Breda Čopi, podpredsednica Svetovne zveze vrtničarjev (WFRS) in predsednica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije, rada pove, da ji vrtnice praktično pomenijo vse. Predstavljajo ji užitek v poslu, ki ga opravlja, usmeritev, specializacijo pa tudi zabavo. Vrtnic si ne ogleduje samo ljubiteljsko, pač pa jih vsako leto tudi strokovno ocenjuje. Je namreč sodnica za ocenjevanje vrtnic, ena od dveh v Sloveniji. Prepričana je, da je vrtnica kraljica cvetlic predvsem zaradi prostora, ki si ga običajno izbori v vrtu. Zanjo so najpomembnejše zgodbe, saj meni, da so vrtnice rasle prav z zgodbami. Od sedemdesetih let naprej so prehodile trnovo pot. Od kičastih razvajenk do današnjih samooskrbnih lepotic, ki ne potrebujejo več kemije in dodatnega namakanja, da bi poživile parke in vrtove. Za te zgodbe živi in dela že mnogo let.
Kaj vas je navdušilo pri vrtnicah in kdaj se je to zgodilo?
Z njimi sem se v resnici spoznala v težkih časih svojega življenjskega obdobja in po pravici povedano so takrat zame pomenile odrešenje. Področje je zelo široko, in ko te enkrat zapelje, se v njem z lahkoto izgubiš. Ko sem v tistem času prvič zašla v rožni vrt, sem se od vseh čutnih dražljajev skoraj izgubila, a ugotovila sem, da sem iz njega prišla spremenjena. Od takrat me vrtnice spremljajo, še bolj pa so mi ljubi rožni vrtovi.
Ali so vrtnice lahko dober posel? So morda prav zato zelo nadzorovane? Kako je organizirana presoja kakovosti vrtnic?
Morda so včasih dober posel, če pa so, je to težak zaslužek, zelo odvisen od narave in sezone. Po mojem je z njimi težko zares zaslužiti. Seveda je treba ločiti parkovne, grmaste in rezane vrtnice. Z rezanimi vrtnicami v cvetličarnah se morda res da več zaslužiti, s parkovnimi in grmastimi, s čimer se največ ukvarjamo mi, pa precej manj. Kljub vsemu se s tem poslom ukvarja veliko žlahtniteljev in njihove dosežke potem mi ocenjujemo na tekmovanjih in izborih. Ti izbori so sicer po vsem svetu, najpomembnejši pa so v Evropi: v Barceloni, Rimu, Madridu, včasih so bili pomembni izbori v Monzi, Ženevi, nekaj najpomembnejših je v Nemčiji, predvsem v Baden-Badnu, pa Haagu na Nizozemskem, Bagatellu (Pariz), Savernu itd. To so vsakoletni izbori, kamor žlahtnitelji pošiljajo svoje rože, in tem cvetlicam najprej sledi t. i. permanentna komisija, ki nenehno nadzoruje rast in druge elemente, ki jih pozneje ocenjujemo sodniki.

Kdo organizira ta srečanja? Svetovna zveza, lokalni organizatorji?
Ti izbori imajo že dolgo tradicijo. Najprej so začeli predvsem v Angliji in Franciji, kjer imajo že več kot sedemdesetletno zgodovino. Zanimivo! Vedno se vse začne pri lokalnih skupnostih, pri društvih in z navdušenci. Da je tako v Lyonu, je razlog tudi, ker je v okolici veliko gojiteljev in žlahtniteljev vrtnic. Francoski Lyon je srce svetovnega vrtničarstva, zato je mesto pred leti gostilo svetovni kongres. Zbrali so se vsi najpomembnejši (ne le francoski) vrtničarji. Pred petdesetimi leti se je vse to gibanje združilo pod okrilje Svetovne zveze – World Federation of Rose Societies. V njej so bila nekdaj le takrat vodilna francoska, angleška in nemška društva, danes je v zvezi že nad štirideset nacionalnih organizacij. Zadnja država je prav ta, ki sem jo kot podpredsednica svetovne zveze in predsednica sekcij Vzhodne Evrope uspela vključiti v zvezo. To je Poljska, ki je zdaj štirideseta članica World Federation of Rose Societies, in tam smo obnovili društvo ljubiteljev vrtnic (ta so na Poljskem nekoč že obstajala).
Kako ste v dogajanje vključeni sodniki?
Vsak rožni vrt, v katerem ocenjujemo rože, ima svoj stalni datum ocenjevanja, in to v glavnem, ko so vrtnice, glede na lokalno okolje, praviloma najlepše. Tako ocenjujemo na primer v Barceloni prvi teden v maju, v Rimu, Madridu in La Taciti pa recimo drugi teden maja. V Avstraliji na primer so ti izbori in ocenjevanja ravno obratna, pač glede na poznopomladni letni čas. Najpomembnejši izbori pa so vendarle v Evropi. Že omenjeni Avstralci tako nimajo tipičnega izbora, pač pa rožne razstave, kjer ocenjuje bolj cvetove kot pa celotne rastline in rožne vrtove.
Kako se nekdo usposobi za vrtničnega sodnika?
Zaenkrat natančno določenega mandata sodnikov svetovne zveze še ni, ga pa pripravljamo. Prav tako kot pripravljamo protokol izbora oziroma ocenjevanja. Sila pomembni sta aktivnost in odzivnost v svetovni zvezi. V mojem primeru pomeni, da sem se najprej udeleževala veliko vrtničnih dogodkov po Evropi, s tem sem pridobila izkušnje in nova vabila na srečanja. Kot mednarodni sodnik moraš dobiti predvsem vabila lokalnih organizatorjev. Vabijo te kot strokovnjaka in predstavnika nacionalne zveze. Kot sodnica ocenjevalka sem lani obiskala rožne vrtove v Rimu, Madridu, Barceloni, Baden-Badnu, Kortrijku, v Kopenhagnu pa smo se udeležili svetovnega kongresa.
Na vse te lokacije so me kot sodnico povabile mestne oblasti, prireditelji oziroma direktorji vrtov ali službe za javno zelenje mest. Zadnje čase je vzorec ocenjevanja način, kot to počnejo v Baden-Badnu. Tam nas sodnike vodijo člani permanentne skupine, po izdelanem protokolarnem sistemu. Vedeti morate, da so dobra ocena, nagrada ali priznanje zelo, zelo pomembni za prodajo vrtnic. Zato je nujno, da je ponudba vrtnic kakovostna. Kakovost mora cvetlica kazati vse leto, ne pa samo na dan ocenjevanja.

Kako je videti samo sojenje, ko pridete v izbrani rožni vrt?
Zelo se trudimo, da so pogoji sojenja za vse udeležence enaki. Vodja komisije za ocenjevanje pri WFRS in direktor javnega zelenja v Baden-Badnu, gospod Markus Brunsing, je pripravil protokol. Od lani tako ocenjujemo vrtnice, označene samo s kodami. Sodniki moramo oceniti med osemdeset do sto dvajset vrtnic v enem dnevu, odvisno od vrta. Vrtnice so seveda posajene po klasifikaciji, ki jo predlaga žlahtnitelj. On recimo predlaga, da gre v njegovem primeru nove vrtnice za hibridno čajevko, in tako jo sodniki tudi ocenjujemo. Včasih se zgodi, da vrtnicam prav žlahtniteljeva klasifikacija odnese točke, ker se morda ne obnese, kot je predvidel žlahtnitelj. Vrtnica mora biti v razcvetu, saj je posajena že vsaj dve leti. Težava lahko nastane, če roža na ocenjevalni dan ne cveti ali pa je morda že precvetela. Če se to zgodi, ima predsednik izbora dolžnost in možnost, da presodi, ali je vrtnico vredno ocenjevati ali ne.
Ste se že soočili s takimi težkimi odločitvami?
Bila sem predsednica ocenjevalne komisije že večkrat v zadnjih letih, in to v Barceloni in Baden-Badnu. Gre za veliko čast, pa seveda tudi odgovornost, če te izvolijo za predsednika izbora. Predsednik izbora skupaj z vodjo vrta in glavnim organizatorjem pogleda rastline in presodi, če slučajno katera ni zrela za sojenje. V tem primeru vrtnica ne pride v poštev za presojo in izpade.

Po katerih kriterijih pa ocenjujete posamezne rastline?
Kriterije predpiše WFRS oz. njene komisije in so enotni. 100 točk je največ za posamezno rastlino, od tega 30 točk za raščavost, 30 za cvetivost, 30 za zdravje in 10 za celovit videz in vonj. Z dobro oceno pridobijo vsi. Za vrtnico pomeni dobra ocena poleg prestiža tudi dobro odskočno možnost na trgu, za kupca pa je ocena dokaz, da je zdrava, všečna in samooskrbna. Če naštejem, so kriteriji: rast (olistanost, kakovost listov, celovitost rastline), cvetivost (predvsem ocenjujemo cvet, enakomernost cvetenja, polnost, v zadnjem času je zelo pomembna velikost pestičev oz. medonosnost), zelo pomembno pa je tudi zdravje rastline.
Vrtnice, ki dobijo zlato medaljo, morajo doseči več kot 70 točk. Lanska najboljša vrtnica v Baden-Badnu je dosegla 76 točk. To je bila ena izmed Kordesovih vrtnic, ki še nima imena. V WFRS pa se dogovarjamo tudi, da bi najvišje ocenjena vrtnica dobila še zlato kolajno svetovne zveze. Naj povem, da je že pred mano vrtnice ocenjeval naš član, gospod Vladimir Vremec, ki pa nastopa v glavnem kot predstavnik italijanske organizacije in šele v zadnjem času tudi kot član slovenskega društva ljubiteljev vrtnic.
Kaj pa lahko poveste o tako imenovanem ADR-preizkusu?
Gre za izjemno strog preizkus za vrtnice, Allgemeine Deutsche Rosenneuheitenprüfung, kar pomeni vsesplošni nemški preizkus vrtnic, seveda ni več samo kriterij kakovosti novih nemških vrtnic. Kot je znano, so v Nemčiji – že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – začeli z ekološkim pristopom in so v tem še danes najboljši. Za ADR-preizkus se odloči žlahtnitelj, ki gleda predvsem v prihodnost. Vrtnica mora biti vsaj tri leta posajena v rožnem polju nemškega inštituta. Tam dnevno nadzorujejo predvsem njeno zdravje in njeno raščavost. Seveda je pomembno, da ob tem ne uporabljajo nikakršnih strupov ali kemičnih škropiv.
Vrtnica v tem okolju, po treh letih, dobi končno oceno. To pomeni: ali ima ali pa nima oznake ADR. In ko kupujemo vrtnice po katalogu, pomeni oznaka ADR najbolj zanesljiv znak ekološkosti, samooskrbnosti in zagotovljene uspešnosti. Lani sem v Belgiji videla, koliko pomeni ta oznaka. Zaradi suše je bilo veliko bolezni in posušenih rožnih grmov. Ko pa sem prišla do nemških – Kordesovih – vrtnic, je bilo, kot bi stopil v drug svet. Videti so bile, kot bi jih dnevno zalivali in škropili z vsemi mogočimi kemikalijami.

Kakšna razlika je to od osemdesetih let, ko sem stopila na svojo hortikulturno pot. Takrat smo se vrtnic vsi izogibali. V avgustu so vse odcvetele in nismo vedeli, ali je to neki grm ali vrtnica, tako so bile bolne in uboge. Sicer je bilo nekaj zanimivih vrst, a ozek izbor s kratkotrajnim cvetenjem. Za hortikulturnike je bila vrtnica tako rekoč neuporabna in smo jo skoraj opustili. Ravno s Kordesom se je v sedemdesetih letih začelo novo žlahtnjenje. Kot poslovnež je najprej skoraj propadel. Zato se je odločil, da bo na njivah pustil vse rože, brez škropljenja.
Kar mu je v septembru še ostalo zdravega, je uporabil pri naslednjem žlahtnjenju. Tako je dobil zdrave vrtnice, vrtnica pa je spet cenjena v vseh krogih, tudi recimo med krajinskimi arhitekti, saj spet prinaša pokrivnost, barvo, zanimivost, samooskrbnost in danes skoraj povsem nadomešča enoletnice. Tudi na Dunaju je vrtnica danes predstavnica javnega zelenja in na javnih površinah odlično učinkuje, pa še cenejša je od nekaterih trajnic.
Ali ocenjujete tudi neprofesionalne, ljubiteljske žlahtnitelje?
Seveda, saj ne vemo, kdo je žlahtnitelj. V Baden-Badnu še posebej radi sprejmejo te žlahtnitelje. Sodniki poznamo samo kodo in pogosto se zgodi, da so prav neprofesionalni žlahtnitelji znanilci novosti in sprememb, te pa so danes najbolj cenjene. Veliko je malih žlahtniteljev, ki imajo zavidljive uspehe na trgu. Tak je recimo Davide Dalla Libera iz Italije z zlatimi medaljami, tudi v Angliji jih je nekaj, recimo Christopher H. Warner. Zelo uspešen je na primer tudi Martin Visser, ki smo ga gostili lani v okviru našega društvenega srečanja v Arboretumu Volčji Potok.
Za ljubitelje trendov naj povem, da se spet vračajo rdeče vrtnice in hibridne čajevke. Ena izmed lanskih zmagovalk v Baden-Badnu je Kordesova zanimivo rdeča roža, dobila je izjemno število točk. Še ne vem, kdaj jo bodo dali v prodajo. Gre za grmasto, mnogocvetno, večkrat cvetočo lepotico z izjemno rdečo barvo. Imena zaenkrat še nima.

Ste podpredsednica svetovne zveze, vaša domena je predvsem Vzhodna Evropa. Kaj pa pomeni vaša funkcija za Slovenijo?
V svetovni zvezi so Evropo razdelili na južno, severno in vzhodno regijo. V regijo, za katero sem odgovorna, spada največ – enajst držav. Žal so te tudi najmanj aktivne. V zvezi si želimo, da bi vsi ostali aktivni, zato je bil predlanski regionalni kongres v Ljubljani eden od vrhov naše in moje dejavnosti. Takrat je v Ljubljano, na naš kongres, prišlo nad dvesto udeležencev iz šestintridesetih držav in s šestih kontinentov. Na lanskem svetovnem kongresu v Kopenhagnu je WFRS ponovno potrdila uspeh ljubljanskega kongresa. Uspeli smo vključiti Arboretum Volčji Potok na seznam svetovno pomembnih rožnikov. Park smo predstavili najširšim ljubiteljem in ta hip je res v sami špici zanimanja.
Letos poleg promocije rožnika v Volčjem Potoku in morebitne nagrade na prihodnjem svetovnem kongresu v Adelajdi v Avstraliji pripravljamo tudi srečanje večine svetovnih žlahtniteljev. Upam, da bodo pri nas oktobra. Seveda si bodo ogledali vse naše pomembne vrtove z vrtnicami. To bo zanimivo srečanje za vse nas, še posebej za naše vrtnarje.

Katere pa so vaše najljubše vrtnice?
Še vedno imam najraje vrtnice belih in pastelnih barv. Medtem ko večina kolegov ceni stare vrtnice, pa se sama, nasprotno, bolj navdušujem za moderne vrtnice. Vem, da je v njih veliko znanja, zdravja in zanimivih barv. V svojem izboru naj med starejšimi vrtnicami omenim Madame Alfred Carrière, pa Alberic Barbier, vedno cvetočo, popenjavo belo lepotico. Ko zacveti rožnata Madame Grégoire Staechelin, zapoje tudi moje srce. Med modernimi vrtnicami imam rada hibridne čajevke. Očara me njihova popolnost cveta, ki izstopi kot velika, naravna skulptura. Zelo imam rada Margaret Merril žlahtnitelja Harknessa.
To je žlahtno bela, velikocvetna floribunda, zanimive pa so še mnoge druge. Od lani me nekako lahko spet očarajo tudi rdeče vrtnice. Med njimi recimo Hot Chocolate žlahtnitelja Carrutha, ki je z zanimivim rjavkasto rdečim, bakrenim, bujnim cvetom izjemna. Naj pa povem, da rdečih še vedno ne bi sadila v svojem vrtu. Ob koncu prav gotovo ne smem izpustiti svoje večne izbranke Sally Holmes. Gre za prekrasen veliki grm z izrazito cvetočo figuro.