Kroglica je odletela pod posteljo tako hitro, da je Lea najprej slišala samo tisti droben, votel trk ob les, potem pa nič več. Ležala je na trebuhu na parketu, z obrazom čisto pri tleh, in poskušala seči dovolj globoko, da bi jo zatipala. Pod posteljo je dišalo po prahu, sivki iz vrečk proti moljem in nečem starejšem, zatohlem.

“Kaj delaš?” je vprašala mama skozi priprta vrata.

“Kroglico iščem.”

“Ali spet poboraš prah po tleh,” je vprašala.

Lea ni odgovorila. S prsti je oplazila nekaj gladkega, potem papir, zavit v pravokotnik. Kroglica je bila še naprej nekje v temi, ampak tisto zavito reč je že vlekla k sebi. Časopisni papir je zašumel. Ko ga je odprla, sta iz njega padla dva majhna čevlja.

Rdeča, temna, kot jabolka v kleti. Na sprednjem delu sta bila popraskana, usnje ob pregibu razpokano, na enem se je pasček skoraj odtrgal. Bila sta premajhna za njo. Tudi ni se spomnila, da bi jih kdaj nosila.

“Čigava sta?”

Mama se ni premaknila takoj. Potem je stopila do nje, prehitro, skoraj s kolenom ob rob postelje, in ji čevlje vzela iz rok.

“Niso za igranje.”

“To vidim. Čigava sta?”

Mama je držala enega v dlani, s palcem čez obrabljen sprednji del. Tako je za trenutek obstala, kot da je pozabila, da je Lea še v sobi.

“Stara sta,” je rekla potem. “Pojdi si umit roke.”

“To niso moji čevlji.”

“Lea.”

To je bilo vse. Samo ime. Tisti ton, ki ji je dal vedeti, da ne bo več vprašanj.

Ko se je vrnila, čevljev ni bilo več. Tudi kroglice ne. Pod posteljo samo prah in senca.

Lea je bila takrat stara devet let in je že vedela, da odrasli najlažje lažejo z izpuščenim delom stavka. Ni treba reči ni pomembno. Dovolj je, da zaprejo predal. Dovolj je, da rečejo pojdi si umit roke.

Na večerjo so imeli mlečni riž. Oče je jedel hitro in udarjal z žlico ob rob krožnika, mama pa je bila tišja kot običajno. Lea jo je pogledovala čez mizo. Mamin obraz je bil tisti večer zategnjen bolj pri ustih kot pri očeh. To je pri njej pomenilo, da je nekaj narobe in da nihče ne bo povedal kaj.

“Pod posteljo sem našla čevlje,” je rekla.

Oče je dvignil pogled. “Kakšne čevlje?”

“Nobenih,” je rekla mama.

“Rdeče. Majhne.”

Mama je odložila žlico. Ne močno. Ravno dovolj, da je Lea razumela.

“Stare stvari,” je rekla.

“Od koga?”

“Danes res ni treba vsega vedeti.”

Oče si je obrisal usta s prtičkom. “Še ti si začela s temi neumnostmi?”

“Nisem jaz začela,” je rekla mama, a ni pogledala njega. Gledala je v mizo.

Lea tisto noč ni dolgo zaspala. Soba njenih staršev je bila čez hodnik in med vrati se je vedno našla tista ozka, poslušljiva reža, če si ležal pri miru in dihal počasi.

“Zakaj jih še imaš?” je vprašal oče.

Mamin glas je prišel šele potem, ko je škrtnil vžigalnik. Oče je kadil samo takrat, ko ga je nekaj res dovolj glodalo.

“Ker jih imam.”

“To ni odgovor.”

“Nobenega ne rabiš.”

Dolgo nista rekla nič. Potem je oče, tišje: “Včasih se mi zdi, da v tej hiši živijo še drugi ljudje.”

Lea je s prsti stisnila rob odeje. To je bilo dovolj. Otrok iz takega stavka naredi celo zgodbo.

Naslednje tedne je začela opazovati mamo drugače. Ne načrtno. Samo ko enkrat nekje zavohamo skrivnost, jo potem iščemo v vsem. V tem, komu odrasli telefonirajo na hodniku. V tem, katere predale zaklepajo. V tem, zakaj mama nikoli ne vrže starih čevljev stran, ampak jih vedno najprej obriše z vlažno krpo.

Enkrat, ko je deževalo in sta se vrnili iz trgovine, je mama sedla na nizki stolček v predsobi in Lei sezula mokre superge. Potem jih je postavila na časopis, poravnala jezike in z dvema prstoma pogladila blato s šivov. Nežno. Skoraj spoštljivo.

“Zakaj to vedno delaš?” je vprašala Lea.

“Kaj?”

“Kot da so žive.”

Mama se je za hip nasmehnila, ne zares. “Če ne skrbiš za čevlje, boš hitro bos.”

Takrat se Lei to ni zdel pameten odgovor.

Ko je bila stara dvanajst, je v šoli poslušala, kako je sošolkina sestrična našla pri očetu fotografijo druge ženske in je nastal cel škandal. Ljubica, skrivni otrok, drugo življenje. Lea je molčala, a v glavi je imela rdeče čevlje. Majhne. Skrivnostne.

Tistega popoldneva je doma ponovno šla v spalnico svojih staršev. Pod posteljo ni bilo ničesar. Odprla je spodnji predal omare. Nič. V škatli z zimskimi kapami nič. Našla pa jo je mama, še preden je uspela predal zapreti.

“Spet?”

“Mogoče pa imam pravico vedeti.”

“O čem?”

“O tem, kaj skrivaš.”

Mama je dolgo stala v vratih. V rokah je držala zloženo perilo. Ko je spregovorila, je bil njen glas čisto miren, zato še bolj neprijeten.

“Ti čevlji nimajo nič s teboj.”

“Kako naj bi imeli?”

Mama je odložila perilo na posteljo. “Nič. Pusti.”

“To vedno rečeš.”

“In ti vedno rineš v stvari, ki niso tvoje.”

Lea je prvič začutila tisto vročino v obrazu, ki ni jok, čeprav gre skoraj vedno v tisti smer.

“Potem pa čigave so?”

Mama jo je pogledala tako dolgo, da je Lea skoraj sama odmaknila oči.

“Moji niso več,” je rekla.

In to je bilo vse.

Tisti stavek jo je spremljal leta. Moji niso več. Kaj naj bi to sploh pomenilo? Da so bili enkrat mamini? Da jih je nosil kdo drug? Da je bila pred njo še ena punčka, še ena hči, nekaj, o čemer se doma ne govori? V družinah se najhujše stvari pogosto skrivajo.

Lea je odrasla. Življenje jo je vodilo mimo mature, prve službe, prve garsonjere, očetovega infarkta, ki na srečo ni bil usoden, je pa pustil precejšnje posledice. Mama je ostajala ista: natančna, a vedno malce zadržana. Nikoli mehka na način, ki bi ga človek opazil takoj. Mehka samo v čudnih, skoraj neuporabnih kretnjah. Ko je Lei neko zimo brez besed zamenjala raztrgano podlogo v škornjih. Ko ji je pri triintridesetih, ko je dobila virozo, prinesla v posteljo kakav, čeprav ga drugače niso pili že leta.

Ko je mama umrla, je ostalo stanovanje z vso svojo nedotaknjeno disciplino. Zložene brisače. Kozarci s starimi gumbi. Srajce po barvah. In postelja, pod katero je Lea kot otrok prvič začutila, da mama nekaj skriva.

Tri dni po pogrebu je pokleknila na isti parket, že precej bolj obrabljen, in potegnila ven ploščato kartonsko škatlo, ovito v staro prevleko za blazino. Tokrat ni bilo nikogar, da bi ji rekel naj si umije roke.

V škatli so bili čevlji. Spet so bili pospravljeni pod posteljo.

Enaki. Samo še manjši, kot se jih je spominjala. Oba ovita vsak v svoj kos tankega belega blaga. Poleg njiju fotografija, porumenela ob robovih, in dve prepognjeni listini.

Na fotografiji je bila mama kot deklica, ni bila stara več kot šest, sedem let. Suha potolčena kolena in prekratka jopica. Na nogah rdeči čevlji. Stala je na železniški postaji ob kovčku iz umetnega usnja, prevelikem zanjo. Ob njej je bila ženska z ozkim obrazom, ki je ni poznala. Niti malo ni bila podobna nobeni babici s fotografij na kredenci. Mami je z eno roko popravljala ovratnik, z drugo pa držala njeno dlan. Nihče se ni smejal.

Na hrbtni strani je v modri kemični svinčniki pisalo: Danica pred odhodom k Rini. 1958.

Lea je sedla na rob postelje. Vsa soba je za trenutek postala manjša. Danica je bilo mamino ime, ki ga ni nikoli nihče uporabljal. Za vse je bila Dana.

Odprla je prvo listino. Sklep centra. Začasna namestitev mladoletne Danice P. k teti Katarini R. zaradi neustreznih razmer v gospodinjstvu. Druga listina je bila krajša. Poročilo o obisku. Oče odsoten. Mačeha Milena nepripravljena sodelovati. Deklica zadržana, podhranjena, neprimerno obuta za letni čas.

Lea je zaprla oči.

Neprimerno obuta.

Čez nekaj ur je poklicala tetino sestro Terezo, edino še živo in dovolj staro, da bi se lahko česa spomnila. Tereza je prišla naslednji dan z avtobusom, v prevelikem črnem plašču, ki ga ni slekla niti v kuhinji.

“Še vedno jih je imela,” je rekla, ko je zagledala čevlje na mizi. Ni vprašala, od kod jih je Lea vzela. Samo sedla je in z dvema prstoma pobožala razpokan pasček. “Rina ji jih je kupila. Tvoja mama je bila takrat čisto majhna.”

“Zakaj je šla k Rini?”

Tereza si je vzela čas. Ne zato, ker ne bi vedela. Morda ji je kar malo odleglo, da lahko končno o tem govori.

“Ker je bilo doma grdo,” je rekla. “Po smrti njene mame je prišla Milena. In… no. Eni ljudje znajo otroka zlomit brez modric. Tvoja mama je veliko časa presedela na stopnicah. Rina jo je pobirala. Včasih po šoli, včasih zvečer. Ji grela mleko. Ji prala nogavice. Potem jo je enkrat socialna odpeljala k njej za nekaj časa. Začasno, so rekli.” Tereza se je kratko, brez veselja nasmehnila. “V naših družinah je začasno pogosto kar dolgo.”

Lea je gledala fotografijo. Mamin droben obraz. Tisto držo, kot da se že vnaprej opravičuje, ker nekje stoji.

“Zakaj mi ni nikoli povedala?”

“Ti pač ni.” Tereza je dvignila ramena. “Tvoja mama ni rada govorila o času, ko je bila majhna.”

“Pa čevlji?”

“Ker so bili prvi, ki so bili res njeni.” Tereza je to rekla skoraj mimo grede, kot nekaj samoumevnega, in prav zato je Lea za hip ostala brez daha. “Milena ji je vse vedno dala premajhne ali prevelike čevlje od drugih. Karkoli je prišlo pod roko in za to ni bilo potrebno nič plačati. Rina ji je te kupila za prvi šolski nastop, mislim. Ali pa za božič. Nekaj takega. Tvoja mama jih potem ni hotela zavreči. Saj jih je ves čas skrivala. Pod posteljo, v kovčku, spet pod posteljo.”

“Moji niso več,” je tiho rekla Lea, bolj sebi kot Terezi.

Tereza je dvignila pogled. “Aha. To ti je rekla?”

Lea je pokimala.

“Ja,” je rekla Tereza. “To je pa čisto po njej.”

Ko je ostala spet sama, je še dolgo sedela pri mizi. Predmeti so bili tako mirni, da so skoraj boleli. Fotografija. Dve listini. Čevlji, majhni kot dve dlani. In vsa tista leta, ko je verjela, da mama skriva nekega drugega otroka. Da je pod posteljo nekaj, kar nima zveze z njo. V resnici pa je skrivala ravno to. Otroka. Samo ne tujega. Sebe.

Spomnila se je vseh maminh kretenj, ki jih nikoli ni znala pravilno prebrati. Kako je vedno preverila, če so čevlji suhi, preden jih je Lea obula. Kako ji je popravljala jezik na supergah, ker “drugače ti bo tiščalo”. Kako ni nikoli dovolila, da bi v premajhnih sandalih “samo še eno poletje zdržala”. Kako ji je brez besed kupila prve res njene črne čevlje za valeto, čeprav so bili dragi in oče tisti mesec ni bil dobre volje.

Ni šlo za čevlje. Nikoli ni šlo samo za čevlje.

Zvečer je odprla kuhinjsko omaro in si naredila kakav. Gost, prevroč, z grudicami, kot ga je mama skuhala samo kadar je bila bolna. Skodelico je vzela s sabo v spalnico in jo postavila na nočno omarico. Potem je čevlje očistila z mehko vlažno krpo, čisto počasi, po šivih, okoli razpokanega pasčka, čez obrabljene sprednje dele, kjer je nekdaj drsela tuja, pretrda tla.

Ni jih zavila nazaj.

Postavila ju je na polico v omari, na višino oči. Ne kot okras. Kot nekaj, kar naj ostane vidno. Da se ne bo spet zgodilo tisto, kar se v družinah zgodi prelahko: da najnežnejši, najbolj prestrašeni del človeka konča pod posteljo, v temi, in potem vsi leta hodijo okoli njega, kot da ga ni.

Preden je ugasnila luč, je še enkrat pogledala čevlje.

Potem pa prvič po mamini smrti ni pomislila, kaj vse ji je zamolčala.

Pomislila je, kako majhna je morala biti, ko si je prvič sama zavezala pasček.

Preberite tudi:

• Včasih, ko je mama prišla pozneje iz službe, je imela vonj po čistilih
• Tisti dan je prišla domov iz šole prej kot običajno in videla nekaj, česar ne bi smela

Včasih, ko je mama prišla pozneje iz službe, ni imela vonja po dežju, avtobusu ali tistem prepoznavnem voju plašča. Dišala je po belilu in drugih čistilih. Po mokrih krpah. Po nečem limonastem in ostrem, kar je Anjo vedno zbodlo v nos, ko je stopila skozi vrata.

Takšne večere si je zapomnila po malih stvareh. Po tem, da je mama čevlje sezula že v predsobi in jih pustila narobe obrnjene. Po rdečih členkih. Po tem, da je v torbi poleg denarnice šumel račun za kruh, banane, kamilični čaj, pa doma tega niso jedli. Po dveh kifeljčkih, zavitih v papirnato vrečko, ki ju ni nikoli vzela iz torbe pred očetom.

“Spet si pozna,” je rekel oče, ne da bi dvignil pogled s televizije.

“Vem.”

“V službi?”

Mama je odložila torbo na kuhinjski stol. “Kje pa drugje.”

To je rekla mirno, skoraj dolgočasno. Prav to je bilo najhuje. Anja je takrat sedela pri mizi in barvala zemljevid Evrope. Avstrija ji je spet ušla preveč proti jugu. Oče je s palcem preklapljal programe. Mama si je šla umit roke in ko se je vrnila, je po njej še vedno dišalo po čistilih, samo bolj razredčeno, kot da je skušalanekoliko omiliti vonj z večkratnim umivanjem.

“Danes imamo za večerjo jajca,” je rekla.

Anja je bila takrat stara osem in je že vedela, da v družinah najprej zavohamo skrivnosti. Šele potem jih slišimo.

Niso se prepirali pogosto. Ne tako, da bi kdo razbijal kozarce ali odhajal od mize. Pri njih se je slaba volja lepila po stenah. Oče je postal bolj tih. Mama bolj natančna. Žlice je odlagala na krožnik brez najmanjšega zvoka. Vrata omaric je zapirala z dlanjo, ne s prsti. In kadar je prišla pozno, je Anja vedela, da bo v stanovanju zvečer manj zraka.

Včasih je mama rekla, da je imela “še opravke”. Včasih ni rekla nič. Nekega četrtka je Anja v kuhinjskem smetnjaku našla prazen kartonček za zobno pasto, ki je doma niso uporabljali. Drugič račun za tablete proti pritisku. Enkrat celo bel gumb, zavit v robček. Predmeti iz življenja, ki ni bilo njihovo.

Šolske sošolke so imele za take stvari preproste odgovore. Če mama laže, potem ima nekoga. Če skriva vrečke, potem ima nekoga. Če pride pozno in noče govoriti, potem zagotovo.

Anja je to misel najprej zavrnila, potem pa jo začela previdno vrteti razne scenarije v svoji glavi. Nekaj ji ni dalo miru.

Nekega večera, ko je mama prišla domov skoraj ob sedmih, je oče rekel: “A mu vsaj kuhaš bolje kot nam?”

Mama je ravno odpenjala gumb na rokavu. Za sekundo je obstala.

“Ne začni.”

“Ne začenjam. Samo vprašam.”

Anja je gledala v krožnik z zdrobom. Zdel se ji je preveč bel. Mama ni odgovorila. Oče tudi ne. Potem je televizija v dnevni sobi začela igrati reklamo za detergent in Anja je skoraj imela občutek, da se nekdo iz nje norčuje.

Kasneje, ko je šla mimo kopalnice, je videla mamo, kako si z debelo kremo maže razpokane roke. Na robu umivalnika je bila oranžna vrečka iz trgovine. Notri dva jogurta, štruca mehkega kruha in mrežica mandarin.

“Za koga je to?” je vprašala.

Mama je pogledala v ogledalo, ne nje. “Ni za nas.”

“To že vidim.”

Mama je privila pokrovček na kremo. “Pojdi spat, Anja.”

Ni se razjezila. Ni se branila. Samo odmaknila jo je, kot da je še premajhna za resnico.

To je morda najbolj zastrupljajoče. Ko te odrasli ne zavrnejo z glasom, ampak z načinom.

Leta so minevala. Skrivnost je ostajala, samo Anja je postajala starejša. V srednji šoli je mamo kdaj nalašč povohala, ko jo je objela. Vedno isto. Belilo. Milo. Vlaga starega stopnišča. Enkrat je v njenem plašču našla listek s seznamom: mleko 3, mehki piškoti, čistilo za kopalnico, žarnica 40W. Na hrbtni strani je bil dopisan naslov, ki ga ni poznala.

Tistega večera je prvič rekla nekaj naravnost.

“Če imaš nekoga, mi ni treba lagat.”

Mama jo je gledala, kot da je udarila preblizu in vseeno mimo.

“Nimam nikogar.”

“Kam pa potem hodiš?”

Mama je odložila nož, s katerim je rezala jabolka. “Nekega dne boš mogoče razumela, da ljudje včasih skrivajo tudi kaj drugega kot sram.”

Takrat se je Anji to zdelo natanko tak stavek, kakršne govorijo odrasli, ko hočejo zveneti globoko in v resnici nočejo povedati ničesar.

Ko je mama umrla, je najprej nastala tišina. V stanovanju so še tri dni stale skodelice od kave, ki je nihče ni zares pil. V hladilniku je bil odprt kozarec gorčice. Na kljuki v predsobi mamin šal, še vedno malo zavozlan, ker ga je tako hitro snemala.

Pri notarju je bilo vroče in zatohlo. Moški v sivi kravati je bral papirje z glasom, ki ni poznal ljudi, o katerih govori.

“Poleg stanovanja na Viču,” je rekel, “in osebnega računa, tukaj preide na vas tudi garsonjera na Resljevi, ki jo je vaša pokojna mati podedovala po teti Adeli.”

Anja je dvignila pogled.

“Po kom?”

Notar je pogledal v list. “Po teti Adeli Novak. Pred petimi leti.”

“Moja mama ni imela tete Adele.”

Moški je skomignil tako rahlo, da se je komaj videlo. “Papirji pravijo drugače.”

Garsonjera je bila v stari hiši z visokim stopniščem in temnim hodnikom, kjer je dišalo po kuhanem zelju, prahu in nečem, kar je bilo nekoč lak za les. Ključ je težko obrnil. Vrata so se odprla z dolgim, počasnim vzdihom.

Stanovanje je bilo majhno. Kuhinja, ozka soba, kopalnica. Zelenkast hladilnik. Štedilnik z dvema ploščama. Zavese s porumenelim robom. In vendar je bilo vse čisto. Ne lepo. Ne novo. Čisto tako temeljito, da je Anja v trenutku vedela, kdo je to počel. Tudi če tega še ni hotela vedeti.

V omarici pod koritom so bile zložene krpe po velikosti. Na polici nad mizo kozarci za vlaganje, v enem sladkor, v drugem riž, v tretjem gumbi. V predalu ob štedilniku je našla zdravila, vsako škatlico ovito z listkom v mamini pisavi: zjutraj, po kosilu, pred spanjem.

Na hladilniku je z magnetom visel seznam.

Kruh
Banane
Kamilični čaj
Čistilo za kopalnico
Žarnica 40W

Anja je sedla na edini stol v kuhinji.

Potem je počasi začela odpirati predale.

V enem je bila stara črno-bela fotografija deklice s kitama, ki sedi na kuhinjskem pultu in je kos kruha z maslom. Potrebovala je sekundo, potem še eno. Deklica je bila njena mama. Preozka ramena, resen pogled, ustnice stisnjene, kot jih je znala stisniti samo ona.

Na zadnji strani je bilo napisano: Irena pri meni, november 1978.

V drugem predalu je bila zavita kuverta s pismi. Ne ljubezenskimi, kot si je Anja nekoč predstavljala pri vseh skrivnostih sveta. Kratki listki. Seznami. Računi. In med njimi en prepognjen list, pisan z drobno, tresočo roko.

Če bo Milena spet huda, pridi po šoli naravnost k meni. Ni ti treba zvoniti. Dobila boš kakav. Vedno lahko prideš.

Podpis: Adela.

Anja je list držala z obema rokama, ker jo je naenkrat zeblo.

Milena.

Tega imena doma niso izgovarjali pogosto. Vedela je samo, da je bila to ženina od maminega očeta. “Ni bila za otroke,” je enkrat rekla mama in temo zaprla. To je bilo vse. Dovolj, da otrok razume, da se o tem ne govori. Enkrat je celo ujela, da je bila mačeha precej zlobne in jezne narave in se je pogosto znašala nad svojo pastorko. Kazalo je, da ji je teta Adela nudila varno zavetje v svojem stanovanju, kadar so šle stvari predaleč.

Na dnu kuhinjske omarice je Anja našla še star emajliran lonček z odlomljenim ročajem. Na spodnji strani je bilo v modri barvi napisano: IRENA. Poleg njega pločevinko kakava iste znamke, ki ga je mama kupovala njej, ko je bila majhna in bolna.

Stanovanje je bilo nenadoma prepolno. Z mamo kot deklico. Z mamo pred njo. Z nekom, ki ji je skrival čaj, kruh, kakav, zavetje. Z nekom, ki ga je družina očitno odrinila tako daleč, da je postal skoraj prazen prostor v stavku.

In mama se je tja vračala. Po službi. S čistili. Z mehkimi piškoti. Z bananami. Z denarjem, kadar ga je bilo kaj. Ne k ljubimcu. Ne v drugo življenje. K osebi, ki je nekoč naredil prostor zanjo, ko ga drugje ni bilo.

Anja je dolgo sedela za tisto mizo in gledala v svoje roke. Potem je prvič opazila, da po njih že malo diši po istem ostrem limonastem čistilu. Verjetno od predala pod koritom. Od ročajev. Od zraka, ki se je zažrl v vse.

Spomnila se je očetovega vprašanja: A mu vsaj kuhaš bolje kot nam?

Spomnila se je maminega mirnega ne začni.

Spomnila se je vseh večerov, ko je mislila, da jo mama vara z nekom, čigar obraza ni mogla sestaviti. V resnici jo je varala samo z molkom. Ne z lažjo. Z delom svojega življenja, ki ga ni želela razkrivati.

Na polici ob postelji je stala še ena fotografija. Adela, starejša, z zategnjeno sivo figo, ob njej mama že odrasla, v službenem plašču, v roki dve vrečki iz trgovine. Nobena se ne smeji v objektiv. Obe pa stojita zelo blizu.

Ko je odhajala, je v kopalnici obstala pri vedru in gobi. Na robu vedra so bili sledovi bele usedline. Mama ga očitno ni odnesla, ko je Adela umrla. Morda je mislila, da se bo vrnila naslednjo sredo. Morda je celo prišla, čeprav ni bilo več nikogar.

Anja je napolnila vedro z vodo. Počasi, brez posebnega razloga. Samo zato, ker je bilo tam. Dodala malo čistila. Vonj se je takoj razširil iz lavorja. Tisti isti vonj, ki ga je kot otrok sovražila.

Z gobico je obrisala kuhinjsko mizo, potem pult, potem še rob štedilnika. Ne iz dolžnosti. Bolj kot da bi dokončala delo, ki ga je mama začela.

Ko je šla po stopnicah navzdol, je imela ključ stanovanja v enem žepu, v drugem pa prepognjen listek.

Vedno lahko prideš.

Zunaj je že malo rosilo. Anja je na avtobusni postaji stala sama, z vlažnim zrakom v laseh in z rokami, ki so dišale po čistilih. Tokrat prvič ni bil to vonj skrivnosti.

Bil je vonj domačnosti.

Preberite tudi:

• Tisti dan je Klara skozi okno zagledala mamo z drugim moškim na avtobusu
• Tisti dan je prišla domov iz šole prej kot običajno in videla nekaj, česar ne bi smela