Sonja Bertalanič, magistrica varne prehrane in avtorica knjige Post in celostna hrana človeka, je leta zbolela za hipertirozo, prekomernim delovanjem ščitnice. Zdravniška diagnoza ni bila obetavna: zdravljenje z radiojodom in doživljenjska terapija z zdravili. Odločila se je poiskati naraven način zdravljenja brez farmacevtskih sredstev. Prebrala je veliko literature na temo posta in nato izvedla 21-dnevni post s presnimi sadnimi, zelenjavnimi in sadno-zelenjavnimi sokovi. Po postu se je počutila več kot odlično, prerojeno, popolnoma je ozdravela, zdravstvene težave se od tistega časa niso več pojavile, tudi v času nosečnosti ne. Izkušnja jo je tako navdušila, da je v okviru podiplomskega študija varne hrane na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru napisala magistrsko delo na temo posta, ki je izšlo tudi v knjižni izdaji in je dragocen vir informacij o zdravem življenjskem slogu za vse, ki se želijo iztrgati iz začaranega kroga bolezni.
Zakaj ste se odločili, da rešite težave s ščitnico prav s postenjem?
Leta 2009, preden sem diplomirala na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru, sem zbolela za hipertirozo. Specialist mi je zaradi povišanega srčnega utripa predpisal beta blokatorje. Vsega skupaj sem zaužila največ deset tablet. Intenzivno sem namreč iskala vse možne načine, kako ozdraveti na naraven način, brez farmacevtskih sredstev. Spomnila sem se na knjigo Ernsta Gunterja, z naslovom Živeti brez bolezni, ki sem jo prebrala pred nekaj leti, pred pojavom bolezni.
Knjigo mi je priporočila oseba, ki je zbolela za rakom na prostati in si je s postom s presnimi sadnimi in zelenjavnimi sokovi ter z izvajanjem celotnega programa, ki spada zraven in je opisan v knjigi, uspešno pomagala k ozdravitvi. Nato sem si prebrala tudi drugo literaturo na temo posta: Paavo Airola: Post ob sokovih, Rudolf Breuss: Zdravljenje raka in levkemije, Marjan Videnšek: Post za zdravje; 300 izkušenj ozdravljenih, Marjan Videnšek: Živa hrana – 200 receptov za pripravo presne hrane … Z ogromno volje in upanja ter z jasnim ciljem sem se lotila mentalne ter nato še fizične priprave na post.
Kakšen program ste izvajali; kakšne sokove ste uživali in koliko?
Najprej sem začela s presnim prehranjevanjem, gibanjem, športom, spomladi leta 2010 pa sem v lastni režiji izvedla 21-dnevni post s presnimi sadnimi, zelenjavnimi in sadno-zelenjavnimi sokovi ter izvajala celotni priporočen program, ki je podrobneje opisan v moji knjigi Post in celostna hrana človeka.
Kaj vse ste še počeli v času posta in zakaj?
Veliko sem se gibala v naravi, hodila na sprehode v bližnje hribe, klistirala sem se dvakrat dnevno, kožo sem si krtačila pred vsakim prhanjem, poskrbela sem za dovolj kakovostnega spanca in počitka, izvajala sem jogo – asane, pranajamo in meditacijo.

Ali je klistiranje obvezno v času posta in kaj se zgodi, če se ne klistiramo?
Klistiranje ni obvezno, je pa zelo priporočljivo. Brez klistiranja nas lahko doleti tako imenovana postna kriza. Postna kriza je sicer prehodno stanje, ki ga lahko spremljajo splošno slabo počutje, padec energije, glavoboli, lahko se pojavijo vročina, slabši spanec, nemir itd. Klistiranje v času posta v večini primerov prepreči nastop postne krize, in sicer je razlog v tem, da se odpadne snovi in toksini veliko hitreje in laže izločijo prek klistirja. To pomeni, da se ne zadržujejo v telesu in tako ne morejo povzročati neprijetnih težav. Peristaltika črevesja se v času posta umiri, kajti preprečen je dovod hrane, zato je, še posebej pri daljših postnih kurah, zelo priporočljivo klistiranje vsaj enkrat dnevno.
Katere spremembe ste opazili v času posta, kaj se je dogajalo z vašim telesom? Katere so sicer najpogostejše težave, ki se pojavljajo med postom?
Osebno nisem doživela nobene postne krize, splošno počutje se mi je izredno izboljšalo že po prvih treh dneh posta. Po 21-dnevnem postu sem imela občutek, da bi lahko poletela. Človek doživi preporod – dobesedno! Posebnih težav nisem imela, morda le občasno rahlo vrtoglavico. Po mojih izkušnjah je vsaj začetno fazo posta najbolje izvesti v skupini, kjer se postne krize praktično ne pojavljajo.
Simptomi, ki med postom spremljajo proces izločanja odpadnih snovi iz organizma, so: pospešeno dihanje, obilno odvajanje črevesnih vsebin s pomočjo klistiranja, luščenje kože, obilno znojenje, temnejši urin, katarno izločanje sluzi itd. Presnovni odpadki se izločajo skozi črevesje.
Kakšno prehrano svetujete po postenju?
Domače ali vsaj biološko oziroma biodinamično pridelano presno sadje, zelenjavo, semena, oreščke, kalčke, suho sadje, presne sadne in zelenjavne sokove, smutije. Hrana naj bo čim bolj preprosta, živa, po možnosti domača oz. lokalno pridelana. Priporoča se tudi uživanje fermentirane zelenjave, na primer kislega zelja in kisle repe, zelnice, nekateri pijejo svežo domačo sirotko (kozjo ali kravjo). Zelo pomembno je, da si človek za prve obroke po postu vzame dovolj časa in hrano temeljito prežveči do tekoče konsistence.
Obroki, ki sledijo, naj bi vsebovali majhne količine npr. sadja ali zelenjave. Med obroki je priporočeno pitje ekoloških presnih sadnih in zelenjavnih ter sadno-zelenjavnih kašastih ali razredčenih sokov, čajev, juh, prevretkov in vode. Čez čas lahko uživamo čez noč v vodi namočeno nežveplano suho sadje. Sploh na začetku prehoda so priporočeni monoobroki iz enega ali največ dveh vrst sadja ali zelenjave, da ne bi prišlo do napenjanja in podobnih prebavnih težav. Tretji dan po postu lahko zaužijemo manjšo količino semen, npr. bučnih, sončničnih, lanenih. Pomembno je, da jih dobro zgrizemo in prežvečimo.
Pozneje se lahko jedilnik dopolni in popestri z raznimi okusnimi presnimi jedmi, saj je za večji učinek postenja priporočeno čim daljše uživanje presnih ekološko pridelanih živil v tekoči in trdi obliki. Prednost naj bi se dala predvsem zelenju in zelenjavi, saj imata najboljše učinke na izgradnjo novih celic in regeneracijo telesa. Kuhanim, ocvrtim, pečenim, industrijsko obdelanim živilom, mesu, sladkarijam itd. se je treba izogibati čim bolj in čim dlje. Prav tako je odsvetovano prenajedanje. Hranjenje naj postane ozaveščen obred v prijetnem vzdušju, za katerega si je treba vzeti čas.
Kako post vpliva na duševnost?
Če predpostavimo, da človeško telo predstavlja domovanje duše, kaže starost na pretečen čas bivanja v tem domu. Sčasoma se namreč v vsakem bivališču nabere odvečna krama, ki običajno najde mesto na podstrešju ali v kleteh. Oseba, ki se posti, postopoma prodira plast za plastjo v svoje vezivno tkivo in s tem v svojo zgodovino, ki se odraža v ustreznih oblogah maščobnega oziroma vezivnega tkiva. Podobno kot sloji kamenin dokumentirajo zemeljsko zgodovino, tudi maščobni sloji in sloji vezivnega tkiva odslikavajo zgodovino posameznika. Kdor se s postenjem loti pregledovanja teh slojev, lahko, če je le dovolj odprt za to, vzporedno in brez posebnih naporov doseže višje duhovne ravni. Vsakemu telesnemu vozliču pripada tudi vozlič v duši.
Izsleditev teh duševnih oblog in seznanitev z njimi je lahko manjša psihoterapija v lastni režiji. Proces duševnega razjasnjevanja, ki lahko z vsakim dnem posta prodira globlje, je smiselno podpirati na primer z meditacijami. Ljudje nekoč niso poznali psihoterapije, toda skoraj v vseh kulturah so poznali živo postno tradicijo, ki jim je očitno omogočala zadostno dušno higieno. Tako ni nič čudnega, da skoraj vsaka religija, vsekakor pa vse največje, od judovstva, krščanstva in islama, pa tudi hinduizem in budizem, v svojih svetih spisih navajajo zelo natančne napotke za postenje. Pri tem se vedno usmerijo na telo, pravi cilj pa je na duhovni ravni. Obsežna analogija med telesom in dušo olajša to součinkovanje in je verujočim že v starih časih omogočala doživljanje ustreznih duhovnih izkušenj. Pozitivni odzivi duha so posledica telesnih rezultatov postenja. Ko se prevodni kanali organizma očistijo in obnovijo, se miselni impulzi prenašajo hitreje in laže.
Veliko stvari govori v prid temu, da na tej poti pride tudi do izboljšanja spomina, saj postanejo dostopi do spominskih shramb lažji, čistejši. Postenje spodbuja in izboljša ustvarjalnost ter domišljijo, kar se običajno pokaže že na prvem postu. Prav tako deluje neposredno na okolico. Ljudem se pogosto pojavi potreba, da po postu počistijo tudi dom, vrt, avtomobil … Veliko ljudi med postenjem prvikrat v življenju doživi zavedanje, da so pravzaprav duša in da telo potrebujejo zgolj kot domovanje za dušo. S tem se vloga telesa nikakor ne zmanjšuje. Ravno nasprotno, poveča se posvečanje pozornosti samemu sebi in začuti se hvaležnost.
Večina ljudi med postenjem jasno spozna, da je njihovo telo tempelj, ki je pomembnejši od zunanjih materialnih stvari. Telo se med postenjem pošteno razgiba, izločajo se strupene snovi, duša pa se razveseli nove harmonije. Notranje strukture organizma se med postom očistijo in hkrati spodbujajo k součinkovanju, s čimer se izboljšajo pretoki energij in hkrati se dvigne raven harmonije v celotnem organizmu. Tako lahko osebe, ki se postijo, laže dojemajo in presojajo, kaj okrog njih ni v redu, in temu primerno ter pravočasno tudi ukrepajo. Intuicija se izboljša in potencira. Regeneracija in ozdravitve v notranjosti potekajo spontano, za zunanja dejanja in spremembe pa se mora posameznik bistveno bolj zavzeti.
Oboje pa se osupljivo dobro dopolnjuje ter lahko sproži popolno spremembo v načinu življenja posameznika. Že Paracelsus, predhodnik sodobne medicine, je govoril o notranjem zdravniku. Imenoval ga je Archeus. Pri postenju je mogoče na delu opazovati to mogočno silo. Notranji zdravnik vsakega posameznika namreč ve veliko bolje odnajboljšega družinskega zdravnika, kaj potrebujejo telo, duh in duša v določenem času. Veliko posameznikov poroča o intenzivnih obnovitvenih rezultatih, ki so jih dosegli s pomočjo postenja. Karnekaj je takih,ki so na videz čudežno ozdraveli od hudih obolenj, kot je npr. rak. Veliko oseb poroča o doživetju, ki ga opisujejo, kot da je bila na delu neka notranja zdravilna sila, ki daleč prekaša zunanje zdravnike.
Med dolgotrajnim postenjem, tj. nad 10 dni, vstopi človek v posebno duševno stanje povečane pozornosti in budnosti. Odmakne se od naglice in hrupa ter se kontemplativno usmeri v razmišljanje o naravi in višjih ciljih. Začuti globoko spoštovanje do stvarstva narave in sebe kot dela tega stvarstva. Nove misli in ideje prihajajo v njegov mentalni svet z lahkoto in spontano, um jih obdeluje s posebno lahkoto. Kot bi stopil iz megle na sonce.
Pri postenju je tako, da če se človek samo posti in obenem ne neguje duše, le-tej ne daje novih impulzov. Zato bi bilo priporočljivo, da bi se v času posta človek ukvarjal z nečim, s čimer se prej nikoli ni in kar ga izpolnjuje ter osrečuje. Če npr. človek zaposluje svojo dušo v času posta s televizijo, računalnikom, radiom ipd., bo po koncu posta vse te nezdrave razvade ponovil in post ne bo imel pravega ter dolgoročnega učinka. Odločilna stvar pri postu je, da se človek vpraša, ali je dovolj, če se odpove samo hrani oz. živilom.
Priporočljivo bi namreč bilo, da bi se človek v času posta začel intenzivneje ukvarjati s svojo duševnostjo, z nečim novim in tako naredil korenito pozitivno spremembo v svojem življenju. Priporočljivo je, da človek na postu razvija kreativnost, npr. začne opravljati preproste umetniške aktivnosti, vrtnari, ustvarja, karkoli, kar ga veseli. Tako ima po končanem delu ob postu občutek, da je to bil njegov jaz, ki se je izrazil prek dela, kar človeku vlije pogum in samozavest ter osmisli moč posta tudi na duševni in duhovni ravni.

Kakšen je vpliv posta na delovanje možganov, so narejene o tem kakšne znanstvene raziskave?
V študijah so dokazali, da postenje sproži protivnetni učinek na nevroimunski sistem in da postenje z vmesnimi prekinitvami (angl. intermittent fasting) zmanjšuje oksidativni stres v možganih miši ter izboljša delovanje možganskih funkcij in struktur. Med pozitivne učinke postenja naštevajo tudi vse od pomladitve in regeneracije organizma do podaljšanja življenja in ozdravljenja od celo dalj časa trajajočih bolezni, celo raka. Postenje prav tako izboljšuje delovanje vseh čutil. Kot zanimivost naj omenim, da je nevroznanstvenik Mark P. Mattson s poskusi na miših dokazal, da omejevanje vnosa kalorij spodbuja celo nastanek novih nevronov v možganih.
Kako vpliva post na libido in menstruacijski cikel?
Libido se praviloma za čas posta zmanjša, saj se telo pospešeno razstruplja in energijo ter pozornost usmeri v notranjost, v kontemplacijo. Razumevanje bistva menstruacijskega cikla predstavlja učinkovito podlago za dojemanje sprememb, ki jih povzroči postenje. Uradna medicinska znanost in ginekologija raziskujeta menstruacijski cikel le z reproduktivnega vidika. Že Hildegarda von Bingen je predvidevala, da je menstruacija povezana s procesom razstrupljanja ženskega telesa. Prek izločene krvi se izločijo tudi odpadne snovi. Postne izkušnje potrjujejo njena predvidevanja. Če se na menstruacijski cikel pogleda z vidika razstrupljanja ženskega telesa, je mogoče opaziti, da če ženska začne post na začetku menstruacijskega cikla, se običajno pojavi zelo močna krvavitev. Iz telesa se lahko izločajo tudi strdki krvi in sluzi.
V takem primeru se zdi, da je organizem zaznal namero posta in želi izločiti čim večje količine odpadnih snovi. Če menstruacija sovpada z zadnjimi dnevi postenja, je običajno šibka. Iz tega je mogoče sklepati, da je bil proces razstrupljanja in izločanja odpadnih snovi s pomočjo postenja uspešen, kar se pozna tudi na intenzivnosti menstruacijske krvavitve. Včasih pride tudi do tega, da menstruacija po terapevtskem postu izostane. Mesečna krvavitev v takem primeru naj ne bi bila potrebna, ker je organizem prečiščen. Po izkušnjah strokovnjakov postenja naj bi periodično postenje z leti pripomoglo k zmanjšanju menstruacijskih težav. Samo postenje naj ne bi bilo dovolj za ureditev ritmičnega in rednega menstruacijskega cikla. Uspešno bi bilo le ob popolni odsotnosti umetne svetlobe. Tako bi se menstruacijski cikel lahko ponovno uskladil z luninimi menami. Menstruacija bi v takem primeru nastopila z luninim mlajem.
Koliko časa naj bi trajal post, da ni škodljiv?
Začetna preusmeritev običajno traja tri dni, zato postenje, krajše od sedem dni, ni toliko učinkovito in smiselno. Krajši posti, npr. en do dva dni na teden, so smiselni le v primerih, če se je posameznikov organizem predhodno že naučil hitre preusmeritve. V nasprotnem primeru gre le za dneve lakote, ki morda koristijo telesu, duši pa na dolgi rok ne. Prav tako ni priporočljivo, da bi človek, ki se posti prvič, izvajal daljši, 40-dnevni post. Najbolj priporočljivo bi bilo začeti z 10- do 14-dnevnim postom, ki se glede na počutje posameznika lahko podaljša na štiri tedne. Potrebna sta čas in potrpežljivost, saj postenje hkrati predstavlja odlično priložnost za spoznavanje globljih, brezčasnih resnic, ozaveščanje ženskih energij in spoznavanje samega sebe.
Rekordno hitro in temeljito prečiščenje organizma je že v osnovi kontraproduktivno. Na primer: če bi posameznik svoje črevesje izpiral tako dolgo, da bi iz njega tekla bistra voda, ne bi dosegel zadanega cilja in bi si lahko naredil več škode kot koristi, zraven pa trpel. Posameznik, ki bi že na prvem postu želel slediti raznim utemeljiteljem religij in izvajal 40-dnevni post, zelo verjetno precenjuje samega sebe ter hkrati podcenjuje simbolično žensko moč postenja. Po drugi plati so znani primeri postov, ki so trajali tudi 100 dni in človeku ni bilo hudega.
Kako se zdaj prehranjujete in ohranjate dobro počutje?
Jem pretežno domačo hrano iz svojega vrta, veliko sadja, zelenjave, različnih solat, pijem pretežno domačo izvirsko vodo. Ukvarjam se z jogo, meditacijo, rada se sprehajam v naravi, občasno tudi tečem. Živila predstavljajo le 30 odstotkov naše hrane, zato je zelo pomembno poudariti tudi preostalih 70 odstotkov virov, ki predstavljajo hrano človeškemu telesu in obstoju. Med teh 70 odstotkov virov hrane spadajo spanje, počitek, zdrava spolnost, čista pitna voda, svež in čist zrak, sončna energija, zemeljski magnetizem in kozmične sile, katerih vpliv na človeka je obširneje opisan v moji knjigi.