Rojstvo otroka je pomembna prelomnica v življenju vsakega para. Naenkrat se jima v njunem vsakdanu pridruži novo bitje, ki zahteva vso njuno pozornost, skrb in ljubezen. Starša postopoma spoznavata svojega dojenčka in se prilagajata njegovemu bioritmu, pogosto pa sta tudi v stiski, saj ne vesta, zakaj dojenček joka in kakšne so njegove želje. Kako lažje bi bilo vse skupaj, če bi dojenček lahko povedal, kaj potrebuje.

Tjaša Pavček, ki že več kot 13 let opravlja poklic spiritualne adoule, pravi, da je to možno. V sklopu svojega poslanstva namreč uči bodoča starša, kako se lahko povežeta z dušo svojega otroka še pred spočetjem. Na tak način otroci staršem zaupajo, kako jim je ime, kdaj bodo prišli na svet in če je z njimi vse v redu, zaradi česa nosečnost poteka bolj umirjeno in zavestno.

Prednosti vzpostavljene povezave z dojenčkom se pokažejo tudi po njegovem rojstvu. Taki otroci naj bi bili bolj zadovoljni in zdravi, poleg tega pa se na tak način med starši in otrokom zgradi prav posebna vez, ki traja vse življenje. Tjaša je v najinem pogovoru delila nekatere izjemne zgodbe staršev, ki so se odločili s svojim otrokom povezati na tak način.

Tjaša Pavček je sicer tudi mentorica bodočim spiritualnim adoulam, zato se lahko nanjo obrnejo ženske, ki začutijo, da bi bile tudi same rade povezovalke bodočih staršev in njihovih otrok na duhovni ravni. Poleg tega je učiteljica zavestnega diha, notranje jasnosti in kvantna terapevtka. Je tudi založnica svetovne knjižne uspešnice Rojstvo brez nasilja, v kateri je predstavljeno, kako porod doživlja novorojenček ter kako mu lahko ponudimo ljubečo in spoštljivo izkušnjo prihoda na svet.

Si spiritualna adoula. Za opravljanje tega poslanstva si se odločila na podlagi lastne izkušnje. Preden sta se s partnerjem odločila za spočetje tretjega otroka, si namreč prišla v stik s tovrstnimi vsebinami in vse to si želela poskusiti tudi v praksi. Bi lahko opisala to izkušnjo? Kaj v zvezi s tem ti je najbolj ostalo v spominu?

Takrat sem že imela dva otroka in nisem razmišljala o tem, da bi imela še enega, si je pa mož to želel. Rekla sem si, da če bom do 35. leta začutila to željo, ga bom imela, sicer pa ne. Ta leta so že minila, ko sem v nekem obdobju na internetu odkrila Šolo rojstva. Začela sem prebirati o teh temah in nato sem opravila še tečaj.

Čeprav je bilo vse skupaj novo zame, sem začutila, da se je ob tem zbudil spomin iz daljne preteklosti. Te informacije so me tako prevzele, da sem želela vse to izkusiti tudi sama. Možu sem rekla, da bi imela še enega otroka, ampak samo v primeru, če se bova vsega skupaj lotila na način, kot je bilo predstavljeno na tem tečaju. Strinjal se je z mano.

Potem sva se začela še pred spočetjem povezovati z dušico najinega dojenčka. To nama je omogočilo, da sva se zavestno podala v proces starševstva. Čutila sem, kako mi je dušica otroka govorila določene stvari, čeprav takrat sploh še nisem bila noseča. To me je tako prevzelo, da bi najraje vsem povedala o tem, kar sem doživela, vendar se mi je vse skupaj zdelo preveč intimno. Prepričana sem bila tudi, da me nihče ne bi razumel in da bi drugi mislili, da se mi je zmešalo.

Spomnim sem, kako močni so bili občutki, ko sem začutila svojo hčerko. Ves čas mi je govorila: »Isa sem.« Težko je opisati, kako je doživeti prve stike z otrokovo dušico. To je treba izkusiti na lastni koži. To so povsem druge dimenzije. Zelo vesela sem, da sem imela to izkušnjo, saj lahko posledično lažje delam s starši in jih razumem.

Ko sem po tej izkušnji videvala nosečnice okoli sebe, sem jih želela kar ustaviti in jim reči: »Veš, kako je to noro! Lahko se povežeš s svojim otročkom.« (smeh) Bila sem navdušena in imela sem toliko strasti do teh informacij. Veselila sem se prvih trenutkov medsebojnega povezovanja. Mislim, da je velik privilegij imeti možnost, da sem se lahko povezovala s svojim otrokom, še preden sem ga imela v naročju.

Kako pa je tovrstno povezovanje vplivalo na vajin odnos s hčerko? Se tudi danes ta kako razlikuje od odnosa, ki ga imaš z drugima dvema otrokoma?

Zagotovo. Sva bolj intuitivno povezani. Bolj čutiva druga drugo. Tudi če ji nič ne povem, ona ve, kakšne volje sem in kaj se dogaja z mano. Največja razlika se je pokazala v poporodnem obdobju. Takrat sem namreč čutila, kaj si ona želi in kako jo lahko podprem.

Ko je bila stara šest tednov, mi je, ko smo bili na morju, dala vedeti, da si želi biti v vodi. Vendar pa je bila ta takrat ledeno mrzla in rekla sem si, da to ne pride v poštev, saj še mene zebe. Sem pa čutila, da je bila njena želja zelo močna. Odločila sem se, da ji ugodim, vendar sem jo bila pripravljena dati iz vode takoj, ko bi se začela jokati. Ko sva prišli v globoko vodo, je ona začela plavati. Bila je povsem sproščena. Čutila sem, kako mi je bila hvaležna, ker sem ugodila njeni želji.

Ta metoda povezovanja staršem omogoča, da po porodu podprejo otrokovo fizično telo, da se ta lažje navadi na tukajšnje življenje. Rojstvo je namreč za dušo veliko težji proces kot smrt. Tukaj naša duša ni v svojem naravnem stanju.

Naravno stanje duše je, da ima jasnost in modrost, da ve, kdo je in zakaj je prišla sem, ob rojstvu pa vse to pozabi. Takrat začne delovati um. Ljudje se zelo veselimo novega življenja, za vsakega otroka pa je prihod sem velik stres. Ko zapustimo fizično telo, je to za dušo veliko lažje, saj preide v svoje naravno stanje – v stanje večnosti.

Ko se otrok rodi, lahko vidimo, kako je povezovanje z njegovo dušo vplivalo na njega. Če otrok ne joka in ne kriči, potem lahko vidimo rezultate tega pristopa. Mamica namreč zaradi te izkušnje intuitivno ve, zakaj njen otrok joka.

Isa na primer ni jokala. Kot starš tako čutiš svojega otroka, da veš, kaj je zanj podporno in kaj ni. V tem je veliko prednosti. Na prvih srečanjih bodočim staršem razložim, kakšni so potenciali Šole rojstva. Naštejem jim ogromno prednosti, oni pa nato skozi čas ugotovijo, da se je uresničilo skoraj vse to, o čemer smo se pogovarjali. Kasneje mi pogosto rečejo: »Uau, točno tako je, kot si rekla, da bo.«

Velikokrat se zgodi, da dojenčki neutolažljivo jokajo. Če bi njihovi starši imeli ta znanja, bi verjetno točno vedeli, kaj je narobe, in bi jih lažje podprli. To je še posebej pomembno v obdobju, ko otroci še ne govorijo, saj takrat še ne morejo povedati, kaj je narobe.

Res je. Izvedla sem anketo, s katero sem želela preveriti, katere potenciale povezovanja so zaznali starši. V trinajstih letih tega dela mi je samo ena oseba sporočila, da njen otrok ni bil tako zadovoljen, vsi ostali so imeli zelo zadovoljne otroke. Taki otroci ne kričijo in ne jokajo neutolažljivo.

Številne ženske mi povedo, da so v porodnišnici vsi dojenčki okoli njih jokali, le njihovi ne. Vprašajo me, če je to normalno. Rečem jim: »V tvojem primeru je, saj si se povezovala z njim.« Že če bi bila to edina prednost vsega skupaj (pa je seveda še ogromno drugih) – le kaj lahko mamici pomeni več kot to, da je njen otrok zadovoljen?

Katere so ostale prednosti povezovanja z dušico otroka? Zakaj se bodoči starši običajno odločajo, da pridejo do tebe?

Večina bodočih staršev ne pride zaradi prednosti, ampak ker preprosto čutijo, da je to to. Morda si niti ne znajo razložiti, zakaj, vendar si želijo tega. Ideja povezati se z dušico svojega otroka deluje nekoliko mistično. Odločitev je običajno zelo instinktivna.

Če mi katera ženska pove, da je še v dvomih, ji rečem, naj posluša sebe. Če z vsako celico svojega telesa čuti, da si tega želi, potem je to to. Če ne čuti, je tudi to v redu. Običajno starše vodi močna želja, da bi na tak način spoznavali svojega otroka. Za to se seveda zanimajo le starši, ki verjamejo, da obstaja nekaj več.

Ena izmed prednosti je bolj umirjena nosečnost. Predstavljaj si, da si noseča in komuniciraš s svojim otrokom, on pa ti da vedeti, da je z njim vse v redu. Posledično si lahko pomirjena. Vsaka nosečnost seveda s sabo prinaša določene izzive in strahove. Ko občutiš strah, se lahko povežeš s sabo in s svojim otrokom ter nato začutiš mir ob spoznanju, da je s tvojim otrokom vse v redu.

Ta povezava ti ostane za vedno. Vsak dan si lahko vzameš nekaj časa za povezovanje s sabo in z dojenčkom. Skozi to gradiš notranji mir na dolgi rok. Če sta starša umirjena, je posledično tudi otroček. Ko se oba povezujeta z njim, on to čuti.

Ti otroci so običajno tudi bolj zdravi. Zmanjša se potreba po carskem rezu in epiduralni analgeziji, saj mamica zaupa porodnemu procesu.

Prednost je tudi ta, da je v to vključen bodoči očka. Očetje so namreč med nosečnostjo pogosto zapostavljeni. Če se bo on povezal z otrokom, ga ne bo strah, ko bo otrok prišel na svet. Očetje so pogosto živčni, ko ostanejo sami z dojenčkom. Običajno samo čakajo, da se bo žena vrnila. Če se je očka pred njegovim rojstvom povezoval z otrokom, bo znal poskrbeti zanj, saj bo čutil, kaj potrebuje. Tako bo imel občutek, da je pomemben član družine, saj družino sestavljajo vsi trije. Bodoči očetje se pogosto zelo vključujejo v ta proces in močno čutijo otroka.

Tudi možnosti za pojav poporodne depresije se zmanjšajo na minimum. Velika večina žensk, ki se povezujejo z otrokom, rodi naravno. Morda celo doma. Poleg tega se okrepi občutek povezanosti s seboj. Veliko prednosti je tudi na globljih nivojih. Ta izkušnja ti ostane za celo življenje. Nikoli ne pozabiš, da si zgradil tako posebno vez s svojim otrokom.

Kakšna je tvoja funkcija pri vsem skupaj?

Moja naloga je naučiti bodoča starša, kako se lahko povsem samostojno povežeta z dušico svojega otroka. Ključna je torej samostojnost. Nisem oseba, ki bi kanalizirala, kaj jim ta dušica sporoča. Z njima se pogovarjam tudi o izzivih, s katerimi se soočata. Deloma jima pomagam tudi pri pripravah na porod.

Na voljo sem tudi za pare, ki ne vedo, če si sploh želijo imeti otroka. Številni pari se za to namreč odločijo iz napačnih razlogov; zaradi pričakovanj družbe, ker so že toliko stari, ker imajo službe in so si uredili dom. Tudi zato, ker vsi okoli njih že imajo otroke. S pari, ki ne vedo, če si želijo otroke, skupaj raziskujemo to področje. Nekateri začutijo, da si jih želijo, drugi pa ugotovijo, da jih ne bi imeli. Pomembno je, da se par odloči za otroka le, če si tega resnično želi.

Nekateri pari so taki, da si en od partnerjev želi otroka, drugi pa ne. To se lahko odraža v tem, da ne moreta spočeti otroka. S takimi pari ne želim sodelovati.

Kaj si dušice nerojenih otrok običajno želijo sporočiti svojim staršem? Lahko deliš kakšno še posebej zanimivo zgodbo?

Te dušice si zelo želijo zavestno priti na Zemljo. Iščejo takšne in drugačne načine, da bi vzpostavili komunikacijo s svojimi bodočimi starši. Staršem največ pomeni to, da vedo, da je z otrokom vse v redu. Dušice vsem staršem sporočijo svoja imena. Otrok si svoje ime namreč izbere sam, starši pa so tisti, ki ga morajo začutiti.

Velikokrat mamice začutijo ime svojega otroka, vendar so v dvomih, če so dobile pravo informacijo. Pogosto potem dobijo še kakšno potrditev. Ena bodoča mamica je videla ime svojega otroka napisano na registrski tablici. Nek par se je sprehajal ob morju in je šel mimo restavracije z imenom njunega otroka. Nekateri starši vidijo črke v oblakih ali jim v oči pade določena beseda, zapisana v knjigi.

Dušice otrok pogosto sporočajo, kdaj se bodo rodili.

Točen datum?

Ja, tudi datume.

Kar pa se tiče bolj pomembnih stvari: Eni mamici je ginekolog na pregledu rekel, da je gestacijska vrečka prazna, zato je dobila dve napotnici za splav. Otrok ji je sporočil, da je z njim vse v redu. Danes je star devet let. Če bi ona takrat poslušala zdravnikove napotke, tega otroka ne bi bilo. V ključnih trenutkih so lahko taka sporočila zelo pomembna in lahko celo rešijo otrokovo življenje. Seveda pa si mora mama močno zaupati ter biti zelo povezana s sabo in s svojim otrokom.

Neka druga mamica je bila v osmem mesecu nosečnosti. Dobila je infekcijo, zato je odšla v bolnišnico, kjer so ji rekli, da bodo sprožili porod, saj sta oba z otrokom v nevarnosti. Ta otrok je mami sporočil, da je z njim vse v redu in da se noče roditi že zdaj. Ona je na podlagi te informacije na lastno odgovornost odšla domov. Čez en mesec je rodila zdravega otroka.

Meni je ginekologinja v osmem mesecu nosečnosti povedala, da se je Isa obrnila z ritko navzdol. Predlagali so mi zunanje obrate. Isa mi je povedala, da se bo že sama obrnila in da si ne želi iti skozi ta postopek. In res se je čez nekaj časa sama obrnila v pravo lego.

Zakaj po tvojih informacijah pride do splava?

Lahko si je dušica izbrala izkušnjo zelo kratkega življenja. Lahko je v določenem trenutku ugotovila, da še ni pravi čas za rojstvo, zato počaka na bolj primerno situacijo. Že nekaj parov se je name obrnilo po splavu. Običajno je kmalu po tem prišlo do zanositve in uspešne donositve.

Včasih se mi je zdelo, da je do splava prišlo zato, da bi starši začeli iskati tovrstne rešitve, saj so se želele duše otrok najprej na tak način povezati z njimi. V nekaterih primerih je težko razložiti, zakaj je prišlo do splava. Lahko si eden od bodočih staršev ni želel otroka.

Pogosto se zgodi, da se po splavu vrne ista dušica, ki pred tem le še ni bila pripravljena na rojstvo. Morda tudi mamica še ni bila pripravljena na njen prihod.

Se pa zaradi povezovanja z otrokom zmanjšajo možnosti, da bi prišlo do splava.

Govoriš tudi o tem, da v zadnjem času na svet prihajajo drugačne dušice kot pred nekaj desetletji. Kaj je značilno zanje in kakšno podporo od svojih staršev potrebujejo?

To so dušice, ki še nikoli prej niso bile na Zemlji, so pa zelo razvite in se zelo pripravljajo na prihod sem. To so t. i. kristalinski otroci. Odločitve sprejemajo na podlagi intuicije, ne uma. So zelo senzibilni. V prvih mesecih življenja potrebujejo veliko nege, sočutja in miru. Ne marajo množic ljudi in glasnih prostorov. Iščejo bližino staršev in stik z naravo. Ne želijo si staršev, ki bi jih nadzirali in jih dajali v kalupe. V vsaki situaciji morajo imeti možnost izbire.

Vendar pa tudi ti otroci ob rojstvu pozabijo, kdo so in zakaj so prišli sem, zato si izberejo starše, ki že imajo določeno vedenje in informacije. S tem jim pomagajo, da se hitreje spomnijo, kakšna je njihova naloga na Zemlji. Želijo si starše, ki jim bodo dali vedeti, da fizični svet, kot ga vidimo, ni edino, kar obstaja. Te duše torej že zgodaj vedo, kakšno je njihovo poslanstvo in kaj bodo počele v življenju. Zelo zgodaj se začnejo učiti.

Poleg tega ne prenesejo bližine ljudi, ki se hranijo z energijo drugih. Iz takega okolja se umaknejo takoj, ko zaznajo, kaj se dogaja.

Se ti velikokrat zgodi, da pride k tebi par, pri čemer je bodoča mamica zelo navdušena nad povezovanjem z dušico otroka, medtem ko bodoči očka stoji bolj ob strani in je skeptičen do tega? Kaj narediš v takem primeru?

K meni je prišlo že nekaj takih parov, pri čemer je ženska rekla moškemu, da mora iti zraven. Na tak način mi je zelo težko delati, saj se vidi, kako njo vse zanima, on pa se muči zraven in čaka, da srečanje mine. Takemu paru ne morem dati toliko, kot bi si želela. To je namreč tako, kot bi eden od njiju pritiskal na bremzo, drugi pa na gas. Sicer pa lahko pride tudi ženska sama. Vedno rečem, da so moški lepo vabljeni, da se pridružijo, a le če začutijo, da si to želijo.

Včasih se zgodi tudi, da moški čuti več kot ženska in dobi več informacij o otroku. Navdušena sem nad tem, koliko so ti mladi moški zmožni čutiti in koliko dajo na to. V nekaterih primerih je bil moški tisti, ki je prvi navezan stik z mano in uredil vse v zvezi s tem. Imela sem tudi kar nekaj takih primerov, ko so mi pisali moški, da se želijo povezati, vendar morajo najprej prepričati ženo.

Bi podala še kakšno zaključno misel?

Številni ljudje se naenkrat odločijo, da bi imeli otroka, pri tem pa se sploh ne vprašajo, kako pomembna odločitev je to in če si ga sploh želijo. Starša se ne poglobita vase in se ne sprašujeta, zakaj si sploh želita imeti otroke. Nič ni narobe s tem, če par ugotovi, da si jih dejansko ne želi, je pa pomembno, da posveti čas temu vprašanju. Ne pa da tako pomembno odločitev sprejme zaradi družbenih pričakovanj. Še na nakup telefona se običajno pripravimo veliko bolje. Za mnenje vprašamo prijatelje, poleg tega pa naredimo vse možne raziskave in analize. Če bi bila jaz zdaj dušica, ki se odloča priti na Zemljo, bi si zagotovo želela priti sem na zavesten način. Želela bi si vzpostaviti stik s svojimi bodočimi starši. Vem, da je v teh časih veliko dušic, ki imajo enako željo.

Preberite tudi:

• Jožica Bajc Pivec: Po 36 letih je ostala brez službe in se začela ukvarjati z zelišči
• Breda Čopi: Med vrtnicami se povsem spremenim
• Darja Lovšin: To je razlog, da sumo borci ne dobijo diabetesa