V družbi psa na sprehod!

    Pes je človekov najboljši prijatelj tudi zato, ker nas z mahajočim repom spravi tja, kamor gremo sicer zelo radi, vendar le, kadar to hočemo sami. Drugače, posebno ob slabih vremenskih razmerah pa niti ne. Ampak ven bo treba, pravi naš pasji prijatelj. Pa hitro! Torej, četudi nimate psa, ‘peljite psa na sprehod.’

    Povodec obesimo na vidno mesto in ga vsak dan, vsako jutro odnesemo na sprehod, raje za uro kot za pol. Naj dežuje, je megleno ali sije sonce, vseeno – gremo. Čez čas uvidimo, da je prijetneje, če imamo tudi psa. Saj zdaj vemo: vsako jutro, vsak dan, ne glede na vreme, peljemo psa na sprehod. Pri tem se naučimo marsikaj. Hoja je prijetna, četudi dežuje. Koraki skozi meglo so skrivnostni. Snežna odeja, posebno ko sneži, je vir mehkega navdiha. V mesečini je isti svet drugačen. Predvsem pa, vedno je lepo. In tako čudovito je skakati in divjati in se valjati po travi, po snegu. Teči in teči in vohati in vohati in teči in vohati …

    Sprehod s psomLajajoči motiv

    Ali drugače, pri hoji je nemajhnega, če ne kar ključnega pomena rednost. Ko imamo psa, če ne kar dva, se zanjo ni bati, ker nas zavzet pogled ob podpori mahajočega repa brez odvečnega razmisleka pripravi v dejanje. Tudi brez psa gre, ampak najenostavneje takrat, ko že imamo psa. Kajti potem, ko nekaj časa redno hodimo, gre kar samo.
    Za začetek pa skorajda potrebujemo neki motiv, ki nas pripravi do redne vsakodnevne hoje, naj bo to jutranji sprehod s psom, pri katerem je sicer vprašanje, kdo zdaj koga kam pelje, ali kaj drugega. Včasih se nam zdi motiv povsem nedoumljiv, kot na primer vzpon na isti hrib ali vrh stokrat v letu ali vsak dan ali celo večkrat na dan v letu. Če preizkusimo kaj takega, čeprav le za teden ali dva, pa se nam lahko odpre nov svet.

    PREBERITE TUDI:  Kaj jesti pred vadbo?

    Ob zori na pot

    Takole naredimo: če smo navajeni vstajati zgodaj, glede prebujanja ne bo bistvene spremembe. Sicer pa gremo spat zgodneje kot običajno ter vstanemo pred zoro. Pripravimo čaj ali popijemo kozarec vode, še raje dva, in gremo. Če so takšni jutranji nesmisli za nas nekaj povsem novega, si pri krizi prvega in naslednjih dni za spodbudo privoščimo skodelico ali dve zelenega čaja ali čaj pu-erh, ki je znan po tem, da naredi vsak klanec enostavnejši ter poglablja dih in poživlja korak. Pomembno je le, da se zunaj, s povodcem ali brez, v pasji družbi ali ne, znajdemo ob zori. Če je hrib za hišo, toliko prijetneje, sicer se do prve primerne vzpetine ali dovolj dolge ravnine odpeljimo z avtom ali mestnim avtobusom. V slednjem primeru je morda povodec dovolj.

    Preprosto je

    Prehodimo, kolikor le lahko, denimo, da hodimo eno uro. Postopek ponavljamo 14 dni ne glede na vreme in vse mogoče ‘nujnosti’. Lahko se zgodi, da se medtem kaj spremeni – ne le v naravi, ampak tudi v nas samih. Morda ne bomo več želeli prekiniti začete ‘verige’. Morda nas bodo podplati zasrbeli še popoldne ali zvečer. Začelo nas bo zanimati, kako se bo pokrajina ob isti poti spremenila v naslednjih dneh … In morda se znajdemo tam, kjer povratka več ni. Še dobro, da ne. ‘Odvisnost’ od hoje je ena najsrečnejših ‘odvisnosti’, ki nas lahko doleti. Ob redni hoji se počutimo vse bolje, vse bolj leteče, težave, ki se pletejo v umu, izginjajo ali se vsaj spreminjajo in svet … postaja drugačen. Pravzaprav ne. Isti je, da bi ne mogel biti bolj. Le naš pogled nanj se s pomočjo obredne hoje spremeni. Tako zelo, da nas pritegne v raziskovanje sveta, ki nam je tako daleč, da se zdi potovanje na drugi konec sveta enostavnejše in bližje. Ampak ko se odpravimo v hrib za hišo, čez sosedov travnik v gozd, na vrh nad mestom, čez bližnji drn in sosednji strn lahko pridemo nazaj tja, kjer nismo bili še nikoli: domov.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte