Čeprav živimo dlje in bolje, se število uradnih bolezni povečuje. Še posebej prizadenejo tiste, ki so dotlej veljali za imune proti zbolevanju: mlade in v polnem delovnem zagonu. Res postajamo vse bolj bolni ali pa se pravi vzroki skrivajo drugje?
Zdravstvo si običajno predstavljamo kot dragoceno in sofisticirano orodje, s katerim kot družba skrbimo za kakovostno življenje vseh nas. Vendar je zdravstvo tudi k profitu usmerjena industrija, ki povezuje številne deležnike. Letno obrne na stotine milijonov evrov, zaposluje na tisoče ljudi in je za obrambo svojih interesov pripravljena poseči tudi po vprašljivih praksah. Posledica je padec zaupanja javnosti, kar spretno izkorišča alternativa, »orodji«, ki se ju poslužuje, pa sta sugestija in placebo.
Več bolezni, več posla
Medtem ko panoge, ki tvorijo jedro zahodnega zdravstvenega sistema, za svoja dejanja in odločitve prevzemajo odgovornost ter so prisiljene delovati po zakonsko predpisanih pravilih, so new age zdravilci iz tega popolnoma izvzeti. Deležniki v uradnem zdravstvu, ne glede na področje delovanja (razvoj zdravil, zdravljenje, preventiva …), za opravljanje svojega poklica potrebujejo šolanje, strokovni izpit, potrjevanje usposobljenosti skozi znanstvene objave … Za komplementarno medicino (akupunktura, zdravljenje z rastlinami, homeopatija itd. – torej metode, ki so znanstveno preverljive, njihov učinek pa dokazan s kliničnimi študijami) velja enako. Alternativni zdravilci vsega tega ne potrebujejo. Dovolj je že nekaj zadovoljnih pacientov, po možnosti sorodnikov ali prijateljev, pa posel zacveti. Pričakovali bi, da bodo sistemi trčili drug ob drugega, se soočili in poskusili drug drugega izriniti, pa se to ne zgodi.
Zaslužki z boleznimi gredo v milijone
Več bolezni pomeni tudi, da imamo uporabniki zdravstva (in ne zgolj država) bolj prazne denarnice. Za samozdravljenje in preventivo zunaj uradnega sistema (ki je zastonj) trošimo vse več. Prihodki farmacevtskih podjetij so se v zadnjih nekaj letih vsako leto povečali za desetino, zaslužki alternativcev pa za nekajkrat več. Slovenci za samozdravljenje namenimo v povprečju okrog sto evrov na mesec. Podatki nas uvrščajo v evropsko sredino. Večino izdelkov za samozdravljenje kupimo v lekarnah, in če izdelki ne delujejo tako, kot smo pričakovali, hitro menjamo proizvajalca. V primerjavi z drugimi Evropejci po alternativnih metodah posegamo redkeje, smo pa zanje pripravljeni precej seči v žep: dvomiti začnemo šele, ko zapravimo štiristo evrov in več.
Placebo: zdravilo, ki je zastonj
Sugestija (osnovna »sestavina« placeba) je do pred nekaj leti veljala za metodo, ki nima omembe vrednega vpliva na telo. Danes vemo, da ni tako. (Avto)sugestija si utira pot v telovadnice in šole, na športne tekme, v bolnišnice. Znano je, da imajo bolniki z rakom, ki ponotranjijo prepričanje, da bodo premagali bolezen, manj stranskih učinkov kemoterapije in radioterapije ter živijo dlje in bolje. Velja pa tudi obratno: če verjamemo (ali se pustimo prepričati), da je navadni prehlad znanilec nečesa usodnega, nas lahko položi za dolgo časa.
60 odstotkov vseh bolezni je psihosomatskih, kar pomeni, da jih sproži ali poslabša psiha. Vemo tudi, kako učinkovit je placebo (kar s pridom izkoriščajo številni samooklicani zdravilci). »Učinki placeba so ogromni in izjemno pomembni, čeprav večina ljudi misli drugače. Podvrženi smo jim bolj, kot si sploh lahko predstavljamo,« pojasnjuje Maryanne Garry iz Univerze Wellington.
Namerne sugestije in preventiva
Številne raziskave so pokazale, da sugestije vplivajo na učenje, spomin, uspeh na testih inteligence, nakupovalne navade in celo na odziv na zdravila. Ampak – zakaj? Odgovor se skriva v avtomatiziranih pričakovanih odzivih oziroma načinih, kako reagiramo v določenih situacijah. Na primer: pričakovani odziv na vesel dogodek je smeh, na žalostnega pa jok. Ko pričakujemo določen izid (na primer, da nam zdravilo pomaga), podzavest naše misli in vedenje usmeri v to, da ga v resnici tudi dosežemo. Sramežljiva oseba, ki meni, da jo bo kozarec vina na zabavi sprostil, učinke pripisuje vinu, v resnici pa gredo »zasluge« njenemu pričakovanemu prepričanju, da je zaradi vina postala bolj odprta in komunikativna.
Niso pa samo namerne sugestije tiste, ki vplivajo na naše misli in vedenje. Podoben učinek imajo tudi nenamerne sugestije. »Že samo to, da je nekdo v središču pozornosti ali da ima občutek, da je nekaj posebnega, povzroči, da ravna in se vede drugače. Fenomenu pravimo Hawthornov učinek: oseba se spremeni, če je opazovana. Pripravljena je delati več in dlje vztrajati pri nalogi,« pojasnjuje Maryanne Garry. Kar je zelo pomembno v znanosti, še posebej v medicini. »Za nekatera najbolj presenetljiva odkritja v psihiatriji danes vemo, da so nastala pod vplivom sugestij raziskovalcev in pričakovanih odzivov testnih oseb.«
Duševno zdravje: število diagnoz naraslo na 160
Eno od področij, kjer se zbolevnost hitro povečuje, je področje duševnega zdravja. Diagnoze so naštete in opisane v publikaciji DSM, ki jo vsakih deset let (približno) izda Združenje ameriških psihiatrov (American Psychiatric Association). Gre sicer za neformalno publikacijo, ki pa ima velik mednarodni vpliv, tudi na Mednarodno klasifikacijo bolezni, ki sicer velja za zlati standard pri nas in v Evropi. V zadnji izdaji DSM je opisanih kar 160 diagnoz s področja duševnega zdravja (za primerjavo: leta 1978 jih je bilo manj kot 30). Evropska stroka je do nje zelo kritična, med glavnimi očitki pa sta netransparentnost in konflikt interesov, kar se je izkazalo za utemeljeno. Analiza, ki sta jo opravila Lisa Cosgrove iz Univerze Harvard (ZDA) in Sheldon Krimsky iz Univerze Tufts (ZDA), je namreč pokazala, da je bilo tri četrtine od vseh članov panelov (torej ključnih odločevalcev pri zadnji izdaji DSM) neposredno finančno povezanih s proizvajalci zdravil in/ali z njimi povezanimi podjetji. Na področju motenj spanja so bili tako s proizvajalci zdravil za le-te neposredno povezani prav vsi člani panela, na področju motenj razpoloženja jih je bilo takih 67 odstotkov članov in na področju duševnih motenj 67 odstotkov članov.
Vpeljava nove diagnoze/načina zdravljenja pri nas
Publikacije, v katerih so opisane posamezne diagnoze, pa še zdaleč ne pomenijo avtomatskega »priznanja« le-teh s strani zdravstvenih institucij.
»Predloge za novosti lahko podajo Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izvajalci zdravstvene dejavnosti, strokovna združenja in društva na področju zdravstvenega varstva, Zdravniška zbornica Slovenije, Lekarniška zbornica Slovenije, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije in druge pravne osebe. Za presojo primernosti in sprejemljivosti predlogov novosti so s strokovnega vidika pristojni RSK (razširjeni strokovni kolegiji) posameznih zdravstvenih strok ali pristojne institucije na področjih, na katerih RSK niso imenovani. Člani RSK so priznani strokovnjaki na svojem področju. Pri svojem delu so neodvisni in nepristranski. V skladu s Pravilnikom o razširjenih strokovnih kolegijih so pri opravljanju svoje funkcije dolžni biti pozorni na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov, ki bi lahko vplivalo ali bi v javnosti lahko ustvarilo videz, da lahko vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje te funkcije, ter se mu dosledno izogibajo.
Član RSK svojega položaja in informacij, ki jih pridobi pri opravljanju svoje funkcije, ne sme uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničil nedovoljen zasebni interes. Sodelovanje člana RSK v drugih institucijah ne sme vplivati na njegovo neodvisnost in nepristranskost pri odločanju. Če meni, da obstaja dejansko ali možno nasprotje interesov pri odločanju v posamezni zadevi ali da pri odločanju o posamezni zadevi ne more biti nepristranski, se sam izloči iz obravnave in odločanja,« pojasnjujejo na Ministrstvu za zdravje in razložijo nadaljnji postopek:
»Predlagatelj poda predlog za novost na za to pripravljenem vprašalniku skupaj z uvodnim dopisom in pozitivnim mnenjem RSK. Formalno popolno vlogo obravnava Komisija za ocenjevanje vlog s strokovnega in finančnega vidika. Če Komisija oceni, da je novost strokovno upravičena in ekonomsko učinkovita, potem Komisija s sklepom predlaga Zdravstvenemu svetu, da novost obravnava. Zdravstveni svet lahko po obravnavi novosti to odobri, zavrne ali zahteva dodatne obrazložitve. Zdravstveni svet mora do konca septembra tekočega leta odobrene vloge uvrstiti na prednostni seznam za naslednje proračunsko obdobje.«
Pogovor: Damjan Kos, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, direktor direktorata za informiranje
Kdo določa, katere storitve plačuje ZZZS?
ZZZS zagotavlja zavarovanim osebam iz obveznega zdravstvenega zavarovanja plačilo standardnih zdravstvenih storitev, ki so v vseh zdravstvenih dejavnostih strokovno-doktrinarno utemeljene storitve glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe, skladno s presojo zavarovančevega osebnega ali napotnega zdravnika. Strokovno-doktrinarno utemeljene storitve oblikuje in določi Zdravstveni svet kot posvetovalno telo pri Ministrstvu za zdravje v sodelovanju z razširjenimi strokovnimi kolegiji, ki se oblikujejo pri klinikah in inštitutih ali drugih zavodih. Sistemska ureditev torej zasleduje cilj, da so zavarovanim osebam zagotovljene zdravstvene storitve kot kakovostne, sodobne in strokovno-doktrinarno utemeljene zdravstvene storitve z uporabo najboljših možnih materialov in tehnik, ki zagotavljajo najboljši možni izid zdravljenja.
Ker pa se pojavljajo vedno nove zdravstvene tehnologije in organizacijski pristopi, ki omogočajo še boljše izide zdravljenja, je treba strokovno doktrino in organizacijo dela v zdravstvu nenehno posodabljati ter za to zagotoviti vsako leto tudi dodatna finančna vlaganja. Pri tem bi bili lahko uspešnejši, če bi po zgledu drugih razvitih evropskih držav vzpostavili agencijo za vrednotenje zdravstvenih tehnologij in kakovost v zdravstvu ter na ta način profesionalizirali zahtevne postopke posodabljanja nacionalnih strokovnih smernic v zdravstvu ter vzpostavili boljši sistem varnosti in kakovosti v zdravstvu.
Kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na to, da je le-teh vse več?
Na eni strani so to demografski dejavniki, torej staranje prebivalstva, podaljševanje povprečne življenjske dobe, ki je v Sloveniji že večja kot povprečje EU-28, in vedno večje potrebe starajočega se prebivalstva po zdravstvenih storitvah. Po drugi strani pa so med nedemografskimi dejavniki zelo močan dejavnik uvajanje novih zdravstvenih tehnologij kot posledica znanstvenega in tehnološkega napredka, nove in učinkovitejše diagnostične metode, vključno z molekularno diagnostiko in genomskimi testi (odkrivanje redkih bolezni!), obenem pa tudi gospodarska razvitost države in delež javnih sredstev, ki jih lahko nameni za zdravstvo, ne nazadnje pa tudi vpliv industrije (multinacionalk).
Kaj bi bilo treba spremeniti in kje so največje ovire?
V Sloveniji poteka uvajanje novih zdravstvenih tehnologij nekoliko preveč stihijsko in kampanjsko. Proces vrednotenja novih zdravstvenih tehnologij bi morali profesionalizirati in v strogem postopku vrednotenja stroškovne učinkovitosti in vpliva na javno zdravje morda kakšno ne zadosti učinkovito tehnologijo tudi zavrniti. Obenem bi bilo treba v Sloveniji spodbuditi postopke združevanja in specializacije bolnišnic, tako da bi razvijali sodobne referenčne centre tudi za širšo Evropo. Specializacija namreč zagotavlja višjo kakovost obravnave pacientov in visoko skladnost s slovenskimi in evropskimi oz. mednarodnimi strokovnimi smernicami.
