So lahko uradna medicina in alternativne oblike zdravljenja v zavezniškem odnosu ali so trenja med tema dvema področjema neizogibna? Kaj so prednosti in kaj slabosti različnih pristopov? To je le nekaj izmed vprašanj, ki smo jih zastavili našim sogovornikom. Ti se tako ali drugače ukvarjajo z eno izmed dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče prišteti k alternativnim metodam zdravljenja …
Akupunktura
Poklicna pot doc. dr. Neli Vintar, dr. med. prim., specialistke anesteziologinje je zelo zanimiva zaradi dejstva, da pri svojem delu združuje klasično medicino oz. farmakološke metode in akupunkturo. S slednjo se je prvič srečala prav med delom v protibolečinski ambulanti KC v Ljubljani. Marsikoga bo morda ta podatek presenetil, vendar se akupunktura tam izvaja že več kot 40 let. Dr. Vintarjeva je nato nadaljevala izobraževanje tako v Sloveniji kot v tujini. Kot poudarja, je treba znanje akupunkture obnavljati in nadgrajevati, enako kot znanje vsake druge medicinske specialnosti.
Se morda sprašujete, kako sploh poteka akupunktura, kako se je razvila in kako se uporablja danes? V povezavi z naštetimi vprašanji dr. Vintarjeva pojasni: »Pri akupunkturi gre za vbadanje iglic v določene točke na telesu, ki so večinoma na energijskih kanalih, po katerih mora življenjska energija nemoteno teči. Akupunktura je le eden od pristopov zdravljenja kitajske tradicionalne medicine (KTM), med katere sodijo še prehrana, gibalne tehnike (qigong, taiqi), tuina masaža, moksibustija in zdravljenje z vakuumskimi kozarčki.
KTM temelji na starodavnih filozofskih izhodiščih, obravnava človeka celostno, upošteva dejavnike okolja, čustvene odzive. KTM razume bolezen kot porušeno ravnovesje, z vsemi naštetimi pristopi se ga trudimo ponovno vzpostaviti in vzdrževati. Akupunktura je zdržala tisočletna preverjanja in se ohranila v široki praksi vse do danes. V zadnjih desetletjih se je akupunktura še dodatno razvijala, uveljavila se je novejša akupunktura uhlja in akupunktura lobanje. Postavila se je ob bok pristopom zahodne medicine, ko je v strokovni literaturi vse več objavljenih študij, in postala del z dokazi podprte medicine.
Svetovna zdravstvena organizacija je pred leti v Ženevi objavila več kot 100 različnih uradnih indikacij za zdravljenje z akupunkturo.« Seveda pri svojem delu dr. Vintarjeva akupunkturo uporablja predvsem za obvladovanje bolečin, kot dopolnilno nefarmakološko metodo, ob tem pa pojasnjuje, da v protibolečinski ambulanti akupunkturo včasih izvajajo še za lajšanje neželenih pojavov ob hormonski terapiji raka in tudi za zmanjševanje kroničnih ali sezonskih alergij.
Dr. Vintarjevo smo povprašali še, kako vidi razmerje med akupunkturo in farmakološkimi metodami za lajšanje bolečine ter kdaj je po njenem mnenju primernejša prva/druga možnost. V povezavi s tem nam je pojasnila, da »pri farmakoloških metodah lajšanja bolečin v telo vnašamo različne učinkovine, ki imajo poleg želenih tudi neželene učinke. Pri akupunkturi pa v telo ne vnašamo nobenih zunanjih učinkovin, ampak z vbadanjem iglic v določene točke bodisi aktiviramo telesu lastne učinkovine bodisi sprostimo blokade na energijskih kanalih. Zato ima akupunktura zelo malo neželenih učinkov, ki so redki in nepomembni, če jo izvaja ustrezno izobražen zdravnik.
Če si pacient želi akupunkture, jo je skoraj vedno smiselno kombinirati s sočasnim jemanjem analgetikov. Z akupunkturo pogosto ublažimo bolečine do te mere, da se potreba po analgetikih bistveno zmanjša: pacient jemlje nižje odmerke manj pogosto. Včasih lahko z jemanjem analgetikov povsem preneha. Zlasti je to pomembno za starejše, ki analgetike slabo prenašajo in pogosto razvijejo neželene učinke, z akupunkturo lajšamo bolečine tudi pri nosečnicah, ki se želijo izogniti uporabi analgetikov. Problem je v dostopnosti akupunkture na stroške zdravstvenega zavarovanja prek napotnice, saj jo na napotnico izvajamo le v protibolečinskih ambulantah javnih zavodov, kjer se zaradi vse večjega zanimanja čakalne dobe za akupunkturo daljšajo, ponekod so že daljše kot dve leti.«
Ko bolnik vendarle pride na vrsto, naj bi bilo po besedah dr. Vintarjeve v povprečju potrebnih 10 akupunkturnih stimulacij, ki se morajo izvajati najmanj enkrat tedensko. Podobno kot v mnogih drugih primerih je seveda tu veliko odvisno od posameznega bolnika. »Včasih pride do izboljšanja že po nekaj terapijah, lahko pa se telo odzove z zamikom in pacienti navajajo izboljšanje šele mesec dni po zaključku akupunkturnega zdravljenja. V primeru kroničnih bolezni opažamo, da učinki akupunkture začno bledeti, včasih po letu dni in več, včasih pa že po nekaj mesecih, zato svetujemo ciklus akupunkturnih stimulacij ponoviti,« nam še pojasni dr. Vintarjeva.
Homeopatija
Medtem ko torej dr. Vintarjeva brez večjih težav pri svojem vsakodnevnem delu združuje pristopa, ki se zdita na prvi pogled nezdružljiva, pa Živan Krevel, dr. med., univ. dipl. biol., ki se ukvarja s homeopatijo, zaznava precej več napetosti v odnosu uradne medicine do alternativnih metod: »Uradna ali šolska medicina je do homeopatije na splošno odklonilna že od osamosvojitve dalje, v prejšnji državi pa je bila po 2. svetovni vojni prepovedana. Zakonodaja je tudi tako napisana, da je praktično nihče uradno ne bi smel prakticirati. Še vedno zdravnik, ki bi jo prakticiral, tvega izgubo licence, kar je seveda zelo nazadnjaško!
Ministrstvu za zdravje to očitno ustreza, pozabljajo pa, da so v službi vsem državljankam in državljanom Slovenije in da je njihova osnovna naloga skrbeti za to, da bi bili vsem na voljo čim bolj učinkoviti načini zdravljenja, ne zgolj tisti, ki jih forsira bogata industrija zgolj za lastne cilje po čim večjih dobičkih. Homeopatska zdravila pa so po Zakonu o zdravilih zdravila in so zato šele v zadnjih letih na voljo tudi v lekarnah. Do tega pa ne bi prišlo, če nas ne bi v to prisilila zakonodaja EU. Nekateri magistri farmacije so usposobljeni za homeopatsko svetovanje za blažje akutne motnje in so poleg veterinarjev edini, ki niso v navzkrižju z zakonodajo.«
A o čem natančno sploh govorimo, ko govorimo o homeopatiji? Čeprav gre za besedo, ki ste jo najbrž že velikokrat slišali, morda ne poznate podrobneje zgodovine in specifik tega pristopa. Kot nam razloži dr. Krevel, je »homeopatija 200 let star sistem zdravljenja, s katerim je možno pozdraviti tudi ’neozdravljive’ kronične bolezni, kot so astma, revmatoidni artritis, sistemski lupus eritematozus itn. Utemeljil jo je nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann konec 18. st. in se je hitro razširila po Evropi, ZDA in Indiji. V 19. st. je postala zelo priljubljena zaradi velikih uspehov pri zdravljenju takratnih epidemičnih nalezljivih bolezni, kot so bile tifus, kolera in rumena mrzlica. Dobri zdravniki homeopati namreč tudi pri teh hudih boleznih niso imeli veliko smrtnih primerov.
Tudi danes bi imela medicina bistveno boljšo statistiko ozdravitev, če bi bila naklonjena temu pristopu. Še dandanes ima KC v Ljubljani 20-odstotno smrtnost bolnikov, ki zbolijo za sepso. Tu bi s pomočjo homeopatije lahko veliko izboljšali! Homeopatska obravnava je celostna, takšno pa je tudi zdravljenje. Zdravnika homeopata zanima vse od osebne, družinske in socialne anamneze, sprašuje pa o veliko navidezno nerelevantnih podatkih, kot je položaj, v katerem bolnik zaspi, ali o jedeh, ki jih ne mara. Naša materija medika (zdravila, s katerimi zdravimo) je namreč zelo obširna, saj obsega več tisoč zdravil.
To je odlično, po drugi strani pa to pomeni, da obstaja veliko zdravil, ki so zelo podobna. Zato je potrebno previdno in natančno delo, da najdemo najbolj podobno zdravilo težavam bolnika, da bo kar največ možnosti, da bo zdravilo prijelo na izvoru bolezenskih težav, kar bo pripeljalo do ozdravitve tako bolezni kot simptomov. Homeopatija namreč temelji na načelu podobnosti: similia similibus curentur – podobno se zdravi s podobnim. Potek zdravljenja je pri akutnih boleznih hiter, pri kroničnih pa je treba zdraviti tudi več let do popolne ozdravitve.
Posebnost homeopatskih zdravil je proces priprave, ki se imenuje potenciranje. Gre za serijsko redčenje, na vsaki stopnji razredčitve pa se raztopina močno pretrese. Z redčenjem izgubimo potencialno toksičnost, pretresanje pa raztopino tako spremeni, da pridobi moč ali potenco. Potencirana zdravila so namreč popolnoma netoksična in zato nenevarna, po drugi strani pa imajo veliko moč! Gre za idealno kombinacijo in jih lahko zato brez nevarnosti jemljejo tudi dojenčki in nosečnice.«
Dr. Krevel meni, da je homeopatija prava izbira za praktično vsakogar, ki bi se želel zdraviti brez nevarnosti stranskih učinkov in bi želel učinkovito zdraviti vzrok svojih bolezenskih težav. Odsvetoval bi jo le pri diabetesu tipa I, ki je glede na njegove izkušnje neozdravljiv. Poleg tega pa bi še neizkušenim homeopatom odsvetoval zdravljenje zelo starih in oslabelih bolnikov. Kako dolgo pa je treba v povprečju čakati na izboljšanje oz. na želene rezultate? Tu dr. Krevel poudarja, da so razlike med bolniki velike: »Kronične bolezni je običajno treba zdraviti vsaj dve leti, koliko obiskov na leto, pa je zelo odvisno od stila zdravnika homeopata. Sam skušam naročati čim manj pogosto, a seveda dovolj pogosto, da ni škodljivo za bolnika. Pri akutnih boleznih pa pogosto zadostuje en obisk.«
Reiki
Med vsemi obravnavanimi pristopi se zdi morda prav reiki najbolj skrivnosten oz. najbolj oddaljen od tistega, kar si večina predstavlja kot uradno zahodno medicino. Tehnika temelji na polaganju rok na telo, kar naj bi sprožilo procese zdravljenja. »Reiki je življenjska energija, ki se prevaja iz univerzuma v nas ali prek nas v druge. Reiki je eden najpreprostejših načinov naravnega zdravljenja z Univerzalno spiritualno energijo, kar jih poznamo. Veličastno je, da lahko reiki uporablja prav vsak posameznik (brez predznanja, ne glede na verovanje …), ki začuti notranjo željo,« nas pouči Anja Kurent, BA pth., spec. psihoterapije in mojstrica reikija, ki deluje v okviru Društva Spiritual.
Z reikijem se sicer ne ukvarja terapevtsko, vendar pa že vrsto let vodi tečaje, kar pomeni, da ima možnost spremljanja številnih reikistov. Kdo so tisti, ki najpogosteje obiskujejo njene tečaje? Anja Kurent pojasnjuje: »Na tečaje prihajajo posamezniki, ki si želijo vstopiti na Pot samospoznavanja, harmoniziranja in uravnovešanja osebnega energetskega polja. Povezanost z reikijem spodbuja naravne sposobnosti za vzpostavitev ravnovesja na telesni, mentalni in duhovni ravni. Reiki nam je tako lahko v podporo v stresnih situacijah, pri lajšanju fizičnih bolečin, bolezni in poškodb. Mnogokrat se za tečaj odločijo nosečnice ali mlade mamice, saj je reiki izjemna podpora za otrokove težave v prvih letih, saj deluje zelo subtilno, nežno, neinvazivno, spodbuja telo k samozdravljenju, hitrejši regeneraciji, detoksikaciji organizma in uravnoveša energijsko polje posameznika.«
Gre torej za pristop, ki se ne osredotoča zgolj na telesni vidik, ampak temelji na povezavi različnih aspektov. Kot najpomembnejše prednosti tega pristopa oz. tehnike samozdravljenja Anja Kurent izpostavlja univerzalnost, priročnost in dejstvo, da je brez kontradikcij. Tako naša sogovornica verjame, da je reiki primeren prav za vsakogar, saj »vedno podpre posameznika v njegovo najvišje dobro«. Ob tem dodaja, da je ta posameznik lahko odrasel ali otrok.
Tudi Anja Kurent sicer meni, da je pri odnosu do alternativnih pristopov na voljo še precej prostora za izboljšave: »V Sloveniji je marsikatero področje pomoči ljudem stigmatizirano in neurejeno. Tako ’alternativno zdravljenje’ kot področje psihoterapije, na katerem delujem sama. Ljudje smo celota duhovnega, duševnega in telesnega in dobro bi bilo, da bi bili tako tudi obravnavani pri zdravljenju. Zato je edina pot povezovanje t. i. konvencionalne medicine in alternativne oz. naravne medicine. Mnogo posameznikov ju že kombinira in to je dobra novica. Da se zavedamo, da telesa ne moremo ločiti od duševnega in duhovnega, tako kot bi klasična medicina, ki je usmerjena le na zdravljenje simptomov, mnogokrat hotela.«
Bioterapija
»Vsak človek ima bioenergijsko polje, ki s prostim očesom ni zaznavno, vendar pomembno usmerja procese v telesu. Če se zaradi napačnih vzorcev in načina življenja, ki ni v skladu z nami in našo resnico, podre ravnovesje, zbolimo. Po istem principu, kot zbolimo, z bioenergijo tudi odpravljamo težave, in sicer na energetskem nivoju. Bioenergija daje dobre rezultate pri različnih boleznih; srca in ožilja, krvi, oči, migrenah, alergijah, multipli sklerozi, izgorelosti …« pojasnjuje Drago Šušnjara, terapevt bioenergije, ki ima ordinacijo že četrt stoletja, obenem pa že skoraj dve desetletji kot terapevt inštruktor deluje znotraj ožje ekipe Zdenka Domančića. Prvenstveno se ukvarja z zdravljenjem otrok in parov, ki imajo težave pri zanositvi, ter športnikov, seveda pa ga nemalokrat obiščejo tudi ljudje z drugačnimi težavami.
Na vprašanje o tem, ali obstajajo primeri, ko bi bioterapijo odsvetoval, Šušnjara odgovarja, da bioterapija ne more povzročiti škode in da gre za blagodejno podporo telesu na poti k boljšemu počutju in ozdravitvi. Svoje delo vidi predvsem kot spodbudo telesu, ki nato samo opravi potrebno delo: »Vsako bolezen, stanje je mogoče spremeniti na bolje. Treba se je zavedati, da je človeško telo samoozdravljivo, mi kot zdravilci in uradna medicina pa smo podpora in nekakšna provokacija sistemu, da se telo začne samo zdraviti.« Ob tem poudarja, da je odločen zagovornik komplementarnega zdravljenja, torej tesnega sodelovanja uradne in alternativne medicine, ki lahko po njegovem mnenju prinese najboljše rezultate. Tako pri bolnikih, ki ga obiščejo zaradi težjih obolenj, vedno vztraja, da ne opustijo predpisanega uradnega zdravljenja.
Iz pripovedovanja Šušnjare lahko razberemo, da obiska terapevta bioenergije ne priporoča šele takrat, ko se pojavijo težave, ampak tudi kot preventivo: »Modri in osveščeni ljudje aktivno skrbijo za zdravje, preden je ogroženo. To pomeni, da redno delajo na tem, da ne pride do porušenja naravnega ravnovesja v telesu, ki povzroči bolezen, se zdravo prehranjujejo, redno gibajo in krepijo imunski sistem. Bioenergija je odlična možnost takega vzdrževanja energetske ’kondicije’ in podpore telesu, še posebej pri ljudeh, ki so fizično ali psihično močno obremenjeni. S pomočjo bioenergije je mogoče izrazito dvigniti energetsko pripravljenost športnikov, prav tako pa je v primeru poškodb, izčrpanosti, hudega stresa … S to metodo je mogoče zagotoviti bistveno hitrejšo regeneracijo telesa oz. poškodovanih delov, kar je izjemno pomembno tako za rekreativne kot profesionalne športnike.«
Ob koncu Šušnjara še enkrat poudari, da je pot v sodelovanju: »V mnogih razvitih državah je že vrsto let mogoče kar v uradnih zdravstvenih ustanovah poleg uradne medicine izbrati eno od komplementarnih metod zdravljenja, saj so raziskave pokazale, da ta kombinacija prinaša bistveno večje uspehe. Tak način zdravljenja sloni na spoznanju, da je človek tako telesno kot duhovno bitje, ima fizično in energetsko telo. Moram reči, da so tudi pri nas zdravniki vedno bolj odprti do bioenergije, mnogi želijo vedeti, kaj in kako počnem, govorim predvsem o pediatriji, ker delam večinoma z otroki. In tudi sam ugotavljam, da ko sodelujemo z uradno medicino, je to najboljša podpora obolelemu. Bioenergetiki ne postavljamo uradnih diagnoz, absolutno sprejemamo diagnoze uradne medicine, na podlagi katere pomagamo zdraviti.«