Pridelovanje lastnih semen in izmenjava le teh je v močnem razmahu. Semena menjujejo lastnike in mnogo kateri vrt bo bogatejši za novo sorto ali vrsto zelenjave, zelišč, cvetlic in mogoče celo sadnega drevja. Še posebej smo navdušeni nad mislijo, da se tako vzdržujejo sorte, ki so na našem ozemlju prisotne že mnogo let in jih tako lahko  imenujemo bodisi domače ali celo udomačene sorte. Vendar pa se moramo zavedati, da pravo seme ni vedno tako lahko pridelati,  saj imajo posamezne vrste svoje zahteve katere je dobo poznati.

Poznamo dva načina opraševanja, ki se ločita glede na to ali so rastline samoprašnice ali tujeprašnice. Pri samoprašnih pride do oploditve, ko cvetni prah opraši pestič iste rastline. Pri tujeprašnicah pa cvetni prah ne more oploditi jajčne celice istega cveta, ampak mora to opraviti cvetni prah iz sosednje rastline iste vrste. Tukaj odigrajo največjo vlogo žuželke in veter.

Za vetrocvetke je značilno, da jih oprašuje veter. Take rastline imajo neznatne cvetove, prašnike imajo zelo dolge in nežne prašne niti, ki jih strese že rahel veter in otrese cvetni prah.

Za žužkocvetke, pa je značilno, da take rastline oprašujejo žuželke, npr čebele, čmrlji itd. Te rastline imajo živobarvne cvetove, pelod pa je lepljiv.  Ker je cvetni prah lahek in ga veter ter žuželke lahko odnesejo precej daleč, lahko pride do nezaželenih križanj. Lastnosti sorte se spremenijo, kar pa se pokaže šele s setvijo semena v naslednji generaciji. Da bi se pri pridelovanju semena zavarovali pred nezaželenim križanjem, sejemo sorodne sorte v določeni prostorski izolaciji. To pomeni da mora biti med sorodnimi rastlinami razmik , ki je za posamezne vrste rastlin različen  ter znaša od nekaj metrov do več kilometrov. Najmanjša potrebna izolacija je pri samoprašnicah, nato pri rastlinah, ki jih oprašuje veter največja pa pri tujeprašnicah, ki jih oprašujejo žuželke, npr. buče, ajda, zelje. Samo izolacija med sorodnimi posevki pa tudi ni še dovolj, da ne bi prišlo do nezaželenih križanj. Odstraniti moramo tudi vse samorastoče in divje sorodne rastline iz okolice in paziti, da kaj podobnega ne cveti na sosednjem polju ali vrtu.

Poleg tega, lahko rastline razdelimo v več kategorij tudi po tem ali seme nastane že prvo leto, ali šele naslednje, drugo leto po sajenju.

Vsaka od teh lastnosti pa tudi vpliva na to kako enostavno je pridelati seme neke vrtnine. Po težavnosti pridelovanja bi lahko sorte razdelili takole( od najlažjega do najtežjega):

Vrtnine, ki jih razmnožujemo vegetativno

V to skupino med najpogostejšimi vrtninami na vrtu spadata česen in šalotka. Oba lahko razmnožujemo vegetativno. Pri česnu tako glavico razpremo in stroke uporabimo za saditev. Podobno pri šalotki. Pri tem pazimo le, da uporabimo zdrave stroke. Pri česnu je najbolje, da uporabimo le zunanje, večje stroke, notranje, manjše pa uporabimo v kuhinji.

Vrtnine, ki tvorijo seme že v prvem letu in so samooplodne

Za vrtnine, ki sodijo v to skupino velja, da seme lahko dokaj enostavno pridelamo, saj do križanje z sorodnimi vrstami le redko pride. Vendar kljub temu pazimo in sorodnih vrtnin ne sadimo preblizu. Priporočamo, da je razdalja med sorodnimi vrtninami od 5 do 10 m.

V to skupino sodijo vrtnine kot so fižol, solata, bob, soja, leča, paradižnik , jajčevec.

V to skupino sicer sodi tudi paprika in čili, vendar se različne sorte lahko medsebojno oprašijo, zato je priporočljiva razdalja vsaj 10m med različnimi sortami. Kar nekaj je poznanih primerov, ko sta čili in paprika na vrtu rasla preblizu skupaj in namesto želene sladke je pridelovalec dobil pekočo papriko.

Vrtnine, ki tvorijo seme že v prvem letu in so tujeprašne

Za tujeprašne vrste velja, da rastlina potrebuje pelod sosednjega cveta ali celo rastline. Za oprašitev, zato potrebuje veter ali žuželke. Če želimo tako pridelati seme vrtnin iz te skupine, na svojem vrtu ne smemo imeti več različnih sort iste vrste, saj se lahko med seboj lahko oprašijo. Priporočljiva razdalja med posameznimi sortami in sorodnimi vrstami je zato od 500 do 1000m. Potrebujemo pa večje število rastlin iste vrste in sorte, da se lahko rastline med seboj uspešno oprašijo.

V to skupino sodijo sončnica, redkvica, rukola, bučke, buče, kumare, lubenica.

Vrtnine, ki tvorijo seme komaj drugo leto po sajenju in so tujeprašne

Za vrtnine v tej skupini je značilno, da v prvem letu po sajenju, navadno oblikujejo plod in šele v naslednjem letu seme, zato mora rastlina uspešno prezimiti. Se pravi, da jo moramo pred mrazom zavarovati. Je pa večina teh vrtnin tudi tujeprašnic, zato mora biti, če želimo pridobiti pravo seme, med posameznimi sortami in sosednjimi vrstami minimalno 500m razmika, za posamezne vrste celo 1000m.

V to skupino sodijo korenje, peteršilj, zelena, blitva, zelje, ohrovt, brstični ohrovt, repa, radič, čebula, por.

Če čebula zacveti že prvo leto, semena ne pobiramo, saj je navadno to slabše kakovosti.

Še nekaj napotkov: Za pridobivanje semena izberemo le zdrave rastline, ki so na videz to kar od nje pričakujemo. Vsako rastlino moramo spremljati  celo rastno sezono in  tako, ki ne ustreza jo moramo uničiti še preden začne cveteti. Prav tako izpulimo tudi rastline, ki so preveč bolne ali napadene od škodljivcev. Najbolj pomembno pa je, da pred cvetenjem izpulimo tudi vse rastline, ki odstopajo od sortne značilnosti. Za pridelovanje semena, zato ne uporabljamo le nekaj rastlin, temveč jih zasedimo več, tako da bomo lahko na koncu odbrali le najlepšo, iz katere bomo nato seme tudi pobrali.