Fižol je prišel v naše kraje kmalu za tem, ko so ga mornarji iz Amerike prinesli v Evropo. Zato upravičeno lahko rečemo, da je fižol tradicionalna slovenska vrtnina. Verjetno je na slovenskih vrtičkih poleg solate ravno fižol druga vrtnina, ki le redko manjka. Kmalu po tem, ko so ga pripeljali iz Amerike, je osvojil srca naših prednikov in se usidral tam za vekomaj. Vendar večina seje samo visoke sorte, nizke pa so še vedno prav po krivici zapostavljene. Fižol uvrščamo med metuljnice in ravno metuljnice so izredno pomemben, nezamenljiv člen ekološkega vrtnarjenja. Morale pa bi biti tudi veliko bolj pomembne v naši prehrani. Prav s setvijo nizkega fižola lahko dosežemo oba cilja.
Poznamo torej nizke in visoke sorte fižola
Pri nas je veliko bolj priljubljen visok fižol, ki so ga res poznali že naši predniki. Ker pa so vrtovi vedno manjši, zemlje pa je vedno manj, bi bilo zelo smiselno, če bi sejali več nizkega fižola. Za vse tiste, ki še vedno verjamete v stara mnenja, naj povem, da je tudi nizek stročji fižol lahko zelo kakovosten. Mnogi so prepričani, da je za stročje primeren samo visok fižol. Pa to sploh ni res.
Razen očitne razlike v višini oz. načinu rasti je izredno pomembna razlika med obema tipoma te priljubljene stročnice zgodnost. Nizek fižol hitro po cvetenju zacveti, nekje približno 50 dni potrebuje, nekatere sorte, kot je najzgodnejši Berggold, zacvetijo še prej. Cvetenje visokega fižola je pri večini sort odvisno od dolžine dneva, ne glede na datum setve. Pomembna je dolžina dneva, zacvetijo šele, ko se dan skrajša na 14 ur in manj. Le nekatere nemške in nizozemske sorte ter nekaj domačih tipov na dolžino dneva niso občutljive. Zato prezgodnje setve visokega fižola niso smiselne, saj z njimi dosežemo obraten učinek, kot si ga želimo.
V dolgem dnevu poganjajo vitice in liste, s tem pa se količina cvetov zmanjša. Ker se cvetovi razvijajo in zacvetijo v večji gneči, v jeseni, ko je tudi več vlage, so stroki tudi bolj bolani, kot če sejemo šele v drugem tednu maja. Zato bi vsi ljubitelji stročjega fižola morali posejati tudi nizek fižol, da se lahko okusnih strokov veselijo že konec maja ali v sredini junija.
Pa še eno veliko prednost nizkega fižola vidim za vse, ki imate rastlinjake. Fižol lahko vzgojimo tudi iz sadik. Nekje v sredini marca ga sejemo v lončke, premera do 5 cm in v vsakega posejemo dve do tri semenke izbrane sorte, sama predlagam, da je to stročji fižol. Nekje v 4 tednih na toplem dobimo sadiko, primerno za presajanje. To je konec aprila, ko je v rastlinjaku že dovolj toplo. Včasih je primerno vreme za presajanje sadik tudi na prostem, ko je za setev najpogosteje še prezgodaj.
V rastlinjaku imate mnogi težave s kolobarjenjem, saj boste v njem imeli samo paradižnik, morda še kumare poleti in solatnice pozimi. To kmalu pripelje to težav. Nizek stročji fižol, sajen tako zgodaj, morda celo v začetku aprila, a tukaj premislite sami, lahko ta kolobar vsaj za nekaj časa, dolgo ne bo držalo, omili. Nekje konec junija prenehajte s pobiranjem strokov in fižol porežite. Korenine je namreč res smiselno puščati v tleh. Potem pa ponovno posadite nekaj rastlin paradižnika in morda grmičastih bučk, če želite. Paradižnik, sajen konec junija, bo namreč držal veliko dalje v zimo. V ta namen morate seveda vzgojiti sadike, sejete nekje v začetku maja ali pa celo potaknete prve zalistnike v vodo, kmalu se ukoreninijo in dobite kakovostne sadike.
Kaj potrebuje?
Fižol potrebuje rahla, topla tla že ob setvi, zato je ena izmed največjih napak, da se seje prezgodaj. Zemlja naj ima vsaj 15 oC. Potem bo vzkalili hitro in enakomerno. S tem se bo izognil številnim tegobam, kot so divjad, napad fižolove muhe in tudi talnih glivic. Ne mara pretiranega gnojenja, za nizek fižol bi bilo najbolje, da sploh ne gnojimo, visokemu pa pognojimo lahko s kompostom (5–7 l/m2) ali kupljenimi organskimi gnojili. Fižol namreč živi v sožitju z bakterijami, ki živijo na njegovih koreninah. Te bakterije ga oskrbujejo z vsem potrebnim dušikom. Fižol je namreč stročnica iz družine metuljnic.
Ta skupina rastlin pa je skoraj edina, ki je sposobna prav s pomočjo bakterij vezati dušik iz zraka (ki je rastlinam nedostopen, nekoristen) v tako obliko, ki so jo sposobne uporabiti za svojo rast in razvoj. Če pa korenine v talni raztopini najdejo dovolj molekul dušika, potem same odrežejo bakterije od vira hrane. S tem je škoda dvojna, imamo višji strošek, saj je treba rastline gnojiti, ob enem pa zgubljamo te dragocene bakterije iz tal tudi dolgoročno. Torej je moj prvi nasvet, da fižolu raje ne gnojite, kot da gnojite preveč.
Drugi nasvet, ki je povezan s tem, je, da po končanem pobiranju fižola (in vseh ostalih stročnic) rastlin ne pulite, ampak jih porežete. Korenine z njihovimi bakterijami pustite v tleh za naslednjič.
Prav zaradi tega so stročnice, med njimi je fižol, verjetno na prvem mestu, nujen del ekološkega vrta. Za visokega mnogi nimate prostora, za nizkega pa se vedno najdejo gredice. V gnoju in kompostu je namreč vezanega preveč dušika za ves vrt. Zato ga moramo dati manj, kot bi ga nekatere vrtnine potrebovale. Ta primanjkljaj pa nadomestijo stročnice. Za njimi sadimo vrtnine z visokimi potrebami, kot so kapusnice, blitva, krompir, sladka koruza in tudi plodovke.
Voda ni najpomembnejša
Fižol ne sodi med rastline, najbolj občutljive na sušo, vendar je v času cvetenja dobro, če namakamo. Predvsem visoke sorte so občutljive na visoke temperature, cvetenje pri temperaturah nad 30 oC običajno povzroči odpadanje cvetov. To lahko delno preprečimo z redno uporabo pripravkov, ki vsebujejo predvsem morske alge ali rastlinske izvlečke. Ko pa se tako obdobje konča, uporabimo namesto njih pripravke, ki vsebujejo aminokisline. Vse je dovoljeno tudi v certificirani ekološki pridelavi. V času vročine in suše ne uporabljamo koprivnih izvlečkov, ti pridejo v poštev šele, ko vročina in suša nehata. Priporočam tudi, da seme pred setvijo čez noč namočimo. Namesto vode lahko uporabimo kamilični čaj, če pa dodamo zraven še morske alge, bo kaljenje še hitrejše.
Po vzniku poskrbite, da ga ne napadejo uši. Redno se sprehodite čez posevek in takoj, ko opazite na rastlinah mravlje, reagirajte. Opazimo jih namreč prej, kot vidimo same uši. Vsaj sama imam tako izkušnjo. Pripravek iz naravnega piretrina (dovoljen v eko) je zelo učinkovit, če ga uporabite pravočasno in pravilno. Vedno ga uporabimo po sončnem zahodu, temperature pa morajo pasti pod 25 oC. Rastline tudi ne smejo biti ovenjene zaradi vročine.
Še nekaj nasvetov
Nizek fižol lahko pridelate tudi iz sadik, visokega pa se preprosto ne splača delati tako, saj prezgodnje setve povzročijo samo preveč listne mase, posledično pa jeseni več bolezni. Visok fižol namreč v času, dokler se dan daljša, dela samo listno maso. Če je je preveč (ali če je preveč dušika), potem je cvetov manj, so v senci in posledično tudi prej obolijo.
Neposredna setev v rastlinjaku je smiselna v začetku aprila, a se morate ozirati na vreme. Pozebe že pri temperaturi – 0,1 oC, poškodujejo pa ga že temperature okoli 5 oC. Na prostem ga sejemo šele konec aprila, raje pa v začetku maja. Ne sejemo ga v kupčke, kot so nekateri navajeni iz setev visokega fižola, ampak v vrstico. Vrstice naj bodo vsaj 40 cm narazen, da boste posevek lahko okopali in tudi ogrnili. Za to vam bo neskončno hvaležen.
Visok fižol sejemo šele v prvem ali drugem tednu maja. Vsekakor pa je stročje sorte smiselno sejati celo v drugi polovici junija. Pogosto so te bolj zdrave kot tiste, sejane zgodaj spomladi. Visok fižol sejemo seveda na oporo, ta pa je različna. Včasih so bili to koli, danes je najpogostejša žičnica, kjer so opore vrvice, sama pa v zadnjih časi klimatskih sprememb opažam, da je visok fižol najlepši v kombinaciji s koruzo.
Razdalje med vrstami naj bodo vsaj 150 cm, v vrsti pa 80 cm. Najbolje je, da ga posejemo šele, ko ima koruza že tri prav liste, koruzo posejemo na enako razdaljo, fižol pa sejemo na vsako tretjo ali četrto rastlino. Na eno oporo posejemo 5–7 semen fižola, nič več. Pri nas se je razpasla navada, da se na eno oporo seje preveč rastlin. Na koruzo pa posejemo samo 3 semenke.
Posledice pregoste setve, preveč rastlin na opori je, da je v nasadu preveč sence. To pomeni manj cvetov, predvsem v jeseni, ko je vlažno in veliko več bolezni.
Nekateri sejejo fižol tudi na mreže za kumare, potrebujete pa res močno oporo, na katero je ta mreža napeta. Tudi mrežo je treba dobro napeti, da bo držala visoke rastline.
Lastna vzgoja semena
Mnogi si radi pridelajo tudi svoje seme. Najpogosteje fižol do konca jeseni pobirajo, potem pa zadnje stroke pustijo za seme. Pa še to naredijo tako, da ves fižol poberejo, nekaj semena pustijo za seme, drugega pa pojedo. Tega nikoli ne delajte. Pridelava semena se začne že s tem, da nasad ves čas opazujemo in za semenice izberemo najbolj zdrave rastline. Ko opazimo prve cvetove in kasneje stroke, si te rastline označimo. Strokov ne pobiramo, pustimo jih dozoreti in jih posebej, takoj poberemo in shranimo za seme.
Samo tako dobite najbolj kakovostno seme. Prvi stroki navadno nastanejo še v suhem delu poletja, so pa tudi precej manj bolni. Tudi fižolar, ki ga najbolj sovražimo, še ni zalegel jajčec. Kljub temu pobrano seme najprej dosušimo, nikoli ni povsem suho, nato pa damo v zmrzovalnik. Če je možno, naj ostane tam do setve. Dan ali dva pred setvijo ga odmrznemo in ponovno posušimo.
Kolobar in dobri sosedje
Čeprav se je v zadnjih letih razpaslo mnenje, da fižol ni občutljiv na ozek kolobar, to seveda ni res. Potrebuje vsaj trileten kolobar. Izjema je le, če boste poleg njega sadili vsaj še 4 rastline, na primer koruzo, buče, ognjič, kapucinke, šetraj in borago. Druga možnost je, da upoštevate triletni razmik. Potem bo težav z boleznimi in škodljivci veliko manj.
Poleg omenjenih rastlin so dobre sosede fižola še blitva, križnice s kapusnicami, črni koren, jajčevec, krompir, kumarice, lubenice, melone, motovilec, paradižnik, radič, rdeča pesa, redkvica, redkev, solata, špargelj, endivija, špinača, zelena, žajbelj, koper, rabarbara, rožmarin, timijan in baldrijan. Ne razume pa se z lukovkami, baziliko, komarčkom (in sladki komarček), papriko, hrenom, korenčkom in sončnicami.
Fižol je odlična rastlina tako za prehrano ljudi kot za sam vrt. Zato sejte tudi nizke sorte, današnje imajo izredno kakovostno tudi stročje. Tako si boste zagotovili odlično hrano za večji del poletja.
