Vas je streslo ob naslovu disciplina?! Če ste taki kot večina sodobnih ljudi, vas najbrž je. Vse preveč smo navajeni na kaotičnost sodobnega življenja, naglico, vrvenje, zabave in odvisnosti vseh vrst. Ali pa smo prisiljeni delati brez prestanka in kakor hitro k temu nismo več prisiljeni, si želimo vsega, le tega ne, da bi se morali držati neke discipline. Groza! Če smo si podobni, potem ob besedi disciplina takoj pomislite na zunanjo prisilo in pravila, ki vam jih nekdo vsiljuje. Pa ni nujno, da je tako. Disciplina je lahko tudi naša prijateljica. Pomaga nam obvladovati življenje in ga spraviti v red. Potem je vse lažje. Tudi v jogi ni pravega napredka brez nje. Pri tem pa ne gre le za vadbo asan in pranajame, meditacije in drugih jogijskih tehnik, ampak predvsem za notranjo disciplino, ter za odnos do samega sebe in sveta.
Disciplina pri vadbi
Najbrž ste ob disciplini v zvezi z jogo najprej pomislili na redno vadbo. Vadba poteka v večini društev enkrat tedensko in tako je najprej treba premagati inercijo (kdo bi jo imenoval tudi lenoba), da se odpravimo od doma na vadbo. Ali pa moramo same sebe prepričati, da pustimo vse tiste »neodložljive« opravke in si vzamemo čas zase. Opažamo, da je vse več ljudi, ki se včlanijo v društvo s trdnim namenom, da bodo hodili na vadbo, pa se je potem ne udeležijo niti enkrat. Še pred petimi leti takih skoraj ni bilo. Je za to res kriv samo naš pospešeni način življenja?
Ko v društvu osvojimo vaje, pa je treba kaj storiti tudi doma. Strokovnjaki s fakultete za šport pravijo, da je treba vsako vajo, ki jo želimo osvojiti, vaditi vsak dan najmanj tri tedne. To pa že zahteva disciplino. Nihče, ki želi uspeti v neki dejavnosti ali osvojiti neko veščino, pa naj bo to študij, šport, igranje inštrumenta ali delo, ne more uspeti, če ne vadi. Morda poznate latinski pregovor: »Repetitio est mater studiorum.« Ponavljanje je mati študija. Gotovo je tudi vadba enkrat tedensko boljše kot nič, zares gibčno in zdravo telo pa lahko imamo samo ob vsakdanji vadbi. V sistemu Joga v vsakdanjem življenju, ki ga je zasnoval prof. Paramhans Svami Mahešvarananda – Svamidži, priporočamo vsaj 45 minut asan, 15 minut pranajame in 30 minut meditacije dnevno. To je ura in pol na dan. In če mislite, da tega časa preprosto nimate, pomislite na vse tiste nepotrebne dejavnosti od nasilnih filmov, televizijskih serij, rumenega tiska, diska, do opravljanja in posedanja v bifeju in še mnogih drugih nepotrebnih dejavnosti, ki bi se jim prav lahko odrekli, da bi naredili nekaj za svoje zdravje in kakovostnejše življenje. Ne rečem, da ni tudi to del sodobnega življenja, se je pa treba odločiti, kaj je za nas koristnejše. In potem disciplinirano vztrajati pri tem. Po nekaj mesecih vadbe se boste počutili toliko bolje, da se boste spraševali, kako ste sploh mogli zgubljati čas s temi nepomembnimi stvari.
Disciplina v prehrani
Za zdravje je nujna zdrava prehrana. Mnogo ljudi ima tako imenovane motnje v prehranjevanju. Ali se prenajedajo ali pa odklanjajo hrano. Tudi v Sloveniji je tega čedalje več. Pa tudi če odmislimo te skrajnosti, Ministrstvo za zdravje opozarja, da se mnogi hranijo nepravilno. Vse preveč pojemo mesa, premalo pa zelenjave in sadja. V Jogi v vsakdanjem življenju priporočamo laktovegetarijansko prehrano. To pomeni, da jemo vse vrste žit, sadja, oreščkov in zelenjave, ter mleko in mlečne izdelke ter med. Beljakovine dobimo z izdelki iz soje, kot je sojin sir tofu, in z žitnimi beljakovinami, kot je sejtan in podobnim. Veliko beljakovin vsebujejo tudi stročnice. Kolikor se aminokislinska sestava teh beljakovin ne ujema popolnoma s človeškimi potrebami, jo dopolnimo z mlečnimi beljakovinami. Zagrizeni mesojedci sicer trdijo, da je taka hrana nezadostna, in da človek nujno potrebuje tudi meso, s čemer pa se ne morem strinjati. Sama se tako prehranjujem že petnajst let in dokler sem jedla meso, sem bila najbolj bolan član družine, odkar sem postala vegetarijanka pa sem najbolj zdrav.
Pri prehrani so pomembne tudi začimbe. Ne le zaradi okusa, ampak ker vsebujejo različne mikroelemente, ki jih telo sicer potrebuje v majhnih količinah, so pa pomembne kot sestavni deli encimov in brez njih ne moremo dobro delovati. Brez vseh potrebnih snovi v hrani, telo stalno sporoča, da mu nečesa primanjkuje. Tako potem jemo večje količine hrane, vendar pa zaradi njene neustrezne sestave samo kopičimo kalorije, ne napolnimo pa izpraznjenih zalog vitaminov, mineralov, mikroelementov in nujnih t.i. esencialnih aminokislin in maščobnih kislin. Pomembno vlogo v prehrani ima tudi vlaknina, ker napolni črevesje in omogoča redno odvajanje nepotrebnih in strupenih presnovkov. Če ti zastajajo v črevesu, se iz njega absorbirajo in dodatno obremenijo našo presnovo. Mnogi povezujejo naraščanje črevesnih obolenj, vključno z rakom na črevesju, prav z nepravilno prehrano in pomanjkanjem gibanja.
Tudi naš urnik prehranjevanja je pogosto napačen. Včasih so rekli, da je treba zjutraj jesti kot kralj, opoldne kot kmet in zvečer kot berač. Zdaj pa mnogi izpuščajo zajtrk. Hitijo v službo z glavo polno skrbi, kaj jim bo prinesel nov delovni dan, ter s kepo v želodcu, in res nimajo volje, da bi še jedli. Če pa že jedo, jim hrana obleži v želodcu. Privoščijo si le kako kavo, ki jim želodec samo razdraži in vse skupaj še poslabša. Z vadbo jogijske tehnike agnisar krije, ki deluje na sončni pletež in na presnovo nasploh, bi se ravno tako prebudili, vendar brez škodljivih stranskih učinkov. Zanjo potrebujemo le dve do tri minute. V tem času še kave ne skuhamo pa še nič nas ne stane. Z nekaj vajami zjutraj, s pranajamo in meditacijo bi pripravili telo na nov dan. Uravnotežili bi delovanje simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema in lahko bi v miru pojedli zajtrk. V službo ali šolo bi prišli umirjeni in sproščeni in dan bi bil lepši in uspešnejši.
Pomembno je, da jemo večkrat po malem, da ne obremenimo prebavil z preveliko količino hrane naenkrat, ker potem zastaja in gnije, namesto da bi jo koristno porabili. Če se borite s preveliko težo, samo razdelite dnevno količino hrane na več obrokov in skušajte večino ogljikovih hidratov in maščob pojesti do poldneva, ter nekaj ur pred spanjem ne jejte. Jogijske vaje pa delujejo tudi na notranje organe, ne le na mišice in sklepe, in s tem uravnavajo presnovo. Na ta način se boste dosti lažje znebili nekaj kilogramov. Če pa ste presuhi in se ne morete zrediti, se boste z vadbo joge umirili in lažje premagovali stres, ki vam preprečuje, da bi se sprostili in v miru pojedli in tudi prebavili svoje obroke.
Disciplina v mislih
Ko govorimo o disciplini, le malokdo pomisli, da se disciplina pravzaprav začne pri naših mislih. Če na telesnem nivoju velja, da smo to, kar jemo, smo na psihičnem to, kar mislimo. Ko se usedemo v položaj za meditacijo in zapremo oči, nam včasih misli dobesedno podivjajo. Vse tisto, čemur smo se z zunanjo aktivnostjo uspešno izogibali, privre na dan. Pred našimi notranjimi očmi se nam odvijajo prizori iz preteklosti. Predstavljamo si, kaj vse se nam lahko zgodi, če ne bomo storili tega in tega. Delamo sezname, kaj vse moramo še postoriti, ali kaj bomo komu rekli, kako se bomo vedli. Ali pa sanjarimo, kako lepo bi bilo, če bi… Lahko nam polurna meditacija mine, ne da bi se za minuto zavedli, kje smo ta trenutek. Če pa vztrajno vadimo, meditacija razvija zavedanje kdo smo, kje smo, kaj se z nami dogaja in kaj je resnično in kaj ni. Pomaga že, če se naučimo nepristransko opazovati svoje misli. Naj pridejo, toda zavedajmo se, da so to »naše misli«, ne pa mi, naše bistvo. Vprašamo se lahko, od kod so prišle. So to res naše misli, ali pa so to misli, ki smo jih prevzeli od naših bližnjih, iz knjig, filmov, poročil, celo reklam? Koliko je takih, ki držijo? Misli pridejo in gredo, naše bistvo pa ostaja. Z opazovanjem misli, bomo izvedeli veliko sebi. Hkrati pa jih bomo na ta način umirili. Lahko se bomo sami odločali, kaj bomo mislili, in ne bomo si več kar tako pustili »oprati možganov«. Buda je rekel nekako tako: »Menihi, ne verjemite nečesa samo zato, ker sem jaz tako rekel. Premislite moje besede in sprejmite tisto, kar vi sami spoznate za resnično.« To so besede pravega učitelja. Tistega, ki vas spodbuja k samostojnosti in rasti in k lastni odgovornosti za to, kar mislite.
Svamidži večkrat poudarja, da najhujše onesnaženje na tem planetu niso odpadki, ampak mentalno onesnaženje, negativne misli. Kako hočemo izboljšati svet, če pa imamo do vsega negativen odnos? Niso nam všeč naši starši, naši otroci, naši sosedje, sodelavci, služba, šola, naša država. Še vreme nam ni všeč. Za novinarje pravijo, da je zanje dobra le slaba novica, ker se dobre slabo prodajajo. Če smo tako negativno naravnani, ne moremo biti zares uspešni ne v jogi ne kje drugje. Če imamo do nečesa negativen odnos, tega ne bomo delali z navdušenjem, s srcem, z vztrajnostjo, z disciplino. S sejanjem negativnih misli zastrupljamo ozračje bolj kot z ogljikovim dioksidom in drugimi strupenimi plini.
Patandžali, veliki jogijski učitelj, avtor joga suter pravi: »Joga se začne z obvladovanjem misli.« Opazujmo, kaj mislimo, in kaj nam te misli prinašajo. Ali prispevajo k mirnejšemu in srečnejšemu življenju, k razvijanju harmonije v nas samih in v odnosih z našo okolico? Če niso take, jih pustimo, da gredo, in se ne vežimo nanje, ali kar je še slabše, ne trosimo jih okrog. Razvijajmo le pozitivne misli. Jogi je gospodar svojega uma. On je tisti, ki odloča, kako in kaj bo mislil, kako in kaj bo delal. Zaveda se zakona karme, zakona vzroka in posledice. Zato dovoli v svoj um le tistim mislim, ki mu prinašajo dobro karmo. Poznam ljudi, ki so desetletje in več vadili jogo, vendar niso dosegli pravega napredka. Šele, ko so doumeli, kako pomembno je mišljenje, in so se »preklopili« na pozitivno razmišljanje, se jim je življenje v kratkem bistveno spremenilo.
Pozitivno mišljenje seveda ne pomeni, da smo slepi za stvari, ki res niso dobre. Jogi ni sanjač, ampak realist. Vidi stvari, take kot so, vidi pa tudi resnico, ki je za stvarmi in pojavi. Zato zna ostati pozitiven tudi v okoliščinah, kjer drugi vidijo le slabo. Z umirjenim umom lahko deluje na najboljši možni način. Težave in problemi v življenju bodo vedno. So naravni sestavni del življenja. Z jogo od njih ne bežimo, ampak se jih učimo reševati. Ko to spoznamo, lahko začnemo živeti srečno in zadovoljno. Ne nasršimo se več pri vsakem novem problemu. Spomnimo se vseh tistih, ki smo jih že rešili, in zaupamo vase, v svoje sposobnosti, v svojo pot in v učitelja, ki nam jo kaže. Tako smo sposobni zdržati in vztrajati tudi v težkih okoliščinah in nikoli ne obupamo.
Disciplina kot način življenja
Če na disciplino pogledamo s tega stališča, jo prepoznamo kot pomočnico in ne le še en problem več. Postane nam močno orodje za doseganje ciljev, ki smo si jih v življenju zastavili. Z njo iz kujavega otroka, ki se vsemu upira, odrastemo v zrelo osebnost, ki se je sposobna soočati z izzivi življenja in iz njega izvleči najboljše možno v danih razmerah.
Tako razvijemo tudi disciplino srca. Ne bežimo več pred čustvi. Sposobni smo čutiti ljubezen, toplino, radost, pa tudi bolečino – lastno in tujo – in z njo živeti in preživeti. Z disciplino premagamo strah, lenobo, vse vrste odporov in izgovorov. Z njo smo se sposobni odreči malim trenutnim užitkom za večje in pomembnejše stvari. Ko so raziskovali, katere lastnosti so pomembne za uspeh v življenju, je bila ena bistvenih prav ta. Z disciplino postanemo gospodarji samih sebe in svojega življenja. Vemo, da bomo želi, kar smo sejali, zato sejemo le dobra semena in uživamo njihove plodove, ko pride čas za to. Z disciplino se naučimo tudi počakati na ta čas.
Disciplina! Vas še vedno strese ob tej besedi?!
Dr. Vojka Bole-Hribovšek
