si pripravljala čago in gobe reiši v čaju, nisem jedla sladkorja, ki je hrana za raka, izločila sem vso hrano iz bele moke, pa vendar … Prišel je dan operacije, bila sem strašno nervozna, zeblo me, je a hkrati sem bila vsa potna. Med vsemi tistimi predoperacijskimi postopki sem samo spraševala, kdaj me bodo uspavali in naj to že končno naredijo. Poseg je trajal več ur.
Zbudili ste se. Odprli oči. Kaj v takšnem trenutku človek najprej pomisli?
V trenutku, ko sem se zbudila, sem si želela samo to, da mi povedo, da se rak ni razširil na podpazdušne bezgavke. Bila sem nadvse srečna, ko sem ugotovila, da jih med operacijo ni bilo treba odstraniti. Od sreče sem zajokala! To je pomenilo, da se rak še ni širil na limfo. Upala sem, da mi zdaj ne bo treba na kemoterapijo. Razmišljala sem o svojem partnerju, otrocih. Predvsem pa se je zgodilo nekaj, kar sem čakala leta. V partnerskem odnosu sem bila zelo dolgo ljubosumna in iskala sem potrditev, da me ima partner resnično rad. Tega mi ni znal prav dobro pokazati, saj je odraščal v družini, kjer se čustev ni izražalo na veliko. Potrditev sem dobila, ko je prišel k meni v bolnišnico nekaj ur po operaciji. Nikoli ne bom pozabila njegovih oči in pogleda. Doživela sem neke vrste razsvetljenje o njegovi resnični ljubezni, za katero sem tako dolgo iskala potrditev.
Po operaciji so vam priporočili kemoterapijo, a ste jo zavrnili, drži?
Res je. Poleg kemoterapije pa še hormonsko zdravljenje, saj je bil rak hormonsko odvisen. A o kemoterapiji sem slišala res grozne stvari in še bolj grozne stvari sem slišala od ljudi, ki so jo prestali, zato sem jo zavrnila. Odločitev ni bila lahka. Na eni strani te strašijo zdravniki, po drugi strani pa te tvoja podzavest opozarja in nasprotuje tem strašnim zdravljenjem. A odločila sem se. Nisem šla, sprejela sem hormonsko zdravljenje, do katerega pa sem čutila strašen odpor. Iskala sem alternativo, predvsem pa sem iskala nekoga, ki bi rekel: »Tina, prav si se odločila, kemoterapija in hormonske tablete niso edina rešitev.«
Lahko bi rekli, da ste kemoterapijo nadomestili z alternativnimi pristopi, s katerimi ste regenerirali in okrepili tudi svoj organizem po operaciji?
Že v bolnišnici sem nadaljevala s pitjem čage, po prihodu domov pa še z reišijem in kordicepsom. Poleg tega redno uživam še maščobne kisline omega-3, vitamin D, B kompleks, svetlinovo olje, čaj z eno izmed medicinskih gob, občasno kurkumo in izmenično še druga super živila. Dan začnem z zelenim smutijem, ne uživam mlečnih izdelkov, sladkorja, jem malo mesa in se izogibam glutenu. Veliko se sproščam, hodim v naravo, ukvarjam se z jogo in vsak dan poskušam ugotoviti, zakaj se mi je to zgodilo. Veliko se posvečam spreminjanju mišljenja in čustvovanja. Mnogo bolj skrbim zase, si vzamem čas in se imam rada. Danes vem, da imajo pri raku dojk zelo veliko vlogo čustva in zato se veliko ukvarjam prav z njimi in sama s seboj. Rak je bil za mene sporočilo, da sem nekje na poti v življenju začela izgubljati sebe.
Mislim, da počasi prihajava do vzroka bolezni? Izgubljen stik s seboj?
Prepričana sem, da je bil pri meni vzrok bolezni prekinjen stik s seboj. Odrečeš se sebi, zato da je poskrbljeno za druge – bodisi otroke, partnerja ali starše. Pri vseh obveznostih in pričakovanjih pozabiš nase in na tisto, kar si resnično želiš in čutiš, da je zate najboljše. Naučiti sem se morala, kako zopet slišati sebe in uresničiti tisto, kar spoznam, da je zame najboljše.
Kako ste se lotili čustvenega čiščenja?
Razjasniti sem morala, od kod jeza in žalost, ki sta skriti in zataknjeni v meni. To se je najbolj odrazilo v odnosih. Predvsem s starši. Naučiti sem se morala postaviti meje v odnosih. Povedati, kaj si v resnici mislim, brez občutka krivde. Včasih na koga tudi zakričati in se postaviti zase. Predvsem pa, da se nisem odrekla sebi, zato da sem ugodila drugim. Zelo sem se posvetila razčiščevanju odnosa s svojo mamo. Preden se je pojavila bolezen, sem se velikokrat uklonila. Četudi je mama kričala name, sem bila kar tiho. Potem pa se je lepega dne zgodilo, da tega nisem nič več zdržala in sem začela kričati nazaj ter ji povedala točno to, kar sem si mislila. V tistem izbruhu je prišlo na plan še veliko stvari iz preteklosti, ki jih prej nikoli nisem izrazila. Še danes veliko delam na sebi. Ugotovila sem, da sem vedno imela občutek, da nisem dovolj dobra in uspešna ter da sta bila starša večkrat razočarana kot ponosna name. Pa vendar so to le moji občutki, saj sta mi v resnici vedno stala ob strani, me podpirala in mi omogočila veliko. Bila sta dobra starša. Morda so se ravno zato vame naselili občutki, da sama ne naredim dovolj in da si ne zaslužim vsega, kar dobim od njiju.
Bi zaradi svoje izkušnje lahko tudi drugim svetovali, kako naj se spopadejo s potlačenimi čustvi?
Delo s čustvi je resnično zelo pomembno, vendar ni splošnega recepta, kako in kaj, saj ima vsak svojo izkušnjo. Meni je rak odprl oči, da je treba predvsem poskrbeti zase in se negovati, da lahko potem skrbiš tudi za druge. Predvsem pa moraš poslušati sebe ter se zanašati na svoje občutke in številne šeste čute, ki jih imamo ženske.
S čustvi je velikokrat povezana tudi hrana. Ste tudi pri sebi našli to povezavo?
Opazila sem, da rada posegam po hrani, kadar sem čustveno nestabilna. Predvsem po sladki hrani, ki je tudi hrana za raka. Pred operacijo in tudi po njej, sem bila zelo striktna pri uživanju hrane. Odrekla sem se sladkorju v vseh oblikah, beli moki, tudi glutenu – glutenskim žitom in mlečnim izdelkom. Še danes pazim, da uživam zdravo hrano. Pazim, da v popoldanskem času in zvečer ne uživam nobenih sladkih stvari, tudi presnih tortic in podobnega, saj sladka hrana telesu, vsaj mojemu, popoldne ne prija, ker se v njem odvijajo določeni procesi, ki za delovanje in podporo potrebujejo drugačno hrano.
Dostikrat se v življenju že prej pojavijo kakšni »opomniki«, pa jih ne poslušamo. Mislite, da je bil v vašem življenju že prej kakšen opomnik?
Ja, že dve zimi, preden sem zbolela za rakom, sem imela dve hudi gnojni angini. Prvič v življenju sem bila na antibiotikih, ki jih nisem prenašala oziroma sem bila nanje alergična. Obležala sem s 40 stopinjami vročine in brez glasu. Že nekaj let prej sem pravzaprav čutila, da jaz nisem več jaz. Prej sem se veliko ukvarjala s športom, imela sem veliko več energije, bila sem bolj dinamična in v vseh pogledih sem se boljše počutila. Vzela sem si čas za druženje. Na kratko, več časa sem si vzela zase in za stvari, ki sem jih imela rada. Pred rakom pa sem opažala, da raje ostanem doma in pospravljam stanovanje, kot pa da bi si vzela čas za šport ali druženje. Opazila sem tudi, da bolj ko je bilo pospravljeno, še bolj je moralo biti. (smeh) Leto dni pred mojo diagnozo se je tudi moj partner spopadal s težjim zdravstvenim stanjem in takrat sem, v skrbi zanj, popolnoma pozabila nase. Poleg tega se je še babica spoprijemala z rakom trebušne slinavke in smo ji vsi hoteli pomagati. Vse to so bili opomniki, da pozabljam nase in da živim življenje, ki ni namenjeno meni.
Kaj pa danes?
Skrbim zase. Povem, kar si mislim. Grem na klepet. Hodim na jogo. Obiskujem izobraževanja, ki me veselijo. Spoznavam veliko novih ljudi, s katerimi se na različne načine povezujemo in sodelujemo. Življenje dobiva nov smisel. Predvsem pa sem spremenila odnos do sebe. Zaradi te izkušnje sem veliko razmišljala tudi o tem, kakšna sem bila kot otrok in pozneje v srednji šoli. Spomnila sem se, da sem se nekoč znala postaviti zase in povedati, kaj si mislim. Nikomur nisem pustila, da bi hodil po meni. Potem pa se je tekom življenja to kar izgubilo. Zdaj počasi ponovno prebujam ta del mene. (smeh)