Tudi stročnice imajo v naši prehrani pomembno vlogo. Zato je seveda prav, da del vrta namenimo tudi tem zanimivim vrtninam. Vendar pa danes ne bomo govorili o fižolu ali grahu, ki sta tipična predstavnika stročnic, temveč vam bomo predstavili tri zanimive rastline, ki bi lahko zopet dobila na veljavi. Gre za čičeriko, sojo in lečo, ki so že uspevale na naših poljih, vendar pa jih je izpodrinil fižol, predvsem zaradi večjega pridelka na eno rastlino. Za stročnice je značilno, da jih uvrščamo tudi med metuljnice in kot take so v simbiozi z bakterijami rhiboziaum, ki vežejo dušik iz zraka, zato jih tekom rastne dobe ni treba gnojiti z dušikom.
Soja
Soja je splošno uporabna rastlina. Številni ljudje, ki se ukvarjamo z zdravo prehrano, jo poznamo predvsem iz sojinih zrezkov ter sojinega mleka. Vendar pa si lahko svojo sojo vzgojimo kar doma ter tako uživamo v vseh dobrotah, ki si jih lahko iz nje pripravimo (na primer pleskavice, omake, zrezki, celo kavo in različne kreme). Moj priljubljen in preprost recept je pražena soja, ki si jo večkrat pripravim kot prigrizek: Sojina zrna vsaj 12 ur namakam v vodi, nato jih odcedim in na žlici vročega oljčnega olja prepražim. Zdrav in hranljiv prigrizek je tako pripravljen. Okus pražene soje spominja na okus pečenega kostanja.
Soja je ena najstarejših in najpomembnejših kulturnih rastlin. Na tem mestu naj posebej poudarimo, zaradi zmede, ki se pojavlja, da seme soje, ki jo lahko pri nas najdemo v vrtnih centrih za setev, ni gensko spremenjeno.
Soja velja za z beljakovinami najbogatejše rastlinsko živilo ter je zato odličen nadomestek mesu. Sojo sejmo na srednje težka tla. Pred setvijo zemljo dobro prerahljamo ter pognojimo. Čas za setev soje je v maju. Sejemo jo v vrste, med katerimi naj bo 25 cm razmika. Semena soje naj si v vrsti sledijo na razdalji 5 cm. Od setve do pridelka nas, sicer odvisno od sorte, loči od 80 do 170 dni.
Namig: Soja dozori dovolj zgodaj, da lahko po tem, ko jo poberemo, na tisto mesto sejemo/sadimo še en posevek, npr. radič.
Poleti v primeru dolgotrajne suše sojo tudi zalivamo. V začetku rasti sojo okopljemo ter tako preprečimo, da bi plevel prerasel posevek. Pozneje okopavanje ni več potrebno. Tla pod sojo zastremo z debelo plastjo komposta ali preperelega gnoja. Soja bogati tla z dušikom, zaradi razraslih korenin rahlja tla, duši plevele in tako pusti tla nezapleveljena.
Poleti stroke (v vsakem stroku so od 2 do 3 zrn) poberemo. Stroke nato na soncu dosušimo. Stroke oluščimo in zrnje shranimo. Sojo lahko shranimo tudi kar v strokih in jo po potrebi zružite.
Namig: Soje ne okopavamo, da ne poškodujemo plitvih korenin.
Slabost: Dolga priprava, luščenje zrnja je zamudno, priprava živil pa tudi traja, zaradi namakanja, kuhanja (npr. sojini zrezki). Premalo kuhana soja povzroča prebavne motnje (napenjanje).
Leča
Leča sodi med najstarejše stročnice, ki se uporabljajo v kulinariki. Dokazano je namreč, da so jo uporabljali že v bronasti dobi, razširjena pa je bila tudi v srednjem veku. Lahko bi rekli, da je leča pred odkritjem Amerika nadomeščala fižol. Iz nje lahko skuhamo juho in kašo, lahko pripravimo kruh ali skuhamo kavo. Lečo navadno predpripravimo tako, da jo čez noč (12 ur) namočimo ter nato kuhamo okoli pol ure. Tu moramo biti previdni, saj moramo vodo, v kateri smo lečo namakali in kuhali, nujno zliti stran.
Namig: Leča je lažje prebavljiva od vseh drugih stročnic.
Sejemo jo na lahka do srednje težka, vendar negnojena tla. Med vrstami naj bo 20 cm, v vrsti pa od 8 do 10 cm prostora. Leča zraste od 50 do največ 80 cm. Dozori približno 90 dni po setvi oziroma takrat, ko spodnji stroki porjavijo. Za razliko od soje, moramo lečo redno okopavati in pleti. Leča vsebuje veliko beljakovin in ogljikovih hidratov, zaradi česar daje zelo dolgo občutek sitosti. Lečo hranimo v suhem, hladnem in temnem prostoru.
Namig: največji pridelek dosežemo, če jo sejemo na prosto na stalno mesto.
Prednosti: Lečo je med vsemi stročnicami najhitreje pripraviti.
Čičerika
S čičeriko ste se gotovo že srečali vsi, ki ste kdaj letovali v Turčiji, ali pa ste ljubitelji mehiške in indijske kuhinje. Čičerika namreč odlično uspeva v zmernih in vročih predelih, zato jo največ pridelajo ravno v Indiji, Turčiji in Mehiki. Uspeva na suhih tleh.
Namig: Lepo uspeva tako na gredicah kot v posodah.
Čičerika oblikuje močan koreninski sistem ter dobro prenaša vročino in sušo, nasprotno pa v hladnem poletju slabše raste. Zaradi globokih korenin in možnosti simbioze ugodno vpliva na tla, zato je dober predposevek za večina poljščin in vrtnin. Zaradi sposobnosti fiksacije dušika iz zraka in načina rasti bogati tla z dušikom, izboljša fizikalne lastnosti tal in zmanjšuje zapleveljenost. Tako imamo tudi v drugem letu že lepo pripravljeno gredico, ki ima zaloge dušika, in na kateri skorajda ni plevelov.
Seme sejmo v aprilu, lahko tudi maju. Od setve do vznika bo minilo od 10 do 20 dni. Stroke, v katerih sta po dva zrna, lahko obiramo od avgusta do septembra. Naj kot zanimivost dodamo, da lahko na eni rastlini zraste tudi do 100 strokov. Čičeriko lahko uporabljamo podobno kot fižol. Ker je čičerika odličen vir proteinov in skoraj ne vsebuje maščob, lahko z njo v obroku nadomestimo rdeče meso. Zato čičerika sodi v vrt vsakega vrtičkarja, še posebej pa je primerna za vegetarijance.