0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeS pravilnim gibanjem odpravil bolečine hrbtenici

S pravilnim gibanjem odpravil bolečine hrbtenici

MORDA VAS ZANIMA

Gibalni terapevt Mladen Dakić iz Novega mesta že več kot dvajset let izvaja in raziskuje gibalno-dihalne metode za krepitev zdravja, meditacijo in notranje borilne veščine. Je prvi v Sloveniji, ki je tradicionalna izročila vzhodnjaških veščin, kot so qi gong, tai ji quan in joga, združil z znanstvenimi izsledki sodobne biomehanike in nevroznanosti. Šolal se je pri učiteljih in mojstrih na Kitajskem, v Rusiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Nizozemski, Avstriji …

- Oglas -

Zaradi poškodbe v srednji šoli je tudi sam izkusil omejenost gibalnih sposobnosti in nato ves čas raziskoval in preizkušal svoje meje. Z vadbo in vajami, ki jih je odkril pri dr. McGillu iz Kanade, je stabiliziral svojo hrbtenico in zdaj na delavnicah predaja svoje znanje naprej. Vaje dr. McGilla, vodilnega strokovnjaka za križ brez bolečin, so znanstveno dokazane kot najučinkovitejše iz širokega nabora merjenih vaj v enem od treh laboratorijev za biomehaniko hrbtenice na svetu.

Za ublažitev bolečin Mladen najde tai ji quan

Mladen Dakić si je poškodoval hrbtenico že v srednji šoli. Takrat je intenzivno treniral košarko, bil je tudi mladinski slovenski reprezentant in vsestranski športnik. Tekel je na občinskih krosih, pri atletiki skakal v višino in daljino … Pri nekem skoku v višino se ni dobro ogrel in prišlo je do zdrsa medvretenčne ploščice. Po poškodbi hrbtenice ni več mogel izvajati hitrih gibov. Ortoped mu je svetoval, naj se čim več razteza. To je tudi počel, poleg tega je izvajal še jogijske vaje, ampak ni bilo nič bolje. Sledile so bolečine in omejenosti v gibanju, kar je začelo vplivati na kakovost njegovega življenja. Ko je prišel študirat v Ljubljano, se je vpisal na tai ji quan k učitelju Marjanu Dogši, ustanovitelju Slovenskega društva tai ji quan. Tu gre za zmes počasnega meditativnega gibanja, kitajske mistike, tradicionalne kitajske medicine in borilne veščine. To gibanje je vzljubil, ker je bilo zelo počasno, natančno in protiutež tistemu, česar je bil navajen prej. Po letu in pol je opazil, da se mu je začelo izboljševati stanje hrbtenice, študiral je z lahkoto in se odlično počutil. Ko se mu je stanje izboljšalo, je začel izvajati tudi hitrejše forme in tai ji quan kot borilno veščino.

Kitajska odpre vpogled v nove pristope k terapiji

Spoznal je Biljano Dušić, dr. med., ki je izvajala tai ji quan po izvorni tradicionalni liniji Chen. Z njeno skupino je odšel tudi na Kitajsko. Vedno ga je namreč vodilo filozofsko načelo »pij vodo na izviru«. Želel je priti do ljudi, ki so najbliže izročilu. Kitajci temu pravijo pot srca. Znanje se prenaša z učitelja na učenca prek dotika, ampak samo na zelo ozek krog, samo na tiste, ki so najbolj vztrajni in jih učitelj prepozna kot nadarjene. Mislil je, da bo na Kitajskem vadil in izpopolnjeval borilno veščino, pa mu učitelj v mesecu in pol, kar so bili tam, ni pokazal niti enega udarca. A je spoznal globino terapevtskega pristopa skozi tai ji quan. »Vadili smo položaje, zelo podobno kot v jogi, samo da je bilo vse na nogah. Bila je figura, postavili smo se, šel si v naslednji gib, spet stoja, korekcije, položaj si držal minuto ali dve, da si začutil, kako tvoja teža pritiska na sklepe, stopala, kje se rušiš. Vadili smo tudi stoječo meditacijo. Eden od udeležencev je imel presajeno ledvico, pa je z nami treniral, da bi si okrepil imunski sistem. V skupini je bil tudi direktor dveh livarskih podjetij in se je tresel kot šiba na vodi. Imel je poškodbo živčevja zaradi stresnih situacij in je izvajal kar dve uri stoječe meditacije na dan,« se spominja Mladen, ki je po vrnitvi v Slovenijo nadaljeval tradicijo Chen.

- Oglas -

Odkritje McGillovih vaj

Naslednje pomembno srečanje, ki je vplivalo na njegovo poklicno terapevtsko pot, je bilo srečanje s Petrom Papugo, dr. med. Nanj se je obrnil, ker je imel zaradi zasluzenosti telesa zdravstvene težave. »Dr. Papuga kombinira gibalne vaje in tradicionalno kitajsko medicino. Zdravi z akupunkturo, zeliščnimi poparki in svetuje primerno prehrano. Vedel sem, da zasluzenost izhaja iz neke alergije, verjetno na cvetni prah. Šel sem se testirat v zahodno zdravstvo, odkrili so alergijo na pršico, ampak ni bilo samo to. Papuga me je začel zdraviti in mi je svetoval, da če hočem biti kredibilen in dober sogovornik današnjemu sodobnemu človeku, sta misticizem in tradicionalna kitajska medicina preveč ezoterična. Svetoval mi je, naj se usmerim v študij živčevja, nevrologije, ju dobro naštudiram in začnem vsa znanja združevati.«

Mladen je začel raziskovati izsledke sodobne znanosti. Hitro je ugotovil, da gredo vse informacije iz hrbtenjače. Želel je razumeti poškodbe hrbtenice in tudi to, kar se mu je dogajalo, in tako je odkril dr. McGilla, glavnega strokovnjaka za biomehaniko hrbtenice. Zaslovel je, ko je učinkovito pomagal Brianu Carrollu, svetovnemu prvaku v dvigovanju težkih uteži. Ta si je zaradi vsakodnevnega treninga poškodoval dve vretenci (kostni del) in imel počen diskus. McGill je ugotovil, katere tri vaje lahko najbolj varno izvaja nekdo v bolečinskih stanjih in pri poškodbi hrbtenice. Šlo je torej za odmik od splošnega prepričanja, da če imaš poškodovano hrbtenico, počivaj in jo čim manj obremenjuj. Carroll se je z McGillovo pomočjo v dveh letih spet spravil v vrhunsko formo, pozdravil si je vretenca in hernijo diskusa ter postavil nov svetovni rekord. 

Mladen je pri McGillu najbolj ozavestil, zakaj kaj dela in česa ne. Odprl mu je polje povezave hrbtenice s kompenzacijo kolkov ali kolen. Zakrčeni kolki in šibke zadnjične mišice namreč sčasoma povzročijo bolečine v kolenih ali v križno-ledvenem delu hrbtenice. Svoje znanje še vedno ves čas nadgrajuje, saj želi biti holistični terapevt. Vedno je odprt za nova spoznanja, in če pride boljša in bolj učinkovita ideja, se ne oklepa stvari, ki tvorijo njegovo delo. Verjame, da gre ta evolucija ves čas naprej, da se nekaj potrdi, nekaj pa zavrže …

Če je naše delo sedeče, ne sme biti tudi počitek sedeč

 »Skušam biti most med Vzhodom in Zahodom,« pojasnjuje Mladen, ki v Ljubljani dela individualno in s skupinami. Na podlagi svojega razumevanja tradicionalne kitajske medicine, qi gonga, tai ji quana, z vso to gibalno zakladnico in znanstvenim pristopom, ki je zelo racionalen, ugotavlja, da imajo eno stičišče. Vsi borilni sistemi, od karateja do tai ji quana, želijo imeti učinkovita telesa in uporabljajo enaka naravna načela, vprašanje je samo, ali se jih zavedajo.

- Oglas -

Mladen meni, da po končanem delu (če je le-to sedeče) ne potrebujemo spet neke vrste pasivnega sproščanja (ponovno v sedečem položaju in s sproščenimi mišicami). »Potrebuješ nekaj, da so kosti pod pritiskom. Spet pa ne toliko, da te fizično izčrpava. Če opravljaš sedeči poklic in potem prideš na vadbo joge, ne moreš začeti delati samo predklonov. Se pravi, da bi moral biti večji poudarek na zaklonih ali pa na vajah na eni nogi, kjer se stabilizacija trupa vklopi samodejno. Če ne moreš zdržati na eni nogi eno minuto, pomeni, da imaš težave z mišicami, ker niso vzdržljive. Ker zmaguje in varuje vzdržljiva mišica, ne močna mišica. McGill je s svojim znanstvenim pristopom ugotovil, da se po desetih sekundah začne nabirati mlečna kislina.

V mišici začne zmanjkovati kisika, goriva. Za navadnega smrtnika je potrebnih deset sekund za neko zdravo stabilizacijo. Vse, kar je več, je že vprašanje, ali to potrebuješ zaradi športa (če si profesionalni boksar in moraš zdržati celotno rundo, imeti tri minute trebušne mišice napete ali profesionalni igralec košarke, kot je denimo Goran Dragić, ki mora zdržati celotno četrtino, ko ga hočejo destabilizirati, in mora imeti trup zelo močan). In glede na to je ugotovil, da niso dobri klasični prepogibi po načelu ’napnem-popustim’, ampak držiš stabilizacijo, držiš napeto mišico, potem popustiš za kratek čas, za vdih-izdih, da pride nov kisik, da zakroži v telesu, in greš v novo ponovitev. S temi vajami pomagaš hrbtenici, hrbtenica je sklep do sklepa, je okostje, držiš jo s tonusom, ji pomagaš, jo podpiraš. Ampak to niso tiste mišice, ‘six packi’, ki morajo biti vidni navzven, ampak je bolj pomembna gostota mišice. McGill govori o zgoščenosti mišice.«

Individualne in skupinske delavnice

Mladen dela z manjšimi skupinami, v katerih je od šest do osem ljudi. »Človek mora dobiti občutek, ali uporablja prave mišice. Če delam individualno, se res lahko posvetim gibalnim vzorcem in jih preizkusim. Dovolj časa je tudi za iskanje vzrokov, ki so dostikrat v poškodbah, ki si jih imel kot otrok, pa niso bile pravilno zdravljene. Ali pa prevečkrat spiš na mrzlih tleh, prevečkrat imaš odkrit ledveni del, ves čas imaš vlago v telesu, tako da ti ne bo pomagala nobena vadba, dokler ne boš ozavestil tega vzroka. Kar pomeni, da je pristop zelo življenjski, celosten … Po navadi imamo vse rešitve pred očmi, pa jih ne vidimo, ker smo preblizu. Zato spoznavamo sebe, učitelj, terapevt pa ti nastavi ogledalo. Včasih se zgodi, da ljudje nočejo videti tega, da je ego premočan. Da so zaverovani v svoj intelektualni prav, ljudje, ki veliko berejo, sicer sprejmejo, kar govoriš, ampak jih ne boš prepričal. Zato mi je dostikrat laže delati z negibalci, ker so manj predeterminirani z nekimi prevladujočimi vzorci.«

Gibanje in razvoj inteligence z roko v roki

Mladen pravi, da je gibanje še posebej pomembno za otroke. »Naravno gibanje je plezanje, skakanje, stik z zemljo, valjanje … Vsi skoki, premikanje krepijo otroka. Koristno je za kosti, povečuje kostno gostoto, kar pomeni, da bo imel zdrav skelet, s tem pa zdravo osnovo za naprej. Ljudje hočejo s kalcijem in raznimi dodatki reševati problem krhkosti kosti, ampak za nekatere stvari je prepozno. Kostna gostota se oblikuje nekje do 35., 40. leta. Kar pomeni, da zdrav otrok ali mladostnik ne potrebuje enoličnega gibanja, specializacije. Pri 4 letih ga vpišeš na tenis in do 15. leta upaš, da bo postal vrhunski igralec, a zna samo udarjati z loparjem. Čim več stvari je treba preizkušati, da spodbujaš različne gibalne vzorce in različne centre za motoriko v možganih. Razvoj inteligence in gibalnih sposobnosti gre z roko v roki. Ne govorim o naučeni inteligenci, memorizaciji, ampak inteligenci, ki pomeni obvladovanje telesa v prostoru in s tem tudi razvoj kognitivnih življenjskih funkcij. V tej raznolikosti se možgani bolj naravno razvijejo.«

Vse več sedenja in sedečih poklicev zmanjšuje pretočnost sklepnih tekočin, ligamenti so mrtvi. Telo ves čas dobiva informacijo, da počiva. »Sedenje tudi zmanjša mišični tonus. Ni tonifikacije, ni več fizičnega dela, človek je ustvarjen za gibanje, začne izgubljati mišično maso, kar vodi v destabilizacijo sklepov. Se pravi: sklepe držijo skupaj ligamenti, ampak mišice imajo stabilizacijsko funkcijo. Zato tudi danes ljudje ne moremo biti več naravno vzravnani.«

Za bolezen intelektualcev oziroma pisarniško bolezen je značilno, da ko enkrat obsedimo (ne glede na to, koliko to kompenziramo z raznimi vadbami v fitnesu), ne moremo povrniti gibalnih vzorcev, ki jih telo potrebuje. Potrebuje pa jih kot kisik. Najbolj idealna in prijazna oblika gibanja za telo je še vedno hoja po gozdu, pri tem naj bi dihali poglobljeno, da dobimo kisik.

Druga pomembna funkcija je spanje. »Počivati, v sami besedi je či (ki), energija, kar pomeni, da greš med počivanjem po energijo. Za katerokoli bolezen zdravnik predpiše počitek … Pomembno je, da se ljudje najprej dobro razgibajo, potem pa dobro spočijejo. Počitek pomeni tudi izklop vseh elektronskih naprav, vsega elektrosmoga, Wi-Fija v stanovanju, se uleči in samo biti. Samo biti v prisotnosti, poslušati naravne zvoke, to je največji balzam.« 

Preberite tudi: Vaje za hrbtenico – odpravite bolečine v hrbtu in križu

NAJNOVEJŠE