Zima je tisti čas, ko pomislimo prav na vse, kaj bi še naredili in preizkusili, da bi si čim bolj učinkovito utrdili organizem, preprečili prehlade in viroze ter se predvsem bolje počutili. Zakladnico zdravja lahko upravičeno pojmujemo kot bogastvo uporabnih idej, saj se v njem skriva neizčrpen vir uporabnih znanj, metod in pristopov, ki so preprosti in zelo koristni. Mednje nedvomno sodi knajpanje, posebna oblika zdravljenja z vodo, ki ga je utemeljil nemški duhovnik in terapevt Sebastian Kneipp.
Tehnike Kneippovega zdravljenja
Osnova knajpanja, ki je danes na voljo v številnih zdraviliških, pa tudi rekreacijskih bazenih in savnah, v prvi vrsti temelji na vodi. Kot je sam dejal izjemni mož: »Med vsemi zdravili nam je dala mila božja roka eno v posebno obilni meri, in to je ljuba voda …« Voda, pisana z veliko začetnico. V okviru oblivanja telesa z vodo priporoča različne kopeli – parne (mednje sodi tudi savna), sončne, zračne, kopel za glavo, roke in celo oči: »Pomoči obličje v mrzlo vodo in odpri oči, da se kopljejo pol minute.« Priporoča tudi zdravljenje s soparo in oblivanjem. Kneipp je celo menil, da mrzla voda ozdravi tudi zobobol: »Utrjuj si život in zobje te ne bodo boleli. Če te pa bolijo, hodi vsak dan štiri minute do kolen po mrzli vodi in napravi si vsak dan poliv na hrbet; to ti bo pregnalo zobobol.«
Za zdravljenje različnih drugih tegob priporoča hojo z bosimi nogami po rosi, mokrem kamenju, po na novo zapadlem snegu in brodenje po vodi. Obenem svetuje oblivanje kolen, stegen, hrbta, prsi in namakanje ramen v čim bolj mrzli vodi. Hladne kopeli krčijo krvne žile v koži, tople jih širijo. Metoda posledično vpliva na znižanje krvnega tlaka, povečanje srčnega utripa, kar izboljšuje krvni pretok in pozitivno vpliva na splošno počutje.
Voda in zelišča
Sebastian Kneipp je velik poudarek pri tehniki zdravljenja z vodo, ki jo je utemeljil, pripisoval kombinaciji vode in zelišč, saj se je zavedal širokega spektra različnih učinkov posameznih naravnih učinkovin, ki se skrivajo v zeleh. Oblive z vodo je sprva delal doma, tudi v sklopu individualnih tretmajev, pozneje pa je zaradi velikega povpraševanja po tovrstni obliki zdravljenja zgradil dve namenski stavbi. Eno za moške uporabnike, drugo za ženske in jima nato dodal še tretjo – stavbo za otroke, kjer je nudil pomoč revnim otrokom. O kombiniranem zdravljenju na osnovi kopeli z dodanimi zelišči je bil trdno prepričan in nekoč je celo izjavil: »Če komu pri zdravljenju bolnikov ne zadostujejo voda in zelišča, ta že s tem dokazuje, da teh sredstev ne pozna prav.«
Pri Kneippovih kopelih razlikujemo navadne, izmenične, rastoče in padajoče kopeli. Pri navadnih se temperatura ne spreminja, medtem ko pri izmeničnih kopelih daljšemu toplemu ali vročemu postopku sledijo kratke mrzle kopeli. Pri rastočih se temperatura vode konstantno povečuje, pri padajočih pa konstantno upada. Vse omenjene kopeli so glede na obseg lahko bodisi celotne ali delne, z dodatki ali brez njih. Glede na temperaturo ločimo hladne kopeli (temperatura do 18 °C), mlačne (do 22 °C), tople (36–38 °C) in vroče (39–45 °C).
Rastlinski dodatki za kopeli vsebujejo učinkovine, ki prodrejo skozi kožo ali vstopijo v telo po dihalnih poteh in blagodejno učinkujejo na celotni organizem. Nedvomno je priznani in izkušeni terapevt, kot je bil Kneipp, ki je svoje zdravilske metode vendarle želel ohraniti v vsej svoji izvirnosti, poznal mnogo zdravilnih zelišč, ki jih je s pridom uporabljal pri knajpanju. Njihov seznam je resnično neizčrpen, vendar velja našteti vsaj nekaj rastlin, zeli in zelišč, iz katerih je pripravljal kopelne dodatke. Spodbudno je, da večina le-teh raste tudi v Sloveniji: po Kneippovi metodi poznamo kopeli iz senenega drobirja, ovsene slame, preslice, smrekovega izvlečka, kamilic, kolmeževe korenike, orehovih listov, hrastove skorje, eteričnih olj poprove mete in evkalipta, kuhinjske soli, gorčične moke itn. Z navedenimi dodatki se dosežeta močnejše in dolgotrajnejše delovanje ter poseben učinek zelišč, z začetkom učinkovanja pri nižjih temperaturah.
Vzporednice s hidroterapijo
Ne glede na povsem naravne metode zdravljenja, ki bi jih lahko opredelili tudi kot ljudske, velja Kneippov nauk za zelo vsestranski, saj ustreza strokovnim merilom glede celovitega pristopa k zdravljenju, utemeljenega na neškodljivih metodah in vsesplošni uporabnosti. Knajpanje se od utemeljitelja dalje priporoča tako za staro kot mlado in resnici na ljubo se o tehniki lahko veliko poučimo že iz avtorjevih številnih del (Domači zdravnik po naukih župnika Kneippa, prirejena izdaja po izvirniku Meine Wasserkur, ki je v slovenščini izšla v dveh delih pod naslovom Zdravljenje z vodo, dopolnjena izdaja Voda – vir zdravja, Kneippov priročnik) itn.
Danes lahko Kneippovo metodo zdravljenja z vodo upravičeno vzporejamo s hidroterapijo – uporabo vode v medicinski in zdravilski terapiji. Gre za uporabo vroče ali hladne vode za utrjevanje organizma, izboljšanje prekrvitve, spodbujanje presnove, ki se uporablja v obliki kopeli, prh, drgnjenja, povitkov in hoje po vodi. Na tem mestu je treba poudariti, da je veliko postulatov Kneippovega nauka, ki se nanašajo na utrjevanje človeškega organizma in pospešitev okrevanja (denimo pri oslabitvah srca in ledvic ter po operacijah) z vodo, sprejela tudi uradna medicina. Knajpanje namreč vključuje celostni pristop v odnosu do posameznikovega zdravja. Namenjeno je splošni imunski krepitvi telesa, ta pa je pomembna za vzdrževanje zdravja in dobre fizične kondicije ter tudi za uspešno premagovanje bolezni in obnovitev moči.
Pomen prehrane, gibanja in zdravega življenjskega sloga
Kneippova zakladnica znanja in zdravilnih postopkov se ne omejuje zgolj na zdravljenje z vodo s pomočjo opisanih tehnik, temveč vključuje človeka kot celostno bitje. Po Kneippu so za zdravje in dobro počutje odločilni tudi posameznikov odnos do življenja, njegove življenjske navade, vključujoč zlasti prehrano, gibanje v naravi in urejen življenjski slog.
Zdravstvene smernice, ki slonijo na pomenu ustrezne prehrane, poudarjajo vsestransko, polnovredno prehrano. Kneipp ni odobraval strogih diet, pač pa je le spodbujal k redni, uravnoteženi in hranljivi prehrani z majhno vsebnostjo maščob. Hrana po njegovih merilih naj bi bila čim bolj sveža, neobdelana in pripravljena tako, da se vitamini v njej optimalno ohranijo.
Naslednji pomemben dejavnik, ki ga je Kneipp vključeval v celostno obravnavo posameznika, je pomen gibanja, saj slednje aktivira telo in organe. Poudarjal je, da se je treba izogibati oprijetih oblačil, ki vežejo telo. Kot intenzivno obliko gibanja in zmeren, vendar vsestranski način utrjevanja telesa je priporočal hojo z bosimi nogami. Prav tako je bil naklonjen zmernejšim oblikam fizične aktivnosti, kot so pešačenje, plavanje in kolesarjenje, zlasti v naravnem okolju. Gibanje daje življenjsko moč celotnemu organizmu, saj spodbuja pomembne telesne funkcije, kot so skeletno-mišični, kardiovaskularni in živčni sistem, prebavni trakt, krepi naravno imunsko odpornost in s tem pozitivno vpliva na splošno počutje.
V Kneippovi terapiji urejenega življenja so opisane smernice načina življenja, usmerjenega k ohranjanju zdravja. Pomembni so vsi zgoraj navedeni elementi, ki pa razvijejo svoj potencial v polni meri šele v kombinaciji z zdravim in doslednim življenjskim slogom.
